Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prof. dr. Maryanne Wolf je nevroznanstvenica, specializirana za področje razvojne psiholingvistike, predavateljica, avtorica knjig in člankov, ki je svoje delo posvetila predvsem otrokom in pismenosti povsod po svetu. Pravi, da ljudje niso bili rojeni za branje, da je to »nova iznajdba«, stara komaj kakšnih 6000 let, in da gre, tudi z vidika kompleksnosti možganskih omrežij, ki pri tem sodelujejo, za eno najkompleksnejših stvari, ki se jih človek lahko nauči. Seveda zato pogosto nastajajo težave. Tudi o tem bo govorila v četrtkovi epizodi oddaje Možgani na dlani ob 7.35 na Prvem. Oddajo je pripravila Mojca Delač.
S prof. dr. Maryanne Wolf o branju in možganih
Prof. dr. Maryanne Wolf je nevroznanstvenica, specializirana za področje razvojne psiholingvistike, predavateljica, avtorica knjig in člankov, ki je svoje delo posvetila predvsem otrokom in pismenosti povsod po svetu. Pravi, da ljudje nismo bili rojeni za branje, da je to »nova iznajdba«, stara komaj kakšnih 6000 let in da gre, tudi z vidika kompleksnosti možganskih omrežij, ki pri tem sodelujejo, za eno najkompleksnejših stvari, ki se jih človek nauči in zmore. Seveda zato pogosto prihaja do težav.
To je zelo zanimivo, saj se ljudje ne zavedamo, da se nismo rodili, da bi brali. Nikoli nismo bili rojeni za branje. Rojeni smo bili za govorjenje in razmišljanje in gledanje in igranje in vohanje in za to, da jemo. Branje je nova »iznajdba«, ki je stara komaj kakšnih 6000 let. Posledice pa čutijo otroci. Starši in učitelji namreč mislijo, da se je to nekaj normalnega in da se je naučiti brati tako, kot se je naučiti govoriti. Omrežje povezano z branjem pa je tako kompleksno, da lahko povem, da gre res za eno najbolj sofisticiranih in najbolj zapletenih stvari, ki jih boste kadarkoli v življenju naredili.
Tudi, ko se branja naučimo, ima potem to več nivojev.
Velika razlika je med tem, da si sposoben brati na osnovnem nivoju, ko združuješ črke in zvoke, ali pa, da zmoreš zelo profesionalno, elaborirano branje. Slednje zahteva vrsto let. Pravzaprav se tudi pri vas še oblikuje, saj razvoj praktično traja vse življenje. Ena od težav s sodobno tehnologijo je, da nas pogosto pahne nazaj k zelo osnovni obliki branja, namesto da bi to čudovito omrežje v celoti uporabljali.
Kaj pa vsi ekrani. zasloni, ki nas obdajajo?
Sodelujem s pediatri in res si prizadevamo, da bi ljudje razumeli, da je razvoj jezika boljši, če pred letom in pol oziroma dvema letoma ni zaslonov in ekranov. Vsi ti dražljaji preveč spreminjajo otrokovo pozornost, postanejo skoraj zasvojeni s prekomernimi dražljaji. Pred drugim letom starosti bi se zato zaslonom izogibala. Ne bi jih prepovedala, marveč jih enostavno ne bi vključila v njihova življenja, sploh ne kot »varuško«. Če tekst samo preletimo, damo našemu osnovnemu omrežju neko hitro informacijo, potem pa nas že potegne, da gremo naprej. Ne damo pa globljim procesom časa, da se razvijejo in delujejo.
469 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Prof. dr. Maryanne Wolf je nevroznanstvenica, specializirana za področje razvojne psiholingvistike, predavateljica, avtorica knjig in člankov, ki je svoje delo posvetila predvsem otrokom in pismenosti povsod po svetu. Pravi, da ljudje niso bili rojeni za branje, da je to »nova iznajdba«, stara komaj kakšnih 6000 let, in da gre, tudi z vidika kompleksnosti možganskih omrežij, ki pri tem sodelujejo, za eno najkompleksnejših stvari, ki se jih človek lahko nauči. Seveda zato pogosto nastajajo težave. Tudi o tem bo govorila v četrtkovi epizodi oddaje Možgani na dlani ob 7.35 na Prvem. Oddajo je pripravila Mojca Delač.
S prof. dr. Maryanne Wolf o branju in možganih
Prof. dr. Maryanne Wolf je nevroznanstvenica, specializirana za področje razvojne psiholingvistike, predavateljica, avtorica knjig in člankov, ki je svoje delo posvetila predvsem otrokom in pismenosti povsod po svetu. Pravi, da ljudje nismo bili rojeni za branje, da je to »nova iznajdba«, stara komaj kakšnih 6000 let in da gre, tudi z vidika kompleksnosti možganskih omrežij, ki pri tem sodelujejo, za eno najkompleksnejših stvari, ki se jih človek nauči in zmore. Seveda zato pogosto prihaja do težav.
To je zelo zanimivo, saj se ljudje ne zavedamo, da se nismo rodili, da bi brali. Nikoli nismo bili rojeni za branje. Rojeni smo bili za govorjenje in razmišljanje in gledanje in igranje in vohanje in za to, da jemo. Branje je nova »iznajdba«, ki je stara komaj kakšnih 6000 let. Posledice pa čutijo otroci. Starši in učitelji namreč mislijo, da se je to nekaj normalnega in da se je naučiti brati tako, kot se je naučiti govoriti. Omrežje povezano z branjem pa je tako kompleksno, da lahko povem, da gre res za eno najbolj sofisticiranih in najbolj zapletenih stvari, ki jih boste kadarkoli v življenju naredili.
Tudi, ko se branja naučimo, ima potem to več nivojev.
Velika razlika je med tem, da si sposoben brati na osnovnem nivoju, ko združuješ črke in zvoke, ali pa, da zmoreš zelo profesionalno, elaborirano branje. Slednje zahteva vrsto let. Pravzaprav se tudi pri vas še oblikuje, saj razvoj praktično traja vse življenje. Ena od težav s sodobno tehnologijo je, da nas pogosto pahne nazaj k zelo osnovni obliki branja, namesto da bi to čudovito omrežje v celoti uporabljali.
Kaj pa vsi ekrani. zasloni, ki nas obdajajo?
Sodelujem s pediatri in res si prizadevamo, da bi ljudje razumeli, da je razvoj jezika boljši, če pred letom in pol oziroma dvema letoma ni zaslonov in ekranov. Vsi ti dražljaji preveč spreminjajo otrokovo pozornost, postanejo skoraj zasvojeni s prekomernimi dražljaji. Pred drugim letom starosti bi se zato zaslonom izogibala. Ne bi jih prepovedala, marveč jih enostavno ne bi vključila v njihova življenja, sploh ne kot »varuško«. Če tekst samo preletimo, damo našemu osnovnemu omrežju neko hitro informacijo, potem pa nas že potegne, da gremo naprej. Ne damo pa globljim procesom časa, da se razvijejo in delujejo.
Seveda bi bilo precej idealistično in daleč stran od resničnega sveta, če bi si mislili, da se imajo naši možgani zmeraj čudovito in je vse v najlepšem redu. Skoraj vsak med nami se kdaj znajde v resni stiski. Te življenjske preizkušnje se lahko zdijo brezizhodne, čeprav, kot boste lahko slišali v nadaljevanju, možgani stvari zapletejo, a lahko tudi zelo uspešno rešijo. Pri tem jim lahko pomagamo na različne načine, sami ali s pomočjo drugih. Psihološki, biološki in sociološki dejavniki se, ko govorimo o samomoru, prepletajo v kompleksno sliko. O tem se bomo pogovarjali s psihologinjo, prof. dr. Vito Poštuvan, in prof. dr. Aljo Videtič Paska, ki raziskuje molekularne osnove samomorilnega vedenja.
Najbrž ste v življenju že koga požgečkali in je kdo požgečkal tudi vas. Žgečkanje z nežnim dotikanjem po kakem delu telesa povroča dražeč občutek, ob katerem navadno planemo v smeh in se refleksno zvijamo. Pri tem pa potrebujemo drugo osebo, saj se sami ne moremo požgečkati. Zakaj ne in kakšen vpogled nam to daje o razumevanju dotikov, se je Mojca Delač pogovarjala s prof. dr. Konstantino Kilteni, ki ima na Inštitutu Karolinsa na Švedskem svoj laboratorij, v katerem preučujejo žgečkanje.
V zadnji v nizu avgustovskih epizod, v katerih so naši možgani razpoloženi za planine, bomo govorili o - sestopu. Zakaj se toliko nesreč v gorah zgodi pri vračanju v dolino? Kaj imajo s tem pozornost, koncentracija in utrujenost? Kako pomembno je, da naši možgani pri tem dobro načrtujejo? O tem se bomo pogovarjali s prof. dr. Tanja Kajtna, športno psihologinjo in predavateljico na Fakulteti za šport. Pripravlja: Mojca Delač.
V avgustovskem sklopu oddaj naše možgane peljemo malo višje. Kako visoko pa mora to biti, da imajo težave s tako imenovano akutno višinsko boleznijo in kaj jim tako ponagaja? O tem smo se pogovarjali z zdravnikom kirurgom in gorskim reševalcem, dr. Jurijem Gorjancem.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.
Zdaj pa gremo v vodo. Slana ali sladka – to vprašanje ne bo v ospredju, bo pa v ospredju vprašanje, kako se učimo plavati. Čas je torej za rubriko Možgani na dlani, ki bo danes malo drugačna, saj ne bomo toliko govorili o možganskih omrežjih, ki so aktivna pri plavanju, temveč bolj o psihološkem ozadju učenja plavanja. Pred radijski mikrofon smo povabili psihologinjo, nekdanjo plavalko in plavalno trenerko Tino Jeromen, da nam pove, kakšno okolje izbrati in kakšno ozračje ustvariti, da bo posameznik hitreje in laže splaval. Na začetku oddaje pa se nam bodo pridružili tudi otroci, ki so se udeležili ene izmed poletnih šol ljubljanskega Pionirskega doma.
Počitek je ključnega pomena za regeneracijo mišic in možganov, zato brez skrbi in slabe vesti uživajte v ležanju na plaži med poletnim oddihom. Kaj pa ekstremne situacije, ko posamezniki preležijo 24 ur na dan? Kaj se dogaja z našimi možgani, natančneje kognicijo, če mirujemo dlje časa? Razlaga dr. Uroš Marušič z Inštituta za kineziološke raziskave Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki se ukvarja z nevroznanostjo gibanja.
V zadnjih tednih ste najbrž tudi vi slišali, da je eden izmed pogostih simptomov bolezni COVID-19 izguba vonja. S tujko se to imenuje anozmija. In kaj imajo s tem opraviti naši možgani? V svet vonjev in živčevja se bomo potopili skupaj z dr. Dejanom Georgievom z nevrološke klinike UKC Ljubljana.
V poletnih epizodah radi možgane pripeljemo bližje morju. Tokrat se odpravljamo pod vodno gladino - s podmornico in brskamo po svetu in prepletu podvodne medicine, psihologije in fiziologije. Z nami gre na potep prof. dr. Samo Ribarič.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na twitterju: @mozganinadlani.
Sredi izpitnega obdobja se bomo znova poglobili v - branje. Bralno zaznavanje in razumevanje ter pomnjenje preučuje prof. dr. Jennifer Stiegler Balfour, ki ima na Univerzi New England v ZDA svoj laboratorij, v katerem se trenutno posvečajo predvsem digitalnim napravam in učinkovitosti branja z njih. Naši možgani imajo čudovito možnost, da tudi takrat, ko kakšna informacija manjka, s pomočjo konteksta sestavijo zgodbo.
To se je zgodilo že vsem – napisali smo sporočilo, mail, trikrat pozorno prebrali in – še vedno so bile napake, še vedno so bile črke obrnjene, je kaj manjkalo in tako naprej. Smo bili samo površni ali nas naši možgani kdaj »pretentajo«, da nam je potem vsem malo nerodno? Po odgovore sem zavila na Oddelek za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, k asistentki Nini Purg.
Hana Hawlina bo tokrat z nami, doktorska študentka na Univerzi v Neuchatelu v Švici in sociokulturna psihologinja, naša neumorna sopotnica pri raziskovanju socialne psihologije in socialne nevroznanosti. Tokrat bomo klepetali o tem, kako poslušni so naši možgani, ko govorimo o času kriz, kot je recimo pandemija, kjer smo se počutili fizično in socialno ranljivi.
Če uporabim besedno zvezo »človekov najboljši prijatelj«, verjetno ni dvoma, o kom govorim. Psom smo nadeli tak naziv, saj nas spremljajo že tisočletja. Tudi druge živali: mačke, konji, krave, ptice, so stalnica človeškega vsakdanjika. Na njihovo družbo bomo danes pogledali skozi aparature, ki merijo dogajanje v možganih. Kako prisotnost živali vpliva na to, kar se dogaja v našem telesu, je vprašanje, ki smo ga zastavili prof. dr. Petru Preglju, predstojniku Katedre za psihiatrijo na ljubljanski Medicinski fakulteti. Del oddaje Možgani na dlani pa posvečamo terapijam z živalmi, zato bosta z nami terapevtka s konji Petra Markič iz Mladinsko-klimatskega zdravilišča Rakitna in logopedinja z Univerzitetno-rehabilitacijskega inštituta Soča Špela Pirc. In še navodilo za poslušanje: na začetku boste slišali nekaj zvokov, poskušajte se vživeti vanje.
V tokratni epizodi vas Mojca Delač vabi na sprehod … v gozd. Z nami na potep gre tudi dr. Karla Klokočovnik Evans, kognitivna nevroznanstvenica z Univerze York v Veliki Britaniji, ki je malodane že celo življenje tudi »Slovenka po svetu« in smo jo v naših oddajah pred leti že gostili. Tokrat sta za izziv vzeli tisto znano frazo – »Zaradi dreves ne vidi gozda«. Seveda to v prispodobi pomeni, da zaradi osredotočenja na posamezne elemente ne vidimo širše slike, a tokrat bova frazo vzeli za izziv preučevanja našega vidnega zaznavanja.
Če boste prijaznost vtipkali v SSKJ boste najprej zraven prebrali, da je to lastnost prijaznega človeka. Ampak, kot pojasnjuje psihiatrinja in psihoterapevtka Breda Jelen Sobočan, je prijaznost več kot le osebnostna Značilnost človeka. Teden ozaveščanja o duševnem zdravju je za rdečo nit letos vzel prijaznost in tudi mi jo bomo vpletli v jutranje minute z nevroznanost.
Tokrat načenjamo temo, ki je v tednih samoizolacije zorela iz tedna v teden – Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nekoga pogrešamo? Zakaj nam je tako težko, ko smo ločeni od ljubih ljudi? Videoklici kaj pomagajo? In kako je bilo v časih, ko jih še ni bilo? Psihiatrinja, izr. prof. dr. Maja Rus Makovec gre tokrat z nami na potep med nevrone, ki jim je hudo, ko ob nas ni ljudi, ki nam veliko pomenijo. Kot bomo slišali, nas možgani sicer spravijo v stisko, a iz nje tudi rešijo! Se slišimo ob 7.35 v četrtkovem jutru. Če vas ne bo, vas bomo pogrešali! Pripravlja: Mojca Delač.
Zaznavanje obrazov je za človeka izjemno pomembno, tudi evolucijsko, zato tej sposobnosti možgani namenjajo dobršen del svojih zmogljivosti in omrežij, pripoveduje dr. Eilidh Noyes, kognitivna nevroznanstvenica, ki se ukvarja z raziskovanjem zaznavanja in prepoznavanja obrazov. Identifikacija obrazov in emocij je izjemno pomembna, kaj pa se zgodi, ko obraz zakriva maska? Kako to vpliva na prepoznavanje znanih in kako neznanih obrazov? Kaj to pomeni za forenziko in kaj za naše odnose? To so le nekatera izmed vprašanj, ki si jih bomo zastavili v tokratni epizodi jutranjega potovanja med naše nevrone. V četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač.
Pa je že konec aprila! Kako hitro ali počasi vam tečejo te dnevi in tedni? Morda pa kar oboje? Hitro mineva, hkrati se pa vreče? O zaznavanju časa se bomo pogovarjali v tokratni epizodi Možgani na dlani. Katera omrežja so pri tem najbolj aktivna? Kaj je največji izziv za preučevanje? Kaj je odvisno od posameznika in katere značilnosti so skupne vsem? Zakaj je dojemanje časa v izolaciji navadno drugačno? Z nami bo francoska nevroznanstvenica prof. dr. Virginie van Wassenhove. Vzemite si čas za možgane in čas v četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač
Neveljaven email naslov