Ob 100. obletnici začetka prve velike svetovne vojne se slovenski muzeji in druge zgodovinske institucije z različnih zornih kotov lotevajo obujanja spomina in približevanja zapuščine tega časa.

V Muzeju novejše zgodovine Celje so v sodelovanju z Zgodovinskim arhivom Celje in Muzejem novejše zgodovine Slovenije pripravili razstavo, ki se osredotoča na doživljanje vojne ljudi s širšega celjskega območja. Z njo po besedah enega od avtorjev Toneta Kregarja skušajo poravnati "dolg našim prednikom širšega celjskega območja, saj so bile njihove zgodbe predlogo potisnjene ob rob zgodovinskega spomina."

Celje preplavljeno z vojaki
Že kmalu po vojnih napovedih se je namreč življenje ljudi popolnoma spremenilo. V Celje so prišle množice nabornikov, ki so jih morali nameščati v javne zgradbe, tudi v šole. Nato so jih ljudje z glasbo, cvetjem in zastavami bučno spremljali, ko so z vlaki odhajali na bojišča. A pod začetno vznesenostjo se je skrivala tudi tesnoba in strah prihajajočih časov.

Naborniki s širšega celjskega območja so se večinoma borili skupaj v 87. pehotnem polku, ki so ga imenovali kar "celjski pešpolk". In že kmalu so ti možje, čeprav so bili mnogi med njimi v resnici komaj odrasli fantje, spoznali vso krutost novega načina bojevanja. Na fronti v Galiciji takrat ni bilo rovov ali zaklonišč, kjer bi lahko sklonil glavo in se obranil pred napadom. Armade so planile druga proti drugi in na tisoče mož je mrtvih obležalo.

"Temu manjkajo noge, drugemu roke"
Ko se je leto pozneje odprla še fronta na slovenskem ozemlju ob Soči, so bili prizori podobno pretresljivi. Na razstavi izpostavljajo besede vojaka Amandusa Pepernika iz 87. pešpolka, ki se spominja: "Temu manjkajo roke, drugemu noge, tretjemu je iztisnil zračni pritisk mine ali granate obe očesi. 'Luč, luč' vpije z obupanim glasom, toda žal mu ne more nihče dati niti žarka svetlobe."

Ranjence s fronte prevažajo tudi v Celje. Zgradbe spreminjajo v zasilne bolnišnice, gradijo barake, da lahko kam odložijo poškodovane vojake. Nemalo pritožb je povzročil sklep, da bodo v Celju odlagali tudi mrtve vojake, ki niso preživeli dolgega transporta z bojišča.

Pomanjkanje trpijo tudi v zaledju
Za vojno je delala vsa država, vse je bilo odrejeno potrebam vojske. Zagon vojnega gospodarstva pa so morale na svoja ramena prevzeti ženske, saj moških skoraj ni več bilo v zaledju. Ženske so delale v tovarnah, na poljih, skrbele za ranjence, zbirale in šivale potrebščine za vojake, hkrati pa so morale preživljati še svoje družine. Primanjkovati je začelo hrane, saj država ni bila pripravljena na tako dolgo bojevanje. Živilske karte so krojile vsakdan in boj za preživetje doma se je pridružil strahu za življenje njihovih vojakov.

Domači pogosto niso vedeli, kaj se dogaja z njihovimi ljubljenimi. Dopisnice in pisma, ki so sicer morala skozi sito stroge državne cenzure, so jim lahko prinesla uteho ali še večjo zaskrbljenost. Še danes pa tista, ki so se ohranila, osvetljujejo občutke in osebnosti 'malih, navadnih' vojakov, tako pogosto prezrtih v velikih zgodbah zgodovine. "Srčni pozdrav iz bojniga polja," je ženi domov poslal Lovrenc Selič iz Dobja pri Planini in 100 let pozneje poimenoval to razstavo, posvečeno spominu na to veliko morijo.

Da spomin in opomin ne bo zamrl ...
"To, kar doživljamo sedaj, se bo vleklo za nami kakor prokletstvo in mi vsi, kar nas je tukaj, se tega nikoli ne bomo mogli popolnoma otresti. Mogoče bo vse to kdaj izboljšalo življenje onim, ki pridejo za nami. Mogoče, toda ne verjamem," je brez prevelikih upov v prihodnost strmel Maks Simonič.

V Muzeju novejše zgodovine Celje pa želijo predvsem, da se trpljenje in strahote ne bi pozabile. Zato bodo avlo muzeja v prihodnje opremili z izdelki dijakov Gimnazije Celje - Center, ki bodo nastali med njihovim spoznavanjem vojne. Da bo odmev 1. svetovne vojne še odzvanjal tudi v današnjih prevečkrat podobno tesnobnih časih.