Rodila se je v Tržiču v glasbeni družini. Oče je bil zaveden Slovenec in Maistrov borec, zato so družino leta 1941 nemški okupatorji izgnali v Valjevo. O tej težki preizkušnji gospa Marija živo pripoveduje in poudarja, da sta jih reševala slovenska pesem in očetov optimizem. Po vojni so se vrnili v Tržič. Že pri osmih letih je znala veliko slovenskih narodnih pesmi. Po očetu, ki je bil 40 let kapelnik tržiške godbe na pihala, je podedovala dar za glasbo. Po osnovni šoli in nižji gimnaziji se je vpisala na kranjsko gimnazijo. Učila se je solopetja, od devetega leta pa tudi igranja klavirja. Po maturi na kranjski gimnaziji leta 1955 se je v Ljubljani vpisala na akademijo za glasbo.

Že leta 1956 je bila uspešna na avdiciji pri ansamblu Slavka Avsenika. Še danes je nepozabna njena izvedba pesmi ‘Tam, kjer murke cveto’. Nastopala je tudi z orkestrom RTV Ljubljana pod vodstvom Bojana Adamiča. Študirala je na glasbeni akademiji v Ljubljani. Po treh letih zakona se je leta 1960 odpravila za svojim soprogom v Kanado. Po prihodu v Montreal se je vpisala na Univerzo McGill in dokončala likovno pedagoško smer.

Leta 1962 je prvič nastopila s slovensko pesmijo na natečaju CTV in prejela prvo nagrado. Odtlej je z diapozitivi in slovensko pesmijo promovirala slovensko kulturno in glasbeno tradicijo. Nastopala je v vlogi pianistke, pevke in kulturne delavke. Že štiričlanska družina se je preselila v Toronto. Ob kanadskih in ameriških praznovanjih slovenskega dneva in drugih prireditvah, dobrodelnih koncertih in festivalih, na katerih je nastopala, se je po osamosvojitvi Slovenije z veseljem odzivala tudi povabilom na nastope v rodni deželi. V celoti avtorsko ploščo s tematiko izseljenstva je posnela leta 1980, slovenske ljudske pesmi pa je predstavila na svoji drugi plošči Pojte z menoj leta 1986. Zelo odmevni sta bila njeno podajanje slovenske glasbe na televiziji CKCO v Kitchenerju in vodenje radijske oddaje Slovenski večer v Torontu. Morda najodmevnejši pa so bili koncerti pred več kot 12.000 obiskovalci v amfiteatru Iron Range Interpretive Centre v Chisholmu v Minnesoti v ZDA. Uveljavila se je kot ustanoviteljica in odgovorna urednica radijske oddaje Glas kanadskih Slovencev pod okriljem Vseslovenskega kulturnega odbora v Torontu. Vodila jo je kar sedem let, in to brezplačno. V tem času je za vodenje oddaje usposobila nove mlade moči, občasno pa pri njej še vedno sodeluje kot urednica in voditeljica. Leta 1994 je postala predsednica Vseslovenskega koordinacijskega odbora za kulturo v Torontu, ki združuje vsa slovenska društva v Ontariu. Leta 1991 je ustanovila dekliško vokalne skupino Plamen. Plamen je združil srca mladih potomk slovenskega rodu in prvič zagorel v javnosti z nepozabnim nastopom v Torontu na vseslovenski kulturni prireditvi ob priznanju samostojnosti Republike Slovenije. Odtlej ta plamen gori in razveseljuje poslušalce po vseh celinah. Tudi v Sloveniji smo imeli priložnost spremljati tri njihove uspešne turneje. Posebno pomemben pa je bil nastop skupine Plamen, ki je bila med 126 zbori raznih narodov izbrana, da se predstavi na nastopih v kanadskem parlamentu in vladni palači v Ottawi. Tako je tudi tam prvič zadonela slovenska pesem.

Ob vsem neutrudnem delu je gospa Marija Ahačič Pollak izdala kar nekaj knjig o sebi, svoji družini in zaslužnih kanadskih Slovencih, kot sta Janez Grum in Jože Slobodnik. Njeno zadnje delo pa je knjiga o dekliškem zboru Plamen.