Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekdanji šefi dirigenti Filharmoničnega orkestra Severnonemškega radia iz zadnjih 25 let so gostje na simfoničnih koncertih letošnje sezone: 21. februarja v Hannovru se je orkester znova srečal z dirigentom Eivindom Gullbergom Jensenom, ki ga je vodil v letih od 2009 do 2014. Poudarek je bil tudi na solističnem instrumentu, ki ga na simfoničnem koncertu redko slišimo – orglah. Mednarodno priznani nemški organist Christian Schmitt je bil solist v Koncertu za orgle godala in timpane v g-molu Francisa Poulenca, orkester pa je v počastitev letošnje 200. obletnice rojstva Richarda Wagnerja izvedel še verjetno najbolj priljubljeno simfonijo tega avstrijskega mojstra, Sedmo simfonijo.
5 epizod
»S tujih koncertnih prizorišč ponujamo najnovejše posnetke najboljših orkestrov, solistov in dirigentov današnjega časa.«
Nekdanji šefi dirigenti Filharmoničnega orkestra Severnonemškega radia iz zadnjih 25 let so gostje na simfoničnih koncertih letošnje sezone: 21. februarja v Hannovru se je orkester znova srečal z dirigentom Eivindom Gullbergom Jensenom, ki ga je vodil v letih od 2009 do 2014. Poudarek je bil tudi na solističnem instrumentu, ki ga na simfoničnem koncertu redko slišimo – orglah. Mednarodno priznani nemški organist Christian Schmitt je bil solist v Koncertu za orgle godala in timpane v g-molu Francisa Poulenca, orkester pa je v počastitev letošnje 200. obletnice rojstva Richarda Wagnerja izvedel še verjetno najbolj priljubljeno simfonijo tega avstrijskega mojstra, Sedmo simfonijo.
Ob premieri leta 1937 je Peta simfonija Dmitrija Šostakoviča požela bučen aplavz občinstva in tudi pomirila sovjetsko glasbeno birokracijo. Vendar je delo vse prej kot konformistično, saj se skladatelj vseskozi poigrava s podtekstom in ambivalentnostjo. Tankočutnost je značilna tudi za Klavirski koncert Edvarda Griega, ki ga bosta izvedla pianist Jan Lisiecki in Filharmonični orkester iz Luksemburga pod taktirko Krzysztofa Urbańskega. V uvodu pa je na koncertu 13. januarja lani v Luksemburški filharmoniji zazvenela Mala suita Witolda Lutosławskega.
»Za dela Dmitrija Šostakoviča je potrebna močna, ostra in rezka igra,« pravi glasbeni direktor Simfoničnega orkestra Frankfurtskega radia Alain Altinoglu. In upati si je treba »iti do meja instrumentalnih zmožnosti«. Z njegovo 4. simfonijo zdaj raziskuje tudi meje mogočega z gledišča velikosti orkestra. Dmitrij Šostakovič je dejal, da si je Četrto simfonijo zamislil kot »monumentalno zadevo velikih misli in velikih strasti«. Skladno s tem so orkestralna sredstva maksimalna v vseh parametrih, skladatelj gre na vso moč. In vendar je to postalo delo umika, priseljevanja, kajti Šostakovičevo življenje je v tistih letih stalinistične sovjetske diktature viselo na nitki. Tako do skrajnosti nabito simfonijo, s katero dirigent Alain Altinoglu nadaljuje svojo Šostakovičevo serijo, lahko spremlja le delo navidezno uravnoteženega razkošja – najboljša izmed vseh je Rapsodija na Paganinijevo temo Sergeja Rahmaninova, ki jo bo izvedel pianist Aleksander Malofejev.
Simfonični orkester Finskega radia je na koncertu 31. januarja v Glasbenem centru v Helsinkih vodil Sakari Oramo. Na začetek programa je bil uvrščen lirični in neoklasicistični Prvi violinski koncert Sergeja Prokofjeva, ki ga je izvedel južnokorejski violinist Inmo Yang, zmagovalec Sibeliusovega violinskega tekmovanja leta 2022. Simfonije, ki so jih sestavile ženske, so v zgodovini glasbe nekoliko redke. Simfonija v fis-molu Dore Pejačević je zgodovinsko pomembna tudi v nečem: gre za prvo hrvaško simfonijo.
Julia Fischer je prvič s simfoničnim orkestrom Zahodnonemškega radia iz Kölna na koncertu 26. januarja odkrivala dva violinska zaklada vzhodnoevropske romantike: Josef Suk, sicer zet Antonína Dvořáka, je prav na začetku 20. stoletja s svojo »Fantazijo za violino in orkester« predstavil svoje nadaljevanje te koncertne zvrsti. Brez ambicij, da bi odpiral nova poglavja, je Peter Iljič Čajkovski napisal Melanholično serenado, namenjeno kot majhen prispevek h koncertu na pariški svetovni razstavi. Dvořákova Sedma simfonija pa opozarja na manj znano stran češkega narodnega mojstra, ki se je v tem delu zavestno izogibal vplivom češke folklore.
Neveljaven email naslov