Recenzije
(6)
Ne puščaj sledov je eden od peščice filmov, ki imajo na agregatni spletni strani Rotten Tomatoes stoodstoten rezultat - čisto vsi filmski recenzenti, ki so jih upoštevali, so film ocenili pozitivno. Foto: IMDb
Thomasin Harcourt McKenzie je pravo odkritje - v spomin se vreže na podoben način kot pred leti Jennifer Lawrence. Obe sta se znali izogniti stereotipu nadobudne najstnice, ki na svet gleda s perspektivo, mnogo starejšo od njenih let. Foto: IMDb
Ko se je projektu pridružil Ben Foster, sta z režiserko skupaj iz scenarija bojda črtala okrog 40 odstotkov dialoga, češ da se da želeno občutje posredovati tudi brez besed. Foto: IMDb
Scenarij je nastal po predlogi romana My Abandonment, s katerim je Peter Rock literariziral resnično zgodbo o očetu in hčerki, ki sta dolga leta neopaženo in nezakonito živela v naravnem rezervatu v neposredni bližini Portlanda. Foto: IMDb

Liffe: Ne puščaj sledov

Tipičen ameriški neodvisni film, ki izvrstno zadene občutje
10. november 2018 ob 06:22
Ljubljana - MMC RTV SLO

Debra Granik dolga leta po uspehu filma Na sledi očetu predstavlja nekonvencionalno dramo o odraščanju, ki v namerno počasnem, melanholičnem tempu raziskuje odnos med očetom in hčerko. Kjer bi kak drug avtor igral na karto senzacionalizma ali družinske disfunkcije, Debra Granik izbere tiho sožitje s svojima protagonistoma.

Če imate dober filmski spomin, vas bo ime Debre Granik spomnilo na odlično dramo Na sledi očetu (Winter's Bone), ki je bila med drugim tudi odskočna deska za kariero Jennifer Lawrence. (Dober spomin omenjam, ker je režiserkin prejšnji igrani celovečerec izšel leta 2010. Kljub štirim oskarjevskim nominacijam, tudi tisti za najboljši film, je trajalo osem let, preden so se ozvezdja dovolj poravnala, da je režiserka lahko uresničila nov projekt.) Ne puščaj sledov je še ena karakterna študija, ki tudi tokrat načenja temo človekovega obstanka v (do njega indiferentni) naravi, režiserka pa spet raziskuje svet nižjega (belskega) delavskega razreda v Ameriki. To počne brez sentimentalnosti ali na prvi pogled očitnega aktivizma, a tudi brez obsojanja ali privzdignjene drže umetnika, ki se zgolj izletniško podaja na družbeno margino.

Scenarij, ki sta ga, tako kot zgoraj omenjeni film, spisali Debra Granik in Anne Rosellini, je nastal po predlogi romana My Abandonment, s katerim je Peter Rock literariziral resnično zgodbo o očetu in hčerki, ki sta dolga leta neopaženo in nezakonito živela v naravnem rezervatu v neposredni bližini Portlanda. Ne boste prvi, ki boste ob filmu pomislili na še eno ameriško indiedramo s sorodno premiso, Kapitan Fantastični (2016), a Ne puščaj sledov bi težko bil dlje od tona odbite igrivosti, na katero je ciljal režiser Matt Ross.

Debra Granik gledalcu pomaga pokukati v vsakdanjo rutino dvojice, ki bivakira na obrobju civilizacije. S preživetjem nimata težav in zdi se, da sta že izvrstno utečena: nabirati znata prave rastline in gobe, najti pitno vodo in zanetiti ogenj. Njun mali tabor je v resnici sofisticiran sistem skrivališč, ki se ga da v hipu zravnati z zemljo. Občasno se podata v središče Portlanda, da nakupita osnovno špecerijo ter v veteranski bolnišnici dvigneta Willu predpisana pomirjevala, ki pa nekdanjemu vojaku služijo zgolj za preprodajo. Direktor fotografije Michael McDonough buhteče zelenje oregonskega gozdovja posname na način, da je včasih videti kot razkošna, skrivna oaza, drugič pa kot hladen in vlažen kraj, kjer se mraz zavleče človeku do kosti.

Ne vemo, kdaj in kako sta protagonista pristala v gozdu, a Tom očitno ne pozna drugačnega življenja od nomadske eksistence; mamo ohranja v spominu samo prek očetovega pripovedovanja. Za Willa se postopoma razkriva, da nikoli ni prebolel travme vojne: brnenje helikopterjev nad glavo ga onesposobi, iz spanca ga dramijo nočne more, opora veteranske organizacije mu očitno ne prinaša utehe. Ko po spletu okoliščin nekega dne civilisti "razkrinkajo" njuno gozdno prebivališče, skuša (ves čas dobronamerna) socialna služba Tom in Willa na silo reintegrirati v družbo, ki je deklici čisto tuja, oče pa jo odkrito zavrača. "Še vedno lahko misliva svoje misli," si zavezniško obljubita, a je ob tem tako nam kot njima jasno, da se je obdobje popolne izoliranosti za njiju nepreklicno končalo.

Po še enem begu v divjino sta protagonista prisiljena poiskati zavetje pod okriljem hipijevske komune. Tom, ki je prej sprejemala očetove vrednote, počasi začenja razumeti prednosti življenja v skupnosti. V njej se naseli spoznanje, da gre pri očetovi psihični travmi za veliko več kot le za izbiro življenjskega sloga in zavračanje kapitalistične, potrošniške družbe.

Ben Foster je izjemen v samo na prvi pogled nezapleteni vlogi: globino Willovega obupa in nemoči zna posredovati prek tega, kako sključeno drži ramena, in tega, kako leze vase, ko mora reševati psihološki test z vprašanji tipa "Razmišljam o stvareh, ki so prehude, da bi o njih govoril". Brez besed razumemo njegovo stisko: tudi če se trudi, ne more izpolnjevati pričakovanj ljudi okrog sebe. Čeprav je rigidno ujet v svoja prepričanja in strahove, ni avtoritativen oče, ki bi otroka držal pod nadzorom s pomočjo prisile.

Če je Fosterjev talent marsikomu znan (čeprav pogosto podcenjen), pa je Thomasin Harcourt McKenzie pravo odkritje, v spomin se vreže na podoben način kot pred leti Jennifer Lawrence. Obe sta se znali izogniti stereotipu nadobudne najstnice, ki na svet gleda s perspektivo, mnogo starejšo od njenih let. Dekle, ki na začetku s tujci govori v odsekanih, kratkih stavkih najstnice, ki hoče samo, da se jo pusti pri miru, se pred našimi očmi levi v odraslo osebo, ki se zmore soočiti s svojo negotovo prihodnostjo. Zgodba na subtilen način vpeljuje vprašanja moči in šibkosti ter tako subvertira tradicionalno porazdelitev "moških" in "ženskih" lastnosti. Večna drama najstnikov, ki se morajo odlepiti od staršev in se postaviti na lastne noge, se tokrat odvija brez uporništva in izpadov, v zavezniški tišini, kjer je dovolj prostora za razumevanje obeh perspektiv, očetove in dekletove.

Ocena: 5, piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
Fritz.si
# 10.11.2018 ob 14:38
@ zamudnik
Hecno je, da nekateri ne vedo, da je v ZDA 60 milijonov revežev in da so zelo uspešni in bogati ljudje izjema in ne pravilo. Hecno je, da ZDA sodelujejo v vrsti vojn in nekateri mislijo, da te vojne ne puščajo posledic na njihovih vojakih. Še veliko drugih reči je podobno 'hecnih'...
jozu
# 10.11.2018 ob 07:33
dober filem
xskip
# 10.11.2018 ob 11:50
filem. :)
burut13
# 10.11.2018 ob 09:52
Pa kdo je prevajal naslov tega filma? Sled je v slovenščini ženskega spola, v rodilniku dobi priponko -I, torej je pravilno "Ne puščaj sledi" in ne "sledov". Ali je morda v vsebini filma kaj takega, kar bi upravičilo tak prevod?
zamudnik
# 10.11.2018 ob 10:05
Hecno je, da ustvarjajo sodobni ameriški filmi vtis, da se tam živi skoraj samo v trhlih montažnih hiškah, zdaj pa celo v gozdu.
NOPCBS
# 10.11.2018 ob 06:58
skoda, da takih ljudi ne bo vec

agenda