Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Satya Šebenik živi v Notranjih Goricah, blizu Ljubljane. Tja se je preselila z Nove Zelandije, točneje, iz predmestja Aucklanda. Rada ima slovensko obalo, ker jo spominja na njen dom. Rada potuje in odkriva nove kraje, raziskuje svet, odkriva nove kulture in preizkuša kulinariko različnih držav in pokrajin. S Satyo Šebenik se je o tem, kako se je njeno življenje spremenilo, odkar se je preselila v Slovenijo, pogovarjala Tadeja Bizilj.
Satya Šebenik iz Nove Zelandije v reprizi oddaje Drugi pogled tudi o spremembah, ki jih je doživela ob selitvi iz Aucklanda v Notranje Gorice
Satya Šebenik živi v Notranjih Goricah, blizu Ljubljane, kamor se je preselila z Nove Zelandije, točneje iz predmestja Aucklanda. Rada ima slovensko obalo, ker jo spomni na njen dom. Rada potuje in odkriva nove kraje, raziskuje svet, odkriva nove kulture. Čeprav se po nekaj letih življenja v Sloveniji tu počuti že povsem domače, pa Satya pravi, da se je morala navaditi na kar nekaj kulturnih razlik.
“Ena od stvari, ki jo skozi pogovor z drugimi pogosto opažam in primerjam je razlika v formalnosti. Pri nas ne uporabljamo vikanja – tudi, če nekoga ne poznamo ali ga vidimo prvič, rečemo – Živjo, kako si? Kaj počneš? Tega sem se morala pri vas kar navaditi, da starejših in ljudi, ki jih ne poznaš, ne tikaš – to je bila zame velika sprememba.”
Ob tem opaža tudi razlike med Slovenci in Novozelandci.
“Morda je to zato, ker živim na podeželju, ampak vidim, da Slovenci kar veliko »opravljate«. Starejše gospe v našem kraju vedo čisto vse o vsem in o vseh – kdo je kaj naredil, kam šel, kdo ima nov avto, kdo najboljšo solato na njivi … Na Novi Zelandiji smo vsi dosti bolj sproščeni, ne zanima nas toliko, kaj počne naš sosed ali kaj ima, v čem je boljši od nas … Pri nas smo dosti bolj »domači«, če lahko tako rečem, tudi v trgovino hodimo včasih kar bosi in v pižamah, tudi to je velika razlika.”
Satya se je prek očeta Slovenca z našo državo in našimi običaji začela spoznavati že v otroštvu.
“Že ko sem bila majhna, je oče mene in moje sestre vpisal na kolo. Tako smo se začele spoznavati z jugoslovansko kulturo, plesi, glasbo. Igrala sem tudi na harmoniko, še vedno znam kaj zaigrati. Oče nam je dostikrat kuhal slovenske tradicionalne jedi – poznam govejo juho, štruklje, žlikrofe, žgance, potico in gibanico.”
Navdušuje jo urejenost našega javnega prevoza. Z avtobusom ali vlakom se iz Notranjih Goric rada in pogostokrat odpelje v našo prestolnico in si privošči okusno kosilo ali večerjo. Pravi, da na Novi Zelandiji nimajo tipičnih tradicionalnih jedi, morda le kakšne sladice, imajo pa tudi precej drugačen način prehranjevanja.
“Pri nas nimamo malice – zjutraj za zajtrk jemo kosmiče, toast in podobno, potem pojemo še kakšen sendvič, sadje, solato, suši, zvečer pa šele nekaj toplega. Večerje so pri nas bolj obilne, pečeno meso, zelenjava, testenine, kar seveda ni najbolj zdravo. Ni pa v naši navadi, da bi torej za kosilo pojedli kaj toplega.
Čeprav rada potuje, Satya pravi, da se trenutno počuti v Sloveniji res odlično in da ne načrtuje nobenega novega daljšega potovanja. Če bo vse tako, kot si želi, bo tu prav kmalu začela delati izpit za avto, zaradi nove ljubezni in službe pa prav nič ne razmišlja o selitvi kam drugam.
398 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Satya Šebenik živi v Notranjih Goricah, blizu Ljubljane. Tja se je preselila z Nove Zelandije, točneje, iz predmestja Aucklanda. Rada ima slovensko obalo, ker jo spominja na njen dom. Rada potuje in odkriva nove kraje, raziskuje svet, odkriva nove kulture in preizkuša kulinariko različnih držav in pokrajin. S Satyo Šebenik se je o tem, kako se je njeno življenje spremenilo, odkar se je preselila v Slovenijo, pogovarjala Tadeja Bizilj.
Satya Šebenik iz Nove Zelandije v reprizi oddaje Drugi pogled tudi o spremembah, ki jih je doživela ob selitvi iz Aucklanda v Notranje Gorice
Satya Šebenik živi v Notranjih Goricah, blizu Ljubljane, kamor se je preselila z Nove Zelandije, točneje iz predmestja Aucklanda. Rada ima slovensko obalo, ker jo spomni na njen dom. Rada potuje in odkriva nove kraje, raziskuje svet, odkriva nove kulture. Čeprav se po nekaj letih življenja v Sloveniji tu počuti že povsem domače, pa Satya pravi, da se je morala navaditi na kar nekaj kulturnih razlik.
“Ena od stvari, ki jo skozi pogovor z drugimi pogosto opažam in primerjam je razlika v formalnosti. Pri nas ne uporabljamo vikanja – tudi, če nekoga ne poznamo ali ga vidimo prvič, rečemo – Živjo, kako si? Kaj počneš? Tega sem se morala pri vas kar navaditi, da starejših in ljudi, ki jih ne poznaš, ne tikaš – to je bila zame velika sprememba.”
Ob tem opaža tudi razlike med Slovenci in Novozelandci.
“Morda je to zato, ker živim na podeželju, ampak vidim, da Slovenci kar veliko »opravljate«. Starejše gospe v našem kraju vedo čisto vse o vsem in o vseh – kdo je kaj naredil, kam šel, kdo ima nov avto, kdo najboljšo solato na njivi … Na Novi Zelandiji smo vsi dosti bolj sproščeni, ne zanima nas toliko, kaj počne naš sosed ali kaj ima, v čem je boljši od nas … Pri nas smo dosti bolj »domači«, če lahko tako rečem, tudi v trgovino hodimo včasih kar bosi in v pižamah, tudi to je velika razlika.”
Satya se je prek očeta Slovenca z našo državo in našimi običaji začela spoznavati že v otroštvu.
“Že ko sem bila majhna, je oče mene in moje sestre vpisal na kolo. Tako smo se začele spoznavati z jugoslovansko kulturo, plesi, glasbo. Igrala sem tudi na harmoniko, še vedno znam kaj zaigrati. Oče nam je dostikrat kuhal slovenske tradicionalne jedi – poznam govejo juho, štruklje, žlikrofe, žgance, potico in gibanico.”
Navdušuje jo urejenost našega javnega prevoza. Z avtobusom ali vlakom se iz Notranjih Goric rada in pogostokrat odpelje v našo prestolnico in si privošči okusno kosilo ali večerjo. Pravi, da na Novi Zelandiji nimajo tipičnih tradicionalnih jedi, morda le kakšne sladice, imajo pa tudi precej drugačen način prehranjevanja.
“Pri nas nimamo malice – zjutraj za zajtrk jemo kosmiče, toast in podobno, potem pojemo še kakšen sendvič, sadje, solato, suši, zvečer pa šele nekaj toplega. Večerje so pri nas bolj obilne, pečeno meso, zelenjava, testenine, kar seveda ni najbolj zdravo. Ni pa v naši navadi, da bi torej za kosilo pojedli kaj toplega.
Čeprav rada potuje, Satya pravi, da se trenutno počuti v Sloveniji res odlično in da ne načrtuje nobenega novega daljšega potovanja. Če bo vse tako, kot si želi, bo tu prav kmalu začela delati izpit za avto, zaradi nove ljubezni in službe pa prav nič ne razmišlja o selitvi kam drugam.
Tokratna rubrika Drugi pogled nas bo ponesla na zahod afriške celine, v državo Burkina Faso, od koder je doma Dramane Yere. V svoji domovini je spoznal Katjo iz Ljubljane, ki je tam delala kot prostovoljka. Ko je prvič prišel v Slovenijo, da bi spoznal Katjino družino, sta se odločila: tu jima je všeč in tu bosta ostala. Dramane se je začel ukvarjati z uvozom in prodajo karitejevega masla ter drugih kozmetičnih in prehranskih izdelkov iz Afrike. Tudi zato se po desetih letih življenja v Sloveniji še vedno vsako leto vrne v prvotno domovino.
Preden se je Yoning Cheng s svojim možem preselila v Slovenijo, je imela za seboj že več 10 let izkušenj učenja mandarinščine. Iskanje novih izzivov jo je pripeljalo v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom, si zgradila nov krog poznanstev in odkrila rekreacijsko žilico, ki je prej kot mestno dekle ni imela. Kako je doživljala selitev iz 7-milijonskega mesta v 2-miljonsko državo? Pove kar sama, v Drugem pogledu!
V stalnici torkovega jutra, oddaji Drugi pogled, smo nedavno gostili sogovornika iz Zambije. Ta država je na seznamu držav, iz katerih smo že gostili »drugopoglednike«, zasedla častno stotico. Okrogla številka pa je odlična priložnost za to, da izvemo, kako gre nekdanjim sogovornikom. Andreja Gradišar je tako poklicala Kitajko Zhanghua oz. po slovensko Anjo Ye, Kubanca Ariela Cubrio, Malavijca Dustaina J. Chirwo in Iračana Arkana al Nawasa, Darja Pograjc pa je govorila z Američanom Noahom Charneyjem.
100 državo bomo danes dodali na seznam tistih, iz katerih smo že gostili sogovornike v oddaji Drugi pogled. Zambija – rojstna država Stephena Mosesa Zuluju – bo dobila to častno mesto. Zambijec v Sloveniji živi od leta 2008, sem ga je pripeljal tisti najpogostejši razlog za selitev – ljubezen. Doma na Vrhniki ga je z radijskim mikrofonom nedavno obiskala Andreja Gradišar.
Medtem ko si mnogo tujcev, ki so prišli živet v Slovenijo, za svoj kraj bivanja izbere eno od večjih slovenskih mest, pa je tudi vedno več takih, ki cenijo mir, naravo in utrip slovenskega podeželja. Mednje sodi Tanja Van Steenkiste iz Belgije, ki se je z možem po mnogih obiskih naše dežele odločila za bolj mirno življenje in novo poslovno pot na Kozjanskem. Na osrednjem trgu v Podsredi, čisto blizu znamenitega »prangerja«, sta odprla gostilnico z belgijskim pivom, ki jo že dobro poznajo mnogi slovenski in hrvaški ljubitelji piva.
Severnoafriška država Maroko je tista, v kateri se najbolj domače počuti današnja sogovornica oddaje Drugi pogled Rachida Hsain. Rodila se je v Franciji, njen dom pa je že 12 let Slovenija; kljub temu da je bil prvotni načrt, da k nam pride za približno leto dni. V Slovenijo jo je pripeljala poslovna ponudba, še nekaj časa jo bo tu zadržal Slovenec, je maroška Francozinja povedala Andreji Gradišar. V naslednjih minutah pa tudi o tem, kdo je bolj prepričljiv pri uporabi besede »ne« - Maročani ali Slovenci.
Pred nekaj manj kot 13 leti je Slovenija postala dom Portugalke Daniele Ribeiro (izgovorjava: Daniele Ribejro). Doktorica varstva okolja živi v Ljubljani, rodila pa se je v severno portugalskem mestu Vila Real, znanem po pridelavi vina. O vinu v naslednjih minutah ne bomo govorili, bomo pa o copatih, vremenu, pobiranju kakcev in tem, kako gredo včasih salama, sir ali kruh na dopust. Z Danielo Ribeiro se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Danes nas Drugi pogled pelje na Obalo – v Koper, kjer se je Filipinka Ruby Devera Pugelj ustalila in z možem ustvarila družino. Iz otoške države, ki jo sestavlja več kot 7500 otokov, se je odselila pred 14 leti. Kakšen topel družinski sprejem je doživela pri svoji tašči, kako so reagirali domači, ko jim je na Filipine prvič prinesla olive, in kako glasno govorimo Slovenci, je povedala Darji Pograjc.
Uliana Dorofeeva je prva slovenska peščena animatorka. Gre za tehniko risanja in animacije peska, ko umetnik v njem ustvarja različne podobe. Idejo je dobila v Ukrajini, pa tudi v njeni domači Rusiji ta umetniška zvrst ni tako redka. Ker živi v Sloveniji, je hitreje dobila priložnost, da se predstavi drugim, je prepričana današnja sogovornica v oddaji Drugi pogled. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Kar 141 ur ali skoraj 6 dni neprekinjene vožnje bi bilo potrebne, da bi z avtom prišli do glavnega mesta Angole Luande. Še 300 dodatnih kilometrov pa bi morali prevoziti do domačega mesta našega današnjega sogovornika v oddaji Drugi pogled America Miguela. Angolca, ki prihaja iz ene najbogatejših afriških držav, je v Slovenijo pripeljala ljubezen. Datum poroke je že skoraj tu, je povedal Andreji Gradišar, vsem nam pa bo v nadaljevanju pojasnil tudi, kakšen predporočni izziv bodo njegovi zaročenki postavili njegovi domači.
Paul Steed prihaja iz Velike Britanije, točneje iz manjšega britanskega kraja po imenu Taunton, ki se nahaja na jugozahodu države. Tam se je rodil, a ne tudi dolgo ostal. Je namreč otrok vojaka, ki se je moral zaradi svoje službe seliti vsakih 18 mesecev. Pozneje je Britanec 20 let živel v Aziji, zdaj pa že 6 let v Sloveniji, v Logatcu. Z novinarjem, pisateljem in urednikom Paulom Steedom se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Čeprav jo pogosto povezujemo z depresijo, vase zaprtimi ljudmi in visokim številom samomorov, je Finska redno v vrhu lestvic, s katerimi merijo srečo med prebivalstvom. Ta skandinavska država je tudi domovina zanimivih športnih tekmovanj – eno tako je nošenje žena na hrbtu, lovljenje komarjev, izumili so tudi tekmovanje v igranju »zračne kitare« oziroma simuliranju igranja na ta instrument. Iz Finske je tudi Marita Routsalainen (izgovor: Marita Rvatsolajnen), že dve leti in pol prebivalka Ljubljane. Pred mikrofon sta jo z vprašanji o podobnosti in različnosti Fincev ter Slovencev povabili Katja Krajnc in Andreja Gradišar.
Chinatsu Nakajima je doma iz Japonske, iz mesta Fudži, ki je najbolj znano po gori Fudži, najvišji gori na Japonskem. Svoj rojstni kraj primerja z našim Bohinjem – čudoviti razgledi in nepredstavljivo lepa narava vsepovsod, kamor se ozreš. Tja kot turistična vodnica večkrat pelje tudi japonske goste, ki jih naši kraji vedno znova očarajo. O življenju v Sloveniji, presenečenjih, ki jih je doživela ob selitvi, in izzivih, s katerimi se je morala spoprijeti, se je s Chinatsu Nakajima pogovarjala Tadeja Bizilj.
Ko se nekdo pri devetnajstih preseli iz Alžirije v Slovenijo, stran od svoje družine, prijateljev, v iskanju boljšega, varnejšega življenja in potem čez 20 let pove, da je tukaj njegov dom ... Nataša Rašl je v njegovi telovadnici v Ljubljani spoznala mojstra borilnih veščin, tudi nekdanjega borca, Mourada Derbala ali na kratko Muryja. O borbi življenja in tudi tisti v telovadnici ...
Čeprav je njen praded Slovenec, se je Američanka Melinda Hajdin za selitev v Slovenijo odločila popolnoma naključno med bivanjem v Grčiji. K nam – natančneje, v Brestanico – je prvič prišla leta 2008, ostala nekaj let in se potem odločila za dokončanje študija v Združenih državah, lani jeseni pa je spet prišla v Slovenijo – tokrat v Hrastnik. V nadaljevanju med drugim o tem, zakaj za prebivanje izbira kraje, ki se jim večina tujcev raje ogne, kje najti lepoto v Zasavju ter zakaj jo je zanimalo, ali obstaja pravilen način, kako pojesti kremno rezino. Z Melindo Hajdin se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Elena Starceva Somun zadnjih 15 let živi v Postojni, devet let prepeva v pevski skupini Studenec iz Pivke in osem let poučuje klavir v Glasbeni šoli Idrija. K nam je prišla iz enajst tisoč kilometrov oddaljenega Vladivostoka. Končala je moskovski konservatorij za glasbo Petra Iljiča Čajkovskega, se v komorni glasbi podiplomsko izpopolnjevala na Akademiji za umetnost in glasbo v Vladivostoku in glasbeno pot nadaljevala na Kitajskem, kjer je poučevala na univerzi v Čang Čunu. Slovenija, pravi, je postala njen dom. Vzljubila je naše ljudske pesmi in si zaradi svoje odprtosti in dobre volje tu našla veliko prijateljev. Če niste vedeli, koliko časa človek potrebuje, da z letalom premaga razdaljo med Trstom in Mursko Soboto, kako lahko človek ribari s sekiro in ob kateri hrani se mora udariti po prstih, ne preslišite pogovora, ki ga je v mikrofon ujela Sabrina Mulec.
Portoriko je med drugim znan po rumu, tam imajo eno največjih destilerij na svetu, pa po tem, da prebivalci ne plačujejo dohodnine. Državo sestavlja en velik in več manjših otokov, 60 % površja države prekrivajo gore, eden bolj popularnih športov je boj petelinov. Otok je leta 1493 odkril Krištof Kolumb, ki ga je po Janezu Krstniku poimenoval San Juan Bautista. San Juan se danes imenuje prestolica, domačini pa so državo poimenovali Puerto Rico, kar v španščini pomeni bogato pristanišče. Od tam prihaja zdaj Ljubljančanka Shakira Guani Quinones Lebron. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Talha Ahmad je na Nizozemskem rojeni poliglot s pakistanskimi koreninami. Izobraževal se je v Londonu, med študijem je delal v Ugandi, od leta 2013 pa je njegov dom Slovenija. Je predsednik muslimanske skupnosti Ahmadija v Sloveniji, za katero ste morda slišali konec preteklega leta, ko so starostnikom delili rože, brezdomcem hrano, člane društva za cerebralno paralizo Sonček pa so razveselili z manjšimi darilci. O prihodu v Slovenijo, težavah z jezikom, o tem, zakaj doma nima vijoličnega dresa, in o preglavicah s snegom, ki jih ima, odkar je prebivalec Maribora, se je s Talho Ahmadom pogovarjala Andreja Gradišar.
Balkan z okolico je območje, s katerega smo v tem mesecu gostili sogovornike v Drugem pogledu. Najprej Azerbajdžanko, nato Srbkinjo, pretekli teden Ciprčana. Čeprav sta državi v sporu, bomo Ciprčanu ob bok dali Turka. Furkan Güner je študent magistrskega študija politologije, v Sloveniji živi od leta 2015, prvič pa je k nam prišel na študijsko izmenjavo Erasmus že dve leti predtem, torej leta 2013. Andreja Gradišar se je z ljubiteljem kolesarjenja in pohodništva pogovarjala o možnostih za ukvarjanje z obema hobijema v njegovi domovini in pri nas, lotila pa sta se tudi primerjave slovenskih in turških sladic.
Neveljaven email naslov