Filipa Jurkoviča so hčerke opisovale kot ljubečega in dobrega očeta, iz dnevnika pa je razvidno, da je bil domiseln, sposoben, pravičen in pokončen človek. Foto: Arhiv družine Weixler
Filipa Jurkoviča so hčerke opisovale kot ljubečega in dobrega očeta, iz dnevnika pa je razvidno, da je bil domiseln, sposoben, pravičen in pokončen človek. Foto: Arhiv družine Weixler
Dnevnik Filipa Jurkoviča. Foto: Arhiv družine Weixler
Dnevnik Filipa Jurkoviča
Knjižna izdaja Jurkovičevega dnevniškega zapisa je zanimivo branje za vse ljubitelje zgodovine, ki jih zanima čas prve svetovne vojne. Foto: MMC RTV SLO

Na MMC-ju smo pridobili in pripravili za knjižno izdajo vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
-
4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi

Knjižna izdaja dnevnika je naprodaj na spletni strani ZKP RTV Slovenija.


1. november 1915

Nocoj smo morali tudi strojnice s seboj vzeti in Lahi so danes otvorili strašen topniški ogenj. Cela kopica granat je padla tudi k nam v Ravno, sploh strašno obstreljujejo prednjo bojno črto, topniške pozicije in vojaške "Lagerje" od zadaj. Torej so se pripravili za napad na nož nocoj. Vse malo odveč ali prosti vojaki so nocoj za boj pripravljeni in se previdno premikajo naprej. Ponoči ob enajstih je nenadoma topniški ogenj prenehal in Italijani so napravili silovit napad na odsek pri Plavah. Posrečilo se jim je naše pregnati iz prvih strelskih jarkov. Ob 11.40 zabrni telefon in nujni ukaz: "Vsi delavski oddelki na pomoč, takoj naprej v "Lästionica Bajonettangrif," sofort!" Nas je bilo tukaj dva oddelka, okoli 500 mož in en žvižg, pa smo drveli navzdol, tam so nas čakali naši oficirji in podčastniki infanterije so prevzeli vodstvo ter napad se je začel.
Najprej mine – to je bil peklenski pokol. Naši Bošnjaki, vsa čast jim, kakor levi pogumni – ob polnoči smo naredili protinapad in to je Lahe čisto zmešalo, ker niso pričakovali tako naglega sunka. Jaz s tremi možmi vzamem sijajno pozicijo z našo strojnico in svetlobni signal nam ukaže napad na Italijane. Najprej glušeč krič "Hura" na preklete italijanske izdajice, potem si postal gluh. Strojnice so zapele in naši Bošnjaki so največ z lopatami po bliskovito vdrli v laške jarke in boj mož na moža je odločal. Ojačanja, ki so hitela Italijanom na pomoč, so bila od strojnic neusmiljeno pokošena in po 20 minutah je bila cela prvotna bojna črta naša in Italijani vrženi čez Sočo. Mi smo imeli pri tem pokolu enega mrtvega in šest ranjenih, za drugo četo pa ne vem. Takoj nato je naše topništvo začelo strahovit ogenj za bežečimi Italijani čez Sočo.
Ob enih ponoči je nastal precejšen mir, kolikor se more tukaj o miru govoriti, zato začnem zbirati svoje ljudi za odhod na našo točko in od tam se moramo nocoj vrniti v "Lager" Ravna – Breg. Tako je prišel ukaz od 18. divizije.
Šele sedaj sem se zavedel in mogel trezno premisliti, kaj je to napad (bajonetangrif). Grozota in neka divjost obdajata človeka, ker pri napadu med klanjem nima časa pomagati ranjencem, ki ležijo kakor snopje na njivi, nekateri grozno razmesarjeni – in eni molijo, drugi kličejo ženo in otroke, ali očeta ali mater, tretji grozno preklinjajo, drugi spet prosijo usmiljenja, spet drugi krčevito stiskajo na ustnice fotografije in zraven točijo solze, spet drugi prosijo pomoči in jočejo kakor majhni otroci ter nam naročajo zadnje pozdrave svojcem in ponujajo razna pisma in druge raznovrstne spomine, da jih izročimo njihovim dragim domov. Kateri pa pride iz takšnega "Bajonetenangrifa" zdrav, je ves mršav, grozen v očeh, neusmiljen in divji je njegov obraz in je v takem trenutku bolj grozen kakor najbolj divja zver. Skratka, ni človeku podoben. Vsaj moji Bošnjaki so bili vsi taki med zbiranjem po strelskem jarku in odhodom domov na Ravno. Sedaj sem mogel videti, kaj je ta strašni napad na nož.
Izgube pri prvem spopadu so bile hude, ker je bilo naših zelo mnogo mrtvih, ravno tako ranjenih. Toda Italijani so imeli še občutnejše izgube, tako da je bilo bojišče polno mrtvih in ranjenih – ki pa so jih začeli zelo hitro sanitejci in drugi vojaki odstranjevati. Moj Bog, kje si človeški razum in tako hvalisana kultura, da se tako moramo ubijati na tej ubogi zemlji. Po tem spopadu, ki je bil prvi, in ljubi Bog, daj, da bi bil tudi zadnji za mene, me obdaja neko notranje nemirno čustvo, kakor bi se mi v kratkem pripetila kakšna nesreča. Bog me varuj.

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.