Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kaj zares pomeni, da moramo za zdrav imunski sistem bolj paziti na prehrano in se več gibati? V obojem je ključ, s katerim lahko našo imunsko uro prevrtimo nazaj.
Splošno znano je, da lahko začne imunski sistem z leti pešati, manj znano pa je, da imamo ob naši siceršnji starosti tudi imunsko starost. Obe pa sta si lahko precej različni. Nekdo jih ima na primer 40, imunsko pa je star šele 25, nekdo drug z isto letnico rojstva pa je lahko imunsko že 60-letnik. Kako je to mogoče, zakaj se naša imunska ura vrsti različno hitro in ali je res tudi to, da imajo nekateri ljudje že prirojeno boljši imunski sistem? Marsikaj v zvezi s tem nam bo pojasnil sistemski imunolog Shai Shen-Orr z izraelskega inštituta za tehnologijo Technion.
Naš imunski sistem je izjemno zamotan, pravzaprav po zapletenosti dosega drugo mesto v našem telesu, takoj za možgani. V njegovem okrilju deluje več sto različnih tipov celic in signalnih molekul, ki jih nadzira več kot osem tisoč genov. V zadnjih letih raziskovalci začenjajo ugotavljati, da se naš imunski sistem s starostjo rutinsko spreminja v skladu z neko vnaprej določeno potjo, po kateri potujemo od mladih let, v oddaji pojasni Shen-Orr.
"To, da smo si v imunskem odzivu tako različni, preprosto pomeni, da po tej cesti potujemo različno hitro. V naši raziskavi je sodelovalo 135 ljudi v dveh starostnih skupinah; od 20 do 31 let in od 60 do 96. let. Sledili smo jim devet let in podrobno spremljali spremembe v njihovem imunskem sistemu. Ugotovili smo, da se vsi pomikajo po isti poti, le z različno hitrostjo. Ko doženemo pot, lahko natančno napovemo imunski odziv pri posamezniku, na tak način je mogoče napovedati tudi dočakano življenjsko starost posameznika."
Na to, da skozi življenje hitimo z različno imunsko hitrostjo, vpliva več dejavnikov. Med najpomembnejšimi so okolje, geni in slabe razvade.
Shai Shen-Orr je s sodelavci primerjal otroke, ki so živeli v Bangladešu, in njihove vrstnike, ki so odraščali v Kaliforniji. Ugotovili so, da rek, kar te ne ubije, te naredi močnejšega, ne drži povsem. "Zaključki študije so pokazali, da imajo otroci iz držav v razvoju imunski sistem bolj podoben imunskemu sistemu odraslih v razvitih državah, kot pa otrok v teh državah. Imajo torej precej postaran imunski sistem."
Preveč agresivno okolje torej terja svoj davek, nič bolje pa ni, če se skušamo obdati s pretirano sterilnim okoljem. "To je povezano s porastom avtoimunih bolezni v razvitem svetu, o čemer govori higienska hipoteza oz. predpostavko, da morda živimo v preveč čistem okolju," odgovarja Shen-Orr. "Primerjajmo to z možgani. Vemo, da moramo otroke po rojstvu izpostaviti različnim stimulacijam. Na tak način se jim razvijejo nevronske povezave … podobno je z imunskim sistemom. Ko se otrok rodi, se mora njegov imunski sistem začeti učiti, kar v zelo čistem okolju ni mogoče. Tak sistem se začne posledično pretirano odzivati na dogodke, na katere se v običajnih razmerah ne bi smel. V državah v razvoju v Afriki so pri ljudeh, ki se iz dežele preselijo v mesta, opazili zmanjšanje infekcijskih bolezni in hkratno povečanje avtoimunih bolezni."
Z leti začenja naš imunski sistem pešati. Po večini o glavni razmejitveni starosti med imunskim sistemom v dobri formi in tistim, ki se začenja krhati, govorimo okrog 60. leta, pojasnjuje Shen-Orr. Pri tem se poraja vprašanja, ali je mogoče naše imunsko staranje omiliti, upočasniti, nemara celo obrniti? Po mnenju imunologov lahko to storimo na več načinov, ključni pri tem pa so gibanje, ustrezna prehrana in opustitev slabih navad.
Britanska imunologinja Janet Lord je v nedavni študiji preučevala imunski sistem 125 rekreativnih kolesarjev, starih od 55 do 79 let. Večina od njih je dolge kolesarske izzive premagovala že desetletja. V primerjavi z vrstniki so bili vitkejši, v boljši formi in močnejši. Ob tem pa so pri njih zaznali tolikšno količino imunsko pomembnih T-celic, kot jih imajo običajno veliko mlajši ljudje. Raziskovalci ob tem dodajajo, da bi lahko bile degenerativne spremembe v našem imunskem sistemu tudi posledica pretirano sedečega življenjskega sloga. Po priporočilih naj bi vsak posameznik za zdrav imunski sistem dnevno naredil približno 10 tisoč korakov, ob upoštevanju, da mu to omogoča njegovo zdravstveno stanje.
Slabo prehranjevanje nas imunsko postara. Pri tem igrajo ključno vlogo mikroorganizmi v našem črevesju. Stremeti moramo k temu, da vzdržujemo njihovo raznolikost s čim bolj polnovredno hrano in ustreznimi probiotiki. Mikrobi v našem telesu namreč ne pomenijo le ščita pred tujki, ampak na neki način tudi programirajo naš imunski sistem. Starejši ljudje in tisti posamezniki, ki se spopadajo z boleznimi, ki jih spodbujajo različna vnetja, od revmatoidnega artritisa, astme, alergije in sladkorne bolezni, naj bi imeli manj raznolik mikrobiom. "Črevesje je drugi najbolj izpostavljen organ, takoj za kožo. Zato vseskozi komunicira z imunskim sistemom, medtem ko spreminja svojo vsebino, imunski sistem pa na podlagi tega prilagaja svojo sestavo. Posledično sprememba mikrobioma povzroči, da lahko postane imunski sistem bolj ali manj razdražen. Ena od nedavnih študij je med drugim pokazala, da lahko sprememba mikrobioma spremeni učinkovitost zdravil oz. terapij za zdravljenje rakavih obolenj," opozarja Shen-Orr.
Druga od metod za zaviranje imunskega staranja pa je zmanjšan vnos kalorij, znova ob predpostavki, da govorimo o zdravih posameznikih. Kot pravi Shen-Orr, "diete, ki posnemajo post, po eni strani zmanjšajo raven vnetnih procesov v telesu, po drugi strani pa med postom telo izpostavimo stresu. Zaženejo se evolucijski prilagoditveni mehanizmi stradanja, ki dajejo prednost obnavljanju namesto rasti in razmnoževanju. Ko smo raziskovali navado izmenjavanja posta in prehranjevanja pri ljudeh, smo opazili, da se telo ob tem bolje obnavlja in ustvarja nove imunske celice. Zaleže že znano razmerje 16 proti 8; da smo torej v dnevu 16 ur brez hrane in da se prehranjujemo le v preostanku 8 ur na dan. Rezultati se pokažejo, če to počnemo že enkrat na teden."
Kot kažejo raziskave, imajo kadilci v primerjavi z ljudmi svoje starosti, ki ne kadijo, starejši imunski sistem. Tudi uživanje alkohola ima svoje slabosti. Raziskovalci so pri rednih uživalcih alkohola ugotovili šibkejši odziv makrofagov, torej tistih vojščakov v imunskem sistemu, ki najprej napadejo vsiljivca. Obsežno uživanje alkohola zmanjša tudi število limfocitov, torej celic specialnih imunskih enot. Posledično se boste vsake viroze, če vas že obišče, težje znebili.
674 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Kaj zares pomeni, da moramo za zdrav imunski sistem bolj paziti na prehrano in se več gibati? V obojem je ključ, s katerim lahko našo imunsko uro prevrtimo nazaj.
Splošno znano je, da lahko začne imunski sistem z leti pešati, manj znano pa je, da imamo ob naši siceršnji starosti tudi imunsko starost. Obe pa sta si lahko precej različni. Nekdo jih ima na primer 40, imunsko pa je star šele 25, nekdo drug z isto letnico rojstva pa je lahko imunsko že 60-letnik. Kako je to mogoče, zakaj se naša imunska ura vrsti različno hitro in ali je res tudi to, da imajo nekateri ljudje že prirojeno boljši imunski sistem? Marsikaj v zvezi s tem nam bo pojasnil sistemski imunolog Shai Shen-Orr z izraelskega inštituta za tehnologijo Technion.
Naš imunski sistem je izjemno zamotan, pravzaprav po zapletenosti dosega drugo mesto v našem telesu, takoj za možgani. V njegovem okrilju deluje več sto različnih tipov celic in signalnih molekul, ki jih nadzira več kot osem tisoč genov. V zadnjih letih raziskovalci začenjajo ugotavljati, da se naš imunski sistem s starostjo rutinsko spreminja v skladu z neko vnaprej določeno potjo, po kateri potujemo od mladih let, v oddaji pojasni Shen-Orr.
"To, da smo si v imunskem odzivu tako različni, preprosto pomeni, da po tej cesti potujemo različno hitro. V naši raziskavi je sodelovalo 135 ljudi v dveh starostnih skupinah; od 20 do 31 let in od 60 do 96. let. Sledili smo jim devet let in podrobno spremljali spremembe v njihovem imunskem sistemu. Ugotovili smo, da se vsi pomikajo po isti poti, le z različno hitrostjo. Ko doženemo pot, lahko natančno napovemo imunski odziv pri posamezniku, na tak način je mogoče napovedati tudi dočakano življenjsko starost posameznika."
Na to, da skozi življenje hitimo z različno imunsko hitrostjo, vpliva več dejavnikov. Med najpomembnejšimi so okolje, geni in slabe razvade.
Shai Shen-Orr je s sodelavci primerjal otroke, ki so živeli v Bangladešu, in njihove vrstnike, ki so odraščali v Kaliforniji. Ugotovili so, da rek, kar te ne ubije, te naredi močnejšega, ne drži povsem. "Zaključki študije so pokazali, da imajo otroci iz držav v razvoju imunski sistem bolj podoben imunskemu sistemu odraslih v razvitih državah, kot pa otrok v teh državah. Imajo torej precej postaran imunski sistem."
Preveč agresivno okolje torej terja svoj davek, nič bolje pa ni, če se skušamo obdati s pretirano sterilnim okoljem. "To je povezano s porastom avtoimunih bolezni v razvitem svetu, o čemer govori higienska hipoteza oz. predpostavko, da morda živimo v preveč čistem okolju," odgovarja Shen-Orr. "Primerjajmo to z možgani. Vemo, da moramo otroke po rojstvu izpostaviti različnim stimulacijam. Na tak način se jim razvijejo nevronske povezave … podobno je z imunskim sistemom. Ko se otrok rodi, se mora njegov imunski sistem začeti učiti, kar v zelo čistem okolju ni mogoče. Tak sistem se začne posledično pretirano odzivati na dogodke, na katere se v običajnih razmerah ne bi smel. V državah v razvoju v Afriki so pri ljudeh, ki se iz dežele preselijo v mesta, opazili zmanjšanje infekcijskih bolezni in hkratno povečanje avtoimunih bolezni."
Z leti začenja naš imunski sistem pešati. Po večini o glavni razmejitveni starosti med imunskim sistemom v dobri formi in tistim, ki se začenja krhati, govorimo okrog 60. leta, pojasnjuje Shen-Orr. Pri tem se poraja vprašanja, ali je mogoče naše imunsko staranje omiliti, upočasniti, nemara celo obrniti? Po mnenju imunologov lahko to storimo na več načinov, ključni pri tem pa so gibanje, ustrezna prehrana in opustitev slabih navad.
Britanska imunologinja Janet Lord je v nedavni študiji preučevala imunski sistem 125 rekreativnih kolesarjev, starih od 55 do 79 let. Večina od njih je dolge kolesarske izzive premagovala že desetletja. V primerjavi z vrstniki so bili vitkejši, v boljši formi in močnejši. Ob tem pa so pri njih zaznali tolikšno količino imunsko pomembnih T-celic, kot jih imajo običajno veliko mlajši ljudje. Raziskovalci ob tem dodajajo, da bi lahko bile degenerativne spremembe v našem imunskem sistemu tudi posledica pretirano sedečega življenjskega sloga. Po priporočilih naj bi vsak posameznik za zdrav imunski sistem dnevno naredil približno 10 tisoč korakov, ob upoštevanju, da mu to omogoča njegovo zdravstveno stanje.
Slabo prehranjevanje nas imunsko postara. Pri tem igrajo ključno vlogo mikroorganizmi v našem črevesju. Stremeti moramo k temu, da vzdržujemo njihovo raznolikost s čim bolj polnovredno hrano in ustreznimi probiotiki. Mikrobi v našem telesu namreč ne pomenijo le ščita pred tujki, ampak na neki način tudi programirajo naš imunski sistem. Starejši ljudje in tisti posamezniki, ki se spopadajo z boleznimi, ki jih spodbujajo različna vnetja, od revmatoidnega artritisa, astme, alergije in sladkorne bolezni, naj bi imeli manj raznolik mikrobiom. "Črevesje je drugi najbolj izpostavljen organ, takoj za kožo. Zato vseskozi komunicira z imunskim sistemom, medtem ko spreminja svojo vsebino, imunski sistem pa na podlagi tega prilagaja svojo sestavo. Posledično sprememba mikrobioma povzroči, da lahko postane imunski sistem bolj ali manj razdražen. Ena od nedavnih študij je med drugim pokazala, da lahko sprememba mikrobioma spremeni učinkovitost zdravil oz. terapij za zdravljenje rakavih obolenj," opozarja Shen-Orr.
Druga od metod za zaviranje imunskega staranja pa je zmanjšan vnos kalorij, znova ob predpostavki, da govorimo o zdravih posameznikih. Kot pravi Shen-Orr, "diete, ki posnemajo post, po eni strani zmanjšajo raven vnetnih procesov v telesu, po drugi strani pa med postom telo izpostavimo stresu. Zaženejo se evolucijski prilagoditveni mehanizmi stradanja, ki dajejo prednost obnavljanju namesto rasti in razmnoževanju. Ko smo raziskovali navado izmenjavanja posta in prehranjevanja pri ljudeh, smo opazili, da se telo ob tem bolje obnavlja in ustvarja nove imunske celice. Zaleže že znano razmerje 16 proti 8; da smo torej v dnevu 16 ur brez hrane in da se prehranjujemo le v preostanku 8 ur na dan. Rezultati se pokažejo, če to počnemo že enkrat na teden."
Kot kažejo raziskave, imajo kadilci v primerjavi z ljudmi svoje starosti, ki ne kadijo, starejši imunski sistem. Tudi uživanje alkohola ima svoje slabosti. Raziskovalci so pri rednih uživalcih alkohola ugotovili šibkejši odziv makrofagov, torej tistih vojščakov v imunskem sistemu, ki najprej napadejo vsiljivca. Obsežno uživanje alkohola zmanjša tudi število limfocitov, torej celic specialnih imunskih enot. Posledično se boste vsake viroze, če vas že obišče, težje znebili.
Konec maja je čas za pregled znanstvenih vrhov meseca, ogromno se je dogajalo, predvsem v domačem znanstvenem okolju. Mladi osnovnošolci s I. osnovne šole v Celju so zmagali na tekmovanju FIRST® LEGO® League na Norveškem. Ta mesec smo tudi pri nas opazovali severni sij. V UKC Ljubljana so objavili pomembno študijo o zdravljenju bolnikov s tveganjem za motnje srčnega ritma. Dobili smo komunikatorko znanosti, to je postala upokojena profesorica botanike in biologinje celice na Univerzi v Ljubljani dr. Marina Dermastia. Razglasili pa so tudi mentorja leta, ki je gost naše znanstvene oddaje.
V soboto, 18. maja zvečer, so na nebu nad Portugalsko in Španijo opazili svetlo kroglo. Dogodek je posnela Evropska vesoljska agencija s svojimi kamerami v Cáceresu v Španiji. Potrdili so, da je šlo za kos kometa, ki je verjetno zgorel nad Atlantikom na višini okoli 60 kilometrov. Še vedno pa preučujejo njegovo velikost in pot, da bi ocenili ali obstaja možnost, da je kakšen del dosegel površje Zemlje in postal meteorit. Košček vesolja, ki pristane na Zemljinem površju, ki ga hudomušno lahko opišemo kot najcenejšo dostavo iz vesolja, s seboj med drugim prinašajo kopico informacij o zgodnjem nastajanju osončja. Podajamo se na vesoljsko detektivko magnetnih ostankov vesolja z izjemno gostoto, občudujemo zbirko meteoritov, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Zakaj največ meteoritov najdejo na Antarktiki? Kako se lahko iskanja meteoritov lotite s pometanjem? Za tiste, ki vas je ob poslušanju morda prijela iskalna mrzlica, pa še ena spodbudna informacija: v primeru, da najdete meteorit, ga lahko, če zagotovite ustrezne pogoje za hrambo, obdržite.
Kako lahko naredim kar največ dobrega? Naj premišljeno doniram samo skrbno izbranim humanitarnim organizacijam ali naj se raje odločam čustveno in pomagam po trenutni inerciji? Pod drobnogled smo vzeli koncept učinkovitega altruizma, ki skuša pomagati na podlagi merljivih dokazov, hkrati pa je deležen tudi številnih kritik. Razpravljamo o različnih konceptih altruizma in dobrodelnosti, vlogi posameznika, države in korporacij.
Ranga Dias z ameriške univerze Rochester je leta 2020 zaslovel, potem ko je v reviji Nature poročal o prvem superprevodniku pri sobni temperaturi. To je bil velikanski uspeh, eden izmed svetih gralov moderne fizike, ki je Diasu na široko odprl pot do Nobelove nagrade, svetu pa do učinkovitejše prihodnosti z manj izgubami energije. A danes vemo, da je za njegovim domnevnim odkritjem prevara in vrsta goljufij. Poneverbe podatkov v znanosti postajajo vse pogostejše, dodatno skrb vnaša sivo polje umetne inteligence, ki namesto znanstvenikov lahko piše tudi članke. Kako je z integriteto v znanosti, kako lahko vemo, kaj je res in kdo zavaja?
Potujemo v zgodovino našega planeta in odkrivamo največja in najmanjša bitja, ki so ga poseljevala. Zagrizemo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani.
V ponedeljek je minilo 300 let od rojstva Immanuela Kanta, slovitega modreca iz Königsberga, ki je močno zaznamoval filozofijo. Kant velja za prvega sodobnega filozofa, njegovo delo pa presega meje časa in nam še vedno predstavlja prvovrstno oporo pri naslavljanju temeljnih vprašanj o našem obstoju, našem razumevanju in naši odgovornosti.
Vsako leto se nad našimi glavami seli na milijarde ptic, žuželk, netopirjev; njihova epska potovanja povezujejo celine in niso imuna na vpliv človeka, ki je zadal velik udarec zlasti selitvam velikih sesalcev. Kdo so selivci rekorderji, kaj jih žene in kako najdejo svoj cilj?
“Prosimo vas, da zaprete oči, med preiskavo se tudi ne pogovarjamo.” To so začetne besede asistenta v ambulanti za merjenje električne dejavnosti možganov EEG, kamor se je tokrat, ob skorajšnji stoletnici prve meritve na človeku, povabila tudi Frekvenca X. Elektroencefalograf je naprava, ki jo je na človeku prvič uporabil nemški psihiater Hans Berger 6. julija 1924. Kljub svoji starosti se tehnologija do danes ni prav veliko spremenila, ob merjenju dejavnosti še vedno na glavo postavijo elektrode, ob pomoči katerih ugotavljajo mogoča odstopanja od normalne električne dejavnosti možganov. Pravzaprav jim “na daleč” prisluškujejo. In to so delali tudi, ko se je na Nevrološki kliniki pri vodji Centra za epilepsijo odraslih dr. Bogdanu Lorberju oglasila Maja Stepančič. Vabljeni torej na posebno zvočno izkušnjo, prisluškovali boste lahko preiskavi EEG.
Če omenimo oceane, na kaj pomislite? Večina ljudi pomisli na ribe in na njihovo slanost …, na biologijo in kemijo morja torej. Toda tisto, kar res zaznamuje oceane, je njihova fizika.
Tokratna Frekvenca X se spet sprehaja po največjih ali najzanimivejših dosežkih meseca. Marec je mesec, ko naša oddaja praznuje rojstni dan, mesec, ko se podeljujejo Jesenkove nagrade; letos je nagrado za življenjsko delo prejela prof. dr. Nina Gunde Cimerman z biotehniške fakultete, ki bo tudi naša gostja. Poleg tega naj omenimo še nekaj novic iz sveta znanosti: govorili bomo o pomembni raziskavi Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik v zvezi z anafilaksijo, povabili se bomo na pojedino zvezd, ki se hranijo tudi s planeti, in odgovorili na vprašanje, zakaj antropocen ne bo postal uradno poimenovanje dobe, v kateri ima največji vpliv na okolje človek.
Je biti velik ali majhen v naravi prednost ali slabost? Kaj pa zares velik? Frekvenca X, poljudnoznanstvena oddaja Vala 202, svoj 15. rojstni dan praznuje s sebi enakimi. Pred mladim občinstvom in v čisto pravem radijskem studiu načenjamo temo velikosti in kako ta vpliva na ves živi svet okoli nas. Potujte z nami skozi zgodovino našega planeta in odkrijte največja bitja, ki so ga poseljevala. Kaj je pripomoglo k temu, da so po Zemlji nekoč lomastili megalomanski kuščarji in kako so se sploh premikali? Zakaj so kiti še dandanes tako ogromni in ali so orjaški pajki in kačji pastirji sploh mogoči? In kaj imata o fantazijskih bitjih, kot so leteči zmaji, krilati konji pegazi, palčki in velikani iz pripovedk, povedati fizika in biologija? Zagrizli pa bomo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani. Kako se je z našo velikostjo igrala evolucija in do kod še lahko zrastemo? Kako bi živeli, če bi se nenadoma – kot Alica – povečali ali pomanjšali? Zaneslo pa nas bo tudi daleč stran v vesolje z misijo, da se domislimo planeta, na katerem bi lahko obstajali velikani.
Preselimo se 15 let v preteklost, natančneje – odpotujemo v 9. april leta 2009, ko je Mija Škrabec Arbanas pripravila eno izmed prvih oddaj, ki so v Frekvenci X obravnavale vesolje. V tem času se je marsikaj spremenilo: od vse daljših sprehodov astronavtov zunaj vesoljskih postaj do napredka pri razvoju vesoljskih oblačil, ki omogočajo boljšo gibljivost, do raztrosa človeškega pepela v vesolju. 15-letni napredek v raziskovanju vesolja komentira naš dolgoletni strokovni sodelavec astronom in astrofizik Tomaž Zwitter.
Gost v tokratni Frekvenci X je bil Roger Penrose, zelo eminentno ime svetovne matematične fizike, ki se ga velikokrat omenja v povezavi Stephenom Hawkingom. Penrose je v svoji dolgi karieri pomembno prispeval predvsem k teoriji splošne relativnosti, je pa tudi avtor tako imenovanih Penrose-Hawking teoremov o singularnostih, ki so mu prinesli Nobelovo nagrado in ki pravijo, da se črne luknje tvorijo iz zelo splošnih pogojev sesedanja materije ter da se v središču črne luknje ustvari singularnost v končnem času. V oddaji se z njim sprašujemo tudi, kaj je v sodobni fiziki moda, kaj vera in kaj fantazija, dotaknemo se tudi vprašanja, kako pri umetni inteligenci 'izračunati' razumevanje in kako enigmatična je fizika možganov.
Ob Tednu možganov, ki je letos posvečen spolnosti, raziskujemo odvisnost od pornografije, kakšni so simptomi, kaj se dogaja v naših možganih, zakaj je lahko izpostavljenost otrok in mladostnikov pornografiji problematična in kakšne dodatne nevarnosti je prinesel razmah sodobnih tehnologij. V skupni epizodi z oddajo Možgani na dlani na Prvem tudi o pozitivnih plateh rabe pornografije.
Ste vedeli, da bo na celotni progi drugega tira porabljenih za pet Eifflovih stolpov jeklenih armatur? Inženirji, gradbinci in izvajalci del pa seveda pri gradnji ne uporabljajo le kovinskih pripomočkov. Kakšna je znanost za gradnjo predorov, kako ti sploh nastanejo, kdo pri tem sodeluje in kje vse lahko strokovnjaki sploh kopljejo predore? V oddaji slišite tudi zvoke iz globin enega izmed slovenskih predorov.
Februar je pri koncu in Frekvenca X njegove zadnje ure, ki so zaradi prestopnega leta pravzaprav bonus, izkorišča za prelet tem, ki so ta mesec odmevale v znanosti. Maja Ratej raziskuje avtoimunske bolezni in zakaj jih bomo lahko morda v dogledni prihodnosti uspešno zdravili. Preverila je tudi, kakšna velikanka je na novo odkrita anakonda v Južni Ameriki in koliko več vemo o dinozavrih 200 let po njihovem odkritju. Več pa tudi o tem, da se lahko v Ljubljani po novem pomudite pri Hallersteinovem zvezdnem opazovalniku, pa o ameriškem zasebnem naskoku na Luno, rasni genetiki in celo gensko spremenjenih bananah.
Pred kratkim smo se s Frekvenco X mudili v CERN-u, Evropski organizaciji za jedrske raziskave, v kateri se že 70 let ukvarjajo s trki osnovnih delcev. Gre za megalomansko raziskovalno območje na meji med Švico in Francijo v Ženevi, pod katerim je 27 kilometrov dolg Veliki hadronski trkalnik. V njem so, spomnimo, leta 2012 ob pomoči velikanskih detektorjev potrdili obstoj Higgsovega bozona. Trki, ki se z velikanskimi energijami in hitrostmi dogajajo v pospeševalniku, razkrivajo delovanje vesolja v njegovih prvih trenutkih, ob tem pa se poskušajo raziskovalci dokopati tudi do odgovorov na to, kaj bi utegnila biti temna snov in kako bolje spoznati antimaterijo.
Če odgovorna oseba po hudi delovni nesreči javnost obvesti, da je bil vzrok tragičnega dogodka človeška napaka, nas takšno pojasnilo ne sme pomiriti, ampak nas mora še bolj vznemiriti. Skladno s sodobnimi smernicami za zagotavljanje varnosti, ki temeljijo na znanstvenih raziskavah, je človeška napaka sprejemljiv vzrok za razlago neželenega dogodka le v zelo redkih primerih. Po temeljiti preučitvi okoliščin nesreče se večinoma namreč izkaže, da je za napako kriva sistemska pomanjkljivost in ne nepozoren posameznik. Česa nas lahko naučijo človeške napake, kakšni psihološki in varnostni mehanizmi so v ozadju, kako je zdravniškimi napakami in kakšna bo vloga umetne inteligence?
Pred evropskim dnem boja proti raku Maja Ratej poizveduje o napredku pri diagnostiki in zdravljenju raka, zastavlja pa si tudi vprašanje, kakšno liso je na tem področju pustila koronavirusna doba. V januarski beri novic na področju znanosti jo zanimajo odmevno odkritje 2500 let starih ostankov kompleksa mest v Amazoniji in novi poskusi pošiljanja plovil na Luno. Za konec pod drobnogled vzame še raziskovalni dosežek slovenskih znanstvenikov, ki je januarja odmeval tudi v mednarodnem tisku o popularni znanosti, in sicer kako iz milnega mehurčka ustvariti natančen laser.
V zadnjih nekaj letih se v spletnih časopisih pogosto znajdejo članki o mestih, ki bodo krojila našo prihodnost bivanja. Trajnostno, zeleno, obnovljivi viri energije, javni prevoz, 15-minutno mesto, individualnost bomo zamenjali za skupnost … to so pogosto napovedi velikih arhitekturnih birojev, ki snujejo tako imenovana mesta prihodnosti. Mesta, ki bodo nasledila takšna, kot jih poznamo danes.
Neveljaven email naslov