Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V romanu, ki velja za njen opus magnum, letošnja nobelovka na presenetljiv način spaja elemente fikcije, avtobiografije, zgodovine in sociologije, da bi ustvarila delo, ki mu v svetovni literaturi 21. stoletja ni para
Ko so oktobra v Stockholmu razkrili ime nove prejemnice Nobelove nagrade za književnost, so bili številni bralci na Slovenskem slej ko prej nekoliko zbegani. Letošnja lavreatka, 82-letna francoska pisateljica Annie Ernaux, je pri nas namreč bolj ali manj neznana; navsezadnje imamo v slovenščini na voljo eno samo njeno knjigo – gre za avtobiografski roman Leta, ki po splošni kritiški sodbi sicer velja za njeno najboljše, najpomembnejše delo –, a še ta je, ko je v prevodu Maide Alilović pred desetletjem izšla pri radovljiški Didakti, šla mimo bralk in bralcev razmeroma neopaženo, potem pa naše založbe preprosto niso več kazale pravega zanimanja za pisanje Annie Ernaux.
Seveda pa vse to še ne pomeni, da so švedski akademiki na podoben način presenetili tudi bralke in bralce drugod po svetu. Ernaux je namreč v Franciji že vrsto let ena najbolj branih pisateljic, v zadnjih nekaj letih pred Nobelom pa so, če je soditi po različnih nagradah, prevodi njenih del navdušili tudi beročo javnost v Italiji, Španiji in Britaniji.
O vse čem torej piše Ernaux? Kako to počne? In zakaj so prav Leta, po katerih, čakajoč na dodatne prevode letošnje nobelovke, že zdaj lahko posegamo Slovenci, delo, ki velja za njen opus magnum? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili izvrstno poznavalko sodobne francoske književnosti, literarno kritičarko in književno urednico, Ano Geršak.
foto: Goran Dekleva
807 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
V romanu, ki velja za njen opus magnum, letošnja nobelovka na presenetljiv način spaja elemente fikcije, avtobiografije, zgodovine in sociologije, da bi ustvarila delo, ki mu v svetovni literaturi 21. stoletja ni para
Ko so oktobra v Stockholmu razkrili ime nove prejemnice Nobelove nagrade za književnost, so bili številni bralci na Slovenskem slej ko prej nekoliko zbegani. Letošnja lavreatka, 82-letna francoska pisateljica Annie Ernaux, je pri nas namreč bolj ali manj neznana; navsezadnje imamo v slovenščini na voljo eno samo njeno knjigo – gre za avtobiografski roman Leta, ki po splošni kritiški sodbi sicer velja za njeno najboljše, najpomembnejše delo –, a še ta je, ko je v prevodu Maide Alilović pred desetletjem izšla pri radovljiški Didakti, šla mimo bralk in bralcev razmeroma neopaženo, potem pa naše založbe preprosto niso več kazale pravega zanimanja za pisanje Annie Ernaux.
Seveda pa vse to še ne pomeni, da so švedski akademiki na podoben način presenetili tudi bralke in bralce drugod po svetu. Ernaux je namreč v Franciji že vrsto let ena najbolj branih pisateljic, v zadnjih nekaj letih pred Nobelom pa so, če je soditi po različnih nagradah, prevodi njenih del navdušili tudi beročo javnost v Italiji, Španiji in Britaniji.
O vse čem torej piše Ernaux? Kako to počne? In zakaj so prav Leta, po katerih, čakajoč na dodatne prevode letošnje nobelovke, že zdaj lahko posegamo Slovenci, delo, ki velja za njen opus magnum? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili izvrstno poznavalko sodobne francoske književnosti, literarno kritičarko in književno urednico, Ano Geršak.
foto: Goran Dekleva
V prvencu poljske nobelovke se nenavadna trojica odpravi na še bolj nenavadno pot
Drugi del znamenite, s prestižnim bookerjem nagrajene trilogije zgodovinskih romanov, umeščenih na angleški dvor za časa vladavine Henrika VIII.
Številni so dogodki, ki lahko življenje presekajo na pol ali temeljito spremenijo njegov nadaljnji potek. Britansko-ameriškega pisatelja indijskih korenin Salmana Rushdieja je zaznamovalo vsaj dvoje takih usodnih dogodkov. Homeinijeva fatva pred dobrimi tremi desetletji zaradi romana Satanski stihi, ki jih je izdal leta 1988, ter poizkus atentata pred slabima dvema letoma. O tem napadu, ki ga je skoraj stal življenja, pa o zdravljenju in premagovanju strahu ter o svobodi govora in svojem zasebnem življenju je Rushdie zdaj napisal knjigo Nož: Premišljevanja po poskusu umora. V slovenskem prevodu je knjiga izšla sočasno z angleškim originalom.
»Ta knjiga pripoveduje zgodbo o zadnji evropski meji. Tam se, kot je to pri mejah, stikajo in razhajajo Bolgarija, Grčija in Turčija. To je tudi mesto, kjer se začne nekaj podobnega Evropi in konča nekaj, kar ni povsem Azija.«
Zbirka esejev, v katerih ruska pisateljica pretresa vprašanja, povezana z literaturo ter individualnim in kolektivnim spominom, pa tudi aktualne družbenopolitične razmere ter etične dileme, ki jih je pred Ruse postavila vojna v Ukrajini
Roman iz 30. let 20. stoletja, v katerem nemški antifašistični pisatelj pripoveduje zgodbo o kolikor častihlepnem toliko neskrupuloznem gledališkem igralcu, da bi pokazal, kako in zakaj se ljudje, ki sami niso nujno goreči nacisti, navsezadnje podredijo Hitlerjevi oblasti
Stripovski prvenec, ki svet ljudi z roba družbe ekspresivno prikazuje s pomočjo risbe v oglju
Avtobiografski zapiski sovjetskega oceanografa Slave Kurilova, ki je sredi 70. let izvedel spektakultaren pobeg iz svoje domovine ter v treh nočeh in dveh dneh preplaval skoraj 100 kilometrov oceana
O hoji po vrhovih in robovih z vonjem po morju z vodnikom s pomenljivim naslovom Diši, po morju diši, pisca gorniške literature, Gorazda Goriška. Planinske poti in gorski svet je spoznaval že v mladih letih, publicistično pot pa je začel z objavami na osrednjem slovenskem gorniškem portalu Gore in ljudje. V zadnjem desetletju se je kot avtor in soavtor podpisal pod devet vodnikov in priročnikov s pohodniško izletniško vsebino. Diši, po morju diši povezuje pohodniške poti, grebene in robove treh sosednjih držav: Slovenije, Italije in Hrvaške. 60 izbranim potem je skupna točka morje, ki ga med hojo in potepanjem bodisi vidimo, vonjamo, slišimo ali čutimo.
Knjiga “Moje mačkoljubne zgodbe” Svetlane Slapšak razkriva poseben odnos avtorice do mačk skozi njeno življenjsko pot. V ozadju pripovedovanja o mačkah, njihovih karakterjih, sožitja z njimi ter ljubezni do njih, se odvijajo prelomni zgodovinski dogodki druge polovice 20. in začetka 21. stoletja, so zapisali v založništvu Kulturnega centra Danila Kiš. Voditeljica Tita Mayer se je o knjigi pogovarjala z urednico dr. Biljano Žikić.
Tokrat vam predstavljamo z Veronikino nagrado ozaljšano pesniško zbirko Milost, pesnice Ive Jevtić. Milost je kot najboljša pesniška zbirka leta 2023 izšla pri koprski založbi KUD AAC Zrakogled, uredil jo je Gašper Malej. To je po Težnosti iz leta 2005 pesničina druga zbirka, Jevtićeva pa poleg pesniškega dela tudi prevaja dela s področja zgodovine, humanistike, jezikoslovja, in je po študiju na Univerzi v Edinburgu ter magisteriju iz angleške književnosti na Univerzi v Sussexu, na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktorirala na temo srednjeveške mistične književnosti. V Sobotnem branju je pesmi iz zbirke Milost interpretiral Renato Horvat, z Ivo Jevtić pa se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič.
V oddaji Sobotno branje je tokrat predstavljen zelo kompleksno in heterogeno, pripovedno nelinearno zasnovan roman Najskrivnejši spomin človeštva, ki se sprašuje tako o smislu, bistvu, srži literature kot vrednotenju literature nasploh.
Človeški možgani se nenehno spreminjajo, pogosto na zelo presenetljive načine.
Zvrstni križanec med avtobiografsko izpovedjo, romanom in esejem prinaša kolikor intenzivno doživeto toliko tudi tehtno premišljeno poročilo o pasteh in radostih eko-kmetovanja v času globalnega segrevanja
Eseji s potovanja znamenitega poljskega novinarja in pisatelja po prostranstvih Sovjetske zveze v zadnjih letih njenega vedno bolj krhkega obstoja
Čeprav velikega francoskega pisatelja danes poznamo predvsem po romanu Gospa Bovary, je Flaubert občinstvo svojega časa osvojil z zgodovinskim romanom, umeščenim v čas tik po prvi vojni med Rimom in Kartagino
Roman o trku generacij, napetostih med podeželjem in mestom, o izgubi ter iskanju lastnega mesta v svetu.
Kar se na prvi pogled zdi običajno, lahko včasih prikriva nočno moro. Pod površjem se pač skriva kaj zamolčanega in grozljivega, kar se vztrajno vrača. To vsekakor velja za dinamiko zgodb iz zbirke Kar smo izgubile v ognju sodobne argentinske pisateljice Mariane Enriquez.
V pogovoru z umetnico, ki za svojo četrto zbirko prejema eno izmed letošnjih nagrad Prešernovega sklada, preverjamo, kako ji je polet navzgor, k duhovnemu vendarle uspelo zasidrati v stvarnem, vsakdanjem svetu?
»V domišljiji severa je Sredozemlje kraj, od katerega pričakujete, da bo »razprl okno« užitkarskega, erotičnega, čutnega ali - v najbolj prizemljenem primeru - alkoholnega osvobajanja. Za nekaj generacij Evropejcev je Sredozemlje bilo in ostalo nekaj kot Polinezija za Gauguina: kraj, kjer se ljudje neovirano sprehajajo goli, kjer za srečo potrebujete le toplo sonce in pest smokev, kraj, kjer se svoboda telesa sreča s filozofijo, starodavno modrostjo in omiko.« Tako se glasi eden od začetnih odlomkov Knjige o jugu, zbirke esejev hrvaškega kolumnista, filmskega kritika in pisatelja Jurice Pavičića. Če nas avtor že na samem začetku seznani s poetično in idealizirano predstavo juga, pa v resnici Sredozemlje opisuje kot vse kaj drugega: kot kompleksen prostor, pol nasprotij in paradoksov, prostor, v katerem je sicer res na kopico lepih pokrajin in antičnih ostankov, ampak tudi neživljenjsko gosto pozidanih obal, propadajoče ekonomije in odsotnosti perspektiv; prostor s kompleksno in burno zgodovino, ki je večkrat močno zarezala v življenje tamkajšnjih ljudi; prostor propadlih tovarn in brezupne prepuščenosti v naprej na propad obsojenemu množičnemu turizmu. O neenoznačnem Mediteranu, kakršnega Jurica Pavičić zariše v Knjigi o jugu, ki je nedavno izšla pri Cankarjevi založbi, smo za tokratno Sobotno branje govorili s prevajalko besedila Sonjo Polanc.
Neveljaven email naslov