Recenzije
(1)
Dogman
Marcello Fonte, ki ga je canski festival ovenčal za najboljšega igralca, je z likom Marcella ustvaril kompleksno figuro. Naš protagonist je ljubeč, dobrodušen in dobronameren: s svojimi velikimi očmi in sključenimi rameni je še sam podoben kaki dobrodušni pasmi zvestega mešančka. Foto: IMDb
Edoardo Pesce, ki je kljub vsem orjaškim psom edina pobesnela žival te zgodbe, ustvari neverjetno telesno ustrahujoč lik. Foto: IMDb
Menda so glavno vlogo celo ponudili Robertu Benigniju, pa jo je zavrnil. Foto: IMDb

Liffe: Dogman

Film je bil v Cannesu nagrajen za najboljšo glavno vlogo (Marcello Fonte)
8. november 2018 ob 06:19
Ljubljana - MMC RTV SLO

Režiser Gomore s svojo vrnitvijo v svet delinkventov in marginalcev še enkrat dokaže, da je izjemen portretist človeške brutalnosti in pritlehnosti. Kakšnih bolj visokoletečih ciljev pa s svojo linearno zgodbo Dogman pač ne dosega.

Matteo Garrone je najbrž eden najočitnejših dedičev neorealistične filmske tradicije svoje domovine; v svojih žanrsko hibridnih izdelkih prek motivov nasilja skicira širši portret nestabilne družbe. Njegov angažma je vedno na strani marginaliziranih sektorjev, ljudi, ki jih je gospodarska kriza udarila najhuje. Pri izbiri zgodb se praviloma naslanja na resnične dogodke in tudi Dogmana so navdahnili zapisi iz črne kronike na koncu osemdesetih let. Čeprav se žanrsko vrača h Gomori, ki je Garroneju prinesla svetovno slavo (in zmago v Cannesu), režiserja tokrat ne zanimajo vzvodi in delovanje organiziranega kriminala. Namesto široko razvejene mafijske korupcije je pred nami en sam zlohoten posameznik, ki pa v ljudeh vzbuja nič manj utemeljen strah.

Drama, ki jo v primerjavi s slavno Gomoro zaznamuje veliko bolj dinamična estetika, na vsebinski ravni pa se približuje kriminalki, nas popelje v revno, deprimirajoče razsuto predmestje, kjer pasji frizer Marcello (Marcello Fonte) dneve preživlja v prijetni rutini kopanja, masiranja in česanja štirinožcev. Kakim visokoletečim sanjam o boljšem ali manj predvidljivem življenju se je že davno odpovedal: njegov edini pobeg so potapljaški izleti z mladoletno hčerko (Alida Baldari Calabria), ki jih, to je treba povedati, financira s postransko preprodajo mamil. To je okolje, v katerem nihče ne more ostati popolnoma čist, nas opominja Garrone.

Celo sosesko Marcellovih znancev – lastnikov okoliških zastavljalnic, kazinojev in lokalov – terorizira Simoncino (Edoardo Pesce), nekdanji boksar z apetitom po kokainu, ki ima za seboj že več izletov za zapahe. Odnos med miroljubnim ljubiteljem psov in lokalnim nasilnikom je nerazumljiv, kot je navzven pogosto nerazumljiva dinamika družinskega nasilja. Marcello Simoncina spoštuje in upošteva, medtem ko orjak s svojim "prijateljem" skoraj vsak dan na kak nov način manipulira, ga ustrahuje ali izkorišča. Ne premore niti osnovnega kodeksa časti, značilnega za organiziran kriminal (sklicevanje na prisotnost otroka ga ne odvrne od snifanja); vsako paktiranje z njim je obsojeno na neuspeh – in tega očitno ne vidi le Marcello.

Pesce, ki je kljub vsem orjaškim psom edina pobesnela žival te zgodbe, ustvari neverjetno telesno ustrahujoč lik. Garrone napetost okrog njega stopnjuje počasi in postopoma, a do te mere, da postane gledalcu proti koncu nelagodno že, ko sliši brnenje huliganovega motorja v daljavi; vsak Simoncinov prizor se neizbežno konča s takim ali drugačnim izbruhom nasilja. (Situacija je tako nevzdržna, da skupinica malih podjetnikov resno razpravlja o tem, ali se morda ne bi splačalo zbrati denarja in naročiti umora.)

Marcello Fonte, ki ga je canski festival ovenčal za najboljšega igralca, je z likom Marcella ustvaril kompleksno figuro. Naš protagonist je ljubeč, dobrodušen in dobronameren: s svojimi velikimi očmi in sključenimi rameni je še sam podoben kaki dobrodušni pasmi zvestega mešančka. (Predstavljajte si Roberta Benignija, a brez klovnovske plati.) Obenem je seveda tudi preprodajalec droge. Se nezakonitih poslov loteva po svoji volji ali zaradi Simoncinovega izsiljevanja? Ga na nezavedni ravni privlači nebrzdana, mačistična agresija, ki je sam ne premore? Film na to vprašanje nikoli ne odgovori dokončno, ga pa izkoristi za razmislek o mejah prenašanja poniževanja in upravičenosti uporabe nasilja v samoobrambi.

Škoda je, da si Garrone za svojo žalostinko o pasji vdanosti, ki drvi proti neizbežnemu razpletu, ni znal zamisliti manj predvidljivega vrhunca. Vse skupaj se lahko konča na točno en sam način in točno to se tudi zgodi. Marcellova preobrazba iz pekinezerja v pitbula na čustveni ravni ni stoodstotno verjetna, saj ne dobimo nobenega pojasnila, zakaj protagonist v prelomnem trenutku na prvo mesto ni postavil dobrobiti svoje ljubljene hčerke.

Pred pozabljivostjo in povprečnostjo film rešujeta predvsem formalna lepota modro-sivih odtenkov (kot direktor fotografije je sodeloval Nicolai Brüel) in pa igralski dosežek Fonteja. Marcello pooseblja nezmožnost ohranjanja dostojanstva in integritete v okolju, ki razume samo nedvoumni jezik nasilja. Dogman bi bil boljši film, če bi se bolj posvetil karakterni študiji in manj uporno skušal dokazati poanto o brezizhodnosti družbenega razkroja.

Ocena: 3; piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
balena
# 08.11.2018 ob 09:56
Zelo dobra kritika, čestitam. Meni bi v zgodbi bilo bolj zanimivo, če bi se Marcello, po pogovoru skupinice malih podjetnikov, odločil, da se za določeno vsoto denarja, odloči odstraniti Simoncina, kar bi mi v zgodbi bolj funkcijoniralo, kot pa to, kar se je v filmu zgodilo. Imam občutek, da je film ostal nedorečen.