Film je v začetku nastajal pod režisersko taktirko v začetku leta preminulega priznanjega režiserja Sama Milavca, njegovo delo pa so nato nadaljevali avtorica Maja Kirar, Alen Mavrič in Stojan Vajngerl. Direktor fotografije je Stojan Vajngerl, za montažo je poskrbel Alen Mavrič, za avtorsko glasbo pa skladatelj Vlado Batista. Foto: Tina Čič/Kobilarna Lipica
Film je v začetku nastajal pod režisersko taktirko v začetku leta preminulega priznanjega režiserja Sama Milavca, njegovo delo pa so nato nadaljevali avtorica Maja Kirar, Alen Mavrič in Stojan Vajngerl. Direktor fotografije je Stojan Vajngerl, za montažo je poskrbel Alen Mavrič, za avtorsko glasbo pa skladatelj Vlado Batista. Foto: Tina Čič/Kobilarna Lipica
Dokumentarni film Lipica. Kraj, ki je dal konju ime
Glavni pripovedovalci zgodbe so konji. Foto: Tina Čič/Kobilarna Lipica
Dokumentarni film Lipica. Kraj, ki je dal konju ime
Ekipa dokumentarnega filma v Kobilarni Lipica. Foto: Tina Čič/Kobilarna Lipica

Dve desetletji ukvarjanja s konji sta avtorico in scenaristko filma Majo Kirar prepričali, da je lipicancu in kraju njegovega izvora potrebno postaviti filmski spomenik. »Dejstvo, da smo naš edinstveni kulturni in naravni spomenik v zadnjih letih v medijih omenjali predvsem v kontekstu dnevnopolitičnih prepirov in ozkih interesov, je predstavljalo le še dodatno spodbudo, da ljudi spomnimo na skoraj pol tisočletja trajajoče predano poslanstvo ljudi pri ustvarjanju in ohranjanju belega konja,« je o pobudi za snemanje filma povedala avtorica.

Film je v začetku nastajal pod režisersko taktirko v začetku leta preminulega priznanjega režiserja Sama Milavca, njegovo delo pa so nato nadaljevali avtorica Maja Kirar, Alen Mavrič in Stojan Vajngerl. Direktor fotografije je Stojan Vajngerl, za montažo je poskrbel Alen Mavrič, za avtorsko glasbo pa skladatelj Vlado Batista.

Zgodba Kobilarne Lipica se je začela v 16. stoletju
Vse od ustanovitve Kobilarne Lipica v avstrijskem cesarstvu leta 1580 pa do sredine prejšnjega stoletja je bilo v Lipici vse narejeno z enim samim namenom – za vzrejo konj. To je v veliki meri prepoznavno še danes. Skozi stoletja arhitekturne in umetnostnozgodovinske dediščine nas v filmu popelje priznani poznavalec Lipice, prof. Peter Krečič, ki se mu v pripovedovanju zgodbe pridružijo strokovnjaki z drugih področij. O konjerejstvu spregovori strokovni vodja Kobilarne Lipica, mag. Janez Rus, medtem ko Nataša Kolenc in dr. Davorin Gazvoda orišeta krajinske značilnosti lipiškega posestva. Pripovedi o življenju in delu v Lipici z nami delijo tudi nekdanji zaposleni v Kobilarni. Njihovi spomini sežejo vse tja do obdobja avstrijske monarhije. Najstarejši pričevalec je bil v Lipici zaposlen že po prvi svetovni vojni in tako ohranja spomin tudi na kratkotrajno italijansko upravo Kobilarne.

Ravnotežje zgodovinskemu in arhitekturnemu ter konjerejskemu delu se v filmu vzpostavlja s poezijo Edvarda Kocbeka v interpretaciji dramskega igralca Alojza Sveteta in z avtorsko glasbo skladatelja Vlada Batiste, ki jo je v ljubljanskem studiu posnel Simfonični orkester RTV Slovenija pod taktirko Patrika Grebla.

Jahači lipiške jahalne šole predstavijo visoko šolo jahanja, vožnjo vpreg pa lipiška kočijaža. Kamera je zabeležila tudi mnoge pripovedne kadre konj na lipiških pašnikih v njihovi svobodni lepoti.