Prva svetovna vojna
(5)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.6 od 10 glasov Ocenite to novico!
Vojake na bojišče in bolnike ali ranjence z bojišča so vozili vlaki. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Razglednica iz časa 1. svetovne vojne. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Jurkovič si je dogodke vestno zapisoval. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Po vojni je dnevniške vpise uredil in prepisal v eno knjigo. Ohranila se je vse do danes. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
       Kakšna strašna razlika med temi in našimi zdravniki, kjer najbolj surov mesar s klavno živino lepše postopa kakor pa naši zdravniki, izvzeto nekaj častnih izjem. Pri nas kričanje, psovanje z najbolj žaljivimi imeni, nervoznost, nadutost, samo za človeka se te ne smatra. In tukaj? Grobna tišina, sama vljudnost in tekma, da čim več dragocenega človeškega življenja zamorejo rešiti. Čast, komur čast, in to v prvi vrsti nemškim zdravnikom, treba je premisliti, kaj ti možje pretrpijo med sedanjo največjo ofenzivo, toliko tisoč ranjencev dnevno pregledati brez ozira na narodnost, in to že danes, 26. dan, odkar traja ta ofenziva, menjajoč po par ur počitka ter v službi noč in dan. Vse to je občudovanja vredno in moraš dobiti globoko spoštovanje pred temi tihimi in gotovo največjimi »junaki« svetovne vojne.       
 O nemških zdravnikih

Dodaj v

Vojni dnevnik: Edina moja želja je, da pridem čim prej domov

Izsek iz dnevnika vojaka 1. svetovne vojne: "Pa zbogom, junaki."
28. april 2018 ob 11:44
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Zbogom bojišče, končno grem po 39. mesecih in sedmih dneh, ki sem jih bil prebil na italijanskem, ruskem in francoskem bojišču, proti domu in gotovo me ne dobi več nihče iz Maribora."

Na MMC-ju smo pridobili in za knjižno izdajo pripravili vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja v prvi svetovni vojni ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
-
4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih

- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni

- 10. del: Tisoči so to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem
-
11. del: Bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje
-
12. del: Mrzli veter brije, kakor bi kožo vlekel z obraza
-
13. del: Bliskovito se je razširila novica, da je cesar Franc Jožef umrl
- 14. del: Vse naj pogine, samo da nekaj parazitov brezsrčno živi
-
15. del: Ni človeka, da bi zajezil to nevarno razdirajoče delovanje?
- 16. del: Ne sliši se drugega tukaj govoriti, kakor o ruski revoluciji
-
17. del: Kakšen pekel smo si pripravili kot »izobraženi« domišljavci
- 18. del: Strašne številke so zgovorna in žalostna priča našega trpljenja
- 19. del: Razjokal bi se, kdor pogleda to ubogo živino na paši
-
20. del: Že četrti dan dobimo samo konzervo
-
21. del: Vse skorumpirano do najvišjega poveljstva
-
22. del: Ako je še malo poštenja, mora pravica zmagati
-
23. del: Častniki se bojijo, da vojaki ne bodo zdržali zime
-
24. del: Pripravlja se huda ofenziva proti Italijanom
- 25. del: Vse se je objemalo: prej sovražnik, sedaj brat
- 26. del: S tako armado naj zmagamo site sovražnike?
- 27. del: Svet je od granat razkopan
-
28. del: Tomiji so predobro naciljali na to točko
- 29. del: Ali je vreden ta kos dežele teh strašnih žrtev?
- 30. del: Uničeno je vse, kar se da uničiti
- 31. del: Dihalni organi so mi skoraj popolnoma odpovedali

Knjižna izdaja dnevnika je na prodaj na spletni strani ZKP RTV Slovenija.


15. maj 1918

Zvečer ob 7h se odpeljem z lazaretskim vlakom proti domu in vreme imamo krasno ter na vrtu pišem svoj dnevnik.

V Finsu pri zbiranju bolnikov Nemci pri vstopu v vagone izkazujejo izvanreden red in točnost. Vsi težko ranjeni dobe svoje vagone, lahko ranjeni istotako, potem nervozni in srčno bolni in z živčnimi napadi posebej, vsi pa z raznimi številkami zaznamovani na prsih in ta določena številka te vedno spremlja ali v zdravje ali v smrt. Železniški vozovi so vsi »Pullmanovi« (podjetje, ki je izdelovalo železniške vagone), vzorno urejeni, skrajno snažni in primerno kurjeni. Sanitetni vojaki imajo določeno službo na vagonih in ti vsako mogočo željo ustrežejo. Med vožnjo delijo večkrat mleko, čaj ali kavo, vse pa tako, kaj pacientu ugaja in da mu ne škoduje.

Na postaji Valenciennes, kamor prihaja sedaj dnevno 24 lazaretnih vlakov, običajno s 1200 vojaki, je takšen red, da preseneti vsako pričakovanje. Spet isti vrstni red, vse težko ranjene v osebne avtomobile, druge na tovorne avtomobile. Vsi drugi pa, ki lahko hodijo, pa gredo pač peš, vendar točno v vrstnem redu po bolezni, tako da je zmešnjava med težko in lahko ranjenimi ter drugimi bolniki čisto izključena. Vse se razvije z neverjetno spretnostjo in naglostjo, vse mirno in dostojno, brez kričanja ali kakšne žalitve. O kaki nervoznosti pri transportu pa ni govora. In v »Magazinlazaretu«, to je ogromno trgovsko poslopje z galerijami, kjer je 1300 postelj za najtežje ranjence, se razvija prvi pregled vseh došlih bolnikov ali ranjencev. Spet isti vrstni red, za težko ranjene posebej, za lahko ranjene istotako, za »nervenschock« (pod pojmom nervenshock (nem.) ali shellcshock (ang.) se je označevalo vojake psihične bolnike, za katere so bili značilni simptomi pretresenosti, odsotnosti in bolščanja v prazno. Podobno duševni bolezni, ki je danes znana pod imenom PST – posttravmatski sindrom.) posebej, za živčno in srčno bolne spet posebej. Vse je specializirano, vsak zdravnik ima eno mizo z raznim orodjem in potrebnimi instrumenti, po tem pisarja in sanitetnega vojaka. Vse to je v sijajnem vrstnem redu in na novo prihajajoči vojaki po dva in dva gredo do določene mize, se preišče, preveže itn. ter določi številko bolnišnice – in že gre naprej brez posebnega govorjenja. Nemške bolnišnice so namreč vse označene z raznimi številkami in tako nikdar ne veš vnaprej, kam prideš na končno veljavno zdravljenje. Malokateri je toliko srečen, da pozna skrivnost teh številk. Kadar sem stal v tej ogromni dvorani in opazoval delovanje teh zdravnikov in njihovega sijajno speljanega reda ter hitrost, in vendar točnost v njihovem delovanju, ne morem drugega reči, kakor brezmejno občudovanje in stanovske zavesti ter globoke ljubezni do domovine.

Kakšna strašna razlika med temi in našimi zdravniki, kjer najbolj surov mesar s klavno živino lepše postopa kakor pa naši zdravniki, izvzeto nekaj častnih izjem. Pri nas kričanje, psovanje z najbolj žaljivimi imeni, nervoznost, nadutost, samo za človeka se te ne smatra. In tukaj? Grobna tišina, sama vljudnost in tekma, da čim več dragocenega človeškega življenja zamorejo rešiti. Čast, komur čast, in to v prvi vrsti nemškim zdravnikom, treba je premisliti, kaj ti možje pretrpijo med sedanjo največjo ofenzivo, toliko tisoč ranjencev dnevno pregledati brez ozira na narodnost, in to že danes, 26. dan, odkar traja ta ofenziva, menjajoč po par ur počitka ter v službi noč in dan. Vse to je občudovanja vredno in moraš dobiti globoko spoštovanje pred temi tihimi in gotovo največjimi »junaki« svetovne vojne. Z neverjetno natančnostjo sem bil tudi jaz včeraj preiskan v »Seminarski bolnici« po polkovnem zdravniku. Celo kri so mi preizkusili ter z raznimi aparati se je preizkusilo delovanje srca in živcev. Vse se je vršilo s čudovito mirnostjo, samo nekaj zelo vljudnih vprašanj in diagnoza je bila določena.

Pri sprejemu v tukajšnjo bolnico (v tem poslopju je bilo prej vojno semenišče) se pelje bolnika naravnost v kopalnico, tam se slečeš, dobiš takoj sveže perilo, tudi te obrijejo in ostrižejo. Potem se okopaš, kadar je vse to končano, te pelje sanitetni vojak v določeno sobo. Med tem časom se opere tvoje umazano perilo in razkuži tvoja obleka ter očisti razne golazni. Ob 10h dobiš mleko, čaj, belo kavo, marmelado ali puter s kruhom. Kar poželiš, to dobiš, opoldne pa kosilo, da se ne moreš pritoževati. Ob 4h isto tako južino in zvečer ob 7h večerjo, primerno tvojemu zdravju in vsega dovolj.

Posteljnina in sobe so zelo snažne ter mora vsak bolnik predpoldne in popoldne na vrt, razen takih, ki jim slučajno zdravnik ne dovoli. Geslo nemških zdravnikov je »zrak in solnce«, in to se tukaj dosledno izvaja. Seminarski vrt je obdan s tri metre visokim zidom, zelo velik je in polno velikega in krasnega drevja za senco.

Nocoj sem dobil zdravniški izvid in »Farthschein« (vozovnico) za divizijski vlak II. razreda do Salzburga in sem se ob 7h odpeljal z lazaretskim vlakom proti Kölnu. Zbogom bojišče, končno grem po 39. mesecih in sedmih dneh, ki sem jih bil prebil na italijanskem, ruskem in francoskem bojišču, proti domu in gotovo me ne dobi več nihče iz Maribora: »Miserere Domine« (Bog, usmili se).

18. maj 1918
Edina moja želja je, da pridem čim prej domov. Sedaj se spet začne križeva pot v Salzburgu. Na teh prokletih avstrijskih tleh, brez zajamčenega reda, niti za ubogo živino ne smatrajo izmozganega vojaka, to je 1001 noč med Nemčijo in Avstrijo. Po hudih duševnih mukah, čakanju na raznih postajah v strašno zanemarjenih vagonih, ki so bolj svinjskemu hlevu kakor železniškemu vozu podobni, sem prišel iz Salzburga čez Bischofshofen, Judenburg, Leoben, Bruck am Mur, Gradec, Spielfeld dne 19. 5. 1918 ob 12h ponoči domov k svoji družini v Črešnjevce pri Gornji Radgoni.

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.

A. S.
Prijavi napako
Komentarji
aktivist
# 28.04.2018 ob 13:09
Vojna je ena velika zalost za vse
politik kritik
# 28.04.2018 ob 13:05
Po svoje potemtakem kar razumeš Hitlerja in ostale pučiste (nekaj izmed njih je bilo tudi generalov med 1. vojno), ki so od 8. do 9. Novembra 1923 izvedli t.i. Münchenski pivniški puč.

Njihov glavni očitek je bil, da je vlada, ki je bila takrat na oblasti v Nemčiji in so jo hoteli spodnesti, Novembra 1918 dobesedno prodala Nemčijo in jo je prodajala še naprej (izjemna hiperinflacija, nereagiranje ob zasedbi Porurja v začetku leta 1923 s strani Belgije in Francije, itd.).

Skratka glede na zapise, tudi gospoda Jurkoviča, se vedno potrjuje, da Nemčija konec leta 1918 verjetno ni bila sama po sebi zrela za predajo, saj je iz raznoraznih zapisov sklepati da so bili še vedno v dobri kondiciji, pomemben pa je tudi podatek da dotedaj niso izgubili niti ene večje bitke.

Tako bi se zgodovina verjetno popolnoma drugače obrnila, če bi bi Nemška vlada konec leta 1918 namesto, da se je predala, sklenila nek mirovni sporazum po vzoru tistega iz Brest-Litovskega na vzhodni fronti. V Nemčiji tako nebi razsajalo splošno nezadovoljstvo med volivci, ki je nato na vrhuncu svetovne gospodarske depresije v začetku 30 tih let 20. stoletja, na oblast povzdignila Hitlerja. Nadaljevanje pa je nato vsem znano.
Knez_Kocelj
# 28.04.2018 ob 13:07
Srečno Filip !

Prebrodil si krvavo pot, ki se je končala kot velika tragedija, ki je uničila generacije po Evropi, razrušila evropske države, uničila družbeno tkivo na starem kontinentu, zanetila boljševistično revolucijo ter komunizem v Evropi in pripeljala na oblast Adolfa Hitlerja. Katero pa so si zamislili ultra bogati plemeniteži na Habsburškem dvoru (v koordinaciji z enim zelo zafrustriranim, jeznim in častihlepnim monarhom v Berlinu, ki je želel razširiti nemško posest po vseh prekomorskih teritorijih sveta). Vas nepismene bajtarske revčke južno od Alp pa so celo naplahtali, da se borite za svojo lastno domovino. Čeprav je bilo že tedaj vsakemu kristalno jasno, da bodo po vojni vašo domovino razkosali zmagoviti zavezniki na veliki mirovni konferenci v Parizu in jo kot vojni plen podarili zaveznikom Italijanom. Del pa se bo moral (v kolikor bo želel preživeti) združiti v skupnost jugoslovanskih narodov (Srbov, Hrvatov in Slovencev).

In kar je najbolj hudo in srce parajoče dejstvo, da arhitekti te krvave klavnice po svoji abdikaciji niso bili nikoli kazensko preganjani, ampak so nekateri (kajzer Willi) celo umrli mirne smrti v zlati kletki izgnanstva na Nizozemskem leta 1941.

Tukaj mi pride na misel roman Ericha Marie Remarqua - Na zahodni fronti nič novega. Tista knjiga, ki je bila napisana leta 1928 in je bila med vladavino Adolfa Hitlerja v Nemčiji javno zažgana. Izjemen portret trpljenja in morije v strelskih jarkih velike vojne, ki se konča z tragedijo razpada velikega imperija in smrtjo vojaka pripovedovalca te zgodbe na fronti (tik pred razglasitvijo premirja spomladi leta 1918).
dude
# 05.05.2018 ob 14:02
@politik kritik
Nemčija je bila 1918 v popolnoma izgubljenem položaju. Zato so tudi tako tvegali s pomladansko ofenzivo na zahodni fronti - ker niso videli druge rešitve kot kockanje na hiter/odločilen preboj.

Če boš natančno prečital ta dnevnik, boš videl da je to razumel tudi Jurkovič.
Knez_Kocelj
# 28.04.2018 ob 14:14
@polit kritik

Joj na takšne in podobne neumnosti pa moram odreagirati.

Vsakemu malo bolj inteligentnemu posamezniku je jasno, da so sile osi leta 1918 izgubile že skoraj vse kolonije po svetu, imele blokirane vse trgovske in vojaške poti na Atlantiku in Mediteranu z strani Britanske kraljeve mornarice. Ter bile na začetku hude ekonomske krize, saj so leta vojskovanja pustile posledice tago v gospodarstvu kot na družbi. Poleg tega pa so v vojno leta 1918 na strani zaveznikov vstopile ZDA, ki so z svojo industrijsko in surovinsko proizvodnjo lahko brez težav oskrbovale Združeno kraljestvo, Francijo, Italijo, Belgijo, Srbijo in druge z enormnim količinam orožja in hrane. Po začetnih neuspehih je Rusija v začetku leta 1917 izvedla pod generalom Brusilovim zelo uspešno protiofenzivo proti Nemčiji. Vendar je vse padlo v vodo zaradi oktoberske revolucije. In izstopom Rusije iz vojne pod ukazom Lenina.

Kako bi lahko Nemčija leta 1918 zahtevala separatni mir v stilu Brest-Litovska in obenem še zahtevala dodatno ozemlje v Franciji (po vzoru iz Brest Litovska) ko pa so po izstopu Rusije iz vojne vstopile na stran zaveznikov ZDA in tako močno prevesile tehnico v prid zahodnih sil ni jasno nikomur. To je lahko jasno samo tebi.
TV in RA arhiv
Spomin na konec 1. svetovne vojne 00:02:07, 19.05.2018
Pandemije: Smrtonosna španka 00:28:16, 08.03.2018
Prevratno leto 1918 01:15:18, 18.01.2018
O novi knjigi Pa zbogom, junaki... 00:06:02, 16.11.2017
Kdo je bil Franc Ferdinand 00:02:59, 24.10.2017
Stoletje čudeža pri Kobaridu 00:07:48, 24.10.2017
Čudež pri Kobaridu 00:53:10, 24.10.2017
Sto let bitke pri Kobaridu 00:02:04, 24.10.2017
Obletnica bitke pri Kobaridu 00:02:08, 16.07.2017
100-letnica ruske kapelice 00:42:12, 29.07.2016
100-letnica začetka bitke na Somi 00:01:57, 01.07.2016
V Novi gorici predstavili Pot miru 00:01:41, 30.03.2016
Prekmurci in prva svetovna vojna 00:05:03, 11.12.2015
Orožja 1. svetovne vojne 00:26:03, 24.11.2015
Orožja 1. svetovne vojne 00:26:03, 24.11.2015
Soška fronta - Primorska letalca 00:18:27, 03.09.2015
Izbor