Britanski vojaki so otroke iz kraja Eiskeller spremljali v šolo, saj naj bi vzhodnonemške obmejne sile zadržale nekega fanta na poti v šolo. 33 let pozneje je priznal, da je lagal in da je le 'šprical' šolo. Foto: Polona Balantič

Tistega junijskega dne je bilo tam ravno tako vroče kot v preostalem Berlinu. No, verjetno je bila zaradi okoliških gozdov in polj kakšna stopinja manj, a zagotovo se ni zdelo kot v ledeni jami, kar Eiskeller pomeni. Eiskeller je majhen kraj na skrajnem zahodnem robu Berlina, nekoliko severozahodno od Spandaua. In menda naj bi bilo tam vedno hladneje kot v okolici; tudi do deset stopinj manj kot v Berlinu naj bi termometer občasno pokazal.

Po zadnjih podatkih tam živi okoli 2.000 ljudi. Zgodovina tega kraja pa izredno dobro ponazarja, kako brezobzirna do ljudi je bila včasih politika nadzora in razvoja nemško-nemške meje; politika trgovanja z ljudmi skorajda. Če se bo tako odločilo, boste živeli v Zvezni republiki Nemčiji, morda pa jutri že v NDR-ju, in nasprotno ...

V šolo v spremstvu britanskega oklepnika
To ni bila prva spominska tabla na poti. Do tja sem prekolesarila že kakšnih 40–50 kilometrov, a se mi je najbolj vtisnila v spomin. Fant kolesari v spremstvu britanskega oklepnega vozila. Varujejo ga na poti v šolo. Fant je bil iz Eiskellerja, kjer so tedaj – fotografija je iz leta 1961 – živeli prebivalci treh kmetij. Eiskeller je bila zahodnoberlinska eksklava, obdana z NDR-jem. Z zahodnim Berlinom jo je povezoval 800 metrov dolg in štiri metre širok koridor. Po njem je fant hodil v šolo.

Velik del poti po Berlinskem zidu poteka skozi gozdove ali pa ob obronkih polj. Foto: Polona Balantič

Da bi bila zmeda še večja, je znotraj ozemlja Eiskeller obstajalo nekaj ’enklav’, ki so, upravno gledano, bile del Brandenburga in so tako pripadale Vzhodni Nemčiji. No, leta 1972 so omenjeni koridor razširili in izvedli izmenjavo ozemelj, enklave znotraj Eiskellerja so pripadle Zahodnemu Berlinu, nekatera druga robna ozemlja pa NDR-ju; leta 1988 so izvedli podobno zamenjavo. Ja, hitro in brez svoje odločitve si se lahko znašel na drugi, zaželeni ali nezaželeni strani.

Zgodba s fantičem je precej zabavna. Britanski vojaki so ga v šolo spremljali, ker je nekega jesenskega dne 1961 manjkal v šoli in doma razložil, da so ga ustavili in zadržali obmejni vzhodnonemški policisti. Zato so Britanci v Eiskeller poslali 30 pripadnikov svojih oboroženih enot, da so varovali otroke na poti v šolo. Zgodba je epilog dobila 33 let pozneje, ko je fant, tedaj gospod, priznal, da je v resnici šolo šprical in si zgodbo izmislil …

160 kilometrov, od tega več deset po naravi
Pot po zunanjem robu poti ob nekdanjem zidu je precej kontemplativna. Mnogo ljudi se pravzaprav začudi, ko jim omeniš, da je ’Mauerweg’ dolga 160 kilometrov. Mnogo jih avtomatično meni, da je zid vendar zgolj delil Zahodni in Vzhodni Berlin, torej da je tekel skozi mesto. A zid je seveda obdajal Zahodni Berlin, in to znaša 160 kilometrov. Če se pot odločite premagati s kolesom, si priskrbite terensko kolo, saj dobršen del poteka skozi gozdove in ob poljih, kar pa sicer – sploh severno od Spandaua, kjer se reka Havel razširi v pravo jezero, ali pa na vožnji z ladjo čez veliki Wannsee, pa ob južnem rečnem kanalu in ob ogromnih poljih na južnem robu mesta v bližini betonskega kolosa Gropiusstadta – pomeni tudi vožnjo skozi idilo.

Na pot ob Berlinskem zidu sem vstopila skozi Park invalidov, v bližini glavne berlinske železniške postaje. Foto: Polona Balantič

Sporna privatizacija ozemelj ob nekdanjem zidu
V resnici Mauerwega ne morete prevoziti na ’izvirni trasi’. V bližini jezera Groß Glienicker See (ime Glienicke vam morda zveni znano iz filma Most vohunov Stevena Spielberga (2015) ali kakšne druge vohunsko-kriminalne literature, saj sta si v hladni vojni nasproti stoječi si strani na mostu Glienicke izmenjevali vohune) preprosto nisem vedela, kam naprej, kako do pristanišča v Kladowu.

Povprašala sem naključne mimoidoče kolesarje. Domačine. Družina se je po naključju podala na sladoled v bližino kraja, kjer sem se morala vkrcati na trajekt, ki te po liniji nekdanje nemško-nemške meje prepelje v Wannsee (najbolj znan po tisti konferenci, kjer so leta 1942 sklenili ’formulo’ dokončne rešitve judovskega vprašanja, in to v krasni vili, zagotavljam). Mož oziroma oče me je povabil, da tisti zagonetni del poti prevozim z njimi. In res je zagoneten. Zaupal mi je, da je Mauerweg sporno lokalno vprašanje. Nekateri prebivalci Groß Glienickeja naj bi namreč privatizirali ozemlje, na katerem je stal zid, in zadeva je menda še vedno predmet sodne obravnave. Torej smo morali po ovinku …

Zid generacije ’75, kos po 359 mark oziroma v celoti za 16 milijonov
Groß Glienicke je vredno omeniti tudi zato, ker tam stoji še nekaj skromnih ostankov zidu. Konkretno: dva elementa zidu generacije 1975. To je zid, kakršnega imamo danes pred očmi: 3,60 metra visok betonski element z azbestno cevjo na vrhu, da v primeru poskusa preplezanja ne bi mogli zares dobro zagrabiti zidu, širina elementa 120 cm, teža 2,75 tone, cena 359 mark oziroma skupno so za zid, ki so ga razvili sredi sedemdesetih in je zamenjal starega, porabili več kot 16 milijonov mark. Zid je bil drag, je pa tudi prinašal denar s trgovino s prebežniki in z obvezno zamenjavo denarja po tečaju ena zahodna za eno vzhodno marko za obiskovalce z Zahoda.

Na območjih, kjer pred 30 leti ni bilo nič ali pa objekti, ki so bili ocenjeni kot nedonosni ali neperspektivni, se v Berlinu še vedno ogromno gradi. Tudi s poti ob nekdanjem Berlinskem zidu lahko opazujemo prizadevanja za zagotovitev novih stanovanj v mestu, v katerega se vsako leto priseli več tisoč novih ljudi. Foto: Polona Balantič

Zid so torej nenehno razvijali in izpopolnjevali. Po prvem provizoričnem zidu so ga začeli utrjevati, z rušenjem stavb v zaledju je nastal pas smrti, imenovan tudi Stalinova zelenica z nevarnimi psi, napravami za detektiranje, z avtomatskimi strelnimi napravami, žarometi … Danes tega niti v mestu niti v naravi na obronkih mesta ne slutimo. Zidu ni, arhitektura na obeh straneh se ne razlikuje, le ponekod v gozdu te lahko večja čistina ob poti zvabi k razmišljanju, da je tu nekoč bil pas smrti.

Drobne table usmerjajo po poti
Pot dobro označujejo male table Berliner Mauerweg, ki kažejo smer nadaljevanja poti. V resnici sem se sama nekajkrat izgubila in v okolici zahodnonemškega betonskega stanovanjskega naselja Märkisches Viertel celo naredila seveda nenačrtovan krog na izhodiščno mesto. Kot to ustreza berlinskim razdaljam, je to seveda bilo blizu 10 nepotrebnih kilometrov. Predvsem na obrobjih poseljenega Berlina so posamezne table delno prekrite z grmičevjem in jih zlahka spregledaš, a v splošnem pot ni problematična. Najpogostejše spominske table so tiste, ki opominjajo na žrtve poskusa pobega na Zahod, ki naj bi jih bilo najmanj 136, največ pa jih je bilo – k takemu sklepu vsaj navajajo table – v šestdesetih letih.

Vsakih nekaj kilometrov na lokaciji nekdanjega zidu naletimo na table z informacijami o žrtvah poskusa prebega čez Berlinski zid. Foto: Polona Balantič

Prvo (uradno) žrtev poskusa prebega čez Berlinski zid so ’vknjižili’ že 13. avgusta 1961, vendar to ni bilo na obrobju, ampak – kot navaja tabla na poti – na območju pokopališča invalidov, ki leži nekoliko severno od glavne železniške postaje, ob kanalu, ki povezuje reko Spree in pa severno pristanišče in kjer trenutno lahko opazujemo intenzivno gradnjo stanovanjskih blokov. Pred desetletjem na tem območju ni bilo pravzaprav ničesar, razen denimo industrijskih hal v Heidestrasse, kjer je pred desetletjem že obstajalo območje galerij, a če si se na odprtje podal v temi, si (vsaj jaz) nekaj časa kar dvomil, da te pot vodi na pravi kraj. Bilo je temačno, razpadajoče, osamljeno, čeprav v bližini glavne železniške postaje, krasne steklene strukture arhitekta Meinharda von Gerkana, a tam je delovala vrsta tudi vplivnih zasebnih galerij. Zdaj so tam novi stanovanjski bloki. Nekateri v nastajanju.

Trije svarilni streli, ena žrtev
Uradni dokumenti notranjega ministrstva NDR-ja navajajo, da so bili med 13. in 31. avgustom 1961 na nemško-nemški meji v Berlinu izstreljeni trije svarilni streli in da je padla ena žrtev: Günther Litfin. 24. avgusta je sledila prva žrtev med obmejnimi vojaki. Njegovo ime je bilo Peter Göring, datum smrti 24. 5. 1962, ustrelil pa ga je zahodnonemški policist, in sicer ker je streljal na človeka, ki je z Vzhoda poskušal pobegniti na Zahod.

Nemško-nemške odnose je vodila neka posebna dialektika in še posebej za vzhodnonemško zunanjo politiko – kolikor je tu mogoče govoriti o samostojni zunanji politiki, čeprav je Moskva Berlinu formalno suverenost priznala že 25. marca 1954, pozneje pa je bila ta seveda v kontekstu članstva v Varšavskem paktu omejena s členom 7 – je mogoče ugotoviti, da jo je vodila misel na pozicioniranje države v razmerju do Zahodne Nemčije in pravzaprav tekmovanje z njo.

Na tisti del poti, ki ga že lahko imamo za pot po obronkih, sem vstopila na severem delu Berlina, v bližini betonske stanovanjske soseske Märkisches Viertel. Foto: Polona Balantič

Naredimo Vzhodno Nemčijo privlačno za Zahodne Nemce
Kot drobno zastranitev naj omenim enega od indicev, kako zmotne predstave so vodile zunanjepolitične aspiracije Walterja Ulbrichta. V času, ko je Willy Brandt že vodil svojo novo vzhodno politiko, katere prvi cilj je bil prav izboljšanje življenjskih razmer in možnosti za stike med prebivalci obeh nemških držav, je prvi sekretar vzhodnonemške partije v vladni izjavi (sicer podani interno!) 28. 10. 1969 (torej dva dni po vladni izjavi Brandta kot novega kanclerja) izjavil: "Če Brandt razvija novo vzhodno politiko, potem bomo mi ustvarili novo zahodno politiko, ki bo čista. Pri tem bo prišlo do ’potenja’." In verjel je, da lahko NDR še vedno postane privlačen model za Zahodne Nemce, ki se bodo prostovoljno in na neke vrste spontanem referendumu odločili za vzhodnonemški model oziroma za prestop v model države delavcev in kmetov.

Nad nekdanjim koridorjem do ZRN-ja
In ko se voziš ob črti nekdanjega zidu, se dejansko voziš ob črti, ki je razdvajala novo vzhodno politiko Zahoda in tisto, kar naj bi postalo nova zahodna politika Vzhoda. Ena od lokacij, kjer sem se tega najbolj zavedela in kljub vročini postala na soncu, je Königswegbrücke, pod katerim je nekoč stal mejni prehod Drewitz med Zahodnim Berlinom in vzhodnoberlinskim Brandenburgom.

S tega nadvoza zrete na avtocesto A 115, katere posebnost je med drugim to, da je bil del nje odsek dirkaške proge oziroma ceste AVUS (Automobil-Verkehrs- und Übungsstraße), ob odprtju leta 1921 pa je bil njen prvi nekaj več kot osem kilometrov dolg odsek popolnoma prva prava avtocesta na svetu. Ob tem odseku ceste danes stoji motel AVUS, ki je nastal iz upravne stavbe s tribunami, v kateri še vedno prepoznamo porajajoči se slog nove stvarnosti.

Ostankov zidu skorajda ni. Nekaj betonskih plošč generacije zidu 1975 najdemo ob jezeru Groß Glienicke, kjer pa zaradi 'privatizacije' ozemelj ob zidu kot pešec ali kolesar liniji zidu ne morete slediti. Foto: Polona Balantič

Pogled z mostu Königswegbrücke vam razkrije tudi skulpturo berlinskega medveda, torej simbol mesta Berlin, in vsaj zame je bila to točka na poti, ki morda najbolj vzbudi občutke ljudi, ki so si želeli, da bi se tudi oni smeli peljati po tej cesti, konkretno avtocesti 115, ki je bila del cestnega koridora, ki je od Zahodnega Berlina vodil do ozemlja ZRN-ja.

Pred postavitvijo zidu je bil glavni motiv za prebeg Vzhodnih Nemcev gospodarsko zaostajanje, veliko nižji življenjski standard, kot je bil tisti, ki si ga je smel obetati Zahodni Nemec. Postavitev zidu je bila dejansko pogoj preživetja Vzhodne Nemčije; prebivalstvo je ’moralo’ obstati in zato se v zgodovinski literaturi tudi pojavlja oznaka postavitve zidu kot "tajnega (ali zatajenega, op. P. B.) ustanovitvenega dejanja NDR-ja" (Joachim Scholtyseck, Die Aussenpolitik der DDR, 2003). Da vodstvu NDR-ja in Ulbrichtu ni bilo nič mar za ljudi, ne moremo trditi. Dejansko si je vodstvena klika želela iz NDR-ja ustvariti boljšo od dveh nemških držav.

Nekoliko naduta in vzvišena Vzhodna Nemčija
In v tem pogledu je zanimivo, da je leta 1963 skušala v gospodarstvo vpeljati elemente tržnega gospodarstva, da bi postala najmodernejša, gospodarsko-tehnološka ’Musterland’ (vzorna država) v vzhodnem bloku. V drobni zastranitvi naj omenim, da je kljub našim pogostim, morda celo prevladujočim drugačnim predstavam NDR-ja dejansko tudi ob svojem propadu, združitvi oziroma priključitvi k ZRN-ju bil gospodarsko bolj razvit od drugih držav Varšavskega pakta in ljudje so živeli bolje (naših predstav ne smejo obvladovati podobe trabantov!) in za NDR je veljalo, da je nekako ’nadut’ med državami vzhodnega bloka, da se ima za nekaj več in da tudi v Moskvi niso bili ravno zadovoljni z nemško samozavestjo.

Popotovanje ob poti nekdanjega Berlinskega zidu pomeni kilometre popotovanja skozi gozdove in ob poljih. Foto: Polona Balantič

Temu navkljub se je njena gospodarska politika sredi šestdesetih let izkazala za finančno skrajno tvegano, nevzdržno in že tedaj je NDR stopil na pot vrtoglavega zadolževanja tako pri bratskih socialističnih državah kot na Zahodu; predvsem pa je lahko neko raven standarda prebivalstva vzdrževal s sodelovanjem z Bonnom, ki je od leta 1963, torej od tedaj, ko se je Berlin odločil za liberalizacijo gospodarske politike, izvajal politiko "selektivne normalizacije", ki je vedno konotirala tudi finančne dotacije NDR-ja.

Ko sem se vozila skozi kilometre gozdov in obrobij travnikov in polj – najbolj krasni so pogledi na južnem robu, ko spremljaš vodni prekop Teltow in potem preideš do vizure ’neskončnih’ polj na meji med Berlinom in deželo Brandenburg pred betonskim naseljem Gropiusstadt – sem veliko razmišljala o Vzhodni Nemčiji v 60. letih. To prvo desetletje po postavitvi zidu je izredno zanimivo kot čas, ko je bilo državno in partijsko vodstvo v zadregi. Zid je bil pravzaprav breme, državi je dajal slabo podobo, in čeprav je poskušala voditi tudi vsaj približno od SZ-ja neodvisno zunanjo politiko, se ji do konca desetletja ni uspelo izviti iz diplomatske izoliranosti.

Ena izmed točk, kjer se zaveš tega, kaj je pomenila ločitev Vzhodnih in Zahodnih Nemcev, je nadvoz nad nekdanjim mejnim prehodom Drewitz oziroma pot čez avtocesto 115, ki je bila koridor med zahodnim Berlinom in ozemljem Zvezne republike Nemčije. Foto: Polona Balantič

Država ohrani prebivalstvo, tujina je ne upošteva
To je bilo desetletje, ko je NDR kot zmago slavil to, da je sklenil diplomatske odnose s sedmimi neevropskimi državami, med njimi z Egiptom, Sirijo in Irakom. Trudil se je za samostojno zunanjo politiko, ki pa je z njim tudi zaradi zahodnonemške Hallsteinove doktrine skorajda nihče ni hotel razvijati. Bistvo te doktrine je bilo, da je ZRN edina legitimna država nemškega naroda, naslednica prejšnjih nemških držav, da je NDR zgolj sovjetski satelit, in iz tega je sledilo, da Bonn prekine diplomatske odnose z vsako državo, ki sklene diplomatske odnose in prizna NDR kot državo. Prva žrtev Hallsteinove doktrine je leta 1957 bila … Jugoslavija.

NDR je tako prek trgovinskih sporazumov, trgovskih misij in konzularnih predstavništev skušal doseči neko obliko priznanja na periferiji, v Afriki denimo, kjer je pozneje, v sedemdesetih zagnal celo zelo aktivno zunanjo politiko. A vse to ni dosti pomagalo, konec osemdesetih je država dokončno ugotovila, da je ta politika predvsem strošek in da te afriške države nikoli zares ne bodo postale nove utrdbe socializma …

Zagata: kako ločiti infrastrukturo
Ločitev mesta ni preprosta. Zlahka sicer del mesta obkrožiš z zidom, a da bosta obe polovici nemudoma lahko živeli kot samostojni enoti, je nemogoče. Na skoraj najbolj južni točki poti, že čisto v bližini letališča Schönefeld (kamor zdaj na žalost in ne na elegantni Tegel že omenjenega arhitekta Meinharda von Gerkana, to je na letališče z zaradi heksagonskega tlorisa z le 9 metri razdalje med ’čekiranjem’ in vstopom na letalo, letimo iz Ljubljane) in obenem tudi v bližini tistega kolosa, ki naj bi bil osrednje berlinsko mednarodno letališče že nekaj let, pa se zdaj že mnogi sprašujejo, ali sploh kdaj bo, je ena zanimivejših tabel ob poti.

Odsek avtoceste 115, ki je bila koridor med Zahodnim Berlinom in Zahodno Nemčijo, je bil povsem prvi avtocestni odsek na svetu. Foto: Polona Balantič

Kam s smetmi v malem Zahodnem Berlinu?!
Na fotografiji vidimo tovornjake, ki vozijo skozi odprtino v zidu; smetarske tovornjake. Na cesti Kölner Damm je namreč stal mejni prehod, čez katerega so iz zahodnega Berlina med letoma 1973 in 1977 odvažali smeti na deponijo Groß-Ziethen v vzhodnonemškem Brandenburgu. Zahodni Berlin s svojim omejenim ozemljem namreč tako rekoč ni imel možnosti za lastne deponije, zato se je z več sporazumi za odvoz smeti in odpadnega gradbenega materiala dogovarjal z NDR-jem. Na deponijo v Groß-Ziethnu so v štirih letih odložili okoli 4,4 milijone ton zahodnoberlinskih odpadkov.

Zanimivo je, da so prav na to deponijo po letu 1997 odvažali tudi odpadni gradbeni material in vse tisto, kar so odstranjevali med pozidavo Potsdamskega trga. S tem gradivom naj bi deponijo prekrili in ustvarili podlago, na kateri bi uredili površine za preživljanje prostega časa. Tokrat se do lokacije nisem podala, vendar pa se izpred štirih let spominjam, da je bilo zemljišče še vedno obdano z ograjo, ki jo je sicer zlahka preplezati, vendar je kazalo, kot da je to uradno prepovedano.

Po letu 1977 pa je Zahodni Berlin smeti odvažal čez mejni prehod Mahlow na Kirchhainer Dammu, čez katerega so sicer v Zahodni Berlin tudi dovažali gradbeni material in tam so smeli mejo prečkati Zahodni in Vzhodni Nemci, ki so imeli kar koli opraviti z deponijo.

Berlinsko-berlinska meja je prečkala tudi jezero Großer Wannsee, priljubljeno prostočasno shajališče Berlinčanov. Če želite slediti liniji Berlinskega zidu, se morate na ladji iz kraja Kladow peljati do Wannseeja. Foto: Polona Balantič

Kanalizacije pač ni mogoče popolnoma ločiti
Ja, ločevanje infrastrukture ni preprosto. In zanimivi so podatki, kako sta se mesti postopoma ločevali. Administrativni ločitvi mesta v letu vzpostavitve dveh nemških držav je sledila prekinitev kulturnih in športnih stikov, ločeno je bilo gospodarsko življenje in začela se je zgodovina ločenih življenj. A na mnogo področjih ločitev ni bila takojšnja …

Marca 1949 so že ločili oskrbo s plinom in vodo, marca 1952 je bila ločena oskrba z elektriko, a šele na prehodu leta 1966 v leto 1967 so bile prekinjene zadnje vodovodne povezave, do konca obstoja dveh nemških držav pa je bil promet nadzemne mestne železnice (S-Bahn) nadziran z Vzhoda in prav tako ni bilo mogoče ločiti nekaterih naprav v kanalizacijskem omrežju. Ljudi in stike med njimi lahko enostavno prekinete, infrastruktura pa je ’hudič’, zato sta oba dela mesta dejansko celotno obdobje razdeljene Nemčije bila odvisna drug od drugega.

Med vožnjo ob Berlinskem zidu se tudi zavemo, kako vodnato je ozemlje mesta Berlin. Ne le da prečkamo nekaj jezer ali pa se vozimo ob njih, sledimo tudi južnemu kanalu Teltow in njegovemu odvodu Neuköllner Schiffahrtskanalu. Foto: Polona Balantič

V svoji tridnevni turi poti ob zidu nisem dosledno prevozila le zaradi ’privatizacije’ ozemlja ob obali jezera Groß Glienicker See. Mimogrede, dostop do obrežja se na Nemškem pogosto izkaže za misijo nemogoče. Večkrat sem namreč ob pogledu na zemljevid in (obstoječo?) pot ob obrežju upala na posedanje ob jezeru ali celo plavanje, a pogosto je dostop do brega nemogoč. Bregovi so pogosto privatizirani, Google maps pa ’laže’ oziroma nepozornemu obiskovalcu strani nakazuje pot ob obrežju, ki je v resnici pot za hišami ob njem.

Obvoz na poti ob nekdanjem zidu
Torej, drugi razlog, zakaj nisem prevozila izvirne poti, je bil obvoz. Tam v predelu Rudowa (popotnik na obronkih Berlina tudi hitro pomisli, da nenavadno veliko predelov nosi imena, ki zvenijo slovansko) je bil namreč zapovedan obvoz. To je zelo nezanimivo območje zasebnih hiš, avtomobilskih črpalk, pustih malih vpadnic, a tam, ko vstopiš na malo privlačnejšo pot, ki skozi obronek polj vodi do kilometrov ob rečnem kanalu, stoji mali kiosk. In vabi z jagodno bovlo.

Med najbolj idiličnimi so pogledi čez obsežna polja na južnem obrobju Berlina. Foto: Polona Balantič

Bovla je očitno med Nemci izredno priljubljena (redno na ponudbi v gledališčih, še posebej na gledaliških premierah) in kiosk je bil tam na ozemlju med puščobno cesto in vstopom na ’podeželje’ videti dokaj nadrealno. Kolesar pred mano (edini) se je ustavil in ustavila sem se tudi jaz. In nato nekaj kolesarjev. Očitno ima gospa strateško mesto. Kolesarji so sredi vročega dne naročali ocvrti krompir, pivo in berlinske polpete. No, bovla se je zdela bolj racionalna odločitev.

Vodno omrežje mesta Berlin
Berlin s svojo okolico je pravzaprav izredno vodnato območje. Okoli in tudi že sredi mesta, če se spomnim samo na Plötzensee v severnem predelu Berlina z zanimivo in spomeniško zaščiteno kopališko stavbo s konca dvajsetih let, je veliko jezer, tudi primernih za kopanje ali jadranje. In veliko je tudi umetnih kanalov. Ob enem takšnih, Neuköllner Schiffahrtskanalu, severnem odvodu bolj znanega Teltowkanala, se potem z jugovzhoda približujemo središču Berlina.

Ločiti prebivalstvo je enostavno, bolj zagonetna je infrastruktura. Mesti do konca obstoja dveh nemških držav nista docela ločili kanalizacije, Zahodni Berlin pa je bil od Vzhodnega odvisen pri odvozu smeti. Kot 'mesto-otok' z omejeno površino ni imel možnosti za veliko deponijo, zato so skozi določene mejne prehode smeti odvažali in odlagali na vzhodnonemškem ozemlju. Proti plačilu seveda. Foto: Polona Balantič

Ne le avtoceste, obstajajo tudi uradne vodne ceste
Tako kot pri nas avtoceste in regionalne ceste obstajajo v Nemčiji tudi vodne ceste. Teltowkanal tako povezuje vodno cesto Odra-Spree in vodno cesto Spodnji Havel (to je tisto območje, kjer smo bili že prej in prečkali veliki Wannsee). Pravzaprav je Teltowkanal južna rečna obvoznica Berlina, ob kateri sem se del poti peljala že po izstopu iz gozda, v katerega zapelješ kmalu po odmiku od Wannseeja.

Prvo lopato za njegovo gradnjo so v zemljo zasadili 22. decembra 1900 in 2. junija 1906 se je cesar Viljem II., tisti militantni ljubitelj razkošnih uniform, že lahko s svojo jahto Alexandria popeljal po njem. No, v resnici se ni mogel popeljati po celem, saj se je gradnja zavlekla še za nekaj mesecev. Namen kanala pa je bil spodbuditev razvoja industrije na južnem obrobju Berlina. Zanimivo je, da je Teltowkanal, čeprav povezuje vodno omrežje rek Havel in Spree, hidrološko gledano rokav reke Spree, torej tiste, ki teče skozi Berlin.

Vožnja ob njem se sprva zdi idilična, a začne presedati. Avtocesta za kolesarje sem poimenovala to široko in enolično pot, na kateri je veliko kolesarjev, nekaj hitrih voznikov rolerjev in pa … ja, to se zdi nenavadno in nerazumljivo, ljudi, ki se sončijo ali v visečih mrežah počivajo na skopem zelenem pasu med kanalom ter ’kolesarsko’ avtocesto in onkraj nje avtocesto oziroma prometno in hrupno vpadnico.

Ko se od juga usmerimo nazaj proti središču Berlina, ob poti, ki jo imenujem 'kolesarska avtocesta', naletimo še na nekaj zaščitenih ostankov zalednega zidu. To je bil zid, ki so ga videli Vzhodni Nemci, za njim pa je bil 'pas smrti', na drugi strani zamejen z drugim zidom, ki so ga videli Zahodni Nemci. Foto: Polona Balantič

Predor za prisluškovanje
Najdemo pa tam v približni oddaljenosti 6–7 kilometrov do Alexanderplatza (če arbitrarno izberem neko orientacijsko točko) dve zanimivi informacijski tabli. Prva govori o 450 metrov dolgem prisluškovalnem predoru, ki so ga zahodni zavezniki še pred gradnjo zidu, to je sredi petdesetih let, zgradili v tem območju. Do njegovega odkritja aprila 1956 so zahodni zavezniki 11 mesecev prisluškovali 440.000 telefonskim pogovorom, ki so bili zapisani na 50.000 kolutih tonskih trakov in ki so jih v tem obdobju dnevno pošiljali v ZDA in Veliko Britanijo, kjer jih je proučevalo okoli 60 ljudi. Operacija Gold/Stopwatch se je končala, ker je dvojni agent vse skupaj izdal Sovjetom …

Malo pred vstopom v ’urbani’ Berlin naletimo na še enega redkih ostankov zidu. Vendar je to, če uporabim nemški izraz, ’Hinterlandsicherungsmauer’. To je bil tisti zid, ki si ga v upanju na svobodo preplezal, zadaj pa so šele bile vse ’naprave’, ki so te izdale. Kdor je na tej lokaciji preplezal prvi zid, menda dolg 364 metrov, se je znašel neposredno pred signalnim stolpom … Ti štirje elementi tega zidu v zaledju so spomeniško zavarovani, delno zaraščeni v podrastju so videti precej neimpresivni, vendar besedilo na tablah – sploh na ozadju šuma vpadnice, po kateri se vsi vozijo neovirano – vzbudi slutnjo tistega občutka; stiske nekoga, ki ni mogel čez …

Kako je potekala hladna vojna, vidimo na jugovzhodnem predelu nekdanjega Berlinskega zidu, kjer nas tabla informira o predoru, skozi katerega so zahodne sile sredi petdesetih let prisluškovale telefonskim pogovorom na Vzhodu. 440.000 v 11 mesecih zabeleženih pogovorov (do odkritja predora) je analiziralo približno 60 ljudi v Veliki Britaniji in ZDA. Foto: Polona Balantič

In to je prevladujoči občutek ob idiličnih pejsažih, kjer postaneš ali posediš na obrežju, zreš čez polje in šele potem pomisliš, da je tu vendar bila meja. Res, minilo je že trideset let in zid in utrjena meja že več časa ne obstajata, kot sta obstajala, pa vseeno ... Vtis je predvsem rahlo nadrealen. Kilometri, prevoženi skozi naravo, v kateri ne opaziš ničesar neobičajnega ali vsaj ne bi, če ne bi bilo informativnih tabel, vodijo po meji med dvema režimoma, med dvema (zahtevanima) načinoma političnega mišljenja, med dvema možnostma vsakdana.

160 kilometrov – no, lažem, nekaj jih ostane za zadnjo etapo obdelave poti zidu skozi mesto – skorajda docela neopazne nekdanje meje je skoraj romarska pot po meji, ki je nepričakovano zaradi naslova stalnega prebivališča nekdanje Nemce ločila na ’te in one’, uničila prijateljske in sorodniške vezi, uničila osebne usode ...