Majniška deklaracija je bila politična izjava, ki so jo oblikovale prve slovenske opozicijske politične stranke leta 1989 in z njo zahtevale suvereno državo slovenskega naroda. Na množičnem protestnem zborovanju zaradi aretacije Janeza Janše, Davida Tasiča, Francija Zavrla in Ivana Borštnerja na Kongresnem trgu v Ljubljani. 8. maja 1989 jo je prebral Tone Pavček. Zborovanje je bilo poimenovano odprta seja predsedstva RK ZSMŠ, ker so ga oblasti prepovedale. Deklaracija je bila objavljena v dnevnem časopisju, v Delu 10. maja 1989. Foto: BoBo
Majniška deklaracija je bila politična izjava, ki so jo oblikovale prve slovenske opozicijske politične stranke leta 1989 in z njo zahtevale suvereno državo slovenskega naroda. Na množičnem protestnem zborovanju zaradi aretacije Janeza Janše, Davida Tasiča, Francija Zavrla in Ivana Borštnerja na Kongresnem trgu v Ljubljani. 8. maja 1989 jo je prebral Tone Pavček. Zborovanje je bilo poimenovano odprta seja predsedstva RK ZSMŠ, ker so ga oblasti prepovedale. Deklaracija je bila objavljena v dnevnem časopisju, v Delu 10. maja 1989. Foto: BoBo
Pahor: Majniška deklaracija je tlakovala pot slovenske osamosvojitve

Dokument je nastal v pisarni Dimitrija Rupla aprila 1989 na tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FDV). Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska demokratična zveza, Slovenska kmečka zveza, Slovensko krščansko socialno gibanje, Socialdemokratska zveza Slovenije, Univerzitetna konferenca ZSMS-ja in Društvo slovenskih skladateljev so z Majniško deklaracijo zahtevali suvereno državo slovenskega naroda, v kateri bi samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope. Zborovanje na Kongresnem trgu v Ljubljani 8. maja 1989 je potekalo v podporo Janezu Janši, Ivanu Borštnerju, Davidu Tasiću in Franciju Zavrlu, oz. t. i. obtoženi četverici JBTZ, ki jih je zaradi izdaje vojaške skrivnosti aretirala tajna služba Jugoslovanske ljudske armade (JLA).

Zborovanje so, ker so ga oblasti prepovedale, organizirali kot javno sejo predsedstva Republiške konference Zveze socialistične mladine Slovenije (RK ZSMS), ki ji je predsedoval Jožef Školč, govori pa so sledili formalnemu branju dnevnega reda seje.

Afera JBTZ je bila zgolj eden od katalizatorjev za poenotenje slovenskega prostora. Foto: BoBo
Afera JBTZ je bila zgolj eden od katalizatorjev za poenotenje slovenskega prostora. Foto: BoBo

"Prve izjave po demokratičnih volitvah leta 1990 še ne govorijo striktno o zapuščanju Jugoslavije, govorijo o tem, da je treba slovensko državo najprej zgraditi, potem pa se lahko pogovarjamo o sodelovanju z drugimi republikami, kar bi omogočalo bolj ali manj ohlapno konfederacijo, kot je danes EU, ki ima včasih še premalo moči, da bi lahko uredili nekatere stvari, kot je migrantska kriza," je v pogovoru za MMC dejal zgodovinar Aleš Gabrič, raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino. Do ohlapne Jugoslovanske konfederacije jasno ni moglo priti, ker največja republika Srbija s Slobodanom Miloševićem na čelu ni želela o tem niti slišati.

Sreča Slovenije v nasprotju s Hrvaško je v tem, da tu ni bilo večje srbske manjšine, s katero bi Milošević lahko manipuliral. "Prav tako pri nas ni bilo politične naivnosti kot na Hrvaškem, ko je s Franjem Tuđmanom manipuliral glede delitve Bosne in Hercegovine, ali pa naivnosti predsednika BiH-a Alije Izetbegovića, ki je pričakoval, da bo zvezna vlada stopila v bran federativne strukture, to pričakovanje je bilo res nerazumljivo," je pristavil Gabrič.

"Danes se zdi, da se majhni narodi kulturno razvijajo hitreje in da v nekaj desetletjih dosegajo razvoj, za katerega so večji narodi porabili stoletja, samo poglejte Slovence," je sociolog iz Gradca judovskega rodu Ludwig Gumplowicz, ki so ga zanimali majhni narodi, zapisal na začetku 20. stoletja v reviji Slovan. Članek se je v Sloveniji nemudoma prevedel in hitro razširil, je pristavil Gabrič.

Vabljeni k branju intervjuja.

Kongresni trg 8. maja 1989. Foto: BoBo
Kongresni trg 8. maja 1989. Foto: BoBo

Politiki, ki so bili takrat dejavni, radi govorijo o Majniški deklaraciji kot o tlakovcu do slovenske osamosvojitve, kakšen je bil pravzaprav njen simbolni in praktični pomen v turbulentnih časih maja 1989, ko je usoda Jugoslavije visela na nitki?

Po eni strani je šlo za poenotenje slovenskih opozicijskih strank, v tistih turbulentnih časih so složno stopile na plan. Tega niso storile z Majniško deklaracijo prvič, je pa bila prvič izražena odločna zahteva živeti v suvereni in demokratični državi slovenskega naroda. Sicer so že prej vse od ustanavljanja teh opozicijskih novih zvez, rečemo lahko tudi političnih strank, nekaj takšnih skupnih izjav podale. Treba je povedati še nekaj. Slovenska oblast takrat ni bila takšen nasprotnik tem gibanjem, da bi to prepovedovala, kot se je dogajalo v preostalem delu komunistične Evrope. Formalno je bila javna manifestacija seja predsedstva Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS), torej stranke na oblasti, ki pa je takrat bila kot predhodnik prihodnje Liberalne demokracije Slovenije (LDS) že zelo odmaknjena od svoje, recimo temu komunistične preteklosti.

Pisatelj Tone Pavček med branjem Majniške deklaracije. Foto: BoBo
Pisatelj Tone Pavček med branjem Majniške deklaracije. Foto: BoBo

Tu vidim izrazito dvojnost, po eni strani so se profilirale in stopale na prizorišče nove politične sile, po drugi strani pa so tudi drugi po Evropi, tudi slovenska oblast sama, Slovenijo v tem času že videli kot nekaj povsem drugega. To se ni začelo leta 1989, ampak že leta poprej, če pogledam kolege iz preostale Jugoslavije, oni pravijo: "Slovenija je bila za nas Zahod." Če pogledamo znano deklasificirano poročilo CIE (ameriška tajna služba Central Inteligence Agency, op. a.) o stanju v Jugoslaviji iz leta 1990, lahko preberemo izjavo, ki se po navadi citira, da bo Jugoslavija 'cease to exist within one year' (prenehala obstajati v enem letu, op. a.). Iz tega so se kovale velike teorije zarote, jaz pa pravim, škoda, da tega poročila nikoli ne preberejo do konca. V nadaljevanju piše, da za prehod v demokracijo vse potence kažeta Slovenija in Hrvaška, druga ob pogoju, če bo rešila probleme s srbsko manjšino. Torej že v mnenju zahodnih analitikov in ameriških obveščevalcev vidimo napoved, da Slovenija lahko gre po poti demokracije. V Majniški deklaraciji so prav to dejstvo striktno izpostavile opozicijske politične sile, oblast pa ni nastopila tako, kot bi v preostalem komunističnem delu Evrope.

Lahko rečeva, da je bila slovenska komunistična oblast ali pa del nje v senci zraven oz. tihi podpornik deklaracije?

Konec koncev. Jaz bi tako rekel. Če bi pogledali ustanovitelje opozicijskih strank od Slovenske demokratične zveze (SDZ) naprej, pa tudi avtorje in podpisnike Majniške deklaracije, bi bilo zanimivo videti, koliko ljudi je bilo nekdanjih članov Zveze komunistov Slovenije (ZKS). Imamo izrazito dvojnost, da takrat še nimamo sedanje politične polarizacije, si v tej ali oni stranki, v levem ali desnem političnem bloku, ampak je bilo bistveno bolj mavrično.

Tone Pavček v pogovoru s Slavojem Žižkom. Foto: BoBo
Tone Pavček v pogovoru s Slavojem Žižkom. Foto: BoBo
Bavčar: "To je bil čas, ko je Janša odšel na Dob, kjer danes sedim jaz"

Nekdanji komunisti so se razporedili po vseh nastajajočih strankah, kjer ostajajo do danes …

Takole bi rekel. Edini pravi komunist, ki ga še vidim, da vodi eno od strank, je pri SDS-u.

Kako je družbeni utrip v Sloveniji prišel do točke, da je bila javna manifestacija z branjem deklaracije na Kongresnem trgu mogoča?

Že od srede 80. let smo imeli odprte polemike, javne tribune, kjer so se skupaj zbrali predstavniki novonastajajoče kulturniške opozicije v navednicah. Leta 1987 je izšla slavna 57. številka Nove revije (Prispevki za slovenski nacionalni program, op. a.), leta 1988 pa Gradivo za novo slovensko ustavo (Časopis za kritiko znanosti, op. a.). Kje drugje bi si lahko privoščili objavo gradiva za alternativno ustavo? Tega v komunističnem svetu, razen v Sloveniji ne poznamo!

Do slavne 57. številke Nove revije si izredno težko prišel …

Seveda, takoj je bila razprodana. V 80. letih so fotokopirni stroji ravno prišli v modo in dobila je žig največkrat fotokopirane slovenske revije oz. knjige.

Zgodovinar Aleš Gabrič je raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino. Foto: BoBo
Zgodovinar Aleš Gabrič je raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino. Foto: BoBo

Kaj pa širši jugoslovanski okvir?

Če pogledamo druge jugoslovanske republike, imamo Zvezo komunistov Jugoslavije, ki si želi ostati trdno v sedlu. V Srbiji jim to uspe, saj se je stranka samo preimenovala. Na Hrvaškem pa imamo zamenjavo ene stranke z drugo (komuniste zamenja Hrvatska demokratska zajednica (HDZ) Franja Tuđmana, op. a.), ki dobi vse vzvode oblasti. V Sloveniji na drugi strani pride do pršitve političnih stebrov moči. Po letu 1990 imamo v Sloveniji predsednika vlade Lojzeta Peterleta (SKD), ki je desni center, predsednik parlamenta France Bučar je predstavnik kulturniške opozicije, ki je bil v komunističnem režimu kaznovan za svoje intelektualno delo, imamo pa tudi predsednika države Milana Kučana, ki je bil zadnji vodja Zveze komunistov Slovenije (ZKS). Ta pluralna razpršenost moči je velika slovenska prednost. Dejstvo pa je še nekaj, da imata nastajajoča demokratična opozicija in ZKS skupnega zunanjega nasprotnika v poskusu centralizacije Jugoslavije in nujno potrebujeta notranjo pomiritev. Ta srbski element je premočan, da bi kdor koli na slovenski notranjepolitični fronti šel zaostrovat razmere.

Slovensko politično dogajanje je poenotil in diktiral srbski pritisk …

Slobodan Milošević je prvi Srb, ki mu je uspelo vse od ustanovitve Jugoslavije prelomiti slovensko-srbsko navezo, ki je držala Hrvate nazaj. Zato je bil lahko v prvi Jugoslaviji Anton Korošec (Slovenska ljudska stranka – SLS, op. a.) edini predsednik vlade, ki ni bil Srb. Ko prelomiš to navezo in ti nasproti stojijo, kar Miloševiću uspe, tako Slovenci kot Hrvati, pa Jugoslavija začne pokati. Poleg širše konstelacije na mednarodnem področju.

Igor Bavčar in Dimitrij Rupel. Foto: BoBo
Igor Bavčar in Dimitrij Rupel. Foto: BoBo

Še istega leta je padel Berlinski zid, mimo dejstva, da gre za geografsko veliko širše družbene spremembe, ne gre.

Absolutno. Slovenci se ne moremo postaviti v prvo ligo v smislu, da smo mi porušili svet. Smo pa bili med drugim ravno z Gradivom za slovensko ustavo in 57. številko Nove revije na to daleč najbolje pripravljeni v celotni Vzhodni Evropi. Lahko rečemo, da je prispevala tudi Teritorialna obramba (TO), ki smo jo imeli v Jugoslaviji edini razvito do te mere, da se je lahko vzpostavila kot Slovenska vojska (SV). Hrvati so morali vojsko na novo ustanavljati.

Hrvati niso imeli svoje TO?

Bila je razorožena. Formalno so jo povsod imeli, a v Sloveniji smo projekt resno vzeli in TO dolgoročno formirali in oborožili kot slovensko vojsko ter tudi preprečili njeno razorožitev. Druge republike so, na primer, imele zgolj prevod glasila JLA Narodne odbrane, naša TO pa je imela Glasilo slovenske TO, ki je bilo avtonomno slovensko informacijsko glasilo, ne zgolj prevod.

Kakšno vlogo je odigrala slavna afera JBTZ?

Bila je zgolj še eden od katalizatorjev, ki so združili politične moči na Slovenskem. Slovencem lahko marsikaj narediš, pa bodo ostali še nekaj časa mirni, a nikoli ne omenjaj, da jim boš vzel jezik. V Jugoslaviji so na tej točki vedno najbolj skupaj stopili. Narediti sodni proces v Ljubljani v neslovenskem jeziku, politični proces, je bilo nekaj najbolj nezaslišanega, kar so lahko naredili. Pa smo pri žvižgačih in Julianu Assangeu, bomo branili tiste, ki nekaj protiustavnega ali nezakonitega predlagajo in počnejo, ali tiste, ki to obelodanijo v javnosti?