Fausto Coppi je bil petkrat najboljši na Dirki po Italiji (1940, 1947, 1949, 1952 in 1953). Ljubljenec italijanskega občinstva ni bil rojen pod srečno zvezdo, saj so ga med kariero spremljale številne poškodbe. Najboljša leta je izgubil zaradi druge svetovne vojne, katero je večino preživel kot vojni ujetni, sočasno pet let ni bilo Gira. Po koncu kariere je decembra 1959 sprejel povabilo predsednika takratne Zgornje Volte na dirkanje in lov v Afriki, je zbolel za malarijo. Umrl je 2. januarja 1960, ko je bil star le 40 let. Foto: AP
Fausto Coppi je bil petkrat najboljši na Dirki po Italiji (1940, 1947, 1949, 1952 in 1953). Ljubljenec italijanskega občinstva ni bil rojen pod srečno zvezdo, saj so ga med kariero spremljale številne poškodbe. Najboljša leta je izgubil zaradi druge svetovne vojne, katero je večino preživel kot vojni ujetni, sočasno pet let ni bilo Gira. Po koncu kariere je decembra 1959 sprejel povabilo predsednika takratne Zgornje Volte na dirkanje in lov v Afriki, je zbolel za malarijo. Umrl je 2. januarja 1960, ko je bil star le 40 let. Foto: AP

Športna Italija je od 13. maja 1909 dalje ob vsakem prehodu pomladi v poletje na nogah zaradi Dirke po Italiji, ki jo zaradi slovesa cel svet pozna v originalnem imenu. Giro d'Italia. Strast italijanskih romantikov, ki večkrat poudarijo, da imajo rožnato dirko v krvi. Strmi vzponi, vratolomni spusti, padci, zlomljene ključnice, počene zračnice, pasja vročina, dež in sneg - vse to je že več kot 115 let Dirka po Italiji.

Uspeh Dirke po Lombardiji (od 1905) in zlasti uspešnica z zdajšnjim prvim spomenikom Milano–Sanremo leta 1907 je pripeljal do razvoja in izvedbe tritedenske dirke v Italiji. Zgled je bila uspešnica iz Francije, ki se je rodila leta 1903. In tudi na Apeninskem polotoku je bil v povod za rojstvo kolesarskega spektakla časopisni boj: Gazzetta dello Sport proti Corrieri della Seri, ki je začela kovati načrte o veliki etapni dirki.

Lastnik La Gazzette Emilio Costamagna in njegov glavni kolesarski urednik Armando Cougnet se nista pustila ugnati in 7. avgusta 1908 sta napovedala, da se bo maja naslednje leto začela Dirka po Italiji. Največji italijanski športni dnevnik, ki se še dandanes tiska na rožnatem papirju, je kasneje prispeval tudi ikonično rožnato majico. Prvo "maglio roso" je oblekel Italijan Learco Guerra, ki je slavil na prvi etapi Gira 1931 od Milana do Mantue.

Ganna zmagovalec prvega Gira

Gino Bartali je bil kar sedemkrat najboljši hribolazec Gira. Železni mož iz Toskane se je skupne zmage veselil v letih 1936, 1937 in 1946. S Coppijem sta bila velika tekmeca, njuno rivalstvo je del italijanske javne zavesti. Še bolj kot Coppiju je druga svetovna vojna Bartaliju odvzela najboljša leta. Foto: AP
Gino Bartali je bil kar sedemkrat najboljši hribolazec Gira. Železni mož iz Toskane se je skupne zmage veselil v letih 1936, 1937 in 1946. S Coppijem sta bila velika tekmeca, njuno rivalstvo je del italijanske javne zavesti. Še bolj kot Coppiju je druga svetovna vojna Bartaliju odvzela najboljša leta. Foto: AP

Prva Dirka po Italiji se je začela 13. maja 1909 ob 2.53 ponoči v Milanu. Dolga je bila skupno 2.448 km, skupno je bilo devet maratinskih etap, med kateirmi so bili dnevi počitka. Najboljši je bil Luigi Ganna, favorit izpred začetka dirke, ki jo je začelo 127 kolesarjev, do cilja pa jih je 30. maja v Milanu prišlo le 49. Ganna je zaslužil 5325 lir, kar je bilo zelo veliko, saj je takratni urednik Gazzette na mesec prejel le 150 lir.

Giro d’Italia je hitro postala več kot le kolesarska dirka. Gre za praznovanje italijanske kulture, pokrajine in strasti do kolesarjenja. Zgodovina Gira je polna dramatičnih trenutkov, epskih bitk in nepozabnih zgodb, ki so oblikovale to dirko v drugo največjo na svetu.

Binda, Coppi in Merckx zmagali po petkrat

Največkrat – petkrat so na Giru zmagali Alfredo Binda, Fausto Coppi in Eddy Merckx. Binda je bil nepremagljiv med letoma 1925 in 1933. Leta 1927 je zmagal na 12 etapah, tri leta pozneje pa so mu celo plačali precejšnjo vsoto denarja, da se dirke ni udeležil, saj je bil za vse tekmece veliko premočan. V letih pred drugo svetovno vojno in tik po njej sta imela legendarne boje Coppi (leta 1940 je postal najmlajši zmagovalec v zgodovini dirke, star je bil 20 let in osem mesecev) in Gino Bartali. Merckx je bil absolutni vladar italijanskih cest na začetku sedemdesetih let. Prav poseben dosežek je uspel Gianniniju Bugnu, ki je leta 1990 vodil od prve do zadnje etape, rožnate majice mu ni slekel nihče vse do Milana.

Moser in Pantani dvignila Italijo na noge

Eddy Merckx je najuspešnejši kolesar v zgodovini. V sanjski karieri je zbral rekordnih 525 zmag. Po petkrat je zmagal na Giru in Touru, trikrat je postal svetovni prvak. Nikomur ni ničesar prepustil, zato so ga klicali kanibal. Ravno z Dirke po Italiji pa ga spremlja najbolj črn madež: na Giru 1969 je bil pozitiven na dopinškem testu po 16. etapi in kot vodilnega kolesarja so ga diskvalificirali. Foto: AP
Eddy Merckx je najuspešnejši kolesar v zgodovini. V sanjski karieri je zbral rekordnih 525 zmag. Po petkrat je zmagal na Giru in Touru, trikrat je postal svetovni prvak. Nikomur ni ničesar prepustil, zato so ga klicali kanibal. Ravno z Dirke po Italiji pa ga spremlja najbolj črn madež: na Giru 1969 je bil pozitiven na dopinškem testu po 16. etapi in kot vodilnega kolesarja so ga diskvalificirali. Foto: AP

V 20. stoletju so Italijani zmagali kar 58-krat, tuji kolesarji pa le 25-krat. Vročekrvni navijači so le redke šampione vzeli za svoje. Francesco Moser je bil prvi kolesar z organizirano skupino navijačev. Njegov klub privržencev je leta 1984 štel kar 53.000 članov. V sanjski sezoni, ko je postavil tudi svetovni rekord v vožnji na eno uro, je v zadnji etapi osvojil Giro, ki pa so ga močno priredili zanj.

Takratni direktor dirke Vincenzo Torriani se je odločil, da zaradi slabega vremena ne tvegajo z vzponom na zloglasni prelaz Stelvio. Moser je nato v kronometru v zadnji etapi zanesljivo ugnal Laurenta Fignona in se veselil uspeha kariere. Francozi so bili besni, saj bi etapo lahko izpeljali v celoti.

Maja 1998 je Italija stala na nogah, ko je njihov največji kolesarski idol Marco Pantani, pirat iz Cesenatica, z neverjetnimi predstavami v zadnjem tednu dosegel končno zmago v Milanu. Po prvih dveh tednih je vse kazalo na zmago Alexa Zülleja, ki je v letu 1998 prestopil iz ONCE-ja v Festino. Švicar je imel odlično ekipo, vendar vse najtežke gorske etape so bile na sporedu v zadnjem tednu in tu je bil Pantani nepremagljiv.

Pirat se je v 17. etapi z Giuseppejem Guerinijem odločil za napad na prelazu Fedaia (bolj znan kot Marmolada). Z epsko predstavo je oblekel rožnato majico. Naslednji dan je Pavel Tonkov, zmagovalec Gira leta 1996, odgovoril z zmago na strmem vzponu na Alpe di Pampeago. Rus se je približal na 27 sekund, vendar je Pantani v 19. etapi na zadnjem klancu na Plan di Montecampione zlomil Tonkova in povišal prednost za celo minuto. Kronometer je bil vedno šibka točka Pantanija, a 34 km od Mendrisia do Lugana je odpeljal sanjsko in se veselil edine zmage na Giru.

Marco Pantani je leta 1998 poskrbel za nepopisno evforijo. Najprej je dobil Dirko po Italiji, julija pa še Dirko po Franciji, ko je strl Jana Ullricha. Že naslednje leto je prineslo enega izmed največjih škandalov v zgodovini Gira, ko je vodstvo dirke diskvalificiralo Pantanija pred štartom predzadnje etape v Madonni di Campiglio. Prednost pirata je bila skoraj osem minut pred drugouvrščenim Paolom Savoldellijem. Njegova vrednost rdečih krvnih telesc naj bi bila čez dovoljeno mejo. Celotna kolesarska javnost je obnemela. Pantani se nikoli več ni pobral ... 14. februarja 2004 si je v Riminiju vzel življenje. Foto: EPA
Marco Pantani je leta 1998 poskrbel za nepopisno evforijo. Najprej je dobil Dirko po Italiji, julija pa še Dirko po Franciji, ko je strl Jana Ullricha. Že naslednje leto je prineslo enega izmed največjih škandalov v zgodovini Gira, ko je vodstvo dirke diskvalificiralo Pantanija pred štartom predzadnje etape v Madonni di Campiglio. Prednost pirata je bila skoraj osem minut pred drugouvrščenim Paolom Savoldellijem. Njegova vrednost rdečih krvnih telesc naj bi bila čez dovoljeno mejo. Celotna kolesarska javnost je obnemela. Pantani se nikoli več ni pobral ... 14. februarja 2004 si je v Riminiju vzel življenje. Foto: EPA

Rekordi: Cipollini z največ etapami

Leta 2003 je sijajni šprinter Mario Cipollini postavil nov rekord v številu etapnih zmag, ''levji kralj'' jih je zbral kar 42. Sledi mu Alfredo Binda z 41 etapnimi uspehi. Merckx je kar 77-krat oblekel rožnato majico vodilnega, Bindi je to uspelo 59-krat.

Najdaljša dirka v zgodovini je potekala leta 1954 (4.337 km). Leta 1928 je bilo na štartu kar 298 kolesarjev. Leta 1914 je dirko končalo le osem kolesarjev.

Valjavec izboljšal izid Čerina

Prvi Slovenec na Giru je bil Vinko Polončič, ki je leta 1983 osvojil 72. mesto. Nastopal je za moštvo Malvor Bottechia. Pri isti ekipi se je izkazal Primož Čerin leta 1986. V skupni razvrstitvi je končal na 19. mestu. Ta njegov dosežek je leta 2004 izboljšal Tadej Valjavec. V Milano je pripeljal na devetem mestu, le šest minut in pol za zmagovalcem Damianom Cunegom.

Pavlič prvi zmagovalec Intergira

Šprinterji so se med letoma 1989 in 2005 borili tudi za modro majico, ki je simbolizirala najboljšega kolesarja na vmesnih ciljih (Intergiro). Organizatorji so na vsaki etapi izbrali vmesni cilj, kjer je prvih šest kolesarjev, ki so prevozili črto, dobilo sekundne odbitke v tem posebnem tekmovanju. Prvi dobitnik modre majice je bil Jure Pavlič leta 1989 na cilju v Firencah. Z Girom 2024 se "intergiro" vrača, a zdaj bo šlo za točkovno in ne časovno tekmovanje.

Klemenčič in Valjavec za las ob etapno zmago

Na kraljevski etapi Gira 2004 od Bormia do Presolane, čez prelaza Mortirolo in Vivione, je Valjavec zasedel tretje mesto. Boljša sta bila le velika šampiona Stefano Garzelli in Gilberto Simoni. Valjavec in Zoran Klemenčič se lahko pohvalita z drugim etapnim mestom. V 12. etapi Gira leta 2001 s ciljem v Montebelluni je Klemenčiča v šprintu prehitel Matteo Tosatto. Na 14. etapi Gira leta 2005 je Valjavec v etapi čez Stelvio (2748 m) zaostal le za Kolumbijcem Ivanom Parro.

Jan Polanc je dobil dve gorski etapi (2015 in 2017), leta 2019 pa je za dva dni oblekel rožnato majico. Foto: EPA
Jan Polanc je dobil dve gorski etapi (2015 in 2017), leta 2019 pa je za dva dni oblekel rožnato majico. Foto: EPA

Slovenski niz etapnih zmag

Slovenski niz etapnih zmag na Giru je 1. junija 2014 začel Luka Mezgec s prvim mestom v šprintu zadnje etape v Trstu. 13. maja 2015 je bil Jan Polanc najboljši na gorski etapi do Abetoneja, 15. maja 2016 je Primož Roglič dobil kronometer v Chiantiju. 9. maja 2017 je bil na Etni prvi Polanc, 15. maja 2018 pa je niz nadaljeval Matej Mohorič, ki je dobil deseto etapo, najdaljšo na takratnem krogu. Niz je nadaljeval Roglič na Giru 2019, leta 2020 pa je na koronski izvedbi etapo po zamejstvu dobil še Jan Tratnik.

Bitossi zmagal pred dvorano Tivoli

Giro je na ozemlje današnje Slovenije prvič zavil 26. maja 1922, ko se je druga etapa končala v Portorožu, takratnemu letovišču v Kraljevini Italiji. Zmagal je Italijan Costante Girardengo, prvi campionissimo oziroma prvak prvakov. Med prvo in drugo svetovno vojno se je po zdajšnjem slovenskem ozemlju odvilo še več etap, ki so se zaključevale na Reki ali v Istri, samih etapnih ciljev ali startov pa ni bilo. Na Giru 1939 se je večina 39-km kronometra med Trstom in Gorico odvilo po Krasu.

Dirka je v Slovenijo kot v sosednjo državo uradno prvič prišla precej pozneje. 5. junija 1971 je etapa, dolga 203 kilometre, kolesarje iz Bibioneja prek Nove Gorice in Cola vodila v Ljubljano, kjer je v ciljnem šprintu pred dvorano Tivoli zmagoslavno dvignil roke italijanski šprinter Franco Bitossi. Sprejem ob slovenskih cestah in na ljubljanskih ulicah je presegel vsa pričakovanja kolesarjev in prirediteljev, ki pa se jim ni več uspelo vrniti v Jugoslavijo.

Mario Cipollini je med letoma 1989 in 2003 nanizal kar 42 etapnih zmag na Giru, kar je rekord. Foto: AP
Mario Cipollini je med letoma 1989 in 2003 nanizal kar 42 etapnih zmag na Giru, kar je rekord. Foto: AP

Ferrigato junija 1994 prvi v Kranju

77. Giro d'Italia je bil športni spektakel, kakršnega na slovenskih cestah do takrat še ni bilo. Nova država je privabila sosede in slovenska etapa je bila leta 1994 za vse spremljevalce veliko presenečenje. Tako po dogajanju na cesti kot po tistem, kar se je dogajalo ob cesti. Od Nove Gorice do Kranja je Dirko po Italiji 2. junija 1994 spremljalo okoli 150.000 gledalcev. Po zares visokem ritmu, ki se je začel stopnjevati že na štartu v Bibioneju, je po 204 kilometrih v gorenjski metropoli prvo zmago v karieri slavil Italijan Andrea Ferrigato. Rožnato majico je takrat nosil Jevgenij Berzin. Rus jo je presenetljivo pripeljal vse do cilja v Milanu, ugnal je Pantanija in Miguela Induraina. Postavni Bask, ki je dobil Giro leta 1992 in 1993, je doživel grenka poraza na obeh kronometrih.

Vrnitev v Ljubljano po 30 letih

Giro se je 29. maja 2001 po 30 letih znova ustavil v Ljubljani. 10. etapa se je začela v Lido di Jesolu, kolesarji pa so v Slovenijo vstopili na mejnem prehodu Fernetiči. Pred Tivolijem je bil najboljši Denis Zanette iz ekipe Liquigas-Pata, izvrsten peti pa je bil Andrej Hauptman. Sledila je 11. etapa, ki se je začela na Bledu in nadaljevala s tremi krogi med Novo Gorico in ciljem v Gorici. Slavil je Španec Pablo Lastras iz ekipe Ibanesto.com.

Črni Kal glavna atrakcija leta 2004

Karavana Dirke po Italiji je med 14. etapo od Trsta do Pulja slabo uro vozila po slovenskih cestah. Posebej zanimiv je bil leteči cilj na Črnem Kalu, kjer se je zbralo veliko ljudi. Dan pozneje je bil štart v Poreču, karavana pa je obiskala Buje, Sečovlje, Portorož, Izolo, Koper in Škofije, potem pa nadaljevala pot v Italiji. Zmagovalec obeh etap je bil sprinter Alessandro Petacchi, ki je dosegel kar devet etapnih zmag.

Chris Froome je leta 2018 s pogumnim napadom v 19. etapi dosegel skupno zmago. Foto: Reuters
Chris Froome je leta 2018 s pogumnim napadom v 19. etapi dosegel skupno zmago. Foto: Reuters

Contadorju odvzeli eno od treh zmag

V zadnjih dvajsetih letih še ni bilo serijskega zmagovalca, nihče ni zmagal trikrat. Najbližje je bil Alberto Contador, ki je bil najboljši v letih 2008 in 2015, zmago iz leta 2011 pa so mu zaradi jemanja prepovedanih poživil naknadno odvzeli in jo prisodili Micheleju Scarponiju. Vincenzo Nibali je zmagal v letih 2013 in 2016. Morski pes iz Messine je bil še dvakrat drugi (2011 in 2019) in dvakrat tretji (2010 in 2017)

Froome leta 2018 zlomil Yatesa

Leta 2018 je v velikem slogu zmagal Chris Froome. V 19. etapi je napadel 80 kilometrov pred ciljem in s samostojno vožnjo nadomestil zaostanek. Popolnoma je odpovedal Simon Yates, ki je bil dva tedna in pol razred zase. Froome je postal prvi Britanec s skupno zmago na Giru. Ob tem je postal prvi kolesar po Bernardu Hinaultu, ki je pred leta 1983 zadnji osvojil vse tri tritedenske dirke po vrsti. To je pred tem uspelo še Merckxu.

Richard Carapaz je v Veroni postal skupni zmagovalec Gira 2019 pred Vincenzom Nibalijem in Rogličem. Foto: EPA
Richard Carapaz je v Veroni postal skupni zmagovalec Gira 2019 pred Vincenzom Nibalijem in Rogličem. Foto: EPA

2019: Roglič postavil slovenski mejnik

Primož Roglič je leta 2019 postavil številne slovenske mejnike na Giru. Takrat 29-letni Zasavec je osvojil prve stopničke Slovenije na velikih tritedenskih dirkah. Najboljšo uvrstitev pred tem je imel prav Roglič s četrtim mestom na Dirki po Franciji leta 2018.

Roglič je z zmagama na uvodnem kronometru dirke v Bologni in v vožnji na čas v 8. etapi postal še prvi Slovenec z dvema etapnima zmagama na isti tritedenski dirki. Prvih pet etap je bil tudi v skupnem vodstvu, kot prvi med Slovenci z vodstvom v skupni razvrstitvi na kateri koli od največjih dirk.

Roglič je na Giro prišel kot prvi favorit, na koncu pa je brez prave podpore moštvenih kolegov v najzahtevnejših etapah ter z želodčnimi težavami in trkom v zaščitno ograjo ter močno potolčen prikolesaril do prvega zmagovalnega odra v zgodovini slovenskega kolesarstva ter prvega za nizozemsko ekipo Jumbo-Vismo.

Richard Carapaz je postal prvi Ekvadorec z zmago na tritedenskih dirkah. V ospredje je prišel na 14. etapi in nato z izdatno pomočjo svoje ekipe v gorskih etapah povečeval vodstvo ter v velikem slogu pripeljal do Verone.

Član Movistarja je za minuto in pet sekund prehitel Vincenza Nibalija. Roglič je zaostal dve minuti in pol, prav zadnji dan je na kronometru v Veroni za osem sekund ugnal Španca Mikela Lando.

Drugi slovenski junak 102. Dirke po Italiji je bil Polanc, ki je dva dni nosil rožnato majico (po 12. in 13 etapi), navkljub veliki utrujenosti pa se je boril do konca in iztržil končno 15. mesto.

Geoghegan Hart presenetljivo dobil oktobrski Giro

V času pandemije novega koronavirusa je kolesarstvo doživelo ogromno sprememb, Giro je bil leta 2020 na sporedu šele oktobra. Zelo presenetljivi zmagovalec je postal Tao Geoghegan Hart, potem ko je v zadnjem kronometru za 39 sekund ugnal Avstralca Jaija Hindleyja, s katerim sta bila pred zadnjo etapo časovno poravnana. Oba sta zelo neobičajni Giro začela v vlogi pomočnikov svojima kapetanoma.

Geoghegan Hart je v moštvu Ineos Grenadiers veljal za kolesarja, ki bi lahko zapolnil čevlje Chrisa Frooma in Gerainta Thomasa kot naslednji veliki britanski up v boju na največjih dirkah, toda tako hitro tega vendarle ni pričakoval nihče.

Predviden je bil kot eden od najzvestejših pomočnikov Valižanu Geraintu Thomasu, ki je dirko dočakal v sijajni formi. Toda ko je zmagovalec Toura 2018 padel v nevtralni coni pred začetkom etape na Etno v prvem tednu Gira, so se želje Ineosa razblinile kot milni mehurček.

Jan Tratnik je kot sedmi Slovenec prišel do etapne zmage na velikih dirkah, potem ko je 20. oktobra dobil 16. etapo od Vidma do San Daniele del Friullija v Furlaniji Julijski krajini, pri čemer se je večina etape odvila po slovenskem etičnem ozemlju.

Egan Bernal je postal prvi kolesar po Eddyju Merckxu, ki je osvojil Tour, Giro in Pariz-Nico ter Švico. Od najpomembnejših etapnih dirk mu manjkata le še Vuelta in Dofineja. Foto: AP
Egan Bernal je postal prvi kolesar po Eddyju Merckxu, ki je osvojil Tour, Giro in Pariz-Nico ter Švico. Od najpomembnejših etapnih dirk mu manjkata le še Vuelta in Dofineja. Foto: AP

Bernal upravičil vlogo favorita

Egan Bernal je na Giru leta 2021 upravičil vlogo velikega favorita, Kolumbijec je tako po Touru 2019 prišel do druge skupne zmage na treh največjih dirkah. Na koncu je imel minuto in 29 sekund prednosti pred presenečenjem dirke Italijanom Damianom Carusom. Tretje mesto je zasedel Britanec Simon Yates.

Bernal je skupni seštevek dobil z dvema etapnima zmagama. Najboljši je bil v deveti etapi, po kateri je tudi oblekel rožnato majico, ki je do konca ni več slekel. Prvo mesto je potrdil še z zmago v 16. etapi, v preostalih pa je nadzoroval položaj. Tudi s pomočjo moštvenih kolegov iz ekipe Ineos Grenadiers. Tokrat je v vlogi pomočnika blestel še en Kolumbijec Daniel Martinez, ki je vse to začinil s petim mestom v skupnem seštevku.

Goriška Brda in Nova Gorica sta bili odeti v rožnato

15. etapa je pomenila pravi praznik za slovensko kolesarstvo. Goriški organizatorji so se se izkazali s spremljevalnim programom, ob cesti se je kljub dežju zbralo ogromno število navijačev, ki so pripravili lepo kuliso. Predvsem na vzponu do Gornjega Cerova, ki so ga morali kolesarji prevoziti trikrat. Posnetki, ki so šli v svet, so pokazali, da je Slovenija kolesarska dežela, pohvale za organizacijo pa so kar deževale.

Posledično so si Furlani načrtno zadali, da čimvečkrat zapeljejo rožnato dirko preko meje. Že leta zatem je v okviru Gira 2022 sledil obisk doline Soče, pri čemer je bil vrhunec vzpona dolgi in zahtevni klanec Kolovrat. 17. etapa s startom v Marano Lagunare se je sicer zaključila na Stari Gori nad Čedadom v zamejstvu.

Carapaz je čestital Hindleyju za zmago po napetem boju leta 2022, kjer je odločitev padla na zadnjem vzponu dirke. Foto: EPA
Carapaz je čestital Hindleyju za zmago po napetem boju leta 2022, kjer je odločitev padla na zadnjem vzponu dirke. Foto: EPA

Hindley na prelazu Fedaia zlomil Carapaza

Jai Hindley je prvo skupno zmago na tritedenskih dirkah dočakal na Giru 2022. To je bila prva zmaga za Avstralijo na Dirki po Italiji in druga na največjih dirkah. Prvo je leta 2011 slavil Cadel Evans na Touru.

Odločilna je bila predzadnja etapa, ko je na prelazu Fedaia pod slovito Marmolado zlomil do tedaj vodilnega Richarda Carapaza. Ekvadorec, ki je šest dni nosil rožnato majico, je na koncu zaostal minuto in 18 sekund. Tretje mesto je zasedel Mikel Landa.

Roglič na Višarjah poskrbel za slovensko navdušenje

Izvedba Gira 2023 je šla v slovenski športni anale: Primož Roglič je v nepozabnem ozračju na Višarjah dobil izjemno zahteven gorski kronometer, strl je vodilnega Gerainta Thomasa, in dan pozneje postal prvi Slovenec, ki je osvojil to prestižno tritedensko dirko.

Izredno slabo, zlasti deževno, vreme je v prvih dveh tednih umirilo napadalno naravnane kolesarje, ob tem je na razvoj dirke močno vplival grd padec kapetanov. Najhuje jo je skupil Hart, ki je kazal formo iz oktobra 2020, grd in boleč udarec je prejel tudi Roglič. Zasavski orel se je še bolj zavzel za prvotni načrt, da se vse stavi na predzadnjo etapo in boj z uro Svetih Višarjih. V 16. etapi etapi na Monte Bondone nad Trentom je Roglič zašel v škripce, potem ko je njegova ekipa pripravljala teren za morebitni napad, na koncu pa mu je dragocene sekunde rešil Sepp Kuss.

V 19. etapi s ciljem na Tre Cime di Lavaredo je Roglič šele v samem zaključku odgovoril na napad Gerainta Thomasa in mu odščipnil tri sekunde. Pred veliko neznanko – gorskim kronometrom na Višarje z absurdnimi odstotki naklona na novem betonskem cestišču – je Thomas imel 26 sekund prednosti pred Rogličem in 59 sekund pred Joaom Almeido.

Sledil je ura resnice: start v Trbižu in nekaj ravnine pred menjavo kolesa za plezanje navkreber. Vmesni čas, padla veriga in pomoč Mitje Mežnarja ter osupljivi zadnji kilometri. V morju slovenskih zastav na svetišču treh dežel je Roglič prevzel vodstvo in čakal na razplet. V vidnih težavah je Thomas zaostal 40 sekund. Skupno 14 sekund prednosti za Rogliča, ki je dobil etapo in oblekel rožnato majico, s katero je naslednji dan v Rimu slovesno dvignil neskončni pokal za zmago na 106. Dirki po Italiji.

Giro in Roglič sta spisala neverjetno in dramatično zgodbo, ki se je 27. in 28. maja lani končala z velikim zmagoslavjem Slovenca. Od Rogličeve zmage v kronometru v Chiantiju leta 2016 do travmatičnega Gira 2019, do počasnega razvoja z eksplozijo na gorskem kronometru na Svetih Višarjih 2023. Foto: RCS Sport
Giro in Roglič sta spisala neverjetno in dramatično zgodbo, ki se je 27. in 28. maja lani končala z velikim zmagoslavjem Slovenca. Od Rogličeve zmage v kronometru v Chiantiju leta 2016 do travmatičnega Gira 2019, do počasnega razvoja z eksplozijo na gorskem kronometru na Svetih Višarjih 2023. Foto: RCS Sport

Vsi zmagovalci Dirke po Italiji:
1909 Luigi Ganna (ITA)
1910 Carlo Galetti (ITA)
1911 Carlo Galetti (ITA)
1912 Ekipa Atala: C. Galetti, G. Michelotto , E. Pavesi, (ITA)
1913 Carlo Oriani (ITA)
1914 Alfonso Calzolari (ITA)
1919 Costante Girardengo (ITA)
1920 Gaetano Belloni (ITA)
1921 Giovanni Brunero (ITA)
1922 Giovanni Brunero (ITA)
1923 Costante Girardengo (ITA)
1924 Giuseppe Enrici (ITA)
1925 Alfredo Binda (ITA)
1926 Giovanni Brunero (ITA)
1927 Alfredo Binda (ITA)
1928 Alfredo Binda (ITA)
1929 Alfredo Binda (ITA)
1930 Luigi Marchisio (ITA)
1931 Francesco Camusso (ITA)
1932 Antonio Pesenti (ITA)
1933 Alfredo Binda (ITA)
1934 Learco Guerra (ITA)
1935 Vasco Bergamaschi (ITA)
1936 Gino Bartali (ITA)
1937 Gino Bartali (ITA)
1938 Giovanni Valetti (ITA)
1939 Giovanni Valetti (ITA)
1940 Fausto Coppi (ITA)
1946 Gino Bartali (ITA)
1947 Fausto Coppi (ITA)
1948 Fiorenzo Magni (ITA)
1949 Fausto Coppi (ITA)
1950 Hugo Koblet (ŠVI)
1951 Fiorenzo Magni (ITA)
1952 Fausto Coppi (ITA)
1953 Fausto Coppi (ITA)
1954 Carlo Clerici (ITA)
1955 Fiorenzo Magni (ITA)
1956 Charly Gaul (LUKS)
1957 Gastone Nencini (ITA)
1958 Ercole Baldini (ITA)
1959 Charly Gaul (LUKS)
1960 Jacques Anquetil (FRA)
1961 Arnaldo Pambianco (ITA)
1962 Franco Balmamion (ITA)
1963 Franco Balmamion (ITA)
1964 Jacques Anquetil (FRA)
1965 Vittorio Adorni (ITA)
1966 Gianni Motta (ITA)
1967 Felice Gimondi (ITA)
1968 Eddy Merckx (BEL)
1969 Felice Gimondi (ITA)
1970 Eddy Merckx (BEL)
1971 Gosta Pettersson (ŠVE)
1972 Eddy Merckx (BEL)
1973 Eddy Merckx (BEL)
1974 Eddy Merckx (BEL)
1975 Fausto Bertoglio (ITA)
1976 Felice Gimondi (ITA)
1977 Michel Pollentier (BEL)
1978 Johan de Muynck (BEL)
1979 Giuseppe Saronni (ITA)
1980 Bernard Hinault (FRA)
1981 Giovanni Battaglin (ITA)
1982 Bernard Hinault (FRA)
1983 Giuseppe Saronni (ITA)
1984 Francesco Moser (ITA)
1985 Bernard Hinault (FRA)
1986 Roberto Visentini (ITA)
1987 Stephen Roche (IRS)
1988 Andrew Hampsten (ZDA)
1989 Laurent Fignon (FRA)
1990 Gianni Bugno (ITA)
1991 Franco Chioccioli (ITA)
1992 Miguel Indurain (ŠPA)
1993 Miguel Indurain (ŠPA)
1994 Jevgenij Berzin (RUS)
1995 Tony Rominger (ŠVI)
1996 Pavel Tonkov (RUS)
1997 Ivan Gotti (ITA)
1998 Marco Pantani (ITA)
1999 Ivan Gotti (ITA)
2000 Stefano Garzelli (ITA)
2001 Gilberto Simoni (ITA)
2002 Paolo Savoldelli (ITA)
2003 Gilberto Simoni (ITA)
2004 Damiano Cunego (ITA)
2005 Paolo Savoldelli (ITA)
2006 Ivan Basso (ITA)
2007 Danilo Di Luca (ITA)
2008 Alberto Contador (ŠPA)
2009 Denis Menčov (RUS)
2010 Ivan Basso (ITA)
2011 Michele Scarponi (ITA), zmagovalec Alberto Contador (ŠPA) je bil diskvalificiran.
2012 Ryder Hesjedal (KAN)
2013 Vincenzo Nibali (ITA)
2014 Nairo Quintana (KOL)
2015 Alberto Contador (ŠPA)
2016 Vincenzo Nibali (ITA)
2017 Tom Dumoulin (NIZ)
2018 Chris Froome (VB)
2019 Richard Carapaz (EKV)
2020 Tao Geoghegan Hart (VB)
2021 Egan Bernal (KOL)
2022 Jai Hindley (AVS)
2023 Primož Roglič (SLO)