Knjižna izdaja dnevnika, ki ga je MMC RTV Slovenija predal vojakov vnuk Dušan Weixler, predstavlja vrhunec projekta, s katerim se je MMC RTV Slovenija pridružil zaznamovanju stoletnice začetka 1. svetovne vojne. Še svežega iz tiskarne so ga predstavili na knjižnem sejmu v Cankarjevem domu v Ljubljani, in sicer v posebnem studiu Radia Ars. O njem so se pogovarjali vodja Založbe ZKP RTV Slovenija Mojca Menart, urednica izdaje Maja Kač, zgodovinarka Petra Svoljšak in avtorjev vnuk Dušan Weixler.

Jurkovič je štiri leta 1. svetovne vojne prebil na treh različnih frontah - soški, vzhodni in pred končno vrnitvijo domov tudi na zahodnem bojišču. Dragoceno dopolnilo zapisov je tudi fotografsko gradivo, saj so se poleg dnevnika ohranili štirje zajetni albumi razglednic, ki jih je ženi in otrokom pošiljal z bojišč.

Avtentično, a bralcu prijazno
"Zgodovinarji posegamo predvsem po drugem dokumentarnem gradivu, vendar nam prav dnevniki in pisma odpirajo pomemben vpogled, intimne misli vojakov, opise ljudi, ki so jih srečevali," na vrednost takšne izdaje opozori zgodovinarka Petra Svoljšak z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC-ja SAZU-ja, kjer so zaslužni tudi za prepis dnevnika (nemški del besedila je prepisala in prevedla Renny Rovšnik).

Njih je namreč vnuk Dušan Weixler kontaktiral pred osmimi leti in jim v obdelavo ponudil obsežno zbirko zapisov, fotografij in razglednic, ki jih je tri leta življenja na bojiščih domov pošiljal Filip Jurkovič. A takrat je po besedah Svoljšakove na vrata trkala kriza in delo je zastalo. Njihov prepis v elektronski obliki je ob 100-letnici začetka svetovne morije torej prišel v MMC.

Da je postal pripravljen za objavo in primeren za prebiranje, ga je bilo treba urediti. "Ker smo želeli ohraniti avtentičnost, smo v besedilo posegli le s prevodom delov, ki jih je Jurkovič zapisal v nemščini, in z najbolj nujnimi posegi, da so stavki in besedilo prijazni bralcu in lažje razumljivi," pojasnjuje vodja kulturne redakcije MMC-ja Maja Kač.

Podanih je ogromno informacij
Pomemben prispevek je dal zgodovinar Žiga Koncilija, ki je besedilo postavil v zgodovinski okvir in z več kot 600 opombami o pomembnih podatkih, krajevnih zapisih, zgodovinskem dogajanju, ki je teklo vzporedno, dodal dnevniku širino, ki bralca celovito popelje v tisti strahotni vojni čas.

Petra Svoljšak je zato ta dnevnik označila kot edinstven, saj so mu dodane tudi kakovostne fotografije in razglednice, ki ne odpirajo le pogleda v življenje vojaka, temveč tudi vsega in vseh, kar ga je spremljalo v tem času. "Poda toliko informacij, da jih je treba počasi predelovati."

In iz vseh teh podrobnostih ter pronicljivih mislih svojega dedka spoznava tudi vnuk Dušan Weixler. Jurkovič je namreč umrl pred njegovim rojstvom, o vojnih doživetjih pa v družini po vojni niso veliko govorili. Ko se je Jurkovič leta 1914 poslovil od žene, sta imela tri otroke. Med vojno so se jima rodili trije, prav tako sta tri otroke dobila po vojni. Družina je bila torej zelo številčna, Jurkovič je bil skrben oče in mož, ki ga je ves čas podpirala žena Magdalena

Medvojno dogajanje v domači hiši pa je edino, ki v njegovih zapisih umanjka - ko je domov odšel na dopust, ni v dnevnik napisal ničesar. "Doma so si vojaki verjetno želeli odpočiti od vojne in so zato doložili tudi pero," razmišlja Petra Svoljšak.

Vsak dan domov poslal pozdrave
Zato pa je bil toliko bolj dejaven na bojišču - s fronte je namreč skoraj vsak dan domov poslal kakšno razglednico, fotografijo, pozdrave za svoje domače. In tudi kopica teh pisemc se je ohranila do danes. Vojna oblast v njih kljub pogosto razširjeni cenzuri namreč ni posegala. "Pisma vojakov so intimna in oblasti ne povejo, kaj si vojak misli o oblasti. Vojaki namreč skušajo raje ohranjati privid normalnosti - ženam, sestram naročajo, kaj naj posejejo, kaj naj postorijo," pojasnjuje zgodovinarka Svoljšak.

Po 100 letih pa nam te intimne misli nekega vojaka lahko ponudijo povsem drug vpogled v zgodovinsko dogajanje, v to, kakšen vpliv je imela vojna na t.i. majhne ljudi, kako so se zaradi nje spremenile družine, pokrajine in življenja prihodnjih generacij.

P. G., A. S.