Prva svetovna vojna
(1)
Razglednica, na kateri je vojak, ki hrepeneče strmi k svoji ljubi. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Razglednice, ki jih je domov pisal Jurkovič. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Vojni dnevnik Filipa Jurkoviča
Ohranjen dnevnik in njegova knjižna izdaja. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
VIDEO
O novi knjigi Pa zbogom,...
VIDEO
Velika vojna je Slovence...
VIDEO
Čudež pri Kobaridu
VIDEO
Orožja 1. svetovne vojne

Dodaj v

Vojni dnevnik: Vse se je objemalo: prej sovražnik, sedaj brat

Izsek iz dnevnika vojaka 1. svetovne vojne: "Pa zbogom, junaki."
24. februar 2018 ob 08:43
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Dobili smo sporočilo, da je sklenjeno premirje z Rusijo in se od trenutka naprej niti na eni niti na drugi strani ne sme več streljati ali kako drugače rabiti kakšno vojno orožje. Veselje med vojaštvom je bilo nepopisno."

Na MMC-ju smo pridobili in za knjižno izdajo pripravili vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja v prvi svetovni vojni ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
-
4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih

- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni

- 10. del: Tisoči so to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem
-
11. del: Bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje
-
12. del: Mrzli veter brije, kakor bi kožo vlekel z obraza
-
13. del: Bliskovito se je razširila novica, da je cesar Franc Jožef umrl
- 14. del: Vse naj pogine, samo da nekaj parazitov brezsrčno živi
-
15. del: Ni človeka, da bi zajezil to nevarno razdirajoče delovanje?
- 16. del: Ne sliši se drugega tukaj govoriti, kakor o ruski revoluciji
-
17. del: Kakšen pekel smo si pripravili kot »izobraženi« domišljavci
- 18. del: Strašne številke so zgovorna in žalostna priča našega trpljenja
- 19. del: Razjokal bi se, kdor pogleda to ubogo živino na paši
-
20. del: Že četrti dan dobimo samo konzervo
-
21. del: Vse skorumpirano do najvišjega poveljstva
-
22. del: Ako je še malo poštenja, mora pravica zmagati
-
23. del: Častniki se bojijo, da vojaki ne bodo zdržali zime
-
24. del: Pripravlja se huda ofenziva proti Italijanom

Knjižna izdaja dnevnika je na prodaj na spletni strani ZKP RTV Slovenija.


8. november 1917
Ob 12h opoldne sem prišel popolnoma izmučen domov. Vlak je bil prenapolnjen in sami živinski razbiti vagoni, neusmiljeni ruski sever, nobenega prostora za sedeti. Vsi pločniki, stopnice, deloma strehe, polne vojaštva – in ta nesrečna polževa vožnja! To je bilo hujše kakor strelski jarki. Urlauberjev pa je bilo sedaj toliko, ker je vsak dobil dopust vsled skorajšnjega miru z Rusijo. In doma? Lakota in splošno pomanjkanje pri družini.

28. november 1917
Pred svojim odhodom z dopusta moram pripomniti še tole. Obiskal sem razne gostilne po okolici in povsod jako žalostna moralična slika. Ženske popivajo in nesramno kvantajo z ostalimi starci, pojejo in kričijo kakor iz uma, objemajo in poljubljajo te starce brez sramu in zraven imajo še svoje otroke, ki tudi pijejo, gledajo in poslušajo nesramno kvantanje. Ubogi možje tam v strelskih jarkih prenašajo strašno gorje in pomanjkanje, tukaj v zaledju se je tako udomačila razuzdanost in lahkoživje ... Ti, nesrečna vojska, kaj si vsega zmožna! Dokler bo peklenska strast v človeku po uničevanju in tista strašna škodoželjnost, se bo človek zmerom pustil izrabljati nekaterim mogočnežem, ki seveda lastne kože ne nesejo na ognjeni trg. Zato ta družba že skrbi, da prosvetljenost toliko ne napreduje pri ljudeh, da bi se tega zavedali in zavrgli vsako nasilno obračunavanje. To je torej kultura?

Ob 11.40 sem se odpeljal z dopusta v Gornji Radgoni, da grem obiskat svojega sina in starše svoje žene, ti so sedaj v Welsu na Gornjem Avstrijskem.

V Brucku na Muri sem čakal na vlak cele tri ure in sem med tem časom hodil po mestu, ki pa ga že tako dobro poznam – in vendar je to mestece tako mikavno in privlačno. Pač bi vsakemu svetoval, ki ima malo časa, da si mestece ogleda in da obišče stari grad, s katerega je očarujoč razgled po okolici in nad mestom. Tudi cerkev je krasota za sebe in potem ti prijazni ljudje povsod. Na vse načine se trudijo, da tujcu ustrežejo, kolikor morejo, in imajo zelo razvit čut za tujski promet.

Ob 10h ponoči sem končno prišel z vlakom v St. Michael – Selzthal in tukaj moramo prenočiti, ker ne gre noben vlak naprej zaradi premikanja bojnih čet. Spal sem v kolodvorski restavraciji in sem pet kron plačal za posteljo, v kateri sem sijajno spal. Bila je izredno snažna soba.

Od tukaj sem se odpeljal čez Granica, Kazimierz, Strzemieszyce, Kielce, kjer smo čakali 2 uri, nato Skaczysko, Radom, Dęblin (tu smo ostali 1 uro in pol), v Lublinu smo čakali 3 ure, nato čez Rejowiec, Cholm, Kowel, Wład. Wołynskij, Rogozno, Łokazcy, Tworenizcy – feldlager, kamor sem ves premražen dospel 3. decembra ob 2h popoldne. Upam da je zadnji dopust z ruskega bojišča.

3. december 1917
Dne 1. t. m. se nam je službeno sporočilo, da je sklenjeno premirje z Rusijo in se od trenutka naprej niti na eni niti na drugi strani ne sme več streljati ali kako drugače rabiti kakšno vojno orožje. Veselje med vojaštvom je bilo nepopisno. Naši in Rusi so v znak veselja spuščali rakete v zrak, in to pozno v noč. Zjutraj 2. t. m. je ruski vojak postavil na vrh strelskega jarka veliko belo zastavo ter z velikimi rudečimi črkami napisani »Gutten Morgen, Frieden« (Dobro jutro, mir!– torej znak premirja). Vse se je objemalo, prej sovražnik, sedaj brat in prijatelj. Nekateri so jokali, drugi se smejali, bilo je vse pijano od tega sporočila, vendar se je še našim vojakom strogo ukazalo, da ne smejo hoditi čez strelski jarek na rusko stran.

4. december 1917
S svojega zadnjega dopusta ali potovanja si moram za spomin že zabeležiti nekatere znamenite kraje, ker po tej progi gotovo ne bom več potoval. Imam čudno slutnjo, da nas bodo na francosko bojišče odposlali Nemcem v pomoč, kjer mislijo spomladi začeti enega največjih napadov na francoski fronti, kar jih je bilo do danes v tem klanju. Vederemo.

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.

A. S.
Prijavi napako
Komentarji
Nemo
# 24.02.2018 ob 12:15
Članek tako kruto realno povzame ves nesmisel vojne - ljudje, ki bi lahko brez večjega problema živeli skupaj, se koljejo, ker jih nekdo ščuva, da se sovražijo.
TV in RA arhiv
Pogovor z Andrejem Rahtenom 00:48:38, 27.11.2018
Maistrova knjižnica 00:04:52, 22.11.2018
Maistrove sledi v Zavrhu 00:05:04, 22.11.2018
Prva svetovna vojna na Krasu 00:01:59, 21.11.2018
Brata, ki ju je ločila usoda 00:31:26, 04.11.2018
Gregor Antoličič: Leta strahote 00:23:38, 02.11.2018
100 let od ustanovitve SHS 00:02:08, 29.10.2018
Nova razstava v Kobariškem muzeju 00:01:45, 20.10.2018
Izbor