Je Čeh, ki živi na Slovaškem. Lahko bi ga označili za ‘češkoslovaškega nostalgika’, saj ga je razpad skupne države zelo prizadel, čeprav sta bila žametna revolucija in padec Berlinskega zidu za njegovo oporečniško družino veliko olajšanje.

Poslušajte: Pavel Filgas - Plečnik bi se moral lotiti tudi Bratislave

Meni, da je arhitekt Jože Plečnik povezava med Češko, Slovaško in Slovenijo. Ko je bil v Ljubljani in je preučeval njegova dela, je večkrat pomislil, da je škoda, da ni česa podobnega, kot je promenada ob Ljubljanici, ni Plečnik zasnoval tudi v Bratislavi.

Foto: Radio Slovenija
Foto: Radio Slovenija

Že 10 let živi na Slovaškem in se tam počuti kot doma. Pravi, da je zadnja generacija, ki ji je bilo samoumevno, da govori in razume tako češko kot slovaško. Zdaj je seveda precej drugače. Slovaški otroci so češčini veliko bolj izpostavljeni kot obratno. To gre seveda predvsem na račun televizijskih programov, predvsem otroških in zabavnih oddaj, ki so na Češkem veliko boljše in bolj gledane kot slovaške.

“Zadnjih 5 let ustvarjam tudi s kavo in jo poskušam vnesti v svoje slike. Kavo, po navadi espresso, uporabljam za niansiranje, za ozadje. Po večini rišem Bratislavo, ki jo imam neizmerno rad. Moj priljubljeni motiv je Michalski stolp na koncu ulice, v središču mesta pa ulica, ki vodi do tja, kajti tu tudi ustvarjam in stanujem in jo imam res rad,” pravi umetnik. Foto: Radio Slovenija
“Zadnjih 5 let ustvarjam tudi s kavo in jo poskušam vnesti v svoje slike. Kavo, po navadi espresso, uporabljam za niansiranje, za ozadje. Po večini rišem Bratislavo, ki jo imam neizmerno rad. Moj priljubljeni motiv je Michalski stolp na koncu ulice, v središču mesta pa ulica, ki vodi do tja, kajti tu tudi ustvarjam in stanujem in jo imam res rad,” pravi umetnik. Foto: Radio Slovenija

"Žametna revolucija je bila za našo družino veliko olajšanje. Moj oče in stari oče sta bila velika protikomunista, zato smo imeli veliko težav. Moj oče je imel po osnovi šoli na izbiro le polje, tovarno ali kakšno poklicno šolo, na gimnazijo pa se ni smel vpisati. Zato ga je poučeval moj stari oče in ko se je sredi 60. let situacija malo izboljšala, je opravil gimnazijske izpite in se vpisal na univerzo," pravi brez grenkobe in prizna, da ga je leta 1989, čeprav je bil takrat še otrok, razpad Češkoslovaške močno prizadel: "Rojen sem bil na sredi Češkoslovaške, nato pa smo kar nenadoma postali obmejni kraj, mejo so postavili le nekaj kilometrov od mojega rojstnega kraja. Veliko mojih prijateljev je kar nenadoma živelo v drugi državi."

“To je dolgoročen projekt. Zdaj živim v Bratislavi, tu mi je všeč in ne načrtujem selitve kam drugam. Na vzhodu Češke, v rojstni vasi moje mame, obnavljam za tiste kraje tipično staro leseno hišo in ji želim dati modernejši pridih.” Foto: Radio Slovenija
“To je dolgoročen projekt. Zdaj živim v Bratislavi, tu mi je všeč in ne načrtujem selitve kam drugam. Na vzhodu Češke, v rojstni vasi moje mame, obnavljam za tiste kraje tipično staro leseno hišo in ji želim dati modernejši pridih.” Foto: Radio Slovenija

Zdaj po več kot 25 letih pa ugotavlja, da mogoče ločitev niti ni bila tako slaba. Danes se Čehi in Slovaki razumejo kot še nikoli, morda odnosi niso popolni, ampak še nikoli niso bili tako dobri. Na ločitev med državama gleda kot na ločitev med zakoncema: za vso družino je bolje, da se starši ločijo, če se prepirajo, če niso za skupaj, in potem se lahko pogovarjajo in celo dobro razumejo.