Ameriški stražarji na novi meji v Solkanu, 16. 9. 1947. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Vse politične opcije med Slovenci so že med drugo svetovno vojno postavile zahteve po Zedinjeni Sloveniji v okviru slovenskih etničnih meja. Prav tako je te zahteve, ki so pomenile spremembo jugoslovansko-italijanske in jugoslovansko-avstrijske meje, postavilo jugoslovansko osvobodilno gibanje in po koncu vojne mirovnih pogajanj nove jugoslovanske oblasti. Da je jugoslovansko-italijansko (rapalsko) mejo treba spremeniti v jugoslovansko korist, so že med vojno priznavale tudi zavezniške sile, kje in kako, pa naj bi odločila mirovna pogajanja.

Osvoboditev in zasedba celotne Primorske in predvsem Trsta je tako konec aprila 1945 postala najpomembnejša naloga slovenskega 9. korpusa in jugoslovanske 4. armade. Zmaga nad nemško vojsko na Primorskem in tudi na Koroškem je bila predvsem delo velikih jugoslovanskih in anglo-ameriških vojaških enot, pomemben delež pa so prispevali tudi slovenski partizani. V Trst, Gorico in na Sočo so jugoslovanske enote prišle 1. maja 1945. 9. maja 1945 je Tito v depeši IV. armadi zapisal, so te kraje osvobodili, "ker etnično pripadajo naši domovini". Že 2. maja pa so na območje med Sočo in poznejšo razmejitveno črto, tudi v Trst in Gorico, prišle enote 8. britanske armade in tam ostale. Zahodni zavezniki so začeli pritiskati na Jugoslavijo, tudi z grožnjami o uporabi oborožene sile, naj se umakne iz Trsta in dela Julijske krajine, kakor tudi iz Beneške Slovenije in Kanalske doline, ki sta bili vključeni v Videmsko pokrajino. Iz nje se je Jugoslo­vanska armada umaknila že 16. maja 1945. Po napornih pogajanjih so v Beogradu 9. junija 1945 podpisali sporazum, v skladu s katerim so se jugoslovanske enote 12. junija 1945 umaknile iz zahodnega dela Julijske krajine na območje vzhodno od demarkacijske, t. i. Morganove črte, ki je tekla od Debelega rtiča čez Kras, Vipavsko dolino, Banjško in Trnovsko planoto ter vzhodno od Kobarida in Bovca. Črta je dobila ime po vodji pogajalcev generalu Williamu D. Morganu, štabnemu načelniku komandanta združenih zavezniških sil v Sredozemlju.

Posamezna odprta vprašanja je razrešil sporazum v Devinu 20. junija 1945. Z njim so tudi določili, da izraz Julijska krajina pomeni italijanske pokrajine Gorico, Trst, Reko (Kvarner) in Pulj iz leta 1939 in da se deli na coni A in B Julijske krajine. Cona A je prišla pod anglo-ameriško Zavez­niško vojaško uprava (ZVU), cona B pa pod Vojaško upravo Jugoslovanske armade (VUJA). V coni A sta ostala Jugoslovanski odred, ki je štel 2.000 mož, in jugoslovanska vojna misija pri štabu 8. britanske armade. Obe vojaški upravi sta, podobno kot drugje v Evropi, delovali kot zasedbeni upravi na območju tuje države, v tem primeru Italije.

Pogajanja o meji z Italijo

Po konferenci ‘velikih treh’ v Potsdamu (17. julij – 2. avgust 1945) in ob vse bolj intenzivnem vključevanju Sovjetske zveze v vprašanja Julijske krajine, je t. i. tržaško vprašanje postalo eno ključnih, čeprav ne najpomembnejše, svetovnih vprašanj. V skladu z delitvijo sveta na interesne sfere je bila nova politika zastavljena tako, da je imel vsakdo "proste roke" na svojem območju, torej tudi obe vojaški upravi v Julijski krajini. Morganova črta je postajala del železne zavese, ki je ločevala dva svetovna vojaška, politična in ideološka bloka.

Na konferenci v Potsdamu so ustanovili Svet zunanjih ministrov, ki je imel nalogo pripraviti mirovne konference s poraženimi državami, med katere so kljub njenemu položaju sobojevnice šteli tudi Italijo. Vlada Demokratične federativne Jugoslavije je 15. septembra 1945 konferenci Sveta zunanjih ministrov v Londonu predložila memorandum glede Julijske krajine in Trsta z obširno zemljepisno, zgodovinsko, etnografsko in gospodarsko argumentacijo. Vodja delegacije Edvard Kardelj je nato v govoru 18. septembra zahteval nekdanjo avstroogrsko–italijansko mejo z nekaterimi popravki in za mesto Trst predlagal status ene od federalnih enot oz. poznejših republik. Jugoslavija je vzporedno s pogajanji vodila široko propagandno akcijo, v katero so se vključili njeni državljani, zlasti pa primorski Slovenci in istrski Hrvati ter tudi tisti Italijani, ki so podpirali priključitev Julijske krajine k Jugoslaviji. Tako so v Julijski krajini zbirali podpise za priključitev k Jugoslaviji, pripravili številne manifestacije in demonstracije, obenem pa so jugoslovanske oblasti v svoji zasedbeni coni onemogočale manifestacije tamkajšnjih Jugoslaviji nasprotnih Italijanov.

Italijanska vlada je sprva še vztrajala pri zahtevi po ohranitvi rapalske meje, a se obenem vse bolj zavedala, da bodo potrebe koncesije. Že 18. septembra 1945 je vodja italijanske delegacije Alcide De Gasperi predlagal nekoliko spremenjeno Wilsonovo črto iz leta 1919. Obenem je tudi Italija v coni A organizirala manifestacije in demonstracije. Vrhunec so napetosti dosegle med obiskom komisije izvedencev štirih velikih sil, ki so v skladu s sklepi londonskega zasedanja Sveta zunanjih ministrov marca in prve dni aprila 1946 na terenu proučevali narodnostna razmerja.

Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Komisija izvedencev je obiskala celotno območje, ki ga je zahtevala Jugoslavija, in Svetu zunanjih ministrov nato predložila poročilo s štirimi različnimi mejnimi predlogi. Med njimi je bil Jugoslaviji najbolj naklonjen sovjetski, ki se je v glavnem ujemal z jugoslovanskim predlogom, najmanj pa predlog ZDA. Francoski predlog je bil kompromis, ki je temeljil na etničnem ravnotežju, ki so ga razumeli kot ravnotežje med Italijani in Jugoslovani, in ne med Italijani, Slovenci in Hrvati. Svet je 2. julija 1946 sprejel nekoliko spremenjen predlog francoskega zunanjega ministra, ki je bil nato vključen tudi v mirovno pogodbo z Italijo. Po njem je Jugoslavija dobila območje vzhodno od francoskega predloga mejne črte, območje zahodno od nje pa so razdelili na dva dela, ki ju je ločila črta vzdolž izliva Timava v morje. Severni del je ostal Italiji, iz južnega dela pa so ustanovili Svobodno tržaško ozemlje STO).

Med pogajanji sta Italija in Jugoslavija nekajkrat poskušali sami doseči kompromis o meji. Zadnji poskus je bil v začetku novembra 1946 sestanek med generalnim sekretarjem KPI Palmirom Togliattijem, takrat še članom italijanske vlade, in Titom. Togliattijev predlog, v katerem pa je ostajalo veliko vprašanj odprtih, je bil, da bi Italija dobila Trst, ki bi mu jamčila demokratični statut, Jugoslavija pa Gorico. Ta je po tedanjem predlogu sporazuma pripadla Italiji. Italijanska vlada je predlog takoj zavrnila.

Predstavniki 21 zavezniških in pridruženih držav so mirovno pogodbo z Italijo podpisali 10. februarja 1947 v Parizu, veljati pa je začela 15. septembra istega leta. Mejna črta je bila pomembno spremenjena v jugoslovansko in s tem tudi v slovensko korist. Mirovna pogodba je bila zadnje dejanje med zavezniki, med katerimi je bila tudi Jugoslavija, in Italijo kot fašistično državo in tako zunaj poznejšega konteksta, v katerem je bila Italija država zahodnega in Jugoslavija država vzhodnega bloka. Osvobodilno gibanje jugoslovanskih narodov je zaradi svojega prispevka k zmagi nad nacizmom in fašizmom, kljub prevladujočim komunističnim dejavnikom v njem, na konferenci tudi med zahodnimi zavezniki še imelo svojo težo in jugoslovanske zahteve niso bile povsem prezrte. Nove slovenske meje so tako zlasti rezultat osvobodilnega boja slovenskega naroda.

Štirideset dni jugoslovanske uprave v Julijski krajini (1. maj – 12. junij 1945)

Jugoslovanska zasedbena vojaška uprava, ki je od začetka maja delovala v celotni Julijski krajini, je del pristojnosti prenesla na organe civilne, ljudske oblasti. Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje (PNOO), ki je bil izvoljen 15. septembra 1944, vodil ga je pisatelj France Bevk, je bil med 1. majem in 12. junijem 1945 najvišji oblastni organ na slovenskem delu Julijske krajine. Ob vojni upravi je izvajal vso zakonodajno, izvršilno in tudi sodno oblast. Zaradi njegovega gospodarskega pomena, vpliva na širše zaledje, pa tudi zaradi večinsko italijanskega prebivalstvaso jugoslovanske oblasti poseben položaj dodelile mestu Trst. Od konca aprila 1945 so tudi v Slovenskem primorju tam, kjer jih dotlej niso izvedli, volili krajevne in mestne narodnoosvobodilne odbore. Na pokrajinski skupščini 5. junija 1945 so izvolili nov razširjen PNOO, v katerem sta bili dve tretjini Slovencev in ena tretjina Italijanov. V tem obdobju sta bili njegovi glavni nalogi ureditev težkih povojnih razmer in normalizacija življenja.

Kljub političnim pripravam sta v prvih dneh jugoslovanske zasedbe prevladala vojaški in policijski način ravnanja. Takoj po prihodu so jugoslovanske zasedbene oblasti začele čistko (epuracijo), ki je bila izvedena na podlagi navodila: "Takoj čistiti, toda ne na nacionalni osnovi, temveč na osnovi fašizma." Na začetku maja so največ v Trstu in Gorici aretirale več tisoč ljudi, Italijanov, Slovencev in drugih. Večina aretiranih je bila v nekaj dneh izpuščena. Del aretiranih je bil kmalu po aretaciji usmrčen, mnogi med njimi so bili po usmrtitvi vrženi v kraške jame (fojbe) ali opuščene rudniške jaške. Drugi so bili deportirani v Jugoslavijo, kjer so bili v taboriščih vojnih ujetnikov ali v zaporih. Del deportiranih je bil usmrčen pozneje ali so umrli v ujetništvu. Vse to dogajanje je bilo v naslednjih letih poistoveteno z izrazom fojbe, ki izvira iz latinskega fovea (jama) in v istrs­kem narečju pomeni brezno.

Z območja, za katerega so bile pristojne slovenske oblasti, je po doslej ugotovljenih podatkih pogrešanih nekaj več kot 1500 ljudi. Ob teh so verjetno med pogrešanimi tudi nekateri, ki so bili na tem območju samo začasno. Iz strukture pogrešanih lahko razberemo, da so bili večinoma sodelavci fašizma in okupatorja, med katere so spadali tudi pripadniki vojaških, paravojaških, domobranskih in policijskih enot, ki so fašistično državo simbolizirali, sodeč po podatkih iz arhivov, pa marsikdo med njimi ni zakrivil zločinov. Med pogrešanimi so tudi nekateri sodelavci osvobodilnega gibanja, tisti, ki so bili usmrčeni po pomoti, zaradi osebnega maščevanja, samovolje pripadnikov jugoslovanskih vojaških enot, Narodne zaščite in Ozne. Med njimi je bilo malo žensk in mladoletnih. Največ je bilo Italijanov, a tudi Slovenci in drugi.

Usmrtitve tudi zgolj domnevnih kolaboracionistov so bile tudi drugod po Evropi, vendar so bile v Julijski krajini izvršene tudi "na valovih revolucije". To je bil čas zatona fašizma, ki je hotel podrediti, zasužnjiti in uničiti druge, in vzpona socializma oziroma komunizma, ki je imel v ideji sicer vgrajen projekt človekove osvoboditve in je v Jugoslaviji vodil osvobodilni boj, se je pa realiziral v totalitarni obliki. Na tem narodnostno mešanem prostoru so dobile te usmrtitve v očeh nekaterih prizadetih, kar je izrabljala politika, tudi podobo obračuna enega naroda z drugim. "Fojbe" so postale in so deloma še danes ena ključnih tem političnih bojev v Julijski krajini.

Coni A in B Julijske krajine

V coni A Julijske krajine je anglo-ameriška ZVU sprva nameravala vzpostaviti "indirect rule", posredno upravo, kar naj bi pomenilo upravljanje prek domačih organov uprave. Ker pa ni hotela prevzeti organov ljudske oblasti, je 11. avgusta 1945 uvedla "direct rule", neposredno upravo. A ji uprave ni uspelo vzpostaviti povsod, saj so ljudje marsikje v skladu z navodili slovenskega vodstva odklanjali sodelovanje, in to ne le slovenskih, ampak tudi v tistih italijanskih občinah, kjer so prevladovali levo usmerjeni Italijani, ki so podpirali jugoslovanske zahteve. Številne zagovornike priključitve k Jugoslaviji, tudi zgolj demonstrante, je ZVU aretirala, nasilno razganjala njihove manifestacije, prirejala sodne procese in izvršila uboj med demonstracijo v Škednju marca 1946.

Tudi po razdelitvi Julijske krajine na dve coni je PNOO nadaljeval delo. Čeprav je bil formalno organ za vso Primorsko, je deloval le v coni A, medtem ko ga je v coni B Slovenskega primorja nadomestilo Poverjeništvo PNOO. V coni A je s prihodom ZVU izgubil zakonodajno vlogo, izvršilno funkcijo pa je ohranil na nekaterih področjih (med njimi izstopa šolstvo), in to kot vzporedna, pri delu prebivalstva priznana oblast.

Prvi pogovori o vprašanju slovenskega šolstva so bili med predstavniki ZVU in PNOO že junija 1945. Predstavniki prosvetnega odseka so poudarili, da je vprašanje slovenske šole eno temeljnih vprašanj v odnosih med obema narodoma, in zahtevali slovensko šolstvo na temelju partizanskega šolstva ter samostojnost pri odločanju o šoli, zlasti glede učiteljev in učnega programa. Hkrati so postavili tudi vprašanje zaposlitve slovenskih učiteljev in profesor­jev, ki so bili pregnani v času fašizma. ZVU je te zahteve deloma odklonila in se je obenem začela dogovarjati s slovenskimi političnimi emigranti v zavezniških taboriščih in jih zaposlovati. Zaposlovalna politika ZVU v slovenskem šolstvu je bila nato dejansko kompromis in so imenovali del ljudi iz tabora PNOO in del iz nasprotnega. Slovenske šole so bile oktobra 1945 v vseh občinah, kjer so bile 1. junija 1914, in v občinah, v katerih je bilo najmanj petindvajset učencev v polmeru štirih kilometrov.

Ob vzpostavitvi slovenskih šol so bili za Slovence pomembni tudi drugi ukrepi ZVU, ki so v smislu zahodne demokracije omogočali svobodo tiska, zborovanja in tudi političnega združevanja. ZVU je izdajala svoj časopis v slovenščini, Glas zaveznikov. Ob njem je izhajalo projugoslovansko usmerjeno časopisje Primorski dnevnik, Soški tednik, sindikalno glasilo Delavsko kmečka enotnost, Glas mladine, Žena – Donna, kulturniška revija Razgledi. Slovenci, ki so nasprotovali SIAU, so izdajali tednik Slovenski Primorec, od aprila 1947 tednik Demokracija, od maja 1947 Teden. Deloval je slovenski radio Trst.

Za celotno cono B Julijske krajine je bila z ukazom maršala Tita 25. junija 1945 ustanovljena Vojna (Vojaška) uprava jugoslovanske armade za Slovensko primorje, Istro in Reko. V ukazu je Tito posebej poudaril, da krajevni NOO še naprej izvajajo svoje funkcije v tesnem sodelovanju z vojaško upravo. VUJA je tako v coni B sprejemala ukrepe, ki so bili pomembni za celotno cono (finance, carine, promet itd.), usklajevala delo med NOO in organi zaledne vojaške oblasti in bila najvišja sodna oblast. Od Jugoslavije je bila cona B ločena z rapalsko mejo, ki jo je bilo mogoče prestopiti le s posebnimi dovoljenji, medtem ko je bil prehod Morganove črte s cono A mogoč z osebno izkaznico.

Ves čas obstoja cone B Julijske krajine je bila jasna delitev na območje, ki je bilo v pristojnosti slovenskih, in na tisto, kjer so bile pristojne hrvaških oblasti. Formalnih pooblastil na območju, ki je bilo pravno še vedno del italijanske države, slovenske (oz. hrvaške) oblasti sicer niso imele, pač pa dejanski vpliv. Za celotno cono B Slovenskega primorja je bilo ustanovljeno vzhodno-primorsko okrožje, osrednji organ civilne oblasti pa je bilo Poverjeništvo PNOO s sedežem v Ajdovščini. V coni B je bil tako dejansko vzpostavljen jugoslovanski sistem, ki pa je bil prilagojen izjemnosti stanja. Jugoslovanska zakonodaja se ni izvajala neposredno, ampak prek Poverjeništva PNOO in VUJE.

Cona B Slovenskega primorja je obsegala dve različni območji. Območja, ki so bila nato z mirovno pogodbo leta 1947 skupaj z delom cone A priključena Ljudski republiki Sloveniji (4189 km2), so bila čisto slovenska. Po odhodu italijanskih priseljencev iz obdobja med svetovnima vojnama (t. i. regnicolov) tam ni bilo več nacionalnih nasprotij in velik del prebivalstva je podpiral takratne jugoslovanske oblasti.

Drugo je bilo območje, ki je bilo nato vključeno v STO, kjer so bila mestna središča Kopra, Izole in Pirana leta 1945 skoraj povsem italijanska, okolica pa večinoma slovenska. Srednji in višji sloj je bil skoraj povsem italijanski, zato so bili ukrepi nove oblasti, usmerjeni proti t. i. razrednim sovražnikom, marsikdaj razumljeni kot ukrepi proti italijanskemu narodu. Ker pa so Slovenci Italijane večkrat enačili s fašizmom, saj je bilo veliko tamkajšnjih Italijanov dejavnih v fašistični stranki ali pa so bili fašizmu naklonjenih, je zlasti v prvih mesecih prihajalo do razlik med usmeritvami vodstva in radikalnostjo ukrepov ljudi in nižjih političnih organov na terenu. Najbolj politično izpostavljeni Italijani zaradi svojega ravnanja v času fašizma so odšli že pred prihodom Jugoslovanske armade. Sledili so jim nekateri drugi, ki so se izselili iz različnih vzrokov, tudi zaradi zaslužka. Vendar pa izseljevanje iz koprskega okraja v teh letih, v nasprotju s preostalo Istro, ni bilo množično. Po podatkih VUJE se je od tam v letih 1945‒1947 izselilo skupaj 2.068 ali 4,7 odstotka prebivalstva.

Jugoslovanske oblasti so v tem času še skušale preprečiti odhajanje italijanskega prebivalstva. Italijanske šole so še naprej delovale, prav tako kulturne in druge organizacije, a so morale svoje delovanje prilagoditi zahtevam ljudske oblasti. Uvedena je bila tudi paritetna udeležba obeh narodov v političnih in oblastnih organih. V obalnih mestih je bila dvojezičnost sicer zahtevana, a do leta 1947 ni bila dejansko uvedena, tako da je italijanščina v mestih ostajala skoraj edini uporabljani jezik.

Ob zagotavljanju narodnostnih pravic je bila politika oblasti razredna in ideološko enosmerna. Kjer ni imela uspeha, je naredila vse, da so onemogočili politične nasprotnike, zlasti pa nasprotnike priključitve. Na mesta so skušali vplivati s pritiski slovenske okolice, ki je n.pr. med manifestacijami ob prihodu medzavezniške razmejitvene komisije tam marca 1946 "ustvarila primerno razpoloženje". Obenem so z ostrimi ukrepi onemogočili proitalijansko manifestacijo.

Eden prvih ukrepov, ki so ga jugoslovanske oblasti izvajale tudi v coni B, je bila zaplemba imetja ljudem, ki so bile osumljeni fašističnih zločinov. Veliko je bilo tudi sekvestrov imetja pobeglih ali odseljenih. Zaradi strukture veleposestnikov je odprava kolonata in razdelitev zemlje kolonom prizadela predvsem Italijane. Med februarja 1947 izvedeno agrarno reformo v Koprskem okraju je bilo odvzetih 2.293 ha, od tega osebam italijanske narodnosti 1.664 ha. A tudi med prejemniki zemlje so bili Slovenci in Italijani. Tako kot slovenski živelj v zaledju mest je tudi italijanski prizadelo pomanjkanje prehrambnih in drugih proizvodov, uvedba jugolire oktobra 1945, razmejitev od Trsta ter padec proizvodnje zaradi pomanjkanja surovin, odhodov številnih strokovno usposobljenih ljudi in odvažanja strojev in naprav, ki so bili sestavni del vojnega plena.

Že med vojno sta se pri vprašanju Primorske prepletali dve ravni: mednarodna in lokalna. Nastajajoča hladna vojna se je udejanjala med tamkajšnjimi prebivalci, med zagovorniki Italije in zagovorniki Jugoslavije. Vprašanje pripadnosti eni ali drugi državi je ob narodnostnem postajalo tudi ideološko vprašanje. Jugoslovanske enote, ki so na začetku maja 1945 osvobodile in zasedle Primorsko, je zato tamkajšnje prebivalstvo sprejelo z različnimi občutki. Navdušeno so jih sprejeli skoraj vsi primorski Slovenci. Zanje je bila to osvoboditev, ki so jo razumeli ne le kot izgon nemškega okupatorja, ampak predvsem kot izgon Italije in združitev z matico. Že med vojno so se množično priključili slovenskemu osvobodilnemu gibanju, med njimi tudi veliko tistih, ki se sicer niso strinjali s komunizmom. A se je nezadovoljstvo med Slovenci in nasprotovanje novim jugoslovanskim oblastem v naslednjih letih poglabljalo. K temu so največkrat prispevale oblasti same, saj so tudi na Primorskem vse prevečkrat po ideoloških merilih delili ljudi na "naše" in "nasprotne" in tako spodbudile izseljevanja Slovencev iz cone B in dela cone A, ki je bil nato priključen Jugoslaviji, do katerega je prišlo pred uveljavitvijo določil mirovne pogodbe. Kljub temu je nova Jugoslavija ohranila večinsko podporo Primorcev ves čas t. i. boja za meje, pa tudi pozneje.

Z Osvobodilno fronto in z njeno naslednico Slovansko-italijansko antifašistično unijo (SIAU) je sodelovalo precej slovens­kih duhovnikov, ki so zaradi svojega narodnobuditeljskega delovanja med Primorci uživali velik ugled. Mnogi so podprli priključitev k Jugoslaviji v smislu slogana "režimi minejo, država ostane", nekateri krščanski socia­listi med njimi pa so se strinjali tudi z nekaterimi ukrepi ljudske ob­lasti, ki so izboljšali socialni položaj revnih slojev prebivalstva. Drugi, največ na Goriškem, pa so že poleti 1945 odkrito nastopili proti SIAU in zahtevali "resnično demokratično" Jugoslavijo. Na Primorskem je prihajalo do fizičnih napadov, pa tudi do ubojev nekaterih duhovnikov, ki so najbolj nasprotovali novim jugoslovanskim oblastem.

Prihod jugoslovanske vojske je pozdravil tudi velik del italijanskega delavstva, ki so se odločili za državo, ki je uvajala socializem in jim hkrati, vsaj na papirju, zagotavljala narodnostne pravice. Da jih ni bilo malo, nam dokazujejo podpisi izjave za priključitev k Jugoslaviji iz avgusta in septembra 1945. V Trstu je to izjavo podpisalo 32.427 Italijanov ali 24 odstotkov italijanskih volilnih upravičencev. Mnogi Italijani pa so prihod jugoslovanskih partizanov sprejeli kot novo okupacijo. Čeprav so vsi odklanjali jugoslovansko zasedbo, pa njihovi pogledi niso bili enotni, saj so bili razpeti med popolnoma odklonilnimi do Slovencev in Hrvatov kot barbarov, ki z vzhoda ogrožajo "sveto italijansko zemljo", do tistih, ki so Slovencem in Hrvatom bili pripravljeni zagotoviti manjšinske pravice.

Na narodnostno mešanem območju Julijske krajine sta se v političnem življenju že med vojno, dokončno pa po njej, tako oblikovala dva bloka, projugoslovanski in proitalijanski. Pri opredeljevanju posameznikov, političnih strank in gibanj je bilo odločilno: 1. ohrani­tev rapalske meje ali njena sprememba in z njo povezana rešitev slovenskega narodnega vprašanja in 2. socialistična revolucija in ljudska oblast ali zahodna demokracija. Na temelju teh odločitev je bila v letih 1945‒1947, ko se tekla pogajanja o novih mejah, v projugoslovanskem bloku velika večina Sloven­cev in večina italijanskega delavstva, v proitalijanskem pa skoraj vsi drugi politično opredeljeni Italijani. Obrobno vlogo so v tem času imela razna indipendentistična gibanja, ki so prihodnost tega območja videla v okviru samostojne države.

Politični predstavnik projugoslovanskega bloka je bila Slovansko-italijanska antifašistična unija, ki je po vzoru Ljudske fronte v Jugoslaviji delovala kot enotna množična politična organizacija za obe coni Julijske krajine. Poleti 1946 je imela v coni A Julijske krajine okrog 130.000 članov. Njeno delovanje je dejansko usmerjal Centralni komite Komunistične partije Julijske krajine (KPJK), ki je bila ustanovljena na podlagi sporazuma med italijansko in jugoslovansko partijo, a je bila popolnoma v rokah jugoslovanske. Njen program je poudarjal t. i. italijansko-slovensko (slovansko) bratstvo in ljudsko oblast, od 30. septembra 1945 naprej pa tudi priključitev celotne Julijske krajine k Jugoslaviji. Delovanje SIAU se je v obeh conah razlikovalo. Medtem ko je bila v coni A politični predstavnik projugoslovanskega bloka, je v coni B imela monopol nad političnim življenjem. Dejansko usmerjevalec politike vsega projugoslovanskega bloka pa je bila Komunistična partija Julijske krajine.

Del Slovencev je ostajal zunaj SIAU. Po podpisu mirovne pogodbe, ko so bile določene nove meje, so v Gorici januarja 1947 ustanovili Slovensko demokratsko zvezo (SDZ), ki je združevala tako liberalno kot katoliško smer in bila protikomunistično usmerjena. Na Tržaškem je bila SDZ ustanovljena 21. decembra 1947.

Proitalijanski blok je bil ob koncu vojne sicer razdeljen na tiste, ki so prej sprejemali kolaboracijo z nemškim okupatorjem, le-teh je bilo na tem območju v primerjavi s slovenskimi kolaboranti neprimerno več, ter na protifašiste, organizirane v Comitato di liberazione nazionale Giuliano (CLNG, Narodnoosvobodilni odbor za Julijsko krajino). Obojim je bila skupna obramba rapalske meje in strah pred "slovansko nevarnostjo". V času pogajanj o novih mejah so se med zagovorniki Italije razlike vse bolj brisale in so tudi v CLNG vse bolj prevladovale desničarske sile. Radikalizirali so ga tudi številni izseljenci in begunci iz jugoslovanske cone.

Čas med junijem 1945 in septembrom 1947 je bil v Julijski krajini čas manifestacij, demonstracij in političnih stavk, spopadov, napetosti in nasilja med zagovorniki Italije in zagovorniki Jugoslavije ter med njimi in vojaškima upravama. Nasilje se je še okrepilo med obiskom medzavezniške razmejitvene komisije, med pariško mirovno konferenco, ob raznih obletnicah. Pripasti eni ali drugi državi je postalo "vprašanje življenja ali smrti", kot lahko preberemo na letaku CLN ob obisku razmejitvene komisije. Nasilje se je še krepilo zaradi poseganja tako jugoslovanskih kot italijanskih ilegalnih paravojaških organizacij in tajnih služb. Boj za meje se je prepletal z bojem med dvema sistemoma, na oba pa so imeli tamkajšnji ljudje, pa tudi obe neposredno prizadeti državi, vse manj vpliva. Postajali so žrtev blokovske delitve sveta in predmet trgovanja velesil za njihove interesne sfere.

Slovenci v Videmski pokrajini

V okviru ZVU v Italiji so bile kot del Videmske pokrajine tudi nadiške, terske in rezijske doline ter Kanalska dolina, kjer so živeli Slovenci. Ker pa je Jugoslavija zahtevala tudi njihovo priključitev, je tam ZVU v nasprotju s preostalo Italijo, kjer je bila ukinjena januarja 1946, delovala do podpisa mirovne pogodbe februarja 1947.

Zaradi specifičnega zgodovinskega položaja, politike asimilacije in desetletnega preganjanja narodnih buditeljev se je v teh krajih slovenska narodnostna zavest oblikovala počasi, saj je bila slovenščina izrinjena iz javnega življenja. Jugoslovanski strani so se maščevale tudi napake med vojno, ko je na to območje avtomatično prenesla vojaško in politično prakso iz Slovenije. Večina ljudi tako ni podpirala združitve z Jugoslavijo, od česar jih je odvračala tudi gospodarska navezanost na furlansko nižino. Temu se je pridružil strah pred javnim izražanjem slovenske identitete zaradi grobega zatiranja poskusov buditve narodnostne zavesti.

Po mnenju oblasti naj bi redki intelektualci podpihovali sicer mirno in narodnostno neopredeljeno prebivalstvo. To tezo je že med vojnama ovrgel Ivan Trinko, "oče beneških Slovencev". Uporaba slovenskega jezika ni bila dovoljena niti v cerkvi. Območje je bilo gospodarsko nerazvito, zato je bilo veliko brezposelnih. Mnogi so se izselili, nekateri tudi zaradi nasilja, ki je vladalo v teh krajih vse od konca vojne. Že avgusta 1945 jugoslovanski viri poročajo o glasilu Tricolore in o istoimenski organizaciji, ki sta začela širiti protislovensko razpoloženje in napadati projugoslovansko in levičarsko usmer­jene prebivalce. Mnogi analitiki poudarjajo tesno sodelovanje med trikolorizmom in italijanskimi vojaškimi in policijskimi oblastmi, ne izključujejo pa tudi povezav z zavezniškimi obveščevalnimi službami. Dogajanje v Benečiji lahko v marsičem primerjamo z dogodki v Istri, zlasti ob prelomnih trenutkih, kot je bil prihod medzavezniške razmejitvene komisije na začetku aprila 1946. V takšnih razmerah je bilo več kot pogumno dejanje razvijati politično delovanje na narodnih osnovah in posamezni slovenski aktivisti so tam delovali ilegalno.

Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Slovenci v Goriški pokrajini

Na območju Julijske krajine, ki je po letu 1947 ostalo Italiji, so Slovenci živeli v Goriški pokrajini. Kot manjšina so se sicer pridružili Slovencem v Videmski pokrajini, bili pa so v boljšem položaju, saj so jim italijanske oblasti priznavale njihovo narodnostno identiteto. Republika Italija se je v 15. in 17. členu mirovne pogodbe zavezala, da bo, ne glede na "raso" in jezik, omogočila temeljne človekove pravice, obenem pa je 6. člen njene ustave, sprejete leta 1946, določal, da mora zaščititi svoje "jezikovne" manjšine. 116. člen italijanske ustave je predvideval tudi ustanovitev pete pokrajine s posebnim statutom, to je Furlanije - Julijske krajine, vendar je bila le-ta odložena za nedoločen čas. Tako Italija, v nasprotju z Avstrijci na južnem Tirolskem in Francozi (Oksitanci) v dolini Aoste, Slovencem na Goriškem, ki so v času pred prvo vojno doživljali velik gospodarski in kulturni razmah, ki ga je nasilno prekinila vključitev v italijansko državo in nato fašizem, ni odobrila posebnega statuta. Oblasti so uporabile argument, da so slovenske sicer vasi, mesta pa so italijanska in tako tam ni strnjene večinske naselitve. Demokratična Italija je tako spremenila le metode, ne pa svojih pogledov na Slovence, ki jih ni nikoli obravnavala kot enakopravne prebivalce.

Slovenci na Goriškem so v teh letih ohranili le pridobitve iz časa ZVU, med njimi zlasti šole in pravico do tiska. Tako niso imeli zagotovljenega predstavnika manjšine v pokrajinskem svetu, razen v posameznih popolnoma slovenskih občinah uradna raba slovenskega jezika ni bila dovoljena. Posamezni dvojezični napisi so bili le v goriškem predmestju in v vaseh. Imetje Slovencev, odvzeto v času fašizma, ni bilo vrnjeno niti ni bila plačana odškodnina tistim, ki jih je prejšnji režim gospo­darsko uničil. Ohranili so se protislovenski zakoni iz časa fašizma. Oblasti so oteževale delovanje slovenskih političnih organizacij, težave so bile pri izdajanju tiska, ki so ga obtoževali žalitve italijanske države, Slo­vence so postavljali pred sodišča zaradi protifašističnih akcij med vojno, in to kljub določbam odloka začasnega šefa države z začetka septembra 1946, ki prepoveduje preganjanje borcev proti fašizmu. Ko so se sredi septembra 1947 zavezniške sile umaknile iz Gorice, jo je zajel val nasilja, ropanja in uničevanja imovine tamkajšnjih Slovencev, kar je oblast prikazala kot maščevanje za aretacije in deportacije maja 1945. Tudi pozneje so bile slovenske prireditve tarča posameznih napadov in zastraševanj. Oblasti so vodile politiko podrejanja slovenskih vasi mestom tudi s sistemom volil­nih okrožij. Z Goriškega se je v teh letih, zlasti iz gospodarskih vzrokov, veliko ljudi izselilo, obenem pa so oblasti tja načrtno naseljevale istrske Italijane.

Zlasti v letu 1947 se je na Goriškem naselilo tudi precej Slovencev iz Jugoslaviji priključenega območja, ki pa, da ne bi okrepili slovenskega življa ob meji, niso dobili državljanstva in svojih otrok niso smeli pošiljati v slovenske šole. Veliko teh priseljencev se je v naslednjih letih, tako kot tudi mnogi Slovenci na Tržaškem, odselilo v čezmorske države, največ v Avstralijo.

Slovenci na Goriškem so bili po septembru 1947 politično razdeljeni na dve skupini: v levo, projugoslovansko usmerjeno Demokratično fronto Slovencev (DFS), naslednico Slovansko-italijanske antifašistične unije, in desno usmerjeno, prozahodno Slovensko demokratsko zvezo (SDZ), ustanovljeno 17. januarja 1947 kot koalicija med katoliško in liberalno skupino. Komunisti, dotedanji člani KP Julijske krajine, so se vključili v KPI. V nasprotju s Trstom na Goriškem po juniju 1948 informbirojevska struja med Slovenci ni prevladala in so projugoslovansko usmerjeni izstopili (bili izključeni) iz KPI.

Tržaško vprašanje po mirovni pogodbi z Italijo (1947‒1954)

S podpisom mirovne pogodbe z Italijo 10. februarja 1947, njena določila so bila uveljavljena 15. septembra isto leto, so bile vzpostavljene nova zahodna jugoslovanska meja in meje nove države Svobodnega tržaškega ozemlja. Z mirovno pogodbo je Ljudska republika Hrvaška (v okviru FLRJ) dobila velik del Istre, otoke, Zadar in Reko, Ljudska republika Slovenija pa dele Primorske in Notranjske. Prezidij ljudske skupščine FLRJ je 15. septembra 1947 izdal ukaz o razširjenju veljavnosti ustave, zakonov in drugih predpisov FLRJ na priključenem območju, prezidij ljudske skupščine LR Slovenije pa 18. septembra 1947 ukaz o razširjenju ustave in zakonov LRS na priključeno ozemlje Primorske. S tema aktoma je bilo Slovensko primorje vključeno v upravno ureditev FLRJ in LRS.

V nasprotju z območjem hrvaške Istre in otokov je bilo leta 1947 Sloveniji priključeno območje etnično homogeno; štetje prebivalstva leta 1910 je tam naštelo le 222 Italijanov. Velika večina tistih, ki so s Sloveniji priključenega območja na podlagi 19. člena mirovne pogodbe optirali za Italijo (skupaj je bilo vloženih 22.359 opcij, priznanih pa 21.332), so bili t. i. regnicoli, ki so se sem priselili v času italijanske oblasti in so skoraj vsi odšli že pred koncem vojne. Hkrati je pod suverenostjo Italije ostalo okrog 60.000 Slovencev, naseljenih v Kanalski doli­ni, Benečiji in na Goriškem.

Mirovna pogodba je v 21. in 22. členu določila, da se za Trst z zaledjem ter za del Istre s Koprom in Bujami ustanovi samostojna državna enota Svobodno tržaško ozemlje. Njegov mednarodnopravni položaj, meje in notranjo ureditev sta določali prilogi Mirovne pogodbe z Italijo, in sicer priloga VI, Stalni statut, in priloga VII, Inštrument za začasni režim. Vodil naj bi ga guverner, čigar imenovanje je bilo v pristojnosti Varnostnega sveta OZN. Ker se prizadete strani niso mogle sporazumeti o njegovem imenovanju, je začasna uprava ostajala v rokah ZVU in VUJA, razmejitev pa je tekla po dotedanji demarkacijski (Morganovi) črti na območju, ki je bilo del STO. Cona B je obsegala Istrsko okrožje s koprskim in bujskim okrajem. Začasna ureditev se je zaradi spremenjenih mednarodnih razmer zavlekla vse do oktobra 1954, ko je bilo STO v skladu s Spomenico o soglasju, zanjo se največkrat uporablja izraz Londonski memorandum, ki so jo podpisale ZDA, Velika Britanija, Jugoslavija in Italija, razdeljeno med Italijo in Jugoslavijo.

Po podpisu mirovne pogodbe sta Italija in Jugoslavija navezali diplomatske odnose in skušali reševati številna odprta vprašanja kot so bila vprašanje optantov in njihove lastnine, dvolastniki, reparacija, izročitev italijanskih vojnih zločincev Jugoslaviji in njihovo sojenje sploh, italijanski zaporniki v Jugoslaviji in jugoslo­vanski v Italiji, jugoslovanski begunci v Italiji, proble­m STO, dokončna postavitev meje na terenu. Dogovarjanje sta še vedno obremenjevali tako bližnja preteklost kot tudi ozračje hladne vojne, v okviru katere je bila Italija razumljena kot "okop reakcije" in Jugoslavija kot "predstraža komunizma". Kot tako so Jugoslavijo videle tudi zahodne sile, ki so pred parlamentarnimi volitvami v Italiji 20. marca 1948 sprejele tristransko izjavo o priključitvi celotnega STO Italiji. Izjava je imela deklarativni značaj, poleg podpore italijanski politiki naj bi tudi ohranila anglo-ameriško vojaško navzočnost v Trstu kot enega od branikov zahodnega sveta pred sovjetsko grožnjo.

Razmerja so se hitro spremenila, potem ko je z objavo resolucije informbiroja 28. junija 1948 spor med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo postal javen in je Jugoslavija postajala pomemben strateški partner Zahoda. ZDA in Velika Britanija sta rešitev tržaškega vprašanja, ki z izstopom Jugoslavije iz vzhodnega bloka ni bilo več eno od osrednjih kriznih žarišč v Evropi, odtlej videli v delitvi obeh con med zainteresirani državi. Za delitev obeh con, z nekaterimi mejnimi popravki, se je vse bolj odločala tudi jugoslovanska politika. Zavedala se je, da potem ko so komunisti v coni A v veliki večini podprli Sovjetsko zvezo, tam nima več odločilnega vpliva. Delitev STO je obenem zagotavljala Sloveniji izhod na morje.

Razrešitev vprašanja je pospešila t. i. tržaška kriza, ki je vrhunec dosegla po 8. oktobru 1953 z odločitvijo ZDA in Velike Britanije, da cono A predata v upravo Italiji, o tem pa nista obvestili Jugoslavije. Jugoslovanske oblasti so odločno reagirale, izvedle delno mobilizacijo in okrepile vojaške enote ob meji. Na začetku novembra je prišlo do hudih incidentov v Trstu med mestno policijo in italijanskimi nacionalističnimi skupinami. Zahodne sile so zato pospešile reševanje vprašanja STO. Pogajanja so se končala 5. oktobra 1954 s Spomenico o soglasju, ki je v bistvu potrjevala rešitev iz oktobra 1953, a tokrat so zahodne sile zagotovile, da ne bodo podpirale nadaljnjih italijanskih ozemeljskih zahtev. Spomenica je na papirju sicer ohranjala STO in "začasno" razmejitev. Dokončna sprememba meje je bila nato potrjena leta 1975 s sporazumom v Osimu. Med pomembnejšimi določili Spomenice o soglasju so točka 7, ki določa, da se v dveh mesecih začno dogovori o reguliranju maloobmejnega prometa, točka 8, ki določa pogoje o bivanju oziroma preselitvi v eno ali drugo državo, ter Posebni statut, ki določa zaščito slovenske oziroma italijanske manjšine, kar je prvi dokument te vrste v odnosih med Jugoslavijo in Italijo.

Svobodno tržaško ozemlje

Foto: MMC RTV SLO

Cona A

V coni A je ZVU svojo politiko izvajala v interesu zahod­nih sil in tudi Italije in je obdržala enako upravno ureditev kot v dotedanji coni A Julijske krajine. Leta 1949 je razpisala občinske volitve. Vse več pristojnosti je v upravi območja prepuščala Italiji, tako da se je cona postopoma vključevala v italijansko državo. Tako so bile slovenske šole pod nadzorom italijanskega nadzornika, sodbe posebnega sodišča in vojaških sodišč niso bile razveljavljene, slovenske kulturne ustanove so se morale same financirati, ni bilo vrnjeno zaplenjeno premoženje, izvajala se je nasilna razlastitev slovenske zemlje, na katero so naseljevali istrske Italijane.

Z mirovno pogodbo se je končal t. i. boj za meje, ki je notranje povezoval oba med seboj nasprotujoča si bloka, projugoslovanskega in proitalijanskega. V obeh blokih je prišlo do odkritih razhajanj. Slovenci so ustanovili novi politični stranki, ki sta ostro nasprotovali takratni Jugoslaviji, do razhajanj je prišlo tudi med Slovenci v vrstah SIAU. Vendar je SIAU ohranila večinsko podporo tako med Slovenci kot med tržaškim italijanskim delavstvom. Za enotnost na levici je odločilni udarec pomenila resolucija informbiroja junija 1948, ko se je velika večina dotlej projugoslovanskega italijanskega delavstva, a tudi večina levo usmerjenih Slovencev opredelila za Sovjetsko zvezo. Razkol je najmočneje zarezal v KP STO, saj se je od 4.000 članov za projugoslovansko strujo opredelilo le 500. Prosovjetsko strujo v KP STO, ki je nato delovala kot samostojna stranka, je vodil novi sekretar Vittorio Vidali, eden od najvidnejših članov KP Italije. Vodja jugoslovanske gospodarske delegacije v Trstu dr. France Hočevar je marca 1949 poslal Kardelju poročilo, v katerem je med drugim zapisal: "Kar reakciji ni uspelo v treh letih, je Vidaliju v treh dneh, ko je zlorabil sveto zaupanje delavcev v Sovjetsko zvezo. Partijo in množice mu je uspelo spremeniti v dve fronti, ki se borita ena proti drugi namesto proti imperializmu."[1] To je bil konec politike slovensko-italijanskega bratstva. Informbiro je tako usodno zarezal med Slovence na Tržaškem, ki so bili odtlej za vrsto let razdeljeni na tri med seboj nasprotne in včasih tudi sovražne skupine, demokrate, vidalijevce in titovce. Razkol se je odražal tudi v kulturnem življenju in v šolah, kjer so mnogi Slovenci začeli otroke vpisovati v italijanske šole. Slovenske oblasti so ob tem sprva podpirale le "svojo" strujo, postopoma pa so se začele povezovati tudi s slovenskimi sredinskimi, nacionalno trdnimi krogi.

Ko je v coni A STO upravo prevzela Italija, je med letoma 1955 in 1960 Tržaško pokrajino zajelo množično izseljevanje. Odhajali so tuji državljani, zlasti begun­ci iz Jugoslavije in kar deset tisoč domačinov, od tega nekaj nad osem tisoč v Avstralijo, med njimi kakšnih dva tisoč petsto Slovencev. Izseljene Tržačane italijanskega rodu so deloma nadomestili istrski priseljenci, odhod Slovencev pa je pomenil ponovno razredčenje njihove narodnostne skupnosti na Tržaškem.

Cona B

V coni B STO je VUJA (od novembra 1951 VUJLA) del svojih pristojnosti prenesla na civilni Istrski okrožni ljudski odbor (IOLO). Cona je bila razdeljena na dva okraja, koprski in bujski, razmejena s poznejšo mejo med Sloveni­jo in Hrvaško. Zlasti potem ko je postalo jasno, da do ustano­vitve STO ne bo prišlo, sta obe republiki neposredno prevzeli nadzor nad okrajnimi organi v coni, leta 1952 pa je bil dotedanji skupni IOLO ukinjen. V obeh okrajih so se sicer marsikdaj identični normativni ukrepi tudi različno izvajali.

Jugoslovanske oblasti so sprva v pričakovanju STO skušale čim bolj utrditi svoj vpliv v coni B, da bi si tako zagotovile večji vpliv v poznejši upravi in so zato med drugim izvedle t. i. čiščenje – epuracijo v podjetjih in ustanovah. Še pred mirovno pogodbo so oblasti izvedle nekatere ukrepe glede lastninskih odnosov, tudi agrarno reformo. Iz poznejše cone B STO so pred izvedbo mirovne pogodbe v Jugoslavijo odpeljali precej strojev in opreme iz podjetij, pa tudi drugih ustanov. Zlasti od leta 1949, ob spremenjenem mednarodnem položaju in vse bolj jasni končni delitvi obeh con, so začeli uvajati ukrepe, ki so cono vse bolj vključevali v jugoslovanski sistem. Julija 1949 so zamenjali jugolire z dinarji, marca 1950 so ukinili carine in razširili jugoslovanske carinske tarife, marca nas­lednje leto je bil uveden jugoslovanski zakon o delavskem upravl­janju v gospodarstvu, februarja 1952 so dokončno ukinili liro kot plačilno sredstvo in uvedli carine s cono A. Leta 1952 so ukinili potne liste za potovanje v Jugos­lavijo, odprli podružnice Narodne banke Jugoslavije, razširili pravice državljanov FLRJ v coni B, s katerimi so jih izenačili z državljani STO, julija 1952 so uvedli kazenski zakonik FLRJ in zakon o prekrških. S tem je bila ukinjena formalnopravna ureditev v coni B, sklenjena z mirovnim sporazumom, in dokončno tudi italijanska zakonodaja. Pravno podlago so našli v tem, da jugoslovanska uprava po mirovni pogodbi ni bila več zasedbena uprava, ampak do uvedbe STO uprava z mandatom.

Delovanje civilne uprave naj bi temeljilo na dveh načelih: spoštovanju mednarodnih dogovorov in ohranitvi pridobitev NOB. V javni upravi je bila uvedena 2dosledna demokracija z udeležbo ljudstva brez razlike na vero, raso ali narodnost". Že pred mirovno pogodbo sta bila v coni B vzpostavljena uprava z narod­noosvobodilnimi odbori in sodstvo z ljudskimi sodišči. Vsi trije jeziki, slovenščina, hrvaščina in italijanščina, so bili enakopravni. Italijanske šole so se ohranile, a z ideološko prilagojenim programom. Uradno je bila sicer zajamčena svoboda zborovanja in javnih shodov, popolna svoboda verskega, političnega in sindikalnega združevanja in delovanja, vendar pod edinim pogojem, da program in izvajanje tega ni bilo v nasprotju z zakonitimi predpisi. To pa je praktično pomenilo prepoved vsega, kar ni bilo v skladu s politi­ko priključitve k Jugoslaviji in graditvijo socializma.

Politični aktivisti so pred uveljavitvijo mirovne pogodbe ocenje­vali, da je razpoloženje med italijanskim prebivalstvom slabo. Italijani so se počutili ogrožene tudi zato, ker se je vedno več Slovencev priseljevalo v doslej skoraj izključno italijanska mesta; nadomeščali so odseljene delavce, se zaposlovali v upravi in drugih državnih in partijskih organih, milici, vojski itd. Na tak način se je spreminjala zlasti jezikovna podoba teh mest. Spremenila se je tudi politika jugoslovanskih oblasti, saj je bilo odtlej odseljevanje Italijanov, pa tudi drugih, ki so bili nasprotni oblastem, dobrodošlo, saj je olajševalo proces priključitve. Zato so sprejemali ukrepe, ki so oteževali položaj vseh, ki so bili povezani z Italijo ali cono A. Ovirali so prehod v cono A, oteževali menjavo denarja, izvajale so se aretacije zaradi suma proitalijanske dejavnosti. V skladu s svojo politiko so ovirali tudi delovanje cerkve, posebno, ker so italijanski duhovniki nasprotovali jugoslovanskim oblastem in so obenem imeli velik vpliv med prebivalstvom. Proces "jugoslavizacije" cone B je bil tako močan, da je bilo julija 1954 npr. med 87 učitelji v italijanskih šolah le 49 Italijanov, od teh 10 prišlekov z Reke. Vrhunec so polemike o "jugoslavizaciji" dosegle ob volitvah v okrajne ljudske odbore 16. aprila 1950, med katerimi so se dogajale številne nepravilnosti, pritiski na ljudi, da se volitev udeležijo, in sramotenje tistih, ki niso volili. Veliko ljudi je bilo izbrisanih iz volilnih imenikov ali 2pozabljenih" ipd.

Italijani (pa tudi nekateri Slovenci) so se odseljevali vse od konca vojne, a zlasti zaradi pričakovanja, da bo STO zaživelo, vse do tržaške krize oktobra leta 1953 ne tako množično kot tisti z območij, ki jih je septembra 1947 priključila Hrvaška. Od maja 1945 do 5. oktobra 1953 se je iz koprskega okraja legalno ali ilegalno odselilo 9.008 ljudi. Med 5. oktobrom 1953 in letom 1958, ko so se prebivalci odseljevali po določbah Spomenice o soglasju, je odšlo 16.062 ljudi. V povojnem obdobju se je tako iz okraja Koper odselilo 25.062 ljudi. Iz dela cone A STO, ki je bilo priključen Sloveniji (miljski Hribi) je odšlo 2.748 ljudi, večinoma so bili Slovenci. Italijani, ki so ostali, so bili povojni politični priseljenci iz Trsta ali drugih krajev Italije, nekaj delavcev in kmetov, zlasti starejši. V obalnih mestih je bila narodnostna sestava povsem spremenjena. V (razširjenem) Okraju Koper je februarja 1957 le še 3.311 ljudi (3,26 odstotka prebivalstva) navedlo italijansko narodnost.

Velik del istrskih Italijanov se je naselil na drugih območjih Julijske krajine. V Gorici in bližnji okolici se je množično naseljevanje začelo po vrnitvi italijanskih oblasti septembra 1947. Precej se jih je naselilo tudi v Tržiču (Monfalcone). V coni A STO se je njihovo načrtno naseljevanje začelo nekoliko pozneje, saj ga je ZVU vsaj do leta 1950 oteževala. Po tem letu je bilo priseljevanje bolj ali manj neovirano, povsem pa se je sprostilo s prihodom Italije oktobra 1954, zato je tja prišel velik del ljudi iz zadnjega vala izseljevanja, to je z območja cone B STO. Priseljevanje istrskih Italijanov je tako spreminjalo etnično strukturo prej večinsko slovenskega zaledja Trsta in Gorice, pa tudi politično podobo Trsta in zlasti Tržiča, velikega delavskega centra, kjer je dotlej prevladovala levica.