Sara Svati Sharan, študentka filozofije. Foto: Osebni arhiv

A le kaj storiti, da bi Univerza ob tako visokem jubileju lahko vendarle zasijala v svoji najboljši luči in ne bi zapadla zgolj v lepe poštne znamke, nove granitne kocke pred pročeljem in šopke rož, ki kmalu ovenijo na vzglavju sanj? Seveda se obletnice praznujejo tedaj, ko je zanje čas; vendar je od praznovanja samega mnogo pomembnejši naš odnos do praznujočega. Univerza je tesno zvezana z družbenim okoljem, torej je za razumevanje našega odnosa do Univerze v Ljubljani (UL) pomembno razumevanje širše družbe. Odnos slovenske javnosti do UL-ja pa je tesno zvezan z odnosom do študentske populacije: študenti in študentke smo najpogosteje prikazani kot "nepotrebni paraziti, vsi hočemo samo študirati in nihče noče delati". Univerza pa je enako kakor 'študenteraj' zgolj "nekoristna požiralka državnega denarja".

Ob 100. obletnici Univerze v Ljubljani
V okviru posebnega MMC-jevega projekta ob 100. obletnici Univerze v Ljubljani objavljamo razmišljanja o vlogi in pomenu univerze v slovenski družbi. Avtorica tokratne kritične refleksije je študentka filozofije Sara Svati Sharan. Vabljeni k spremljanju prispevkov v okviru projekta 100 let Univerze v Ljubljani na www.rtvslo.si/univerza100

Tovrstne opazke so prodorne v razumevanju, da je osrednja težava Univerze tesno povezana s težavo študentstva. Prav skozi študente in študentke se prenaša znanje, ki je osnovno gonilo za nastanek tovrstno organizirane institucije. Brez priliva oseb, ki želijo študirati, bodo izobraževalne, raziskovalne in znanstvene dejavnosti zamrle. Srž težave, s katero se spopada univerza, so slabi materialni pogoji: državni organi imajo že vrsto let mačehovski odnos do reprodukcije znanja, soočamo se z zmanjšanim financiranjem razvoja znanosti – vsi vidiki raziskovanja so podhranjeni, v družbi pa narašča protiintelektualistična drža. Zgodila se je vsesplošna pozaba, da je prav znanje predpogoj za družbeno stabilnost in blaginjo.

Mit o študentskem privilegiju

Študentski status s seboj prinaša nekaj ugodnosti; prinaša nam vstopnico do brezplačnega zdravstvenega zavarovanja v celoti – torej tudi brez doplačila za prostovoljno dopolnilno zdravstveno zavarovanje, a le do 26. leta starosti. Cenejši je javni prevoz, subvencionirajo nam prehrano. A vendarle nam to ne zagotavlja popolnega brezdelja in degradacije v stereotipni položaj lenega študenta: naš materialni položaj je odvisen predvsem od stroškov, ki jih imamo s stanovanjem, prehrano, študijskimi pripomočki, in od sredstev, s katerimi razpolagamo. Ta sredstva pa so v povprečju precej slaba. Državno štipendijo prejema zgolj petina študentske populacije, to pa zato, ker je cenzus za njeno prejemanje postavljen prenizko. Postavljen je v zelo podobnih zneskih, kolikor je Statistični urad RS v letu izračunal, da znaša prag revščine. Prag revščine je daljnega leta 2016, ko so bile opravljene zadnje raziskave, znašal 616 evrov mesečno, maksimalni cenzus za pridobitev štipendije pa znaša na družinskega člana 668,53 evra. Skratka, vsi ki dobivajo državno štipendijo, izhajajo iz socialno ogroženih družin tik na pragu revščine ali pa – kar je tudi najpogosteje – krepko pod njim. Tudi sredstva za Zoisovo štipendijo, ki je namenjena za šolanje nadarjenih, se zadnja leta krčijo, kadrovskih pa je kronično premalo.

Za primer vendarle vzemimo državno štipendijo – ta znaša povprečno 120 evrov, stanarina v ljubljanskih javnih študentskih domovih znaša v povprečju dobrih 100 evrov, kar pomeni, da je z morebitnim preostankom dohodka povsem nemogoče shajati. Če položnice vendarle zmorejo plačevati starši, je višina štipendije še vedno nevzdržna za življenje. V primeru bivanja pri zasebnih najemodajalcih so stroški seveda še višji. Raziskava Evroštudent ugotavlja, da znaša mesečni strošek štipendistov minimalno 250 evrov, povprečno več kot 500 evrov. Študenti smo iz samih razmer prisiljeni, da poleg študija tudi delamo, študentsko delo pa je zaradi tako imenovane fleksibilnosti brez kakršnih koli pravic: brez plačanih malic, dopustov, bolniških dopustov. Študentsko delo je postalo obveza za preživetje študentskih let: brez študentskega dela je študij namreč povsem v breme celotni družini. Študentsko delo je postalo socialni korektiv in že zdavnaj ni več le dodaten zaslužek čez počitnice.

Univerza v Ljubljani. Foto: MMC RTV SLO

Če je v krizi študentsko ekonomsko stanje, pa je še bolj v krizi naša stanovanjska problematika. Študentski domovi od študijskega leta 2018/19 dalje ne služijo več svoji primarni funkciji, to je zagotovitvi zadostnega števila postelj. V letu 2018 je bilo na UL vpisanih 37.874 študentk in študentov, kapacitete ljubljanskih študentskih domov pa zagotavljajo 7.491 postelj, kar pomeni, da so te nezadostne za današnje potrebe. Na začetku prejšnjega študijskega leta je na vselitev zaman čakalo več kot kot 600 študentov in študentk, ki si težje ali pa si sploh ne morejo zagotoviti nastanitev na trgu, še nekaj sto pa je ostalo brez postelje vse do začetka poletja, sa se čakalna lista vse do tedaj ni izpraznila.

Vse državne insitucije so lahko predvidevale, da bodo prav v tem obdobju zrasle generacije iz časa povišanega števila rojstev v za študij godna leta, niso pa nič storile, da bi zagotovile povečanje števila postelj za pripadnike teh generacij. Ne samo, da od leta 2006 niso v univerzitetnem mestu Ljubljana zgradile nobenega novega študentskega doma, še en študentski dom – Akademski kolegij, ki je tudi ekonomsko najbolj dostopen – se prav v času največje stanovanjske krize zapira in bo tako umanjkalo še nadaljnjih 203 ležišč. Tržna logika najemniških sob je iz leta v leto bolj nevzdržna, predvsem je nevzdržen za – kakor smo do zdaj lahko videli – ekonomsko šibkejši del prebivalstva, kar študenti in študentke smo. Občinski mehanizmi vedno manj podpirajo pogoje za razcvet univerzitetnega mesta, saj želijo Ljubljano prodajati kot turistično mesto. Na mestu je vprašanje, kje bomo jutri sploh še lahko spali.

Premalo slišani študentski glas

Sprememba položaja študentov in študentk bi pomenila tudi spremembo položaja in vloge univerze v družbi in odnosov znotraj nje. Socialnoekonomski položaj študentstva je namreč odraz družbenega položaja univerze in družbene vrednosti znanja. Prav tolikšno veljavo imata znanje in izobrazba v splošni javnosti, kolikor pozornosti nameni država s sredstvi za razvoj izobraževanja, za štipendije, za gradnjo študentskih domov in drugih osnovnih materialnih pogojih bivanja študentk in študentov.

Vrednost Vednosti

A študentska populacija se ne spopada zgolj z nerazumevanjem državnih oblasti, ampak tudi znotraj univerze. Največji razlog, zakaj je zastopanost študentskega mnenja zmanjšana znotraj univerzitetnih zidov, je narava časovne kratkosti študentskega položaja. Študentska leta imajo omejen čas trajanja, zato se glas generacije težko kosa z avtoriteto predavateljev z več desetletno umeščenostjo v univerzitetni prostor. Kratki rok trajanja študentskih let je lahko dobro izhodišče stalnega prevpraševanja študentske problematike, ki z leti spreminja svoj fokus glede na danes razmere. Hkrati pa prav ta kratkost predstavlja oviro, da bi bile študentske potrebe slišane znotraj sfere različnih generacij in različnih položajev. Študentom je težko vzpostaviti moč, da bodo znotraj UL-ja slišani, ko pa se bodo že z novim študijskim letom menjali. Prav zato so študentske težave kaj hitro pometene pod preprogo, saj vsi preostali sogovorniki dalj časa ostajajo isti. Vendar ponovimo; pri opozarjanju študentskih problemov ni toliko problematična kratkotrajnost študijskih let, saj prav ta omogoča jasnost pri opažanju, katero težavo je v danem trenutku najbolj treba postaviti v žarišče. Mnogo večjo težavo predstavlja pomanjkanje zaupanja v smisel študentske participacije nasploh.

Študenti in študentke si sodelovanja v študentskem predstavništvu zaradi že zgoraj omenjenih finančnih preobremenitev najpogosteje niti ne moremo privoščiti, saj nam med krmarjenjem za zdravje zadostno količino spanja, študijem in delom niti ne preostane kaj več časa. Materialnim pogojem nemoči se pridruži še nezaupanje, ki ga univerza izkazuje glasu študentov zaradi stereotipa lenega študenta, ki ne kroži zgolj v javnih občilih, ampak tudi vedno glasneje med univerzitetnimi zidovi. Vsemu temu pa se pridruži še nezaupanje v krovno Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani, ki se zgoraj omenjenega vprašanja komponente kratke časovnosti pri zastopanosti študentskega glasu loteva na povsem napačen način. Zadrževanje istih oseb na podobnih funkcijah tudi tedaj, ko imajo študentska leta že krepko za sabo, lahko seveda vzbudi zgolj nezaupanje in nelagodje. Ob vsem tem se torej vrtimo v začaranem krogu, kjer je študentski glas strukturno postavljen v molčeči položaj.

Študenti in študentke soustvarjamo univerzo

Kako torej rešiti vsaj peščico naštetih težav? Seveda najprej tako, da bi Univerza vzela težave študentskega položaja zelo resno, torej tako, da bi jih vzela za svoje osrednje težave, saj brez študentov in študentk tudi Univerze ni. Morala bi deklarativno in dejansko priznati, da smo študenti in študentke soustvarjalci UL-ja. Prav glede na to, da smo tako Univerza kot študentstvo v krizi, bi morali oboji enoglasno opozarjati v širši javnosti, da potrebujemo boljše materialne pogoje, če želimo prosperirati še naslednjih 100 let. Ni res, da je višina sredstev za šolstvo odvisna od bogastva družbe, pač pa je bogastvo družbe odvisno od višine sredstev za šolstvo.