Začasna meja pri Mačkovcu (april–junij 1941). Foto: Dolenjski muzej Novo mesto

Na prvi pogled se zdi, da bi bila primerna meja na Dolenjskem med nacistično Nemčijo in fašistično Italijo po reki Savi. A nacistični vodja Adolf Hitler se je odločil drugače in mejo postavil od 10 do 20 km južneje od reke. Vzroki za to so predvsem vojaške, strateške in gospodarske narave. Vojaško-strateška sta vsaj dva. Za lažje zavarovanje železniške proge ob Savi je bilo bolje, da je meja južneje od proge. Za lažje nadziranje ozemlja sosednje Italije pa je bilo dobro, da meja teče po vzpetinah nad nižjimi predeli. Gospodarski interes se je pri železnici seveda pokrival z vojaško-strateškim.

Pet slovenskih vasi, ki so 2. svetovno vojno preživele pod NDH-jem

Po besedah soavtorja razstave, zgodovinarja Bojana Balkovca, so v Dolenjskem muzeju Novo mesto novo razstavo temelječ na izpovedi domačina posrečeno poimenovali En krompir, tri države. "Viktor Miklič iz Novega mesta nam je povedal zgodbo, kako so pred začetkom vojne posadili krompir v Kraljevini Jugoslaviji, okopavali so ga, ko so bili pri njih Nemci, izkopali so ga pod Italijani. Vse na isti njivi. Od tod torej tri države," je za MMC pojasnil profesor. Miklič, ki se je rodil februarja 1917 in bo prihodnje leto dopolnil 103. leto, je krompir v treh državah pridelal na njivi nedaleč od rojstne hiše v Mačkovcu pri Novem mestu.

"V prvi Jugoslaviji leta 1941, ko je bil razpad, smo sadili krompir. No, potem so Nemci prišli, tako da smo ga obdelovali v nemški državi. Izkopali smo ga pa v Italiji. V istem letu, na isti njivi."

Viktor Miklič (roj. 1917) iz Mačkovca pri Novem mestu

Kako se vije rdeča nit razstave? "Prvi trije panoji na razstavi predstavljajo vseslovensko situacijo. Rdeča nit je, da so meje presekale vsakodnevne komunikacije prebivalstva, mu onemogočile obiskovanje sorodnikov, odhod na delo, obdelavo zemlje. In meje so terjale žrtve," je odgovoril Balkovec in nadaljeval, da bodo na razstavi na ogled originalne prepustnice, ki so jih ljudje potrebovali za prehajanje meje maja 1941. Obiskovalci pa si bodo lahko ogledali tudi mejni kamen in ostanke bodeče žice z italijanske zapore meje.

Zemljevid zasedene Dolenjske in meje med okupatorji. Foto: Dolenjski muzej Novo mesto

Zanimivi zasavski rudniki in industrija

Vojaško-strateški razlog se je pokrival z gospodarskim pri obvladovanju rudnikov in industrije v Zasavju, ki so ga Nemci želeli zase. "Meja je bila določena po diktatu Nemcev. Italijani so recimo uspeli le z manjšo korekcijo pri Krmelju. Tamkajšnji lastnik rudnika je hotel imeti vse objekte na italijanski strani, zato so na začetku jeseni za nekaj 100 metrov premaknili mejo," je pojasnil Balkovec.

Ostanki bunkerjev italijanske utrjene zapore meje proti NDH-ju pri Rutovci. Foto: Blaž Štangelj

Meja je tako po Dolenjski tekla nekako južno od Litije, severno od Trebnjega, mimo Krmelja, ki je bil na italijanski strani, Bučke, ki je bila na nemški strani proti Krki. Do Krke je meja prišla v bližini Kostanjevice. Do nekaj kilometrov vzhodneje od Kostanjevice je meja tekla po reki. Levi breg je bil nemški, desni italijanski. Omenjenih nekaj kilometrov vzhodno od Kostanjevice je meja prečkala reko in šla potem na Gorjance, kjer je južno od Gadove peči bila tromeja med Nemčijo, Italijo in NDH-jem. Vzhodno od tromejne točke pa je bilo poleti leta 1941 nekaj vasi dodeljenih NDH-ju.

Nemci so sprva zakorakali južneje

Po Balkovčevih besedah je treba opozoriti, da je ob začetku vojne pa do junija 1941 razmejitvena črta med nemškimi in italijanskimi enotami potekala južneje od zgoraj omenjene meje. Nemci so začasno zasedali tudi dele osrednje in vzhodne Dolenjske. Pri Novem mestu je šla meja približno med Hmeljnikom in Mirno Pečjo, okoli Novega mesta pa tako, da je bila Trška Gora v Nemčiji.

Razmejitvena črta je reko Krko dosegla med Ločno in Mačkovcem, šla od tam proti Cikavi. Na Cikavi je bila mejna zapornica pri mostu čez Bajer (Šajser). Od tam je šla razmejitvena črta na Gorjance. Tudi na tej začasni razmejitveni črti so bile zapornice in kontrola prometa.

Italijani potegnejo bodečo žico

Gibanje prebivalstva je bilo zaradi teh meja seveda omejeno. Poleg tega pa so bile velike ovire tudi žične ovire, ki so jih v mnogih krajih na Dolenjskem postavili Italijani. Kraje so ogradili z žičnimi ovirami za zavarovanje svojih postojank in za oviranje aktivnosti partizanskega gibanja. Prebivalci so morali imeti posebne dovolilnice, ki so jim za krajši ali daljši čas dovoljevale gibanje po pokrajini. Žične ograde so bile npr. v Novem mestu in Šentjerneju, ki sta bila popolnoma ožičena. V mnogih manjših krajih so žične ovire postavili okoli nekaj hiš, ki so bile spremenjene v utrjene postojanke. Pogosto so to bile velike hiše v vaseh, npr. šole, župnišča ali pa večje stavbe premožnih kmetov.

Od Vrhpolja do Šentjerneja tri cestne zapore

Spomladi 1943 so Italijani na Dolenjskem postavili še eno utrjeno mejo iz bunkerjev in žične ograje. To je bila zapora, s katero so Gorjance ločili od nižine, seveda zopet zaradi oviranja partizanskega gibanja. Ta meja je potekala od Krke vzhodno od Kostanjevice, okoli Kostanjevice, nato pa južno od Šentjerneja, mimo Tolstega vrha proti Dolžu. Tudi ta meja je presekala pokrajino in ovirala prebivalce pri gibanju in kmetovanju. Še najizraziteje je meja ljudi ovirala v okolici Šentjerneja, ki je bil na nekaterih mestih v južnem delu kraja ograjen z dvema žicama. Le kakšen kilometer od teh žic pa je bila še ta italijanska zapora. Torej so morali vaščani, ki bi želeli iz Vrhpolja v Šentjernej, trikrat prečkati cestne zapore, ki so bile na mestih, kjer je žična ograja prečkala cesto.

Reakcije na okupacijo v Dolenjem Karteljevem. Foto: Dolenjski muzej Novo mesto
Razstava En krompir, tri države
Izsledke projekta Napravite mi to deželo nemško ... italijansko ... madžarsko ... hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva bodo predstavili na razstavi, tokrat o okupacijskih mejah na Dolenjskem.

Razstava En krompir, tri države,
ki jo bodo slavnostno odprli drevi ob 17. uri, bo v Dolenjskem muzeju v Novem mestu na ogled do 1. decembra 2019.

Raje Nemčijo kot Italijo?

Zanimivo dejstvo je, da so v mnogih vaseh, pa tudi v Novem mestu ob napadu na Jugoslavijo ljudje želeli priključitev k Nemčiji. Vzrok je bil v predvojni nemški propagandi in tudi prepričanju ljudi, da jim bo v Nemčiji, ki je bila gospodarsko razvitejša, bolje kot v revnejši Italiji. "Favoriziranje Nemčije je bilo zelo kratkotrajno. Ko so okupatorji pokazali pravi obraz v smislu želje po popolnem prevzemu pokrajine, spremembi identitete prostora, se je hitro začel odpor v različnih oblikah in intenzivnosti," je pristavil Balkovec.

Po začetku osvobodilnega gibanja so Italijani tako "pokazali svoj pravi obraz" z ubijanjem talcev in odvažanjem v internacijo. Še hujši pa so bili Nemci, ki so na začetku v svojem delu južno od Save izseljevali Slovence, saj so tam načrtovali naseliti Kočevske Nemce. Nemški teror se je po italijanski kapitulaciji razširil na celotno ozemlje Dolenjske.

Drevišnjo razstavo bodo sicer odprli ob občinskem spominskem dnevu ob obletnici ustanovitve novomeške partizanske čete. Nosilec triletnega projekta je oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, pri pripravi razstave so sodelovali še Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, Inštitut za novejšo zgodovino, Pedagoška fakulteta v Ljubljani in Inštitut za narodnostna vprašanja. Vodja projekta je zgodovinar Božo Repe.