V Berlinu se tudi trideset let po padcu zidu še vedno ogromno gradi. Kaj je nastalo na nekdanjem pasu smrti in v obnovljenih objektih, smo raziskali v oddaji Platforma. Foto: MMC RTV SLO

Prenzlauer Berg mi nikoli ni bil všeč. Vedno se mi je zdel kot trdnjava neke vrste novega mladega meščanstva, ki na trgu Käthe Kollwitz kupuje bio-ekozelenjavo po pretiranih cenah, ki si želi minimalistične vozičke za otroke po maksimalističnih cenah, ki iz svojega načina življenja – ki naj bi bil trajnosten – ustvarja ideologijo. In to cenovno ’zahtevno’ ideologijo brez brezčasnega ’chica’ v denimo zahodnonemških predelih Schönebergu ali Wilmersdorfu.

Oddaja Platforma z naslovom Berlinska utopija - 30 let kasneje bo na sporedu danes ob 22.50 na TVS 1.
Avtorica: Polona Balantič
Režiserka: Špela Kuclar

"Ko sem se tja priselil, so bili tam študenti, pa starejši ljudje, delavci, vse sorte," pravi nekdaj priljubljeni radijski moderator, sicer tudi gledališki režiser in predvsem avtor zabavnih, a kritičnih in poglobljenih predavanj z inserti starih filmov, poročil in videov (Videoschnipselvortrag), sicer pa tudi doktor filozofije Jürgen Kuttner. Srečava se v rdečem salonu gledališke stavbe Volksbühne, v kateri je 20 let nastopal prav s svojimi predavanji.
Opera na Vzhodu, opera na Zahodu, narodna galerija na Vzhodu, narodna galerija na Zahodu ...

Osnovna napaka NDR-ja je bila vzgoja za oportunizem. 90 odstotkov ljudi se je zatekalo v oportunizem. Delali so to, kar so delali vsi drugi. Čudno je bilo videti ljudi, ki so še 1. maja 1989 z zastavicami korakali mimo tribune. Pol leta pozneje, ko so odstavili Honeckerja in ga peljali v zatočišče, pa so stali tam, tolkli po njegovem avtu in vpili. Res odvratno. Ampak zdaj je bilo to dovoljeno, mogoče.

Jürgen Kuttner

Opera na Vzhodu, opera na Zahodu, državna knjižnica na Vzhodu, državna knjižnica na Zahodu ... Tudi ta hiša, torej gledališče Volksbühne, imenitna stavba v slogu ’Neue Sachlichkeit’ (nove stvarnosti), je simbol tega, kako je Zahod pravzaprav ’anektiral’ Vzhod Nemčije. Gledališče je po padcu Berlinskega zidu, še bolj pa po združitvi Nemčije in torej tudi obeh polovic mesta Berlin, doživelo velike spremembe. Tako kot za druge kulturne ustanove je po združitvi veljalo, da so gledališča ’podvojena’. Ko sta se namreč Vzhod in Zahod Nemčije in torej Berlina ločila, so na vsaki strani imeli svojo opero, pa svojo koncertno hišo, svojo fundacijo za varovanje pruske kulturne dediščine, svojo narodno galerijo …

Izvorni sedeži in prostori teh ustanov so bili sicer v vzhodnem delu mesta, tako da so na Zahodu vse te ustanove najprej morali zgraditi. Najočitnejši primer je Kulturni forum tik ob Potsdamskem trgu, kjer sta tudi filharmonija in pa državna knjižnica (prvotna je tik ob Humboldtovi univerzi na aleji Unter den Linden), sijajni arhitekturi Hansa Scharouna. Mimogrede, v tej knjižnici se zbirajo angeli v Wendersovem filmu Nebo nad Berlinom, iz lastnih izkušenj pa lahko povem, da sta študij in pisanje v ogromni čitalnici z ogromnimi steklenimi površinami in ogromnimi rastlinami precej prijetnejša kot v historičnem jedru knjižnice.

Konec 50. let v Vzhodnem Berlinu rojeni Jürgen Kuttner pravi, da sta se danes 'šik' predela Mitte in Prenzlauer Berg razvila v pravo monokulturo. Foto: MMC RTV SLO

Nihče ni šel več v teater. Teater je bil na ulici
Ampak če se vrnemo k teatru … Takoj po padcu Berlinskega zidu je bilo gledališčem težko. Ljudje so raje gledali dogajanje na ulicah, prihajanje oni z Vzhoda ali izlet na Vzhod sta bila boljši ’teater’ od umetniškega, pove dramaturg in režiser Donald Berkenhoff, ki še omeni, da so bili vzhodnonemški igralci veliko bolje izobraženi in trenirani kot zahodnonemški. Kmalu se je vse skupaj odrazilo tudi v repertoarju gledališč: "Naenkrat se je pojavilo razmišljanje zasebnih televizij, nekakšne kvote. Ni se več govorilo o umetniški vrednosti, le o številu gledalcev. To se je jasno odrazilo v repertoarjih, tudi pri gledališčih, ki jim je uspelo najti svojo nišo."

Svojo nišo je našel tudi Volksbühne, ki ga je med letoma 1992 in 2017 vodil Frank Castorf in ki je bil v tem času gledališče z jasnim političnim angažmajem. Sledila je farsa. Z letom 2017 je vodstvo prevzel v Belgiji rojeni Chris Dercon, pred tem direktor londonskega muzeja Tate Modern (2011–2017), ki je želel iz Volksbühneja ustvariti nekakšno spletišče vseh umetniških žanrov; prejšnji politični – levo usmerjen – poudarek je iz njegovega programa izostal; Volksbühne naj bi iz gledališča postal nekakšen hibrid umetniških disciplin. Sledil je upor, Dercon je odšel ...

V tem čudnem mestu, v katerem je domoval cesar, v katerem je bila weimarska republika, v katerem so 12 let razgrajali nacisti, ki je bilo po vojni popolnoma uničeno, se vse to nekako vidi in občuti. Za tem pa še vedno sanje o v pastelnih barvah naslikanem mesta iz kock, v katerem ljudje odkrivajo lepe stvari.

Jürgen Kuttner

Odstranimo še zadnjega umetniškega direktorja z Vzhoda
"Na koncu se je tudi tu zgodil ta trk Vzhoda in Zahoda,"
v svojem strastnem slogu govori Kuttner, "konec naj bo s tem Volksbühnejem, ki je preveč političen in še tega Vzhodnjaka ima za intendanta. Povsod so bili direktorji ljudje iz ZRN-ja, vsi intendanti so bili Zahodnjaki in zdaj je treba očistiti še zadnje nečisto mesto."

Jürgen Kuttner je rojeni Berlinčan, Vzhodni Berlinčan. Letnik 1958. Obiskoval je naravoslovno gimnazijo in pripisali so mu študij fizike. Sam je hotel študirati kulturne znanosti, a mu mesta najprej niso dodelili. Pač v slogu ’DDR-a’, ki ti je določil, kateri šport boš treniral, kaj boš študiral … Čez nekaj let se je izšlo in še pred svojim 30. rojstnim dnevom je tudi doktoriral. In po političnem prevratu postal radijski moderator.

Pogovorna oddaja o vsakdanjih izkušnjah
"Nisem prišel iz tradicije radia, preprosto sem sedel za mikrofonom, govoril berlinsko, imel napačen glas, kot doktor filozofije sem bil preveč kvalificiran za to delo, ampak sem se preprosto pogovarjal z ljudmi o njihovih izkušnjah srečevanja Vzhoda in Zahoda in vsak je lahko rekel, kar je želel," pove Kuttner in nadaljuje, "spomnim se ene oddaje, ko sva s kolegom – rojenem na Zahodu – preprosto pripovedovala svoji biografiji, torej kako je bilo, ko sva bila otroka, kako v šoli, med študijem. Na ljudi je to naredilo neverjeten vtis in teden pozneje sva dobila sporočilo, da so o tem naslednji dan razpravljali v šolah, da so ljudje kar v avtu obsedeli, ker niso hoteli nehati poslušati. Pri Marxu najdemo ta pojem idealni "gesamtkapitalist" (kapitalist), jaz pa sem bil na neki način idealni gesamtostler (idealni Vzhodnjak). Z Zahoda so me, denimo, vabili, da naj bi se udeležil televizijskih pogovornih oddaj in nastopal kot Vzhodnjak."

Predel Mitte je bil konec osemdesetih izredno zanemarjen, hiše so bile sive in umazane, pogosto brez ogrevanja in z zunanjimi stranišči, ponekod so vse od druge svetovne vojne ležale ruševine in na nekaterih pročeljih so bile še vedno sledi strelov, ki so nastale med zadnjimi boji za Berlin. Foto: MMC RTV SLO

Nikakor pa ni nikoli bil sentimentalen, kar se tiče življenja na Vzhodu. Do nekdanjih sodržavljanov ni le kritičen, ampak ostro kritičen. "Osnovna napaka NDR-a je bila vzgoja za oportunizem. 90 odstotkov ljudi se je zatekalo v oportunizem. Delali so to, kar so delali vsi drugi," in spominja se mučnih prizorov, "čudno je bilo videti ljudi, ki so še 1. maja 1989 z zastavicami korakali mimo tribune. Pol leta pozneje, ko so odstavili Honeckerja in ga peljali v zatočišče, pa so stali tam, tolkli po njegovem avtu in vpili. Res odvratno. Ampak zdaj je bilo to dovoljeno, mogoče."

Zdaj je center popolnoma enoplasten. Ali pa Prenzlauer Berg, kjer živim... Ko sem se priselil tja, so tam živeli študenti, starejši, delavci itd. Zdaj so vse hiše obnovljene in tam vlada monokultura. Tam so vsi stari nekaj čez 40 let, priselili so se pred desetimi leti, vsi pripadniki srednjega sloja, taki cepci, kot sem jaz. Gledališčniki, umetniki, novinarji, fizioterapevti in podobno. Vsi nekako pripadniki iste generacije. Najbrž jih je 80 odstotkov iz Zahodne Nemčije.

Jürgen Kuttner

Vsi so hoteli postati Zahodnjaki
Posebno poglavje v zgodovini tranzicije Vzhodne Nemčije v delu skupne nemške države je bila privatizacija, o kateri bom še pisala in ki sta jo vodila interes zahodnega gospodarstva in ideologija namesto splošnega interesa. Ta obrat na Zahod se je odrazil med ljudmi. "Ena od prvih stvari, ki so me po tranziciji jezile, je bilo to, da so vsi hoteli biti Zahodnjaki. Na Prenzlauer Bergu je so bili na ulicah kupi vzhodnega pohištva, ki je bilo še čisto uporabno, včasih celo lepo. Ljudje se niso hoteli več spominjati preteklosti niti slišati zanjo. Stanovanja so hoteli opremiti na novo in živeti na Zahodu. Potem so bili razočarani, ko vse ni bilo tako, kot so si zamislili."

In ob letošnji 30. obletnici odprtja nemško-nemške meje se vedno pogosteje poudarja, kaj je ’šlo narobe’. Zakaj je na Vzhodu manj ljudi, ki se čutijo zavezani demokratičnim vrednotam, zakaj dosega tam desna stranka AfD višji delež volivcev … Vzroki so kompleksni, vendar je krivda tudi na strani nekdanjih Vzhodnih Nemcev in njihovega nekritičnega pledoajeja za priključitev zahodni nemški državi. "Vsi tisti ljudje, ki so vzklikali Helmut, Helmut, Kohl, Kohl, in potem, ko je bil v Halleju leto pozneje (to je bilo leta 1991, ko so ga tedaj že tedaj že nekdanji Vzhodni Nemci ozmerjali z lažnivcem, op. P. B.), so ga obmetavali z jajci. to je bila ta komična norost. Najprej so vzklikali, mi tudi sodimo tja, … potem pa njaaa … izgubili smo delo in tako naprej. To je bila ta norost. Po sklenitvi monetarne unije (začetek julija 2990, op. P. B.) so ljudje so kupovali le zahodne izdelke. Denimo, delali so v tovarni jogurtov, kupovali pa so zahodnonemške jogurte, in so se čudili, da so izgubili službo. Delali so proti svojim interesom. To je bilo res mučno gledati."

Berlin se je v zadnjih letih zelo podražil in najemnine so skočile v nebo, in sicer tudi zaradi nespametne privatizacije mnogo najemnih stanovanj, ki so bila prej last mesta. Foto: MMC RTV SLO

Monokultura v središču mesta
Kuttner je bil tisti, ki sem si ga najbolj želela za sogovornika v oddaji, ker je rojen Berlinčan, doživel je gradnjo in padec zidu, je priljubljen, zabaven, obenem pa izobražen in izredno dober govorec in tako pravzaprav najboljši možen sogovornik na temo spreminjanja Berlina v zadnjih 30 letih. "Zdaj je center popolnoma enoplasten. Ali pa Prenzlauer Berg, kjer živim ... Ko sem se priselil tja, so tam živeli študenti, starejši, delavci itd.," pripoveduje o zgoraj omenjenem ’becirku’, "zdaj so vse hiše obnovljene in tam vlada monokultura. Tam so vsi stari nekaj čez 40 let, priselili so se pred desetimi leti, vsi pripadniki srednjega sloja, taki cepci, kot sem jaz. Gledališčniki, umetniki, novinarji, fizioterapevti in podobno. Vsi nekako pripadniki iste generacije. Najbrž jih je 80 odstotkov iz Zahodne Nemčije. Lahko si privoščijo višje najemnine ali pa so stanovanja kupili. Od tistega, kar je bilo nekoč tam, ni ostalo nič. Po 22. ali 23. uri je vse mrtvo."

Zakaj naenkrat gradijo z mislijo na preteklost? Zakaj nekako izginja identično? Turisti po mestu iščejo zid. Samo še košček ga je ostal in kar težko ga je najti. Zakaj so morali tako znova zgraditi mestni grad? Imamo simulacijski model ponarejene preteklosti.

Donald Berkenhoff

Prenzlauer Berg je predel, kjer je že v času Vzhodne Nemčije obstajala subkultura, Mitte (Center) pa je bil v nekaterih predelih v bližini zidu prazen in zanemarjen; čeprav je seveda tudi Prenzlauer Berg vse do velike obnove po združitvi Berlina ostal puščoben, siv in z množico stanovanj brez lastnega stranišča in centralnega ogrevanja. Vendar so predvsem v predelu Mitte še 50 let po koncu vojne obstale ruševine, na stavbah si videl sledi streljanja (tu so se namreč bíli zadnji boji za Berlin), ogrevanje, elektrika … To je bil luksuz. A prav to območje smo tudi v oddaji vzeli pod drobnogled, saj so se po združitvi Berlina prav sèm selili umetniki, odpirali so se galerije in klubi, danes je to kot Prenzlauer Berg, eden najdražjih predelov Berlina.

Stanovanja za milijonarje, ki pridejo za konec tedna
"Opažam, kako se povsod pojavljajo stanovanja milijonarjev. Razmišljam, kaj pritegne milijonarja, da si v Berlinu kupi stanovanje in ne živi tu, ampak nekje, kjer ves čas sije sonce, npr. v Los Angelesu. Kaj ga pritegne k temu? Kaj ga žene? Za konec tedna pride v Berlin in občuduje mesto. Gre v Berghain, Griessmuehle ali kak drug klub in se naslaja nad prijetnim ozračjem Berlina,"
strastno pripoveduje Mark Reeder, britanski glasbeni producent in glasbenik, ki je leta 1978 prišel v Zahodni Berlin in ostal, "hoče biti del tega in kupiti kako nepremičnino. Kaj pa potem? To je tisto ravnotežje, za katero morajo poskrbeti ljudje. Poskrbeti morajo, da bo umetniška plat mesta tista, ki bo narekovala njegovo identiteto. Umetniška svoboda, odprtost duha, ki odlikuje mesto."

Vse to in pa cenovno dostopni prostori za ustvarjanje in življenje je oblikovalo Berlin kot novo kulturno prestolnico Evrope. Mimogrede, v ’onem’ času si lahko zasedel prazno stanovanje, vplačal tri najemnine in si dobil pravico, živeti v njem. Drznost je bila zapoved, danes bolj ’ziheraštvo’. Tudi v umetnosti, denimo gledališki. "Gledališka umetnost (op. P. B.) se je pomeščanila se je in pomalomeščanila," Kuttner uporabi izraz ’verspiessert’, kar ima sicer v nemškem okolju še globlji podpomen od malomeščanstva oziroma je res slabšalen, "zdaj gre le še za modo. Tole bom rekel čisto pavšalno, to ne drži popolnoma, ampak danes živimo v svetu, kjer je gledališče le varovalka. Ljudje pridejo v gledališče, sedejo in pustijo, da jim potrdijo njihov svetovni nazor. Rasizem je sranje, ženske so tudi ljudje ... Vedno te aktualne teme, ’me too,’ polemike o migracijah, Alternativa za Nemčijo je nekaj groznega. Vse vedo že vnaprej, gredo v gledališče, to vidijo še enkrat na odru, pomislijo, da so imeli prav in da niso edini, in gredo domov. Skrajno dolgočasno."

Berlin je reven in seksi. No, reven zares ne več, pa seksi?
V Berlin se vsako leto – vsaj po enem od podatkov, ki sem jih zasledila – preseli do 40.000 ljudi. Ima 3,8 milijona prebivalcev. Mnogo jih pride zaradi mitskega slovesa mesta, ki se je oblikoval prav zaradi razrasta in razmaha umetniške in klubske scene, mesto samo pa se po koncu mandatov župana Klausa Wowereita, avtorja znamenite fraze, da je Berlin reven, ampak vseeno seksi, razvija v smer, ki ne ustreza vedno liniji liberalne in v prihodnost usmerjene miselnosti.

Simulacija ponarejene preteklosti
Turistov je ogromno, po mojem mnenju preveč, sploh tistih na kolesih in skirojih, ki (večina) se prevažajo tako brezglavo, kot sicer pohajajo naokoli peš, v mestu in okolici, denimo v Potsdamu, pa gradijo simulacijo preteklosti. Tu mislim predvsem na rekonstrukcijo (z dopustitvijo svobodne intervencije arhitekta v enem od pročelij) berlinskega mestnega gradu.

Vsi sogovorniki so izrazili mnenje, da je to zabloda in da se v mestu skuša selektivno zradirati preteklost. Kuttner med drugim omeni odstranitev Leninovega spomenika na nekdanjem Leninovem trgu in komentira, da če bi šlo za kip kakšnega vojskovodje, ki se je udejstvoval tudi v kolonialističnih podvigih starega Nemškega cesarstva, bi ta še vedno stal: "V tem čudnem mestu, v katerem je domoval cesar, v katerem je bila weimarska republika, v katerem so 12 let razgrajali nacisti, ki je bilo po vojni popolnoma uničeno, se vse to nekako vidi in občuti. Za tem pa še vedno stojijo sanje o v pastelnih barvah naslikanem mestu iz kock, v katerem ljudje odkrivajo lepe stvari," govori Kuttner.

Berkenhoff si postavlja podobna vprašanja: "Zakaj naenkrat gradijo z mislijo na preteklost? Zakaj nekako izginja identično? Turisti po mestu iščejo zid. Samo še košček ga je ostal in kar težko ga je najti. Zakaj so morali tako znova zgraditi mestni grad? Imamo simulacijski model ponarejene preteklosti."

Rekonstrukcija gradu, za katero so junija na tiskovni konferenci objavili, da je ne bodo odprli letos, ampak šele prihodnje leto, torej v zvezi s katero se razvija pripoved, ki jo poznamo iz primera prenove berlinske državne opere ali pa novega berlinskega letališča, je indic neke druge mentalitete, neke miselnosti, ki ni tista, ki je v Berlin zadnjih 30 let pritegovala množice ljudi, predvsem mladih in med njimi mnogo umetnikov. Kakšen je torej bil Berlin tik po združitvi, katere so njegove hibe danes … To smo na začetku septembra poskušali ugotoviti v nemški prestolnici in to poskušamo pojasniti v oddaji Platforma, Berlinska utopija – 30 let kasneje ...

Patforma: Berlinska utopija – 30 let kasneje, napovednik
Razstava Vzhodni Berlin – polovična prestolnica