Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Že skoraj četrt stoletja je 15. junij svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, ki kljub temu pogosto ostaja neodkrito in zamolčano. Strokovnjaki ocenjujejo, da je prijavljen le vsaj 24. primer. Večjo raziskavo o nasilju nad starejšimi pri nas so pred nekaj leti naredili v Inštitutu Antona Trstenjaka. Takrat je v 70 odstotkih prevladovalo verbalno nasilje, z nekaj manj kot 15 odstotki telesno in z dobrimi desetimi odstotki ekonomsko nasilje. Večina starostnikov je nasilje doživela doma, v veliki večini so bili povzročitelji družinski člani ali znanci, kar 90 odstotkov povzročenega nasilja nad starostniki pa je bilo nehotenega.
Če udarce, psovke, ustrahovanje, izsiljevanje in finančno izčrpavanje morda še razumemo kot nasilje, imamo s prepoznavanjem zanemarjanja kot zelo hude oblike nasilja še precej težav
Že skoraj četrt stoletja je 15. junij svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, ki kljub temu pogosto ostaja neodkrito in zamolčano. Strokovnjaki ocenjujejo, da je prijavljen le vsak 24. primer nasilja v družini.
"Preprečevanje nasilja je odgovornost nas vseh, prijaviti hude oblike nasilja in ukrepati je odgovornost do sočloveka. Če ne ukrepamo, ker računamo, da bo to storil kdo drug, ta drug, pa pričakuje enako, potem na koncu nihče ne ukrepa, vse dokler ni prepozno," k pomoči trpinčenim spodbuja Ana Ramovš, zdravnica in strokovna sodelavka iz Inštituta Antona Trstenjaka. Tam so pred leti opravili obsežnejšo raziskavo o nasilju med starejšimi, ki je med drugim pokazala, da je v 70 odstotkih prevladovalo verbalno nasilje, z nekaj manj kot petnajst odstotki telesno in z dobrimi desetimi odstotki ekonomsko nasilje. Večina starostnikov je nasilje doživela doma, v veliki večini so bili povzročitelji družinski člani ali znanci, kar 90 odstotkov povzročenega nasilja nad starostniki pa je bilo nehotenega. In kako je vse to spremenila epidemija, ki je starejše še bolj osamila, izolirala, prestrašila in postavila v odvisen položaj od drugih?
Sicer še nimamo novih študij, kako natančno so na te podatke vplivali ukrepi ob epidemiji, ki so v imenu zaščite starejših močno prizadeli prav starejše, vemo pa, da se je nasilje v vseh starostnih skupinah močno povečalo, seveda tudi pri starejših, pojasnjuje Ana Ramovš: "Ljudje so bili več skupaj in so se slabi odnosi še poslabšali, veliko je bilo strahu, zaskrbljenosti, negotovosti, kar vpliva na negativen stres, prav tako kot dejstvo, da so izgubili službe. Veliko ljudi se je znašlo v osebnostni stiski, zelo se je povečala poraba alkohola, pa osamljenost … skratka povečali so se dejavniki tveganja za vse vrste nasilja – fizičnega, psihičnega, finančnega in tudi za zanemarjanje, ki je pogosto spregledana oblika."
Če namreč udarce, psovke, ustrahovanje, izsiljevanje še razumemo kot nasilje, imamo s prepoznavanjem zanemarjanja kot nasilja še precej težav, čeprav gre za zelo hudo obliko.
A problem ni le porast nasilja, pač pa tudi, da ga slabo prepoznavamo in še slabše prijavljamo. Čeprav nikakor ne moremo posploševati, pa morda delno lahko pojasnimo, da tudi zato, ker gre za generacijo, ki je navajena drugačnih vzorcev in ki je pogosto močno odvisna od povzročiteljev, pravi socialna delavka Helena Govekar, ki je tudi koordinatorica za preprečevanje nasilja v CSD Ljubljana za celotno ljubljansko regijo: "Starostniki imajo težave s prepoznavanjem nasilja. Če pa ga že lahko uvidijo, pa vedno znova opravičujejo povzročitelja, krivdo prevzemajo nase, strah jih je, tudi sram, da bodo ostali še bolj sami, sploh zdaj, ko je korona že tako zdesetkala stike."
Poleg tega je prijava nasilja v družini razumljena kot osebni poraz, ki lahko prinese nove stiske. In podobno je tudi pri prepoznavanju ekonomskega nasilja: "Imajo občutek, da so dolžni pomagati, da otrokom ali vnukom morajo dati sredstva, da bodo ti preživeli, tega ne prepoznajo kot nasilje. Zato se moramo toliko bolj potruditi, da žrtve sprevidijo, da je nedopustno to, kar jim počne nekdo, ki ga imajo radi."
Problem, ki je enak tudi pri nasilju v drugih starostnih skupinah, je, da naša družba še vedno ne zna odstraniti povzročitelja, pač pa umika žrtev: pri starejših so včasih odnosi in prepletena soodvisnost še večji, a ne nerešljiv problem. Rešitve so lahko raznovrstne, vsekakor pa nasilje nikakor ne sme ostati samoumeven del življenja.
V Sloveniji deluje 16 koordinatorjev za preprečevanje nasilja pri centrih za socialno delo, za prijavo nasilja je 24 ur dnevno na voljo številka 113, dostopni so zaupni telefoni nevladnih organizacij (npr. Društvo SOS, Društvo za nenasilno komunikacijo) pomagajo lahko tudi patronažna služba, zdravniki in sploh vsi, ki so s starejšimi v stiku. Ukrepanje pristojnih prav zaradi zapletenih razmerij med povzročitelji in žrtvami morda ne zmore biti izjemno učinkovita takoj, a vsekakor je prijava nasilja nujna.
Veliko lahko storimo tudi s preventivo, tako na strani žrtve kot povzročitelja, so prepričani v Inštitutu Antona Trstenjaka, kjer imajo tudi programe krepitve preventivnih ukrepov, kot so ustreznejše komuniciranje, podpora okolice, pomoč preobremenjenim družinskim oskrbovalcem, pomoč pri preprečevanju zlorab alkohola in drugih substanc, zelo pomemben je dogovor o dediščini, ki marsikdaj kali odnose … prav tako velik problem (ekonomskega) nasilja pa je vse bolj agresivno akviziterstvo, spomni Ana Ramovš.
Nikakor ne smemo pričakovati, da bodo s koncem epidemije kar usahnili tudi napetosti, spori, nasilje in še posebej ne osamljenost, opozarja socialna delavka Helena Govekar: "Lahko, da se bo zdaj pojavilo še več nasilja, saj nam je kakovost življenja vsem zelo padla."
A tudi posledice ukrepov za omejitev epidemije, ki so kljub najboljšim namenom ljudi izolirali, osamili in izrazito preprečevali stike, lahko razumemo kot obliko nasilja: "Seveda smo razmišljali tudi o tem, da se je s tem povzročila katastrofalna škoda. Pravijo, da osamljenost in ignoranca povzročata ogromno škode. To je hujše, kot da bi človek zbolel. Ljudje smo socialna bitja, mi potrebujemo družbo, stike, mi nismo ustvarjeni za samoto."
Tudi s podporo projektu Vida na Valu 202 opozarjamo na težave predvsem ranljivih starostnikov. Osamljenost je med epidemijo postala še večja težava, zato so bili tudi pri društvu Humanitarček, ki vodi projekt Vida, pred dobrim letom med pobudniki Čvekifona, brezplačne telefonske linije, ki omogoča klepet in krajšanje dolgčasa. Čvekifon še vedno deluje vsak dan med 8. in 20. uro na brezplačni telefonski številki 080 38 07.
Vsak dan so na 080 51 00 za razbremenilne pogovore na voljo strokovnjaki s področja duševnega zdravja po vsej Sloveniji. Nenehno pa deluje tudi telefonska številka za žrtve nasilja v družini, in sicer 080 11 55.
532 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Že skoraj četrt stoletja je 15. junij svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, ki kljub temu pogosto ostaja neodkrito in zamolčano. Strokovnjaki ocenjujejo, da je prijavljen le vsaj 24. primer. Večjo raziskavo o nasilju nad starejšimi pri nas so pred nekaj leti naredili v Inštitutu Antona Trstenjaka. Takrat je v 70 odstotkih prevladovalo verbalno nasilje, z nekaj manj kot 15 odstotki telesno in z dobrimi desetimi odstotki ekonomsko nasilje. Večina starostnikov je nasilje doživela doma, v veliki večini so bili povzročitelji družinski člani ali znanci, kar 90 odstotkov povzročenega nasilja nad starostniki pa je bilo nehotenega.
Če udarce, psovke, ustrahovanje, izsiljevanje in finančno izčrpavanje morda še razumemo kot nasilje, imamo s prepoznavanjem zanemarjanja kot zelo hude oblike nasilja še precej težav
Že skoraj četrt stoletja je 15. junij svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, ki kljub temu pogosto ostaja neodkrito in zamolčano. Strokovnjaki ocenjujejo, da je prijavljen le vsak 24. primer nasilja v družini.
"Preprečevanje nasilja je odgovornost nas vseh, prijaviti hude oblike nasilja in ukrepati je odgovornost do sočloveka. Če ne ukrepamo, ker računamo, da bo to storil kdo drug, ta drug, pa pričakuje enako, potem na koncu nihče ne ukrepa, vse dokler ni prepozno," k pomoči trpinčenim spodbuja Ana Ramovš, zdravnica in strokovna sodelavka iz Inštituta Antona Trstenjaka. Tam so pred leti opravili obsežnejšo raziskavo o nasilju med starejšimi, ki je med drugim pokazala, da je v 70 odstotkih prevladovalo verbalno nasilje, z nekaj manj kot petnajst odstotki telesno in z dobrimi desetimi odstotki ekonomsko nasilje. Večina starostnikov je nasilje doživela doma, v veliki večini so bili povzročitelji družinski člani ali znanci, kar 90 odstotkov povzročenega nasilja nad starostniki pa je bilo nehotenega. In kako je vse to spremenila epidemija, ki je starejše še bolj osamila, izolirala, prestrašila in postavila v odvisen položaj od drugih?
Sicer še nimamo novih študij, kako natančno so na te podatke vplivali ukrepi ob epidemiji, ki so v imenu zaščite starejših močno prizadeli prav starejše, vemo pa, da se je nasilje v vseh starostnih skupinah močno povečalo, seveda tudi pri starejših, pojasnjuje Ana Ramovš: "Ljudje so bili več skupaj in so se slabi odnosi še poslabšali, veliko je bilo strahu, zaskrbljenosti, negotovosti, kar vpliva na negativen stres, prav tako kot dejstvo, da so izgubili službe. Veliko ljudi se je znašlo v osebnostni stiski, zelo se je povečala poraba alkohola, pa osamljenost … skratka povečali so se dejavniki tveganja za vse vrste nasilja – fizičnega, psihičnega, finančnega in tudi za zanemarjanje, ki je pogosto spregledana oblika."
Če namreč udarce, psovke, ustrahovanje, izsiljevanje še razumemo kot nasilje, imamo s prepoznavanjem zanemarjanja kot nasilja še precej težav, čeprav gre za zelo hudo obliko.
A problem ni le porast nasilja, pač pa tudi, da ga slabo prepoznavamo in še slabše prijavljamo. Čeprav nikakor ne moremo posploševati, pa morda delno lahko pojasnimo, da tudi zato, ker gre za generacijo, ki je navajena drugačnih vzorcev in ki je pogosto močno odvisna od povzročiteljev, pravi socialna delavka Helena Govekar, ki je tudi koordinatorica za preprečevanje nasilja v CSD Ljubljana za celotno ljubljansko regijo: "Starostniki imajo težave s prepoznavanjem nasilja. Če pa ga že lahko uvidijo, pa vedno znova opravičujejo povzročitelja, krivdo prevzemajo nase, strah jih je, tudi sram, da bodo ostali še bolj sami, sploh zdaj, ko je korona že tako zdesetkala stike."
Poleg tega je prijava nasilja v družini razumljena kot osebni poraz, ki lahko prinese nove stiske. In podobno je tudi pri prepoznavanju ekonomskega nasilja: "Imajo občutek, da so dolžni pomagati, da otrokom ali vnukom morajo dati sredstva, da bodo ti preživeli, tega ne prepoznajo kot nasilje. Zato se moramo toliko bolj potruditi, da žrtve sprevidijo, da je nedopustno to, kar jim počne nekdo, ki ga imajo radi."
Problem, ki je enak tudi pri nasilju v drugih starostnih skupinah, je, da naša družba še vedno ne zna odstraniti povzročitelja, pač pa umika žrtev: pri starejših so včasih odnosi in prepletena soodvisnost še večji, a ne nerešljiv problem. Rešitve so lahko raznovrstne, vsekakor pa nasilje nikakor ne sme ostati samoumeven del življenja.
V Sloveniji deluje 16 koordinatorjev za preprečevanje nasilja pri centrih za socialno delo, za prijavo nasilja je 24 ur dnevno na voljo številka 113, dostopni so zaupni telefoni nevladnih organizacij (npr. Društvo SOS, Društvo za nenasilno komunikacijo) pomagajo lahko tudi patronažna služba, zdravniki in sploh vsi, ki so s starejšimi v stiku. Ukrepanje pristojnih prav zaradi zapletenih razmerij med povzročitelji in žrtvami morda ne zmore biti izjemno učinkovita takoj, a vsekakor je prijava nasilja nujna.
Veliko lahko storimo tudi s preventivo, tako na strani žrtve kot povzročitelja, so prepričani v Inštitutu Antona Trstenjaka, kjer imajo tudi programe krepitve preventivnih ukrepov, kot so ustreznejše komuniciranje, podpora okolice, pomoč preobremenjenim družinskim oskrbovalcem, pomoč pri preprečevanju zlorab alkohola in drugih substanc, zelo pomemben je dogovor o dediščini, ki marsikdaj kali odnose … prav tako velik problem (ekonomskega) nasilja pa je vse bolj agresivno akviziterstvo, spomni Ana Ramovš.
Nikakor ne smemo pričakovati, da bodo s koncem epidemije kar usahnili tudi napetosti, spori, nasilje in še posebej ne osamljenost, opozarja socialna delavka Helena Govekar: "Lahko, da se bo zdaj pojavilo še več nasilja, saj nam je kakovost življenja vsem zelo padla."
A tudi posledice ukrepov za omejitev epidemije, ki so kljub najboljšim namenom ljudi izolirali, osamili in izrazito preprečevali stike, lahko razumemo kot obliko nasilja: "Seveda smo razmišljali tudi o tem, da se je s tem povzročila katastrofalna škoda. Pravijo, da osamljenost in ignoranca povzročata ogromno škode. To je hujše, kot da bi človek zbolel. Ljudje smo socialna bitja, mi potrebujemo družbo, stike, mi nismo ustvarjeni za samoto."
Tudi s podporo projektu Vida na Valu 202 opozarjamo na težave predvsem ranljivih starostnikov. Osamljenost je med epidemijo postala še večja težava, zato so bili tudi pri društvu Humanitarček, ki vodi projekt Vida, pred dobrim letom med pobudniki Čvekifona, brezplačne telefonske linije, ki omogoča klepet in krajšanje dolgčasa. Čvekifon še vedno deluje vsak dan med 8. in 20. uro na brezplačni telefonski številki 080 38 07.
Vsak dan so na 080 51 00 za razbremenilne pogovore na voljo strokovnjaki s področja duševnega zdravja po vsej Sloveniji. Nenehno pa deluje tudi telefonska številka za žrtve nasilja v družini, in sicer 080 11 55.
"Velikokrat slišimo, da socialni transferji ne gredo k pravim ljudem in deloma to, žal, drži. Mi vsaj 27 % ljudi, ki bi jim s socialnimi transferji morali pomagati, "ne najdemo" ali pa so se pomoči sami odrekli, ker se bojijo sankcij," na eno od ugotovitev iz najnovejšega letošnjega UMARjevega Poročila o razvoju opozarja sourednica dr. Marta Gregorčič, vodja Sektorja za socialne politike UMAR. Kljub nizki brezposelnosti in socialnim transferjem še vedno več kot 100.000 ljudi potrebuje tudi materialno pomoč kot so riž, olje, sol. Vsaj 123.000 jih puščamo v dolgotrajni revščini, ta vse bolj postaja generacijska. Pogovarjamo se le o dohodkovni revščini, a nanjo močno vplivajo stanovanjska, prometna in energetska revščina, ki predvsem ljudem z najnižjimi dohodki močno krojijo življenje.
Poročilo o razvoju, ki ga vsako leto pripravi Urad za makroekonomske analize in razvoj, je verjetno najbolj celovita analiza razvoja države z vidika gospodarskega razvoja, produktivnosti, socialnega razvoja, okoljskega vidika in z vidika upravljanja države pri nas. Iz kompleksnih podatkov iz najrazličnejših baz, raziskav in statistik se med drugim izrisujejo tudi socialna slika, kakovost življenja ter pomanjkljivosti in trendi, ki bi jih tako vlada kot družba v celoti morali jemati kot jasne opozorilne znake za čim hitrejše ukrepanje.
53 let po ustanovitvi ena najbolj prepoznavnih humanitarnih organizacij za pomoč otrokom pri nas, ZPM Ljubljana Moste Polje, dobiva novo ime. Po več pobudah in nekajletnih pripravah so organi upravljanja soglasno sklenili, da bo sprememba imena, ki po novem obsega tudi ime dolgoletne sekretarke in zdaj predsednice Anite Ogulin, pripomogla k večji prepoznavnosti, poudarila vseslovenskost vseh dejavnosti, s katerimi pomagajo otrokom in družinam po vsej državi, in preprečevala zamenjavo z organizacijami s podobnim imenom.
Dijakinje in dijaki so letošnji spomladanski izpitni rok včeraj odprli z esejem pri slovenščini, sledi pa še dober mesec in pol reševanja maturitetnih pol. Že tako zelo stresno obdobje pa je še nekoliko stresnejše za tiste, ki jim konvencionalni okvir mature ni pisan na kožo: tako imenovani zrelostni izpit bi namreč uspešneje reševali s prilagoditvami, kot so uporaba barvnih folij, posebnih LOOP slušalk, ki blažijo motnjo pozornosti, in podobnega. Gre za vizualno majhne predmete, ki pa lahko znatno zmanjšajo vrzel diskriminacije.
Rekordno nizko stopnjo brezposelnosti in veliko povpraševanje po kadrih bi zlahka lahko razumeli kot znak, da zaposleni ljudje s svojo plačo lahko živijo vsaj znosno življenje, tudi zato, ker se je minimalna plača v zadnjem času vendarle nekoliko zvišala. Toda pri humanitarnih organizacijah opozarjajo, da je vse več prosilcev za pomoč zaposlenih in to za polni delovni čas, ne nujno z nizko izobrazbo in ne na najnižjih delovnih mestih, pa vendar ne zmorejo več plačevati osnovnih življenjskih stroškov. Pri ZPM Moste, kjer vodijo tudi program Botrstvo, opažajo, da se še posebej izrazito stiske kažejo v enostarševskih družinah in da zaposleni še težje priznavajo, da ne zmorejo preživeti. Takšna je tudi zgodba mame osnovnošolca, ki se je zaradi zelo nizke plače z otrokom v zadnjih štirih letih že petič prisiljena seliti. Nekaj podatkov o tem, koliko zaposlenih prejema minimalno plačo in kakšne so plačne razlike v javnem in zasebnem sektorju, poda analitik za področje trga dela in plač z Urada za makroekonomske analize in razvoj RS Mitja Perko.
Amerikanizacija, vsakodnevni novi trendi na Instagramu in TikToku ... Po besedah mladih vse več težav osnovnošolk in osnovnošolcev izhaja iz družbenih omrežij, kjer je sprejeto celo zahrbtno obnašanje drug do drugega. Pri tem pa še vedno, kljub zavedanju, vse aplikacije s težavo izbrišemo. "Med sabo se primerjamo v skoraj vsem; kdo je boljši v športu, kdo lepše izgleda, kdo je višji, ima lepše oči, lase, ocene," povedo devetošolci z ljubljanskih in okoliških osnovnih šol.
Po maminem nenadnem odhodu sta Lana in njen brat živela z očetom in bolno babico in čeprav ji je bilo le sedem let, je oče vse več gospodinjskih in drugih bremen prelagal nanjo. "V bistvu si že celo sredno šolo želim in komaj čakam, da bo prišel trenutek, ko se ne bom več rabila vrniti domov, v to kričanje, ko ne vem, ali bom morala klicati policijo ali ne, ali bom morala bežati ali ne. In to mi je največja motivacija, da delam šolo, ker vem, da hočem čim prej iti na svoje," pravi dijakinja Lana, odličnjakinja, ki z bratom in očetom živi na propadajoči kmetiji. Po maminem odhodu je kljub mladosti vrsto let sama skrbela za nepokretno babico in prenašala vse večje nasilje. Obupno slabe so tudi bivanjske razmere, živi v mrzli podstrešni sobi nad garažo, v objektu, ločenem od hiše, brez sanitarij, vode in zadostnega ogrevanja. Vsak konec tedna se iz dijaškega doma vse težje vrača domov: "Vse me mine, res, tako mi je težko, ko se spomnim, da ni hrane, da ni tople vode, da pridem po celem tednu v sobo, ki je mrzla, pozimi je tudi samo dve stopinji in rabi veliko časa, da se zgreje, da ne vem, koliko odej naj še dam nase, ker se zbudim premražena…"
Tokratna sogovornica je z odliko končala tako srednjo strokovno šolo in tudi poklicno maturo, a ker si je izbrala študij, na katerem je pogoj za vpis splošna matura, se je vpisala v celoletni maturitetni tečaj, ki je uradna priprava na ta zrelostni izpit. Tečaj je sicer brezplačen, a je za dijake, ki doma nimajo finančne podpore, vseeno težko dosegljiv, ker za leto takega izobraževanja niso upravičeni do štipendije, subvencija za bivanje v dijaških domovih pa ne glede na socialno-ekonomsko stanje in na dolgoletno opozarjanje na ta problem, še vedno sploh ne obstaja. Na pristojnem ministrstvu trdijo, da to ni težava, saj da so tečaji vsakomur dosegljivi z dnevno vožnjo, pa tudi zanimanja zanje ni prav veliko. Velik pa je osip med vpisanimi dijaki, ki ob nerednem obiskovanju tečaja takoj izgubijo status dijaka.
Epidemija lova na petice, vse večja razslojenost srednješolcev, upad števila gimnazijcev iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih vpisanih le odstotek najbogatejših otrok. To so skrb zbujajoče teme, o katerih smo že poročali, tokrat pa pred 34. nacionalnim Otroškim parlamentom o njih ter žal marsikateri drugi debatiramo z devetošolkami in devetošolci iz ljubljanskih in okoliških osnovnih šol. Kako bi mladi zmanjšali stres v šolah, kako bi izboljšali svoj odnos s starši in sovrstniki?
Predvsem delo na terenu z družinami, z obiski njihovih domov, z osebno oceno stanja in s pogovorom, veliko lažje odkrije nakopičene težave družin. Starši namreč v prošnjah za pomoč pogosto navajajo le del težav, stik z njimi pa lahko za začetnimi problemi počasi naplavi še mnogo skritih. Če strokovni sodelavci ZPM Moste Polje takrat lahko takoj pomagajo, s tem velikokrat preprečijo povečevanje nastalih stroškov in predvsem stisk in težav. Prav takim hitrim pomočem bo odslej namenjen poseben Anitin sklad.
Nekdanji košarkar Goran Dragić s svojo ekipo zavzeto pripravlja dobrodelni dogodek, ki ga je naznanil v začetku letošnjega leta. Na tem se bodo v prijateljskem duhu pomerili številni košarkarski zvezdniki iz lige NBA. Zlati kapetan slovenske reprezentance bo del zbranih sredstev, iz naslova prodanih vstopnic, namenil svoji fundaciji preko katere obnavlja košarkarska igrišča po Sloveniji, večji del pa programu Botrstvo v športu, kjer je kot ambasador nasledil kolesarskega zvezdnika Primoža Rogliča.
Odhod iz nasilnega razmerja je zelo zahteven korak, ki ga zmorejo redke žrtve, praviloma ženske, življenje po njem pa je pogosto zelo težko. Sogovornica se je z dvema otrokoma najprej umaknila v varno hišo, po odhodu iz nje pa se je spoprijemala z neštetimi težavami, tudi sistemskimi, najtežje je pri iskanju stanovanja in varstvu otrok. Ker je zaradi višjih dodatkov prisiljena delati skoraj same nočne izmene, dnevno spi le nekaj ur, kljub popolni izčrpanosti pa druge rešitve kot življenje v premajhnem in plesni polnem stanovanju in nenehnem odrekanju sploh nima.
Od oskrbe lastnih otrok, nato do lastnih staršev. Vzdrževanje članov družine v večini primerov pade na ženske. V duhu praznovanja mednarodnega dneva žensk je tokratna oddaja Botrstvo namenjena vedno bolj aktualni problematiki skrbstvenem dela kot nevidnega dela žensk. Zakaj ostaja nevidno in neplačano? Tradicija pravi, da preprosto zato, ker ženske skrbijo iz dobrosrčnosti. O razsežnostih in posledicah skrbstvenega dela smo se pogovarjali z dolgoletno raziskovalko na tem področju dr. Majdo Hrženjak.
Smo sredi akcije 40 dni brez alkohola, ki je izraz solidarnosti z vsemi, ki trpijo zaradi njega. Zaradi stigme je pogosto težko poiskati pomoč, alkoholizem v družini pa zaznamuje otroke tudi v njihovi odrasli dobi. Stroka opozarja, da imamo dva skrajna profila mladih, ki živijo v družini, kjer čezmerno pijejo - pridne, tihe, zelo motivirane dijake in učence, ki prikrivajo družinsko sramoto, in tiste, ki z različnimi oblikami prestopniškega vedenja kričijo po pomoči.
Tudi za tretjino slabše gibalne sposobnosti šolarjev in dijakov, ki bodo drastično zmanjšale njihovo uspešnost predvsem v slabše plačanih in storitvenih poklicih, slabši so učni dosežki, vse več otrok je kljub gibanju zasedenih, mnogi so treniranje športov zamenjali za igranje igric, štejemo že vsaj štiri izgubljene generacije, ki primanjkljajev v gibalni sposobnosti ne bodo več nadomestile, ker se ne šolajo več.
Pred izobrazbeno oziroma poklicno odločitvijo bo v prihodnjih tednih nova generacija osnovnošolcev in dijakov. V pomoč jim bodo informativni dnevi, ki bodo na srednjih šolah in fakultetah potekali ta konec tedna. Vpisnih mest je za vse dovolj, a možnosti za vpis na katero izmed bolj zaželenih šol je vse manj. Najprej zato, ker je generacija devetošolcev zelo številna, drugič pa, ker vse višje povprečne ocene v šolah in s tem pridobljene točke vse bolj omejujejo vpis na zahtevnejše poklicne šole, predvsem pa na gimnazije. Recimo na ljubljanskih prostora za otroke z uspehom, ki smo mu nekoč rekli prav dober, tako rekoč ni več. Še večja težava je, da se v srednji šoli otroci že močno razslojijo in da je med gimnazijci zelo malo otrok iz družin z nižjim socialno ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih pa je vpisan le odstotek najbogatejših otrok. To je problem, na katerega že vrsto let opozarjajo tudi pri Državnem izpitnem centru.
V več kot desetletju srečevanja z otroki in mladostniki iz programa Botrstvo smo le redko naleteli na tako nepopisno slabe bivanjske razmere, kot so v hiši, v kateri z očetom živita najstnika Lovro in Anže. Če bi temu sploh lahko rekli hiša. Med lesenimi deskami zunanjih sten skoraj stoletje stare, pretežno lesene stavbe, so ponekod špranje tako široke, da je videti zunanjo svetlobo. Tudi skozi podnice in strop pronica ledeno mrzel zrak. Fanta, ki jima je pred desetletjem umrla mama, odraščata v skrajno bednih razmerah, zato si - skupaj z očetom - silno želijo prenove. Večino del skušajo postoriti sami, a čeprav oče dela v tovarni v štirih izmenah in občasno opravi še kakšno honorarno delo, priznava, da je dohodkov premalo za nakup vsaj najosnovnejšega materiala.
Čeprav se morda ob spremljanju medijev zdi oddaljeno, pa nasilje ni le pred našim pragom, ampak je žal še preveč zakoreninjeno v naši družbi. Predstavimo osebno zgodbo mame verbalno nadlegovanega otroka. Na podlagi občutkov, ki jih doživljajo nadlegovani otroci, je na Fakulteti za družbene vede nastala njena razstava z naslovom Lej, kakšen si – seveda v odrasli interpretaciji otroških čustev. Zakaj je kljub medijski izpostavljenosti nasilja v šolah in izobraževanju to še vedno prisotno? Kaj lahko naredi starš, če prepozna stisko svojega otroka in kaj lahko nenazadnje naredi družba, da bi se vsi naučili strpno sobivati z mnogimi medsebojnimi razlikami?
"Ko sem gledala posnetke juda, sem si rekla, da mene že nihče ne bo tako metal po tleh," svoje prve vtise po povabilu, naj se pridruži skupini za opolnomočenje žensk skozi trening juda, pove Ana, ena tistih, ki se je pred dobrim letom prvič v življenju znašla na tatamiju. Ob njej je bila skupina žensk, ki so šle skozi trpke življenjske izkušnje, izkusile begunstvo, nasilje v partnerskih zvezah ali kakšno od zlorab.
Včasih je res nepredstavljivo, kako lahko en sam dogodek za vedno spremeni življenje družine, da iz uspešnega poslovnega življenja sčasoma zdrsne do točke, ko iz donatorjev sama postane prejemnica pomoči. A pot je k sreči lahko tudi obratna in naša sogovornika sta po nekaj letih prejemanja pomoči za svoja otroka zdaj lahko postala botra majhnemu fantku ter se tako pridružila več kot 10.000 botrom v projektu Botrstvo v Sloveniji.
Neveljaven email naslov