100-letni Anton Vidmar z Otlice nad Ajdovščino je izjemen pričevalec, ki bo navdušil vsakogar, ki ga zanimata zgodovina in način življenja v prejšnjem stoletju. Najprej je doživel preganjanje fašizma, ko se je po sedmih letih vrnil iz vojne in ujetništva, pa ga je zadelo še komunistično zatiranje, kar je bilo značilno za klene Primorce, ki so želeli ohraniti svoje vrednote in izročilo.
Rojen je bil v zelo skromni družini, v krajih, kjer so otroci komaj kaj hodili v šolo; že 10-letni so morali za hlapce ali dekle. Spomini na šolo, učitelja in župnika so zelo zanimivi, zgodba pa dobi še nove razsežnosti, ko Anton Vidmar pripoveduje o tem, kako je bil mobiliziran v italijansko vojsko in poslan na afriško bojišče. Tam je doživel strahote vojne na prvi frontni črti, ko so napadli Britance in so jih ti obsuli s topovskim ognjem.
»Padale so granate, ranjenci so vpili, prosili so vode, nekdo je klical mamo, drugemu je odtrgalo nogo nad kolenom. Nas so podili kar naprej, naprej, granate so padale. Po pravici povem, jaz sem se priporočil Svetogorski Materi Božji …« Doživel je britansko protiofenzivo proti silam osi, ki jim je poveljeval feldmaršal Erwin Rommel. S protitankovsko puško ni več streljal na prihajajoče vojake, ampak se je predal, in ni dosti manjkalo, pa bi ga Indijec v angleški vojski prebodel z bajonetom. Ujetnike so prepeljali skozi Sueški prekop v Južno Afriko. Tam so si Primorci našli delo v gozdu in osupnili Angleže s pridnostjo. Ko je prišel kot pomočnik k angleški družini v Johannesburgu, je prvič spal v postelji z dišečimi belimi rjuhami in nekako so bila to njegova najlepša leta.
Po vojni se je vrnil domov šele leta 1947. Že v Gorici je slišal, da so razmere v Jugoslaviji težke. Ob prihodu v domovino ga je šokirala grobost miličnikov in novega režima. Pri Angležih je bil vajen vljudnosti in dobronamernosti, kar se mu pozna tudi pri stotih letih. Prvo noč v domovini so ga zaprli v karabinjersko kasarno v Ajdovščini, zaprt je bil v celici z okrvavljenimi zidovi žrtev, ki jih je tam mučila Ozna. Hitro je spoznal, da je režim okruten in nevaren, da preganja verne ljudi in zatira kmete. Umaknil se je na Goro, delal kot gozdar in kasneje cestar ter si z ženo Danijelo ustvaril lepo družino s šestimi otroki.
Tudi žena se je pridružila pričevanju in dodala vrsto zanimivih podrobnosti. Rojena je bila v izjemno skromnih razmerah in že kot 6-letno so jo poslali od hiše za pestrno. Med vojno so v tamkajšnjih krajih zelo trpeli zaradi okupatorjevega in partizanskega nasilja, zato je med ljudmi še vedno prisoten strah; o tem se bojijo odkrito govoriti.
Vidmarjevi živijo na planoti Gora – na enem najlepših koščkov Slovenije, nad Vipavsko dolino. Ker je bil dan snemanja pričevanja bolj deževen, smo gospoda Vidmarja obiskali še enkrat. In kot mladenič je s sinom Bogdanom in avtorjem oddaje »skočil« do Otliškega okna, naravne znamenitosti, kar smo tudi posneli.
