Izjemno zanimiva in lucidna gospa Meta Velikonja, hči pisatelja Narteja Velikonje, ki so ga povojne komunistične oblasti na montiranem procesu obsodile na smrt in ustrelile.

Družina še danes ne ve, kje je njegov grob. Pričevalka obudi spomin na mirno življenje v družini z veliko otroki, na skrbno mamo in očeta, ki po možganski kapi ni bil več v najboljši formi. Mama je bila nečakinja škofa Jegliča, v sorodu pa so tudi z družino Janeza Stanovnika, ki je bil Metin bratranec. Vzgajali so jih v katoliškem duhu, starša sta bila zelo dejavna v prosveti, oče pa je tudi pisateljeval. Njegovo najbolj znano delo je »Višarska polena«. Manj se je posvečal motivu iz rodne Primorske – doma je bil namreč s Predmeje nad Vipavsko dolino. Po prvo svetovni vojni je po študiju na Dunaju ostal v Ljubljani. Vojna je razmere v družini temeljito spremenila, pa ne takoj. Po italijanski okupaciji je najprej zavladalo zatišje, spomladi 1942 pa je komunistična organizacija VOS začela moriti drugače misleče.

Oče je bil ogorčen, saj so bili med ubitimi ugledni slovenski domoljubi. Na Radiu Ljubljana je tako pripravil in prebral serijo predavanj o zločinski naravi komunizma, pozneje je izšla v brošuri z naslovom »Malikovanje zločina«. Vse to mu je povojni režim zameril. Po razmahu državljanske vojne, zlasti med nemško okupacijo, je vodil humanitarno akcijo »Zimska pomoč« za begunce, ki so v strahu za življenje pred partizani pribežali v Ljubljano. Ob tem je izdal tudi zbornik, zajetno knjigo, ki jo v pričevanju tudi pokažemo. Razvidno je, da so v zborniku med drugim sodelovala imena, kot so Oton Župančič, Franc Saleški Finžgar in drugi, partizanski strani naklonjeni avtorji. Proti koncu vojne je bila Velikonjeva številna družina že zelo razseljena.

»Od desetih otrok naše družine nas je ostalo doma samo še pet. Brata Tine in Jane sta se pred kratkim pridružila domobrancem. Starejših treh: Mije, Jožeta in Ivankice že dalj časa ni bilo doma. Mija in Ivankica sta bili v Gorici, kjer sta pomagali v slovenski šoli, Jože je pa bil nekje na Primorskem pri domobrancih in je bil zadnjikrat doma za božič 1944.« 5. maja 1945 so se pripravljali na umik na Koroško, vendar se je temu uprla najmlajša sestra Lenka in starša sta v negotovosti popustila. Kmalu po partizanski zasedbi so očeta aretirali: »Mama pride k meni in reče: 'Nič se ne boj, nič se ne bolj, po papana so prišli.' Sem bila res prestrašena: 'Po papana so prišli? Joj, mu pa moram dat tiste tople nogavice …

' Jaz sem bila pa zadolžena, da sem tudi očetu krpala nogavice. In sem imela nekaj pripravljeno, ene tople nogavice: '... s sabo vzet, ker ga bo zeblo.' Njega je zmeraj zeblo, strahotno ga je zeblo, odkar je bil bolan in je prišel domov. Ampak jih nisem več našla in sem bila tako razburjena, da sem se pozabila poslovit, nisem utegnila se od njega poslovit, ko so ga odpeljali. In to me še danes grize.« Ker ga niste nikoli več videli? »Ker ga nisem nikoli več videla.«

Sledila sta montirani proces in ustrelitev. Mama si je na vse kriplje prizadevala, da bi očeta rešila ali vsaj videla pred smrtjo. Režim ji ni ugodil, tudi sorodniki Stanonikovi, ki so bili na partizanski strani, ne.

Tistega usodnega dne se Meta takole spominja: »Mama je prišla po naju s sestro in naju peljala v stolnico, tam pred, nasproti stranskega vhoda, pred razpelo. Prijela naju je za roke in rekla: 'Zdajle bodo našega papana ustrelili.' To je bil pa tak šok, tako da še danes o tem težko govorim. Smo bile tam brez besed, jokale smo, držale se za roko, trepetale in skratka grozen občutek, no, to je bilo že, to je moralo bit že okrog sedme ure zvečer, takrat je bil dolg dan, saj je bila kresna noč prej. In potem smo šli nekako domov. Kako smo prišli iz stolnice domov, ne me vprašat, ne vem. Vse tri smo bile obupno v šoku. Mama se je po tistem zelo zaprla vase. Kar ni bilo več, kako bi rekla, kot da ni bilo več življenja v njej. Ona je bila čisto pretresena.«