Prekmurje je bilo na začetku 20. stoletja večjemu delu slovenskih dežel in politikov malo poznano, zato je bilo po prvi svetovni vojni treba veliko prizadevanj, raziskav in prepričevanj, da je takratna Kraljevina SHS med svoje ozemeljske zahteve ob določanju novih mej dodala tudi ta košček najbolj skrajnega slovenskega ozemlja. V tem letu, ko se spominjamo 100. obletnice priključitve Prekmurja k matičnemu narodu, je primeren čas, da osvetlimo in dodatno raziščemo okoliščine takratnega dogajanja.

Foto: MMC RTV SLO/A. S.

SAZU je simpozij organiziral v sodelovanju z oddelkom za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete, Pomurskim muzejem Murska Sobota, Inštitutom za narodnostna vprašanja in Pokrajinskim arhivom Maribor.

Slovenska akademija znanosti in umetnosti je zato pripravila dvodnevni simpozij Mi vsi živeti ščemo. Prekmurje 1919: okoliščine, dogajanje, posledice. Prekmurje je namreč še danes najmanj poznana in raziskana slovenska pokraijna, je poudaril podpredsednik SAZU-ja zgodovinar Peter Štih, zato so na simpoziju poskušali zaobjeti čim širši nabor tem.

Pomembna vloga Slaviča in Johnsona

Prekmurci so v novo politično razdelitev sveta stopili pretežno kot mali kmetje in bajtarji, v tem času so jih je tudi precej izselilo čez lužo v želji po iskanju boljših gospodarskih razmer, je opisala Metka Fujs iz Pomurskega muzeja Murska Sobota. "Razpad monarhije in nakopičeno narodno in socialno nezadovoljstvo sta privedla k iskanju novih, avtonomnih rešitev za pokrajino znotraj Madžarske na eni strani in do zahtev po priključitvi k novi državi na drugi."

Na koncu je o mejah odločila mirovna konferenca. Nanjo se je jugoslovanska delegacija dobro pripravila, predvsem po zaslugi Matije Slaviča, ki je pripravil strokovno gradivo, etnične karte in statistike o Prekmurju. Zato so mu na Pošti Slovenije ravno te dni posvetili priložnostno znamko.

Znamka ob stoletnem jubileju
Foto: MMC RTV SLO/A. S.

Dolgoletni novinar Uroš Lipušček, ki se je posvetil raziskovanju pogajanj o Prekmurju na pariški mirovni pogodbi, pa je ob tem izpostavil še odločilno vlogo Douglasa Johnsona, glavnega kartografa ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona, ki je uvidel slab položaj Slovencev, če bodo Italijani dobili zahodna slovenska ozemlja, napovedoval pa se je še plebiscit na Koroškem. Zato je prepričal delegate na konferenci, da bo meja z Madžarsko potekala severno od reke Mure.

Dogajanje v letih, ki so nato prinesla podpis Trianonske pogodbe med zmagovitimi silami in Madžarsko, ter začrtala današnjo mejo, je gosto popisano tudi v arhivih. A čeprav je minilo že celotno stoletje, vse gradivo še ni bilo raziskano, je opozorila Gordana Šövegeš Lipovšek iz Pokrajinskega arhiva Maribor.

Foto: MMC RTV SLO/A. S.

Razstava političnih in družbenih okoliščin

Nekaj tega gradiva, ki ga je nabralo v 12 ustanovah ‒ arhivih, muzejih in knjižnicah v Sloveniji, na Madžarskem in Hrvaškem ‒ je predstavljeno na razstavi, ki je trenutno na ogled v prostorih SAZU-ja.

Razdeljena je na 12 vsebinskih sklopov, posebej zanimivi pa so panoji, ki prikazujejo slovensko in madžarsko propagando v letih, ko se je o novi meji še odločalo. Tako lahko preberemo obljube vlade Kraljevine SHS prekmurskim Slovencem: razdelitev vse zemlje, avtonomija okrožij, slovenski duhovniki in učitelji, gradnja novih mostov in železnice, enakopravnost vseh veroizpovedi in jezikov. Poleg slovenskih plakatov so Prekmurje preplavili tudi madžarski propagandni plakati in letaki. Namestnik vladnega komisarja Gusztáv Karner na primer svari Prekmurce pred nemiri med posameznimi jugoslovanskimi narodi in navede Hrvate in Srbe, naroda, ki se "tako ljubita, da bi drug drugega utopila v kaplji vode."

Prebivalci pa so si želeli predvsem, da bi se njihovo življenje kljub vsem političnim preigravanjem čim bolj normalno nadaljevalo.

100 let priključitve Prekmurja