Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zakaj so si študentje protestniki s konca šestdesetih za svoj umetnostni izraz izbrali modernizem, ki je bil takrat star že pol stoletja? Kaj je to pomenilo za njihova revolucionarna prizadevanja in kaj za zgodovino umetnosti?
Okoli leta 1910 se je z Igorjem Stravinskim v glasbi pa Pablom Picassom v slikarstvu ter T. S. Eliotom v književnosti uveljavil modernizem. Na začetku je to bilo radikalno, revolucionarno gibanje, ki je hotelo načine našega doživljanja sveta in samih sebe v njem uskladiti z novimi spoznavnimi horizonti, ki so se prav tedaj odpirali, zahvaljujoč pač teoriji relativnosti, psihoanalizi, drugi industrijski revoluciji in vzponu množičnega, revolucionarnega delavskega gibanja. Modernizem je bil pri tem uspešen, pravzaprav celo tako zelo, da se je nenavadno hitro in globoko vpisal v svetovni umetnostni kanon, njegovi pionirji pa so postali planetarno prepoznavne kulturne ikone, ki so se najpozneje do sredine 20. stoletja preobrazili tudi v največje zaslužkarje v globalni kulturni industriji.
Zato je vsaj malo nenavadno, da so študentski protestniki, ki so maja 1968 preplavili najprej ulice Pariza zatem pa še drugih mest po Evropi in Ameriki, modernizem vzeli za svoj umetnostni izraz. Če so namreč mladi demonstranti tedaj hoteli na smetišče zgodovine poslati meščansko nacionalno državo z vsemi njenimi represivnimi in ideološkimi aparati vred ter vzpostaviti družbo, ki bo prekinila z nasiljem, neenakostjo, patriarhatom, idejnim konformizmom in potrošništvom, tedaj je resnično nenavadno, da so se sklicevali in si pomagali z modernističnimi umetnostnimi praksami, ki jih je, kot rečeno, meščanski svet že pred časom razmeroma uspešno integriral v svoje predstavne horizonte …
Ta paradoks v še sveži razpravi Zadnja sezona modernizma in maj ’68 zaposluje akad. dr. Marka Juvana, raziskovalca na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU ter predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti. Pri tem pa Juvana v knjigi, ki je izšla pri založbi LUD Literatura, ne zanima samo dogajanje v Parizu, v Franciji oziroma, širše, na Zahodu, ampak se tudi sprašuje, kakšen je bil odnos med študentskimi protestniki in umetnostnim – še zlasti, kajpada, literarnim – modernizmom v Sloveniji, kjer seveda nismo imeli meščanske, kapitalistične temveč socialistično družbeno ureditev in kjer, za nameček, modernisti sploh še niso bili del nacionalnega umetnostnega kanona – pa naj gre za Kosovelove Integrale, za Podbevškovega Človeka z bombami ali za Grumov Dogodek v mestu Gogi. Do kakšnih zaključkov se je dr. Juvan v tem smislu navsezadnje dokopal, smo v pogovoru z njim preverjali v tokratnih Glasovih svetov.
foto: notranja grafična oprema druge pesniške zbirke Tomaža Šalamuna Namen pelerine, 1968, izrez (Goran Dekleva)
1057 epizod
V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.
Zakaj so si študentje protestniki s konca šestdesetih za svoj umetnostni izraz izbrali modernizem, ki je bil takrat star že pol stoletja? Kaj je to pomenilo za njihova revolucionarna prizadevanja in kaj za zgodovino umetnosti?
Okoli leta 1910 se je z Igorjem Stravinskim v glasbi pa Pablom Picassom v slikarstvu ter T. S. Eliotom v književnosti uveljavil modernizem. Na začetku je to bilo radikalno, revolucionarno gibanje, ki je hotelo načine našega doživljanja sveta in samih sebe v njem uskladiti z novimi spoznavnimi horizonti, ki so se prav tedaj odpirali, zahvaljujoč pač teoriji relativnosti, psihoanalizi, drugi industrijski revoluciji in vzponu množičnega, revolucionarnega delavskega gibanja. Modernizem je bil pri tem uspešen, pravzaprav celo tako zelo, da se je nenavadno hitro in globoko vpisal v svetovni umetnostni kanon, njegovi pionirji pa so postali planetarno prepoznavne kulturne ikone, ki so se najpozneje do sredine 20. stoletja preobrazili tudi v največje zaslužkarje v globalni kulturni industriji.
Zato je vsaj malo nenavadno, da so študentski protestniki, ki so maja 1968 preplavili najprej ulice Pariza zatem pa še drugih mest po Evropi in Ameriki, modernizem vzeli za svoj umetnostni izraz. Če so namreč mladi demonstranti tedaj hoteli na smetišče zgodovine poslati meščansko nacionalno državo z vsemi njenimi represivnimi in ideološkimi aparati vred ter vzpostaviti družbo, ki bo prekinila z nasiljem, neenakostjo, patriarhatom, idejnim konformizmom in potrošništvom, tedaj je resnično nenavadno, da so se sklicevali in si pomagali z modernističnimi umetnostnimi praksami, ki jih je, kot rečeno, meščanski svet že pred časom razmeroma uspešno integriral v svoje predstavne horizonte …
Ta paradoks v še sveži razpravi Zadnja sezona modernizma in maj ’68 zaposluje akad. dr. Marka Juvana, raziskovalca na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU ter predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti. Pri tem pa Juvana v knjigi, ki je izšla pri založbi LUD Literatura, ne zanima samo dogajanje v Parizu, v Franciji oziroma, širše, na Zahodu, ampak se tudi sprašuje, kakšen je bil odnos med študentskimi protestniki in umetnostnim – še zlasti, kajpada, literarnim – modernizmom v Sloveniji, kjer seveda nismo imeli meščanske, kapitalistične temveč socialistično družbeno ureditev in kjer, za nameček, modernisti sploh še niso bili del nacionalnega umetnostnega kanona – pa naj gre za Kosovelove Integrale, za Podbevškovega Človeka z bombami ali za Grumov Dogodek v mestu Gogi. Do kakšnih zaključkov se je dr. Juvan v tem smislu navsezadnje dokopal, smo v pogovoru z njim preverjali v tokratnih Glasovih svetov.
foto: notranja grafična oprema druge pesniške zbirke Tomaža Šalamuna Namen pelerine, 1968, izrez (Goran Dekleva)
Digitalizacija je spremenila marsikaj, tudi človeško intimo, odnos do telesa in do seksualnosti. Medtem ko smo v vse tesnejšem odnosu z umetno inteligenco, se krepi umetna intimnost. Zanimiv fenomen je popularizacija platforme Only fans med študentsko populacijo – prodajanje lastnega telesa prek spleta kot oblika študentskega dela. To je raziskala sociologinja in antropologinja Živa Gornik. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman.
Življenje človeka ali finančna in ekonomska transakcija? Gostji sta dr. Nina Vodopivec, ki se veliko ukvarja z vidiki dela, predvsem v tekstilni industriji in Eva Matjaž, ki zelo dobro pozna stanje na področju kulture in pasti transformacije kulturnega delavca v samostojnega podjetnika.
Na kakšen način so ekonomijo naše nekdanje države obvladovale monopolne strukture tujega kapitala, ki je namerno zaviral smiseln razvoj medvojne Jugoslavije in državo pretvoril v svojo surovinsko bazo? Ter koliko je k temu pripomogla sprega med jugoslovanskimi vladajočimi razredi in tujim kapitalom, koliko pa je bila to neobhodna usoda nerazvite agrarne države na periferiji kapitalističnega sveta?
Od izdaje Splošne šolske naredbe, s katero je habsburška vladarica v svojih dednih deželah uvedla obvezno splošno osnovno šolstvo, letos mineva 250 let
Na osebni ravni gre pri materinski rani za nabor omejujočih prepričanj in vzorcev, ki izvirajo iz zgodnje dinamike z materjo in povzročajo težave na številnih področjih odraslega življenja
Spolna vzgoja v slovenskem izobraževalnem sistemu poteka medpredmetno, poudarek je na bioloških, reproduktivnih in javnozdravstvenih vidikih spolnosti. Svetovna zdravstvena organizacija na podlagi raziskav in dejstev, o katerih se strinja znanstvena skupnost, priporoča celovito, sistematično in starosti otrok in mladih prilagojeno spolno vzgojo.
»Kdor na dan enakonočja stoji pred zahodnim vhodom v tempelj Angkor Wat v Kambodži, vidi, kako sonce vzhaja točno nad osrednjim stolpom templja,« opisuje vznemirljivo vsakoletno predstavo pred množico popotnikov, turistov in vernikov umetnostna zgodovinarka Mija Oter Gorenčič
Z dr. Irene Mislej o argentinski zgodovini, polni barakarskih naselij, bogatih veleposestnikov, gospodarskih razcvetov in kriz ter vojaških udarov in gverilskih bojev, pa tudi najrazličnejših usod tja izseljenih Slovencev
V Franciji so v ponedeljek zabeležili zgodovinski dan. Po dolgih letih boja za pravice žensk, so v francosko ustavo zapisali pravico do splava. Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok je tudi v Sloveniji zapisana v ustavi. Smo ena izmed redkih držav, kjer vlada velik družbeni konsenz glede pravice do splava, saj jo po zadnjih raziskavah podpira več kot 80 odstotkov ljudi. Z namenom, da bi pravica do splava postala zagotovljena na ravni Evropske unije, je nastala velika evropska kampanja za zaščito reproduktivnih pravic žensk. O ciljih kampanje in o pravici do splava kot temeljni človekovi pravici bomo govorili v tokratni oddaji Glasovi svetov. Avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofonom gostila mag. Niko Kovač, direktorico Inštituta 8. marec.
Če muzeji hranijo beninske brone in druge osupljive artefakte, ki so jih Evropejci naropali na brutalnih kolonialnih ekspedicijah po Afriki, mar to pomeni, da so naši templji civilizacije pravzaprav templji barbarstva?
Med pravicami, ki pa niso vsem zagotovljene, je tudi pravica do uporabe maternega jezika, vendar po lanskih podatkih kar 40% svetovnega prebivalstva nima dostopa do izobraževanja v jeziku, ki mu je najbližji, ga najbolj razume in najbolje govori. V maternem jeziku tudi najbolj globoko čustvujemo in lažje mislimo.
Slovita indijska pisateljica Arundhati Roy v esejih, ki jih je zbrala v knjigi Azadi in ki so pred nedavnim izšli v slovenskem prevodu, izrisuje resnično zagatno sliko družbeno-političnih razmer v svoji domovini
V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.
Grofje Celjski so imeli na svojem vrhuncu v lasti 12 mest, 30 trgov in kar 125 gradov. Toda: kdo so bili ljudje, ki so orjaško premoženj plemičev iz mesta ob Savinji v resnici upravljali?
O protislovjih meritokratične družbe, kot jih razriva satirična distopija znamenitega sociologa Michaela Younga, v kateri prav vsakdo v družbi zaseda mesto, ki mu pripada po sposobnostih in trudu
Radio Študent neprekinjeno deluje že od leta 1969. V več kot petdesetih letih delovanja je presegel vlogo študentskega ali skupnostnega medija ter v različnih obdobjih občutno krojil slovenski medijski prostor. Zgodovina te nekonvencionalne radijske postaje je sedaj popisana v knjigi, ki je izšla tik pred novim letom. O pomenu Radia Študent bomo govorili v tokratni oddaji Glasovi svetov, ki jo pripravlja Miha Žorž.
Intervju z raziskovalko dr. Rys Farthing, direktorico raziskovanja in politik pri Reset Tech
Neveljaven email naslov