Kar 30 mesecev so potrebovali, da so v zasebnih zbirkah ter v dunajskem in rimskem arhivu izbrskali več kot 2.500 letalskih fotografij. "To je bil velik izziv, saj letalstvo v Sloveniji ni bilo dobro poznano. Bolj kot ne so ga poznali entuziasti, tako da smo najprej morali poiskati tiste, ki o tem veliko vedo," razlaga Tadej Koren iz tamkajšnje fundacije.

Še težja naloga pa je bila, kako fotografijam vdihniti življenje, da bi nam omogočile zavrteti čas nazaj in preleteti pokrajine italijanskega in avstro-ogrskega ozemlja med prvo svetovno vojno. "Te fotografije smo prilepili čez digitalni model reliefa, tako da imajo 3D-obliko," postopek izdelave pojasnjuje Mihael Uršič iz kobariške fundacije.

Med raziskovanjem so odkrili še marsikaj doslej nepoznanega – tudi to, da je bilo med Kobaridom in vasjo Idrsko manjše letališče. Vsega skupaj jih je imela Avstro-Ogrska 61, Italija pa 32.

Posnetke bodo nadgrajevali
V prihodnosti bi posnetke radi še nadgradili, a kljub temu bodo na nekaterih delih vedno ostale bele lise. "Razumeti moramo, da so fotografirali predvsem območja, ki so bila zanje zanimiva - torej prve položaje nasprotnikov in zaledne nastanitve," še pojasnjuje Koren. Našli so številne fotografije za osrednji del reke Soče, tako da jim je uspelo rekonstruirati skoraj celoten del od italijanske Gorice do Tolmina.

Ko sedemo za krmilo simulatorja, hitro opazimo, da je bila pokrajina pred stoletjem precej bolj gola in nepozidana. Največje razlike lahko opazimo na območju Nove Gorice in Kopra, najmanj sprememb je na goratem območju. Pri fotografijah, posnetih dovolj nizko, lahko vidimo tudi številne jarke.
Prav opazovanje sovražnikovega ozemlja je bila glavna naloga letal z zmogljivimi fotoaparati. Nekaj takšnih fotografij ali uspešnost usmerjanja topniškega obstreljevanja med posameznim poletom je bila za vojsko vredna veliko več kot sama bojna sposobnost letala.

"Naloga letalcev je bila posredovati podatke topništvu, pehoti in generalom, da so načrtovali svoje akcije, tako da so na začetku imeli tudi zelo primitivna orožja za medsebojne spopade. Z osebnim orožjem, recimo z revolverjem, so se obstreljevali, pozneje so na letala namestili strojnice. Tudi ko so proti tlom delovali, so z rokami metali nekakšne kovinske puščice in tako naprej," vlogo elitnega letalstva pojasnjuje Željko Cimprič, kustos Kobariškega muzeja, ki je lani istočasno kot Fundacija Poti miru v Posočju pripravil tudi razstavo o letalstvu na soški fronti.
Letalci so bili elita, a v veliki nevarnosti
To se je med prvo svetovno vojno začelo hitro razvijati, čeprav so bila letala sprva zelo skromno opremljena – le s kazalcem hitrosti, višinomerom, nekaj termometri, brez radia in kompasa. Izvidniška letala so dosegala hitrost od 100 do 165 km/h in višine od 2.000 do 3.000 metrov.

Kot pripoveduje Cimprič, so bili letalci nekakšna elita, ki je v vojno vstopila s prepričanjem o viteški vojni. Njihovo življenje je bilo precej drugačno od pehote: "Dvanajsta stotnija, ki je delovala najprej na območju Ajševice, pozneje pa v bližini Ajdovščine in Vipave, je imela celo biljardno sobo za druženje. Njim ni ničesar manjkalo v času vojne, mislim, da tudi hrane ne."
Možnost preživetja letalcev je bila precej majhna. Leteti je bilo tvegano, saj so se denimo v okolici Piave soočali tudi z osmimi nasprotnimi letali novejših konstrukcij, nemalokrat pa je smrt povzročil tudi ogenj. "Zanje so bili pogubni izstrelki s fosfornim nanosom, ki naj bi kazali, kam letijo streli. Fosfor je povzročal tudi požare na letalih, ki so bila iz lesene konstrukcije in z impregniranimi platni. Nasprotniki so v plamenih videli letalce, kako so brez padal skakali v smrt," nazorno opisuje Cimprič.

Letalstvo je doživelo bridki konec: "Avstro-Ogrska, ki sicer ni bila najmočnejša, je v nekem obdobju premogla približno 550 letal. V tej poslednji, kot jo Italijani poimenujejo zmagoviti, bitki so ostali s 13 letali brez maziva, brez olja, brez ničesar. Orlu so se zlomila krila."
Mariša Bizjak, TV Slovenija