Primož Jeza je arhitekt, notranji oblikovalec, produktni oblikovalec, pa tudi glasbenik (Sfinkter). Je profesor tako na Fakulteti za arhitekturo kot tudi na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO), kjer predava integralno oblikovanje. Brez slabe vesti ga lahko označimo kot do okolja prijaznega oblikovalca, v zadnjem času pa ga vse pogosteje omenjajo kot oblikovalca inovativnega stola Nico Less iz reciklirane plastike in filca, ki je prejel plejado domačih in mednarodnih nagrad.

Bil je tudi scenograf pri več kot 40 kratkih filmih, kot srednješolec pa posnel celo album z Markom Brecljem in se z njim odpravil na turnejo po Jugoslaviji. Med mnogimi projekti omenimo legendarni Orto bar v Ljubljani, katerega podobo je pred več kot dvajsetimi leti zasnoval ravno on.

V času, ko v prestolnici svoja vrata že 30. leto zapored odpira sejem pohištva in notranje opreme Ambient Ljubljana, ki je sicer veliko manjši od tistega v Milanu ali Parizu, pa se na njem predstavlja nekaj malo slovenskih podjetij, ki še vedno vztrajajo in so pri tem celo uspešna, morda ravno zato, ker prepoznavajo dodano vrednost oblikovanja.

Zadnjič sem videla prvoaprilsko potegavščino avtomobilskega podjetja Lexus in podjetja za genetsko testiranje 23 and Me. V izmišljeni kampanji 23 and Me + Lexus Genetic so si zamislili avtomobil, ki je prilagojen uporabnikovi genetski zasnovi. Ko oddaš vzorec svoje sline, ti pred vrata pripeljejo personalizirani lexus, v tebi ljubi barvi, obliki, z ergonomsko prilagojenimi sedeži, vetrobranskim steklom s prilagojeno dioptrijo voznika, avtomobil pa se prižge tako, da voznica poliže volan.

Pa se vam zdi, da to ne bi bilo odlično? Saj danes je to morda prvoaprilska šala, a k temu stremimo. Hočemo nekaj popolnega, nekaj, kar je …

… po meri.

Po meri, pa za kar ne bi tudi preveč plačali, to je zeitgeist, se mi zdi.

No, po drugi strani, pa je audi predstavil samovozeč električni terenec trail quattro, ki nima več nadzorne plošče, saj se vozilo upravlja s pomočjo aplikacije v telefonu, avtomobil je zelo pregleden in nima mrtvih kotov, prav tako pa nima več sprednjih žarometov, temveč letalnike, ki osvetljujejo cesto. To pa je futurizem zdaj.

Meni se zdi to odlična rešitev. Po drugi strani pa vemo, kako je z motilci signalov, ko se danes lahko že skoraj vsak "mulc" poigra z njimi, hitro lahko pride do nesreče. Menim, da je danes boj dveh ideologij; ena je futuristična, ki je malo naivna in želi izboljšati svet, druga pa konservativna, podprta s pravom. In takšne novitete hitro padejo, ko se začnemo spraševati: "Kaj pa, če gre kaj narobe? Kdo bo prevzel odgovornost? Jo bo audi ali vi kot lastnik tega vozila?" Iščejo se nove oblike lastništva, kako se pojaviti na trgu, bi bili mi lastnik takšnega avtomobila, bi ga najemali, katera zavarovalnica bi kaj krila? Skratka, pojavi se cel kup vprašanj, okoli katerih nato izgubljamo desetletja.

Sorodna novica "Gospa, ne splača se popravljati. Vzemite novega, imamo ravno super akcijo!"

Koliko pa imate oblikovalci moralne odgovornosti, se lahko znajdete v takšnem položaju kot odvetniki, ki branijo tudi zlikovce in barabe?

Tukaj je veliko idealizma, predvsem pri oblikovalcih. Po moje mora biti tudi zelo frustrirajoče za nekega oblikovalca, da mu tehnologi rečejo: "Daj tale zaključek malo stanjšaj ali drugače oblikuj, da bo ravno po izteku garancije ta del odpovedal in bo treba kupiti novega." Mislim, da smo v to početje vključeni tudi oblikovalci, in ne le tehnologi. To je iz moje perspektive moralno sporno in vprašanje je, kako odreagirati, če dobiš takšno nalogo.

Vsi pa vemo, da se danes pralni stroji pokvarijo po nekaj mesecih, ko poteče garancija, avtomobilski deli enako. Tukaj imam zadržke. Zdaj sva vstopila na tla, o katerih niti nočem razmišljati. In upam, da mi nikoli ne bo treba. A dejstvo je, da industrija oziroma lastniki verjetno pritiskajo na oblikovalce, da izberejo malo slabši material ali naredijo nekaj malce tanjše, sicer bo izdelek večen in predrag, oni pa seveda morajo prodajati.

OK., ampak dejstvo je, da nas večina kupuje pohištvo pri švedskem velikanu – ko se omarica enkrat uniči, je nepopravljiva, saj vanjo enostavno ne moreš več zabiti žeblja.

Ampak saj imajo takšno strategijo že od nekdaj. Zdaj sicer poskušajo kazati lepši obraz. A že prej smo bili kot družba s tem sprijaznjeni in hkrati odprto kritizirali kakovost, oblikovalci pa opozarjali, da: "Švedski velikan pač ne spoštuje avtorskih pravic" in da so "ideje vseh teh oblikovalcev odtujene".

Ravno zadnjič sem študentom predaval o kopalniški armaturi oblikovalca Jacobsena (op. p. Arne Jacobsen). Vprašal sem jih, ali morda poznajo izdelek in ALI vedo, kdo ga je oblikoval. Odgovor se je glasil, da oblikovalca ne poznajo, a je izdelek mogoče kupiti ravno pri tem švedskem velikanu. Sicer gre njihova praksa v smer, da izdelke ravno toliko spremenijo, da jim lastnik originala nič ne more. To je pač etično sporno. Če gremo v švedskega velikana in tam kupujemo omenjene izdelke, se moramo zavedati, kaj s tem počnemo in tudi to, da navsezadnje takšnega izdelka ne bomo nikoli več popravili.

Belgijski oblikovalec Job Smeets iz tandema Studio Job je dejal, da je "razprava o oblikovanju že razprava o oglaševanju, saj se izrablja za to, da se proda le še več stvari". Prišli smo torej do trenutka, kjer je beseda trajnost in ekološko postala nova niša, da se proda še več stvari.

To popolnoma drži, a po drugi strani to ni nič slabega, trenutno gospodarstvo je postavljeno tako, da se oplaja z rastjo, če je že, naj bo to vsaj tako, da so ti proizvodi vedno boljši in vedno manj škodljivi za okolje. Sicer pa to kot pribito drži. In tudi prej sem vam rekel, da obstaja nevarnost, da bomo podajali le še te floskule, naredili pa nič resnega. Samo marketing.

Industrijsko oblikovanje že dolgo časa ni le oblikovanje lepih avtomobilov in vazic, bi se strinjali?

Vsako leto je močnejša tako sociološka zavest kot tudi zavest, da naši viri niso neomejeni. Stroka se vedno bolj usmerja v celostne proizvode. Če se pa konkretno dotakneva tudi avtomobilizma, ugotoviva, da zaradi propada naše avtomobilske industrije, perspektive na tem področju v domačem okolju ravno ni. Še vedno pa obstaja določeno število študentov, ki odide na magistrski študij v tujino, kjer študirajo ravno oblikovanje avtomobilov in včasih tudi vaz.

Morda se nisem dobro izrazila, v mislih sem imela predvsem to, da veliko ljudi povezuje produktne oblikovalce z oblikovanjem nekih uporabnih predmetov …

… na žalost ni toliko moteče, če tako razmišlja laična ali negospodarska stroka. Problematično je, da te dodatne vrednosti ne vidi gospodarstvo. Večina podjetij nima nikakršnih vedenj o storitvenem oblikovanju in zato tudi nima nobenih potreb po tem.

Ste lahko konkretni?

Recimo, če pogledamo podjetje Donar – če ne bi začel sodelovati s slovenskimi oblikovalci, ne bi prišel do svojih proizvodov, ki so tudi nagrajeni in imajo neko mednarodno odmevnost. Takoj so videli, da jim ni treba več delati samo licenčnih italijanskih stolov, ampak lahko izdelujejo svoje proizvode, s čimer posegajo v višji cenovni razred.

Kot rečeno, so prej sestavljali in prodajali licenčne stole, pri čemer je bila njihova dodana vrednost zelo majhna. Če pa imaš svoj proizvod, lahko uporabljaš tudi materiale, s katerimi imaš konkretno odgovornost do okolja in podobno, zelo pomembno pa je, da si lahko na koncu postaviš ceno, za katero meniš, da je zate pravična. Za tem odločilnim korakom bo podjetje verjetno tudi lažje zadihalo in v nadaljevanju želelo še izboljšati svoje storitve, komunikacije.

Pa se vam zdi, da so pri nas podjetja racionalna in pragmatična, da se ne odločijo sodelovati z industrijskimi oblikovalci? Kje vi vidite problem?

Podjetja ne vidijo, da se jim splača k sodelovanju povabiti produktnega oblikovalca, saj naša industrija danes, žal, temelji na polizdelkih, ki ne prinašajo konkretnega dobička, zato se utapljajo v čezmernem slabo plačanem delu.

Ko se utapljaš, pa ne razmišljaš o novi tehniki plavanja. Imeti dober proizvod ni tako enostavno, saj strategija in razvoj novega proizvoda potrebujeta najmanj nekaj mesecev, prej let, kar podjetje stane denar. A na koncu ima to podjetje lasten proizvod, s katerim se lahko na trgu pozicionira čisto drugače, kot bi se, če ga ne bi imelo in bi plačevalo neko licenco. Kot veste, trg je neizprosen (…), če se ukvarjaš s polizdelki in jim ne daš cene, kot jo zahteva naročnik, enostavno ne boš več delal. Če ob tem nimaš svojega zaledja oziroma svojih proizvodov pa je s tabo konec. Veliko v našem okolju se jih je odločilo, da se ne gredo več tega sodobnega suženjstva in da bodo raje investirali v razvoj, naredili svoj izdelek in konkurirali na svetovnem trgu.

Alfa in omega oblikovanja pa je bilo vedno iskanje rešitve za določeno težavo …

… da, to je smisel oblikovanja.

Pa se vam ne zdi, da smo dobili že veliko odgovorov in da je 'že vsega preveč'. Kakšna je sploh vloga današnjega industrijskega ali produktnega oblikovanja?

Če se vrnem k Donarju, investitor sam se je spraševal, ali je vsak nov stol, ki ga da na trg, resnično potreben pri vsej tej množici stolov. Po drugi strani pa je še vedno odprtih veliko opcij glede uporabe materialov, izboljšanja ergonomije. Menim, da se absolutno ne splača stolov izdelovati le zato, da bodo cenejši, ampak glede na specifične potrebe. Estetika in funkcija gresta z roko v roki, in bolj kot se približaš tej simbiozi, boljši je proizvod.

Nekateri študenti z ALUO-ja kljub temu ne razumejo, zakaj morajo oblikovati ergonomski likalnik, s čimer preoblikujejo že oblikovani izdelek, hkrati pa pravijo, da se ne naučijo, za katero podjetje je ta izdelek, kakšne materiale podjetje uporablja in za kateri trg je?

Sam nisem bil pedagoško vključen v to delo, ta likalnik, ki ga omenjate, ki je bil del lanskega seminarskega dela. Poizkušal pa bom razložiti, kaj so profesorji verjetno želeli s to nalogo. Študenta želijo pripeljati do spoznanja, da stvari ne dojema kot samoumevne in dokončne, da je to likalnik in da se ničesar ne da narediti. Nasprotno, prihajajo nove tehnologije in materiali, tako, recimo, ne potrebujemo več električnega kabla, z likalniki je še vedno veliko poškodb, bistveno se lahko izboljšana njegova ergonomija.

Torej, če študent sledi razvoju tehnologije in materialov, lahko takšen proizvod tehnično močno izboljša, z jasnim fokusom pa ga z lahkoto tudi oblikuje. Od tam naprej je samo še korak do potencialnih proizvajalcev, do katerih pristopi v slogu: "Oprostite, imam izdelek, ki je videti odlično, a to ni vse, ta izdelek je tudi desetkrat boljši od vašega predhodnika!"

Pri predmetu integralnega oblikovanja na ALUO-ju pa vi vendarle poudarjate tudi sociološki vidik oblikovanja …

… sociološki vidik in hkratno zavedanje, da ni fino v nekaj popolnoma oziroma brezpogojno verjeti. Svet je poln dogmatizmov. Na koncu svojih semestrskih predavanj imam vedno predavanje ravno o dogmah. Študente poskušam napeljati k zdravi skepsi in razmišljanju zunaj ustaljenih okvirjev.

Mlajše generacije industrijskih oblikovalcev se vedno bolj sprašujejo tudi o drugih vidikih oblikovanja, kot so politični …

… lahko vam dam primer: v 60. letih je Jaguar razvil čudovit avtomobil XJ13, o katerem lahko govoriva v presežkih. Če pa pogledava ta avtomobil – za orientacijo, danes njegova replika stane okoli milijon evrov – je čudovit, a te pripelje od točke A do točke B le po asfaltiranih cestah, morda še kje, če ni groba makadamska cesta. V istem obdobju pa so posamezniki v domačih garažah razvijali hovercrafte, v katere so vložili milijonkrat manj denarja, saj so imeli v svojem bistvu opravka s totalno preprosto tehnologijo.

A tisto vozilo te je pripeljalo, kamor koli si želel: po morju, po reki, snegu, poledici, poleg tega pa še lebdi. Ker nima trenja, to pomeni večji izkoristek goriva, za vožnjo pa ne potrebuje drage infrastrukture, kot so ceste. In potem se vprašamo: "Zakaj takrat novi način premikanja ni premagal starega?" To je ta sociološki vidik, saj politika kapitala ni dovolila oziroma ni imela interesa poseganja v ustaljeno prakso! Ker so v Jaguarju in podobnih podjetjih vložili preveč denarja in so seveda hoteli, da se jim ta vložek finančno obrestuje. Nafte pa je bilo v tistem obdobju še dovolj. Volkswagen je pred dekado predstavil koncept sodobnega hovercrafta za leto 2020. Ga že nestrpno pričakujem, mogoče bo imel celo električni pogon!

Ampak na koncu so oblikovalci in arhitekti omejeni z naročnikom?

Jah, saj navsezadnje smo vsi omejeni z naročniki, tako mi kot vi.

Sorodna novica Nika Zupanc oblikovala zelo netipično optiko, in to v trgovinskem centru

Slovenska industrijska oblikovalka Nika Zupanc mi je nedavno dejala, da ji je kot oblikovalki "izziv, da znaš prepoznati filozofijo naročnika, njegove potrebe, funkcionalnost prostora ali objekta in znotraj tega narediš presežek".

Da, to je ena možnost. Brez te osnove ni kakovostnega projekta. Druga, ki ni toliko konformistična, pa je, da mu predlagaš tudi kaj novega oziroma nadgradiš njegovo filozofijo.

No, saj v tej smeri je pri zasnovi optike v nakupovalnem centru tudi delovala, ker je uporabila cenovno dostopnejše materiale in temu prilagodila tudi obliko.

Ampak ona spada v skupino oblikovalcev, kjer že njena pojavnost pomeni neko dodano vrednost proizvoda. To je čisto drugače, naši študenti bodo morali ne vem koliko prehoditi in imeti srečo, da bodo prišli do njenega statusa.

Kaj loči dobrega oblikovalca od slabega?

Kaj loči dobrega oblikovalca od slabega (premislek)?

Sem vprašanje sploh prav postavila?

Mislim, da ne … tukaj sva na spolzkih tleh.

Kako bi bilo vprašanje postavljeno bolj korektno?

Kakšno oblikovanje bo bolj uspešno?

Kakšno?

Zagotovo to, kar vam je omenila že Nika, upoštevajoč še neki pogled v prihodnost, da nisi toliko prepričan o svojem prav, in sledenje tehnologijam na trgu. Vedno moraš biti malo pionirski.

Sorodna novica Hiša iz slame ali betona? Arhitekti pred izzivom, kakšne objekte graditi v prihodnosti.

Ko ste ravno omenili pionirskost, nedavno so odkrili beton, ki ne izloča ogljikovega dioksida. Beton je namreč gradbeni element, ki je eden večjih onesnaževalcev okolja, saj na svetovni ravni izloča osem odstotkov emisij.

S tem ogljikovim dioksidom se morda pretirava, v smislu kataklizme, da obstajajo rešitve, s katerimi lahko iz ogljikovega dioksida pridobimo tudi kaj koristnega, recimo vire energije. Tukaj smo znova v sociološkem okvirju, kjer bo treba tudi s pomočjo politike nekaj narediti, da se bo tehnologija, ki jo poznamo, začela uporabljati.

CO2 lahko jemljemo iz ozračja in ga uporabljamo za koristne namene ali pa drastično spremenimo svoje navade. Mislim, da je tukaj znova v igri določen kapital, ki še ne vidi svojega interesa, kot sem že omenil pri hoverkraftu. Tehnologije obstajajo, a ljudje ne želijo hitrih sprememb, do konca želijo izrabiti tisto, na čemer trenutno služijo.

Lara Bohinc nikoli več ne bi oblikovala iz plastike, "ker je je že itak preveč". Italijanska oblikovalka Rossana Orlandi pa je letos prvič podelila svojo nagrado R. O. Plastic Prize s pojasnilom, da živimo v obdobju "renesanse plastike" in da je naloga oblikovalca, da uporabi te nove materiale.

Zavedati se moramo, da je plastika v bistvu proizvod naftne industrije, ki pa je na splošno v fazi ugašanja. Zato bi verjetno pomagalo, da se t. i. deviško plastiko še dodatno obdavči in favorizira njene reciklirane "sestre". Te je treba obdelati na način, da bodo čim bolj kompaktne, saj je najbolj problematična in za živali ubijajoča ravno mikroplastika. Zdaj so sicer razvili tudi bakterijo, ki jé plastiko, a vprašanje je, kako bo ta bakterija vplivala na celoten ekosistem? Ali bo imela tudi stranske učinke? Drugače se mi zdi resnično zastrašujoče, koliko je te mikroplastike že v okolju. Ali veste, od kod je prišla?

S spiranjem.

Da, iz pralnih strojev v resnici. Največji onesnaževalci okolja z mikroplastiko naj bi bila ravno gospodinjstva in pralni stroji. Tega je ogromno in verjetno je potencial tudi v tem, da jo s filtri zbiramo kot surovino in nato predelamo ali pretopimo v druge proizvode.

Sorodna novica 5 slovenskih izdelkov, ki so prijazni do okolja

Dober primer takšne prakse je bilo Pečeno pohištvo oblikovalk Nuše Jelenec in Nine Mršnik, ko sta stopili plastične embalaže, ki jih imamo v gospodinjstvu, in dobesedno z opekačem spekli plošče, iz katerih sta oblikovali pohištvo.

Pri Pečenem pohištvu je ideja super. Upam, da se prime.

Bomo kdaj doma pekli svoje pohištvo, saj se 3D-tisk ni prijel?

Vprašanje je, zakaj se ni prijel?

Zakaj?

Verjetno bi bili trenutno prevelika konkurenca določenim gospodarskim dejavnostim. Če pogledamo samo avtomobilsko ali pohištveno industrijo, da bi lahko vsak nadomestni del natisnil.

Če ti v nedeljo zmanjka kakšen vijak …

… hja, pa vijaki so še zakomplicirani, kakšna noga od stola ali posoda za hladilno tekočino sta pa lahko hitro natisnjena. Hec je, ne vem, koliko ste s tem seznanjeni, da obstaja tudi 3D-tisk betona. V Sloveniji obstajajo podjetja s to tehnologijo, ki bi lahko imela z določenim industrijskim zaledjem velik potencial.

En tak projekt poteka v Južni Ameriki, kjer gradijo prvo sosesko natisnjeno s 3D-tiskalnikom, in sicer iz betona.

Sorodna novica Prva soseska na svetu, natisnjena s 3D-tiskalnikom

Celo polje nekega eksperimenta je še odprto, a to so počasni koraki, ravno zaradi ustaljene industrije oziroma tehnologije.

Kako pa je bilo s tehnologijo pri stolu Nico Less. Stol je pometel s konkurenco in prejel plejado nagrad in priznanja. Izdelan je iz reciklirane plastike in filca, kot vem, pa ste ga hoteli narediti iz dveh enakih lupin, kar je uspelo Niku Kralju pri stolu Lupina.

Najprej smo poskušali ponoviti Kraljevo idejo z novo tehnologijo, obliko in materialom, ampak se na koncu ni izšlo. Za sabo nismo imeli nekih resnih raziskav (…) Z roko v roki smo z osnovnim znanjem o novem materialu in oblikovalskimi pristopi poskušali dobiti želeno formo, ki bi iz recikliranega filca kot nadomestek krivljeni oblazinjeni vezani plošči omogočal kakovostno sedenje. A izkazalo se je, da je volumen (op. p. lupine stola) zelo kompakten in v termoformiranem filcu trenutno z našo tehnologijo neponovljiv.

Če nismo hoteli uporabiti kovinskih ojačitev, ampak le s termično obdelavo materiala doseči njegovo maksimalno nosilnost in prožnost, smo morali školjko narediti iz enega kosa. Drugače žal ni šlo. Vse to početje je bilo namenjeno zmanjševanju stroškov proizvodnje oziroma varčevanju pri volumnu kalupa. Polovico manjši kalup bi pomenil skoraj polovico manjši strošek.

Kako prav je torej imel Niko Kralj, ko je dejal, da je oblikovanje "organska zveza vseh funkcij, ki imajo pravico vplivati na obliko".

Dobro je povedal in še vedno drži.

Se bo trajnostno oblikovanje prijelo?

Mislim, da se bo, če bo v tem videla korist industrija, in ne samo povečini razumniki, znanstveniki, okoljevarstveniki in za zdaj majhna peščica civilne družbe.

"Oblikovanje je že od nekdaj politično, oblikovalec pa je postavljen v težak moralen in politični precep," je dejala na bienalu Brumen Lucienn Roberts. Kako si razlagate njene besede?

To je odvisno od tega, s čim se ukvarjaš oziroma kdo je tvoj naročnik. Če se z neko zobno ščetko, to verjetno ni tako grozno …

… ali pa tudi, saj se zobne ščetke razkrajajo več kot sto let!

Dobro, če sva dosledna, seveda. Pri avtomobilski industriji je vedno neki političen moment; od danes aktualne količine še dovoljenega onesnaževanja do subvencije za elektrifikacijo voznega parka in včasih čisto neposrednih političnih idej. Zgodovinsko imava odličen primer v nacistični Nemčiji in njenem programu izdelave avtomobila (op. p. hrošč), ki ga bo lahko uporabljala široka množica ljudi. Ali pa še prej podoben, a bolj potrošniško naravnan ameriški koncept, ki je zaradi naftne industrije diktiral večje avtomobile, večjo porabo goriva, večje ceste, vse z namenom velike porabe, da boš 'svoboden', boljši potrošnik.

Sorodna novica Arhitekti v ZDA gradijo šole, ki bi napadalcem otežile strelski pohod

Politični odgovor iz sveta arhitekture pa je, recimo, gradnja šole v Michiganu v ZDA, kjer so zasnovali šolo, v kateri bi bile posledice napada s strelnim orožjem na žrtve čim manjše. Ker država nič ne naredi, so stvari v svoje roke vzeli arhitekti.

Lahko se naredi ne vem kakšna trdnjava, a ta eksces je treba vključiti v izobraževanje; da ne posegaš po orožju, da poskušaš težave reševati drugače. Če učenec zdaj zaradi dodatnih predelnih sten ne bo uspešen z mitraljezom, bo pač metal granate po šoli …

Mar ni noro, da se sploh morava pogovarjati o tem?

Seveda je noro, a to je ta kruta realnost, ki je midva zdajle ne bova rešila, saj nisva odločevalca (…), in znova lahko govoriva o interesu določene industrije ali lobijev.

Ker delate tudi na Fakulteti za arhitekturo, reciva še kakšno o Remu Koolhaasu, enem od sodobnih arhitektov, o katerem radi predavate svojim študentom.

Dajem ga kot primer sodobnega integralnega oblikovalca, saj je zelo uspešen tako na področju arhitekture, urbanizma, produktnega in grafičnega oblikovanja ter arhitekturne teorije. Kot ustvarjalec tudi odlično integrira sodobno tehnologijo v svoje zgradbe in običajno posega po različnih prostorskih in družbenih eksperimentih. Z neverjetno lahkotnostjo se tudi sprehaja iz velikega v malo merilo in obratno. Zdi se, da mu je res vsaka naloga izziv.

Še vedno me navdušuje njegova zastava, ki jo je naredil za avstrijsko predsedovanje Evropski uniji leta 2002. Enostavna črtna koda v barvah zastav takratnih članic EU-ja. Elegantna rešitev oziroma predstavitev bistva naročene vsebine.