Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najstnica Manca je zelo uspešna, nadarjena in prizadevna dijakinja z jasnimi življenjskimi cilji. In dobra izobrazba je med pomembnejšimi. Zato je iz malega kraja odšla na šolanje v precej oddaljeno mesto, pri čemer jo je mama vseskozi podpirala, čeprav sta že takrat živeli v hudi finančni stiski. In ta se je od takrat le še poglobila. Mančina zgodba sodi med tiste, ki dokazujejo, da doseganje življenjskih ciljev še zdaleč ni odvisno le od volje in prizadevnosti, pač pa so pogosto odločilne življenjske okoliščine. Po nedavni poplavi v stanovanju z mamo kljub varčevanju in hrani iz humanitarnih paketov sami ne zmoreta več.
Če želite na kakršen koli način pomagati Manci, napotke najdete na https://val202.rtvslo.si/2020/02/mancina_zgodba/. Hvala, ker pomagate.
"Ni preprosto oditi tja v vrsto in vzeti hrano. Čeprav druge možnosti nimava. Čeprav vso štipendijo dam mami in da za kritje dolgov delam vse poletje."
Cerebralna paraliza in izjemno huda neozdravljiva bolezen dihal že vse življenje močno sooblikujeta življenje Mančine mame. Zaradi svojega zdravstvenega stanja nikoli ni mogla dobiti redne službe: “Imam močno zmanjšano delovanje pljuč, zaradi česar nikoli nisem opravila obveznega zdravniškega pregleda, ki je nujen pogoj za vstop v službo. Vse življenje sem bila zato zaposlena prek javnih del. Ko so zdravniška spričevala še tam postala obvezna, pa ga nisem mogla več sploh dobiti. Poleg tega se mi je bolezen tako poslabšala, da so me kljub mojemu upiranju invalidsko upokojili. Finančno je to katastrofa. Prejemam 338 evrov pokojnine, stroški pa so enaki kot prej …”
Skupaj z nekaj preživnine, Mančino štipendijo in varstvenim dodatkom dobita bistveno premalo, da bi zmogli preživeti, sploh ker za manjše stanovanje v stari hiši plačujeta kredit: “Kredit je največje breme, ker je v švicarskih frankih in se višina obroka nenehno spreminja. Trenutno je 221 evrov. Takrat kredita v evrih sploh dobiti nisem mogla. To je prva stvar, ki jo v mesecu plačava, ker si ne moreva privoščiti, da bi ostali brez strehe nad glavo.” Strah ju je ne le pred izgubo lastnega doma: “Da sem kredit sploh lahko dobila, so hipoteko na svoje stanovanje vzeli moji starši. Če ne bova plačevali, bomo vsi izgubili dom,” med jokom komaj govori mama 18-letne Mance.
In tako je iz meseca v mesec, bitka s položnicami, evri, centi, zasebnimi dolgovi je nenehna: “To mi je najtežje, ker ne vem, kako plačati vse nujne stroške, pa bog ne daj, da se še kaj zgodi, kje naj vzamem. Če že tako ne vem, kaj dati na mizo v petek, ko se Manca vrača domov.” Čez teden mama varčuje tako, da vse stroške, vključno s hrano zase, spravi na popoln minimum, čez konec tedna, ko se domov vrača tudi Manca, je varčevati veliko težje:
“Saj zame mi ni težko, za hčerko pa me zelo boli, da mora vse to prestajati. Najhuje mi je, ko me za vsako malenkost, ki bi jo morala kupiti zase, najprej pokliče in vpraša, ali lahko, ali bova zmogli skozi mesec? Si mislim, koliko otrok bi za takšne drobnarije starše sploh spraševalo? Koliko bi jih kar zahtevalo denar za nujne stvari?”
Za izjemno prijetno, prizadevno in načrtov polno najstnico, katere sošolke se ta hip veselijo šolskih ekskurzij v Združene države ali po Evropi in si lahko kadar koli privoščijo nakupovalne pohode, obisk kina, pico ali kavico, je še posebej težko. Namesto druženja z vrstniki Manca ostaja v dijaškem domu, ob koncih tedna doma skrbi za tista opravila, ki jih mama zaradi zelo omejenih možnosti gibanja in pogostih dihalnih stisk ne more. In nikakor ji ni lahko, ko morata v humanitarne organizacije po pakete hrane:
“Občutek? Ni prijetno, da moraš od tam dobivati hrano … Vseeno pa pomaga, da sva vsaj siti. Dobiva vsaj makarone in riž, čeprav je res, da pogosto ves teden jeva isto. A samo to si lahko privoščiva. Ne morem si kupovati stvari po svojih lastnih željah, ki stanejo denimo dva evra, ni šans, ne gre, finančno mi ne znese. Logično, da imam v glavi nenehno vklopljeno preračunavanje, sicer se nikakor ne bi mogli prebiti čez mesec. Vsemu se morava odreči, poleg hrane tudi novim oblačilom, obutvi, kaj šele zabavam, kinu, seveda tudi temu, da bi šla s prijateljicami na kakšen prigrizek ali kavico.”
Saj ne, da je sošolke ne bi vabile, a občutek, da jim ne moreš vrniti v enaki meri, je grozen, pravi Manca: “Počutiš se nekako manjvredno, občutek imaš, da ti vseskozi dajo vedeti, da si na nižji stopnički, kot so sami, da si človek, ki ne more brez njihove pomoči.”
A prioritete sta si z mamo jasno zastavili: obdržati je treba streho nad glavo: “Mami dam skoraj vso svojo štipendijo, da lahko plača položnice in kredit, jaz pa pač potem nekako poskusim … zdržati.” Za vse prevoze, šolske potrebščine, obleko, kakšen prigrizek in prevoz ji ostane res malo:
“Po navadi zdržim ves mesec z dvajsetimi evri, zelo redko s štiridesetimi, ko res potrebujem kaj za šolo, obutev. Sicer pa je dvajset evrov vse, kar imam. Vse poletje delam, da finančno lažje preživiva in da lahko sebi kaj malega kupim. Takrat je edina priložnost, da gremo s prijatelji za en dan v vodni park ali kaj takega. Vse ostalo gre za položnice, za kredit, tudi za hrano, pa mami kupim kaj za obleč ali če kaj drugega potrebuje. Ni mi težko dati zaslužka za to,” opisuje osemnajstletna dijakinja.
Ker se sošolcem na izletih že vsa leta ne more pridružiti, je prepričana, da bo brez nje minil maturantski izlet, prevelik zalogaj je tudi tako želeni vozniški izpit: “Sploh v zaključnem letniku se vse vrti okoli denarja, zato bo to težko leto. Pa zelo rada bi opravila vozniški izpit, ampak … ne gre,” je težko mladostnici.
Zato pa ji gre v šoli, ko govori o njej, se Manci zjasni obraz: “V šoli mi gre dobro, bila sem odlična in tudi letos mislim, da bo tako. Šola me zelo veseli, izbrala sem pravo smer in jasne načrte imam, kakšno prihodnost si želim. Zelo sem ponosna na svoj uspeh. Trudim se pa tudi zato, da bi bili starši ponosni name. Tako jima vsaj malo lahko vrnem v zahvalo, ker sta me podprla pri izboru šole, čeprav je finančno to za nas velik zalogaj.”
Z muko sestavljena in nadvse krhka konstrukcija mesečnih stroškov, preračunanih do evra natančno, se je odličnjakinji Manci in njeni mami sesula pred nekaj meseci, ko je voda iz počene dotrajane cevi zalila večji del stanovanjca in prepojila stene, talne obloge in več kot 50 let staro pohištvo. Poplava je uničila tudi peč za centralno napravo, zdaj jima toploto zagotavlja le kaminska peč. A imata le toliko drv, kot so jima jih podarili prijatelji. Ves denar sta namreč porabili za to, da so odstranili uničeno in zamenjali vso napeljavo:
“Že tako komaj sestavljava začetek s koncem, nato pa je bilo treba vse prenoviti! Nobene izbire nisva imeli, morali sva stanovanjce spraviti vsaj do vseljivega stanja. Še zdaj nama kar nekaj stvari manjka, jaz še zmeraj spim kar na vzmetnici, ki je na tleh. Ta dolg je popolna nočna mora, ker ga je vsaj za 6000 evrov.”
Ker pri banki posojila nikakor nista mogli več dobiti, sta si bili prisiljeni denar izposoditi od znancev. To je najtežje in obe nenehno obremenjuje, pravi mama: “Saj nama je jasno, da ga je treba vrniti, hkrati pa sem popolnoma obupana in ne vem, kako. Ogromno bi nama pomenilo, če bi ga lahko poplačali. A zdaj se mi zdi to misija nemogoče.”
‘Misija nemogoče’ in nekaj, kar močno vpliva na že tako neozdravljivo bolno mamo, katere bolezen vsem najsodobnejšim zdravilom navkljub nenehno napreduje: “Čutim, kako mi strah slabša tudi zdravstveno stanje, ponoči se zbujam, ker ne morem dihati. Če bi lahko, bi takoj šla delat, pa bi bil dohodek vsaj malo večji. Pa ne morem. Ko enkrat zdravja nimaš, vidiš, da ničesar več nimaš. Samo še boj, iz dneva v dan, samo to.”
Manci lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Manco iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
V desetletju delovanja programa Botrstvo je pomoč dobilo več kot 9700 otrok, nekaj njihovih zgodb smo predstavili tudi v našem programu. Pri prav vseh nastopih otrok in družin s socialnega roba smo od prve oddaje, ki je bila objavljena 5. marca 2012, najskrbneje varovali njihovo identiteto in vsem nastopajočim zagotavljali popolno anonimnost tudi v primerih, ko so si morda starši celo želeli objave teh podatkov. Veseli smo, da so našemu zgledu in pobudi sledili tudi nekateri drugi mediji, ki so se pred tem odločali za politiko razkritja polne identitete otrok in drugih ranljivih skupin. Tega načela se bomo seveda držali tudi v prihodnje.
532 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Najstnica Manca je zelo uspešna, nadarjena in prizadevna dijakinja z jasnimi življenjskimi cilji. In dobra izobrazba je med pomembnejšimi. Zato je iz malega kraja odšla na šolanje v precej oddaljeno mesto, pri čemer jo je mama vseskozi podpirala, čeprav sta že takrat živeli v hudi finančni stiski. In ta se je od takrat le še poglobila. Mančina zgodba sodi med tiste, ki dokazujejo, da doseganje življenjskih ciljev še zdaleč ni odvisno le od volje in prizadevnosti, pač pa so pogosto odločilne življenjske okoliščine. Po nedavni poplavi v stanovanju z mamo kljub varčevanju in hrani iz humanitarnih paketov sami ne zmoreta več.
Če želite na kakršen koli način pomagati Manci, napotke najdete na https://val202.rtvslo.si/2020/02/mancina_zgodba/. Hvala, ker pomagate.
"Ni preprosto oditi tja v vrsto in vzeti hrano. Čeprav druge možnosti nimava. Čeprav vso štipendijo dam mami in da za kritje dolgov delam vse poletje."
Cerebralna paraliza in izjemno huda neozdravljiva bolezen dihal že vse življenje močno sooblikujeta življenje Mančine mame. Zaradi svojega zdravstvenega stanja nikoli ni mogla dobiti redne službe: “Imam močno zmanjšano delovanje pljuč, zaradi česar nikoli nisem opravila obveznega zdravniškega pregleda, ki je nujen pogoj za vstop v službo. Vse življenje sem bila zato zaposlena prek javnih del. Ko so zdravniška spričevala še tam postala obvezna, pa ga nisem mogla več sploh dobiti. Poleg tega se mi je bolezen tako poslabšala, da so me kljub mojemu upiranju invalidsko upokojili. Finančno je to katastrofa. Prejemam 338 evrov pokojnine, stroški pa so enaki kot prej …”
Skupaj z nekaj preživnine, Mančino štipendijo in varstvenim dodatkom dobita bistveno premalo, da bi zmogli preživeti, sploh ker za manjše stanovanje v stari hiši plačujeta kredit: “Kredit je največje breme, ker je v švicarskih frankih in se višina obroka nenehno spreminja. Trenutno je 221 evrov. Takrat kredita v evrih sploh dobiti nisem mogla. To je prva stvar, ki jo v mesecu plačava, ker si ne moreva privoščiti, da bi ostali brez strehe nad glavo.” Strah ju je ne le pred izgubo lastnega doma: “Da sem kredit sploh lahko dobila, so hipoteko na svoje stanovanje vzeli moji starši. Če ne bova plačevali, bomo vsi izgubili dom,” med jokom komaj govori mama 18-letne Mance.
In tako je iz meseca v mesec, bitka s položnicami, evri, centi, zasebnimi dolgovi je nenehna: “To mi je najtežje, ker ne vem, kako plačati vse nujne stroške, pa bog ne daj, da se še kaj zgodi, kje naj vzamem. Če že tako ne vem, kaj dati na mizo v petek, ko se Manca vrača domov.” Čez teden mama varčuje tako, da vse stroške, vključno s hrano zase, spravi na popoln minimum, čez konec tedna, ko se domov vrača tudi Manca, je varčevati veliko težje:
“Saj zame mi ni težko, za hčerko pa me zelo boli, da mora vse to prestajati. Najhuje mi je, ko me za vsako malenkost, ki bi jo morala kupiti zase, najprej pokliče in vpraša, ali lahko, ali bova zmogli skozi mesec? Si mislim, koliko otrok bi za takšne drobnarije starše sploh spraševalo? Koliko bi jih kar zahtevalo denar za nujne stvari?”
Za izjemno prijetno, prizadevno in načrtov polno najstnico, katere sošolke se ta hip veselijo šolskih ekskurzij v Združene države ali po Evropi in si lahko kadar koli privoščijo nakupovalne pohode, obisk kina, pico ali kavico, je še posebej težko. Namesto druženja z vrstniki Manca ostaja v dijaškem domu, ob koncih tedna doma skrbi za tista opravila, ki jih mama zaradi zelo omejenih možnosti gibanja in pogostih dihalnih stisk ne more. In nikakor ji ni lahko, ko morata v humanitarne organizacije po pakete hrane:
“Občutek? Ni prijetno, da moraš od tam dobivati hrano … Vseeno pa pomaga, da sva vsaj siti. Dobiva vsaj makarone in riž, čeprav je res, da pogosto ves teden jeva isto. A samo to si lahko privoščiva. Ne morem si kupovati stvari po svojih lastnih željah, ki stanejo denimo dva evra, ni šans, ne gre, finančno mi ne znese. Logično, da imam v glavi nenehno vklopljeno preračunavanje, sicer se nikakor ne bi mogli prebiti čez mesec. Vsemu se morava odreči, poleg hrane tudi novim oblačilom, obutvi, kaj šele zabavam, kinu, seveda tudi temu, da bi šla s prijateljicami na kakšen prigrizek ali kavico.”
Saj ne, da je sošolke ne bi vabile, a občutek, da jim ne moreš vrniti v enaki meri, je grozen, pravi Manca: “Počutiš se nekako manjvredno, občutek imaš, da ti vseskozi dajo vedeti, da si na nižji stopnički, kot so sami, da si človek, ki ne more brez njihove pomoči.”
A prioritete sta si z mamo jasno zastavili: obdržati je treba streho nad glavo: “Mami dam skoraj vso svojo štipendijo, da lahko plača položnice in kredit, jaz pa pač potem nekako poskusim … zdržati.” Za vse prevoze, šolske potrebščine, obleko, kakšen prigrizek in prevoz ji ostane res malo:
“Po navadi zdržim ves mesec z dvajsetimi evri, zelo redko s štiridesetimi, ko res potrebujem kaj za šolo, obutev. Sicer pa je dvajset evrov vse, kar imam. Vse poletje delam, da finančno lažje preživiva in da lahko sebi kaj malega kupim. Takrat je edina priložnost, da gremo s prijatelji za en dan v vodni park ali kaj takega. Vse ostalo gre za položnice, za kredit, tudi za hrano, pa mami kupim kaj za obleč ali če kaj drugega potrebuje. Ni mi težko dati zaslužka za to,” opisuje osemnajstletna dijakinja.
Ker se sošolcem na izletih že vsa leta ne more pridružiti, je prepričana, da bo brez nje minil maturantski izlet, prevelik zalogaj je tudi tako želeni vozniški izpit: “Sploh v zaključnem letniku se vse vrti okoli denarja, zato bo to težko leto. Pa zelo rada bi opravila vozniški izpit, ampak … ne gre,” je težko mladostnici.
Zato pa ji gre v šoli, ko govori o njej, se Manci zjasni obraz: “V šoli mi gre dobro, bila sem odlična in tudi letos mislim, da bo tako. Šola me zelo veseli, izbrala sem pravo smer in jasne načrte imam, kakšno prihodnost si želim. Zelo sem ponosna na svoj uspeh. Trudim se pa tudi zato, da bi bili starši ponosni name. Tako jima vsaj malo lahko vrnem v zahvalo, ker sta me podprla pri izboru šole, čeprav je finančno to za nas velik zalogaj.”
Z muko sestavljena in nadvse krhka konstrukcija mesečnih stroškov, preračunanih do evra natančno, se je odličnjakinji Manci in njeni mami sesula pred nekaj meseci, ko je voda iz počene dotrajane cevi zalila večji del stanovanjca in prepojila stene, talne obloge in več kot 50 let staro pohištvo. Poplava je uničila tudi peč za centralno napravo, zdaj jima toploto zagotavlja le kaminska peč. A imata le toliko drv, kot so jima jih podarili prijatelji. Ves denar sta namreč porabili za to, da so odstranili uničeno in zamenjali vso napeljavo:
“Že tako komaj sestavljava začetek s koncem, nato pa je bilo treba vse prenoviti! Nobene izbire nisva imeli, morali sva stanovanjce spraviti vsaj do vseljivega stanja. Še zdaj nama kar nekaj stvari manjka, jaz še zmeraj spim kar na vzmetnici, ki je na tleh. Ta dolg je popolna nočna mora, ker ga je vsaj za 6000 evrov.”
Ker pri banki posojila nikakor nista mogli več dobiti, sta si bili prisiljeni denar izposoditi od znancev. To je najtežje in obe nenehno obremenjuje, pravi mama: “Saj nama je jasno, da ga je treba vrniti, hkrati pa sem popolnoma obupana in ne vem, kako. Ogromno bi nama pomenilo, če bi ga lahko poplačali. A zdaj se mi zdi to misija nemogoče.”
‘Misija nemogoče’ in nekaj, kar močno vpliva na že tako neozdravljivo bolno mamo, katere bolezen vsem najsodobnejšim zdravilom navkljub nenehno napreduje: “Čutim, kako mi strah slabša tudi zdravstveno stanje, ponoči se zbujam, ker ne morem dihati. Če bi lahko, bi takoj šla delat, pa bi bil dohodek vsaj malo večji. Pa ne morem. Ko enkrat zdravja nimaš, vidiš, da ničesar več nimaš. Samo še boj, iz dneva v dan, samo to.”
Manci lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo s paketi ali vrednostnimi boni, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i: BOTER5 na 1919. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Manco iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
V desetletju delovanja programa Botrstvo je pomoč dobilo več kot 9700 otrok, nekaj njihovih zgodb smo predstavili tudi v našem programu. Pri prav vseh nastopih otrok in družin s socialnega roba smo od prve oddaje, ki je bila objavljena 5. marca 2012, najskrbneje varovali njihovo identiteto in vsem nastopajočim zagotavljali popolno anonimnost tudi v primerih, ko so si morda starši celo želeli objave teh podatkov. Veseli smo, da so našemu zgledu in pobudi sledili tudi nekateri drugi mediji, ki so se pred tem odločali za politiko razkritja polne identitete otrok in drugih ranljivih skupin. Tega načela se bomo seveda držali tudi v prihodnje.
"Velikokrat slišimo, da socialni transferji ne gredo k pravim ljudem in deloma to, žal, drži. Mi vsaj 27 % ljudi, ki bi jim s socialnimi transferji morali pomagati, "ne najdemo" ali pa so se pomoči sami odrekli, ker se bojijo sankcij," na eno od ugotovitev iz najnovejšega letošnjega UMARjevega Poročila o razvoju opozarja sourednica dr. Marta Gregorčič, vodja Sektorja za socialne politike UMAR. Kljub nizki brezposelnosti in socialnim transferjem še vedno več kot 100.000 ljudi potrebuje tudi materialno pomoč kot so riž, olje, sol. Vsaj 123.000 jih puščamo v dolgotrajni revščini, ta vse bolj postaja generacijska. Pogovarjamo se le o dohodkovni revščini, a nanjo močno vplivajo stanovanjska, prometna in energetska revščina, ki predvsem ljudem z najnižjimi dohodki močno krojijo življenje.
Poročilo o razvoju, ki ga vsako leto pripravi Urad za makroekonomske analize in razvoj, je verjetno najbolj celovita analiza razvoja države z vidika gospodarskega razvoja, produktivnosti, socialnega razvoja, okoljskega vidika in z vidika upravljanja države pri nas. Iz kompleksnih podatkov iz najrazličnejših baz, raziskav in statistik se med drugim izrisujejo tudi socialna slika, kakovost življenja ter pomanjkljivosti in trendi, ki bi jih tako vlada kot družba v celoti morali jemati kot jasne opozorilne znake za čim hitrejše ukrepanje.
53 let po ustanovitvi ena najbolj prepoznavnih humanitarnih organizacij za pomoč otrokom pri nas, ZPM Ljubljana Moste Polje, dobiva novo ime. Po več pobudah in nekajletnih pripravah so organi upravljanja soglasno sklenili, da bo sprememba imena, ki po novem obsega tudi ime dolgoletne sekretarke in zdaj predsednice Anite Ogulin, pripomogla k večji prepoznavnosti, poudarila vseslovenskost vseh dejavnosti, s katerimi pomagajo otrokom in družinam po vsej državi, in preprečevala zamenjavo z organizacijami s podobnim imenom.
Dijakinje in dijaki so letošnji spomladanski izpitni rok včeraj odprli z esejem pri slovenščini, sledi pa še dober mesec in pol reševanja maturitetnih pol. Že tako zelo stresno obdobje pa je še nekoliko stresnejše za tiste, ki jim konvencionalni okvir mature ni pisan na kožo: tako imenovani zrelostni izpit bi namreč uspešneje reševali s prilagoditvami, kot so uporaba barvnih folij, posebnih LOOP slušalk, ki blažijo motnjo pozornosti, in podobnega. Gre za vizualno majhne predmete, ki pa lahko znatno zmanjšajo vrzel diskriminacije.
Rekordno nizko stopnjo brezposelnosti in veliko povpraševanje po kadrih bi zlahka lahko razumeli kot znak, da zaposleni ljudje s svojo plačo lahko živijo vsaj znosno življenje, tudi zato, ker se je minimalna plača v zadnjem času vendarle nekoliko zvišala. Toda pri humanitarnih organizacijah opozarjajo, da je vse več prosilcev za pomoč zaposlenih in to za polni delovni čas, ne nujno z nizko izobrazbo in ne na najnižjih delovnih mestih, pa vendar ne zmorejo več plačevati osnovnih življenjskih stroškov. Pri ZPM Moste, kjer vodijo tudi program Botrstvo, opažajo, da se še posebej izrazito stiske kažejo v enostarševskih družinah in da zaposleni še težje priznavajo, da ne zmorejo preživeti. Takšna je tudi zgodba mame osnovnošolca, ki se je zaradi zelo nizke plače z otrokom v zadnjih štirih letih že petič prisiljena seliti. Nekaj podatkov o tem, koliko zaposlenih prejema minimalno plačo in kakšne so plačne razlike v javnem in zasebnem sektorju, poda analitik za področje trga dela in plač z Urada za makroekonomske analize in razvoj RS Mitja Perko.
Amerikanizacija, vsakodnevni novi trendi na Instagramu in TikToku ... Po besedah mladih vse več težav osnovnošolk in osnovnošolcev izhaja iz družbenih omrežij, kjer je sprejeto celo zahrbtno obnašanje drug do drugega. Pri tem pa še vedno, kljub zavedanju, vse aplikacije s težavo izbrišemo. "Med sabo se primerjamo v skoraj vsem; kdo je boljši v športu, kdo lepše izgleda, kdo je višji, ima lepše oči, lase, ocene," povedo devetošolci z ljubljanskih in okoliških osnovnih šol.
Po maminem nenadnem odhodu sta Lana in njen brat živela z očetom in bolno babico in čeprav ji je bilo le sedem let, je oče vse več gospodinjskih in drugih bremen prelagal nanjo. "V bistvu si že celo sredno šolo želim in komaj čakam, da bo prišel trenutek, ko se ne bom več rabila vrniti domov, v to kričanje, ko ne vem, ali bom morala klicati policijo ali ne, ali bom morala bežati ali ne. In to mi je največja motivacija, da delam šolo, ker vem, da hočem čim prej iti na svoje," pravi dijakinja Lana, odličnjakinja, ki z bratom in očetom živi na propadajoči kmetiji. Po maminem odhodu je kljub mladosti vrsto let sama skrbela za nepokretno babico in prenašala vse večje nasilje. Obupno slabe so tudi bivanjske razmere, živi v mrzli podstrešni sobi nad garažo, v objektu, ločenem od hiše, brez sanitarij, vode in zadostnega ogrevanja. Vsak konec tedna se iz dijaškega doma vse težje vrača domov: "Vse me mine, res, tako mi je težko, ko se spomnim, da ni hrane, da ni tople vode, da pridem po celem tednu v sobo, ki je mrzla, pozimi je tudi samo dve stopinji in rabi veliko časa, da se zgreje, da ne vem, koliko odej naj še dam nase, ker se zbudim premražena…"
Tokratna sogovornica je z odliko končala tako srednjo strokovno šolo in tudi poklicno maturo, a ker si je izbrala študij, na katerem je pogoj za vpis splošna matura, se je vpisala v celoletni maturitetni tečaj, ki je uradna priprava na ta zrelostni izpit. Tečaj je sicer brezplačen, a je za dijake, ki doma nimajo finančne podpore, vseeno težko dosegljiv, ker za leto takega izobraževanja niso upravičeni do štipendije, subvencija za bivanje v dijaških domovih pa ne glede na socialno-ekonomsko stanje in na dolgoletno opozarjanje na ta problem, še vedno sploh ne obstaja. Na pristojnem ministrstvu trdijo, da to ni težava, saj da so tečaji vsakomur dosegljivi z dnevno vožnjo, pa tudi zanimanja zanje ni prav veliko. Velik pa je osip med vpisanimi dijaki, ki ob nerednem obiskovanju tečaja takoj izgubijo status dijaka.
Epidemija lova na petice, vse večja razslojenost srednješolcev, upad števila gimnazijcev iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih vpisanih le odstotek najbogatejših otrok. To so skrb zbujajoče teme, o katerih smo že poročali, tokrat pa pred 34. nacionalnim Otroškim parlamentom o njih ter žal marsikateri drugi debatiramo z devetošolkami in devetošolci iz ljubljanskih in okoliških osnovnih šol. Kako bi mladi zmanjšali stres v šolah, kako bi izboljšali svoj odnos s starši in sovrstniki?
Predvsem delo na terenu z družinami, z obiski njihovih domov, z osebno oceno stanja in s pogovorom, veliko lažje odkrije nakopičene težave družin. Starši namreč v prošnjah za pomoč pogosto navajajo le del težav, stik z njimi pa lahko za začetnimi problemi počasi naplavi še mnogo skritih. Če strokovni sodelavci ZPM Moste Polje takrat lahko takoj pomagajo, s tem velikokrat preprečijo povečevanje nastalih stroškov in predvsem stisk in težav. Prav takim hitrim pomočem bo odslej namenjen poseben Anitin sklad.
Nekdanji košarkar Goran Dragić s svojo ekipo zavzeto pripravlja dobrodelni dogodek, ki ga je naznanil v začetku letošnjega leta. Na tem se bodo v prijateljskem duhu pomerili številni košarkarski zvezdniki iz lige NBA. Zlati kapetan slovenske reprezentance bo del zbranih sredstev, iz naslova prodanih vstopnic, namenil svoji fundaciji preko katere obnavlja košarkarska igrišča po Sloveniji, večji del pa programu Botrstvo v športu, kjer je kot ambasador nasledil kolesarskega zvezdnika Primoža Rogliča.
Odhod iz nasilnega razmerja je zelo zahteven korak, ki ga zmorejo redke žrtve, praviloma ženske, življenje po njem pa je pogosto zelo težko. Sogovornica se je z dvema otrokoma najprej umaknila v varno hišo, po odhodu iz nje pa se je spoprijemala z neštetimi težavami, tudi sistemskimi, najtežje je pri iskanju stanovanja in varstvu otrok. Ker je zaradi višjih dodatkov prisiljena delati skoraj same nočne izmene, dnevno spi le nekaj ur, kljub popolni izčrpanosti pa druge rešitve kot življenje v premajhnem in plesni polnem stanovanju in nenehnem odrekanju sploh nima.
Od oskrbe lastnih otrok, nato do lastnih staršev. Vzdrževanje članov družine v večini primerov pade na ženske. V duhu praznovanja mednarodnega dneva žensk je tokratna oddaja Botrstvo namenjena vedno bolj aktualni problematiki skrbstvenem dela kot nevidnega dela žensk. Zakaj ostaja nevidno in neplačano? Tradicija pravi, da preprosto zato, ker ženske skrbijo iz dobrosrčnosti. O razsežnostih in posledicah skrbstvenega dela smo se pogovarjali z dolgoletno raziskovalko na tem področju dr. Majdo Hrženjak.
Smo sredi akcije 40 dni brez alkohola, ki je izraz solidarnosti z vsemi, ki trpijo zaradi njega. Zaradi stigme je pogosto težko poiskati pomoč, alkoholizem v družini pa zaznamuje otroke tudi v njihovi odrasli dobi. Stroka opozarja, da imamo dva skrajna profila mladih, ki živijo v družini, kjer čezmerno pijejo - pridne, tihe, zelo motivirane dijake in učence, ki prikrivajo družinsko sramoto, in tiste, ki z različnimi oblikami prestopniškega vedenja kričijo po pomoči.
Tudi za tretjino slabše gibalne sposobnosti šolarjev in dijakov, ki bodo drastično zmanjšale njihovo uspešnost predvsem v slabše plačanih in storitvenih poklicih, slabši so učni dosežki, vse več otrok je kljub gibanju zasedenih, mnogi so treniranje športov zamenjali za igranje igric, štejemo že vsaj štiri izgubljene generacije, ki primanjkljajev v gibalni sposobnosti ne bodo več nadomestile, ker se ne šolajo več.
Pred izobrazbeno oziroma poklicno odločitvijo bo v prihodnjih tednih nova generacija osnovnošolcev in dijakov. V pomoč jim bodo informativni dnevi, ki bodo na srednjih šolah in fakultetah potekali ta konec tedna. Vpisnih mest je za vse dovolj, a možnosti za vpis na katero izmed bolj zaželenih šol je vse manj. Najprej zato, ker je generacija devetošolcev zelo številna, drugič pa, ker vse višje povprečne ocene v šolah in s tem pridobljene točke vse bolj omejujejo vpis na zahtevnejše poklicne šole, predvsem pa na gimnazije. Recimo na ljubljanskih prostora za otroke z uspehom, ki smo mu nekoč rekli prav dober, tako rekoč ni več. Še večja težava je, da se v srednji šoli otroci že močno razslojijo in da je med gimnazijci zelo malo otrok iz družin z nižjim socialno ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih pa je vpisan le odstotek najbogatejših otrok. To je problem, na katerega že vrsto let opozarjajo tudi pri Državnem izpitnem centru.
V več kot desetletju srečevanja z otroki in mladostniki iz programa Botrstvo smo le redko naleteli na tako nepopisno slabe bivanjske razmere, kot so v hiši, v kateri z očetom živita najstnika Lovro in Anže. Če bi temu sploh lahko rekli hiša. Med lesenimi deskami zunanjih sten skoraj stoletje stare, pretežno lesene stavbe, so ponekod špranje tako široke, da je videti zunanjo svetlobo. Tudi skozi podnice in strop pronica ledeno mrzel zrak. Fanta, ki jima je pred desetletjem umrla mama, odraščata v skrajno bednih razmerah, zato si - skupaj z očetom - silno želijo prenove. Večino del skušajo postoriti sami, a čeprav oče dela v tovarni v štirih izmenah in občasno opravi še kakšno honorarno delo, priznava, da je dohodkov premalo za nakup vsaj najosnovnejšega materiala.
Čeprav se morda ob spremljanju medijev zdi oddaljeno, pa nasilje ni le pred našim pragom, ampak je žal še preveč zakoreninjeno v naši družbi. Predstavimo osebno zgodbo mame verbalno nadlegovanega otroka. Na podlagi občutkov, ki jih doživljajo nadlegovani otroci, je na Fakulteti za družbene vede nastala njena razstava z naslovom Lej, kakšen si – seveda v odrasli interpretaciji otroških čustev. Zakaj je kljub medijski izpostavljenosti nasilja v šolah in izobraževanju to še vedno prisotno? Kaj lahko naredi starš, če prepozna stisko svojega otroka in kaj lahko nenazadnje naredi družba, da bi se vsi naučili strpno sobivati z mnogimi medsebojnimi razlikami?
"Ko sem gledala posnetke juda, sem si rekla, da mene že nihče ne bo tako metal po tleh," svoje prve vtise po povabilu, naj se pridruži skupini za opolnomočenje žensk skozi trening juda, pove Ana, ena tistih, ki se je pred dobrim letom prvič v življenju znašla na tatamiju. Ob njej je bila skupina žensk, ki so šle skozi trpke življenjske izkušnje, izkusile begunstvo, nasilje v partnerskih zvezah ali kakšno od zlorab.
Včasih je res nepredstavljivo, kako lahko en sam dogodek za vedno spremeni življenje družine, da iz uspešnega poslovnega življenja sčasoma zdrsne do točke, ko iz donatorjev sama postane prejemnica pomoči. A pot je k sreči lahko tudi obratna in naša sogovornika sta po nekaj letih prejemanja pomoči za svoja otroka zdaj lahko postala botra majhnemu fantku ter se tako pridružila več kot 10.000 botrom v projektu Botrstvo v Sloveniji.
Neveljaven email naslov