Ko se je torej v enem mestu meja odpirala, se je drugje zaprtost komaj vzpostavljala, kot že tolikokrat v zgodovini, ki ji kljub ponavljajočim se lekcijam neradi zares prisluhnemo.

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije danes odpirajo razstavo Zidovi, s katero želijo ob vpogledu v zgodovino treh mest, nekoč razdeljenih s takšnimi in drugačnimi zidovi, spodbuditi k razmisleku o mejah, ko so nas in nas še vedno razdvajajo. Glavno izhodišče premisleka je Berlin in zid, ki je nemško mesto desetletja delil, dokler ni pred 30 leti dočakal svojega konca. Meja, ki je delila Gorico in Novo Gorico, je bila seveda drugačna, prav tako zgodbe in izkušnje njunih prebivalcev, še bolj pa zidovi, ki so bili in ki v glavah še danes razdvajajo Sarajevo. Vendar kljub drugačnim okoliščinam in dogajanjem je iz razmejevanj, ki so determinirala življenje v treh omenjenih urbanih prostorih, mogoče potegniti tudi vzporednice in podobna spoznanja.

Tudi sama razstava, ki je nastala v sklopu mednarodnega projekta Izza zidov: 1989–2019/Observing Walls: 1989–2019, se ne osredotoča na predstavljanje izkušenj posameznih mest, pač pa išče rdečo nit, povezavo, a tudi razlike, ki jih je prineslo razdvajanje. Kot pove kustosinja razstave in direktorica muzeja Kaja Širok, iščejo ob postavitvi splošno izkušnjo, ki ni vezana zgolj na ta tri mesta, ampak se je zgodila in se še vedno dogaja tudi drugje. "Tudi ko govorimo o zidovih in mejah teh treh izkušenj, želimo pokazati predvsem zgodbe ljudi in njihove spomine na dogodke, ki so se zgodili," pove.

Razstavo odpre zdaj že legendarni plakat kolektiva Trio Sarajevo, ki je vzporejal prav neke vrste kontinuiteto razmejevanja prek berlinske v sarajevsko izkušnjo. Nekaj, kar so konec osemdesetih let počeli že v kultni komični televizijski oddaji Top lista nadrealista, v kateri so v več skečih preroško napovedali krvave dogodke na Balkanu, le nekaj let po padcu Berlinskega zidu. Skeč Sarajevski zid je nastal nekaj let pred začetkom vojne v Jugoslaviji, natančneje leta 1988. Ideja zanj se je porodila ob velikih spremembah, ki so nastale ob rušenju Berlinskega zidu. V oddaji so si postavljali vprašanje – katero bo tisto mesto, ki bo po travmatični izkušnji obeh Nemčij dobilo nov zid, z njim pa nove probleme in razhajanja? Odgovor so našli v Sarajevu.

Vendar zid v Sarajevu, vsaj takšen, kot ga vidimo na fotografijah na razstavi, je zelo drugačen od meja, ki sta razmejevali Berlin in Gorici. "Na eni strani imamo zid, ki zraste v Berlinu, na drugi strani bodečo žico, ki je bila prvotna meja med Gorico in na novo nastajajočim mestom, a ga tukaj še ni. Nemara bo obiskovalcem najbolj presenetljiv moment – meja Sarajeva, ki je predstavljena z zaveso. Zidovi Sarajeva so imeli namreč drugačno funkcijo; to so bile zavese, ki so ljudi branile pred ostrostrelci. To je življenje za zaveso. Ta zavesa je zid, ki ljudem omogoča, da preživijo," razloži Kaja Širok.

Popolnoma različne izkušnje mest ponazorijo na začetku s splošnim orisom razmer in tremi zemljevidi. "V vseh primerih gre za urbane prostore, ki vsak na popolnoma svojstven način doživlja delitve – te so vezane bodisi na nacionalne težnje bodisi na etnične težnje, na vojne, na meje ali pa na ideološke razdelitve, ki so bile v 20. stoletju problem."

Problematika v vseh treh mestih je ponazorjena z različnimi tematskimi sklopi – najprej je na vrsti Razdelitev, sledijo Pobegi in prehodi, Nasilje in strah, na koncu pa Združitev in spomini. Vse zgodbe osvetljujejo s fotografijami, osebnimi pripovedmi ljudi in videoposnetki pričevanj oziroma dokumentarnimi oddajami na to temo.

Zgodbe Razdelitve pokažejo, kako različne so bile izkušnje vseh treh mest. V sklopu Pobegov in prehodov ter Strahu in nasilja so prisotne predvsem zgodbe iz Sarajeva in Berlina, medtem ko območje Gorice prikažejo tudi s posebno zgodbo iz leta 1950. "Gre za t. i. prehod metel, ko so ljudje z jugoslovanske strani neko nedeljo v pričakovanju, da bodo videli svojce na Italijanski strani, prešli mejo in se porazgubili po mestu. To je v zgodovini postalo znano kot nedelja sirkovih metel."

Pokažemo različne zgodbe, zgodovine in poti, kako so prebivalci teh območij iskali pot na drugo stran oziroma kako so iskali tudi sisteme preživetja, še razloži soavtorica razstave.

Ob vhodu pričaka obiskovalce deček pred ograjo in jih poziva, da se izrečejo, ali menijo, da meje potrebujemo ali ne. Obiskovalci to lahko storijo s pentljo, ki jo lahko zavežejo na eno ali drugo stran zidu.

Na vrhu spremlja pretresljive fotografije in spomine zgodovinski opomin, da zidovi niso le stvar 20. stoletja, pač si človek podobne meje postavlja od nekdaj – tu so Kitajski zid, Hadrijanovo obzidje, Anastazijev zid … Na koncu se vrne k povojnim zidovom prejšnjega stoletja, začenši z delitvijo Koreje, Cipra, do ograje med Slovenijo in Hrvaško ter Madžarsko in Srbijo. To so torej zgodbe, ki se nas neposredno dotikajo danes, poudari Kaja Širok.
Medtem ko govori prvi del razstave o delitvi in njenih posledicah, je drugi namenjen zgodbi združitve in temu, kako so ljudje doživljali konec neke dobe, ki jim je oteževala življenje.

"Posebno mesto smo namenili simbolični združitvi, ki je v noči na maj 2004 potekala na Trgu Evrope, ko je Slovenija vstopala v EU in se je to bralo kot prostor priključitve novih držav članic v Unijo. Na koncu imamo spomenike, ki so nastali kot opomnik o dogodku delitve in kršenju človekovih pravic. Tako se lahko obiskovalci spoznajo z opomnikom žrtvam Berlinskega zidu, Sarajevske vojne in simbolne združitve na Transalpini."

Razstavo sklenejo z zgodbami iz sedanjosti. Z dejavnostmi, v katere so vključevali mlade, iščejo odgovore na vprašanja, kako mladi doživljajo meje in kako razumejo svobodo. Tudi ta del se izraža predvsem s fotografijo in razmišljanji, ki nastajajo kot premislek ob opazovanju zgodovine in sedanjosti. V ta namen so priredili natečaj na Instagramu in v dveh mesecih prejeli 310 fotografij uporabnikov z vsega sveta, pove soavtorica postavitve Urška Purg. "Zelo smo presenečeni nad odzivom Amerike, veliko je tistih, ki obravnavajo razmere ob meji z Mehiko. Te se lotevajo z raznimi artističnimi kampanjami, s ponazarjanjem realnosti prehoda meje itd. Veliko fotografij prihaja iz Nemčije oziroma Berlina, potem pa so tu zidovi od Palestine do Slovenije, Trg Evrope, prav tako pa podobe individualnih doživljanj zidov v nas."

Mednarodna žirija je med prispelimi deli izbrala tri najboljša. Podoba Petre Godeša predstavlja intimno doživljanje razdvajanja v Sarajevu, vmesno polje med zasebnim in javnim. Nika Lobe in Katarina Babič sta ob fotografijo Rimskega zidu v Ljubljani pripisali misel: "Rimski zidovi niso mogli zaščititi Rimljanov, današnji zidovi ne morejo zaščititi nas". Tretja fotografija obrača objektiv v trenutne razmere ob meji med Mehiko in ZDA, kjer je James Cordero ob fotografiji padle igračke Supermana spomnil, da na tem območju potrebujejo heroje.

Razstava bo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije na ogled do 18. avgusta, septembra se seli v Berlin, novembra pa v Sarajevo. Poleg Muzeja novejše zgodovine Slovenije sodelujejo v projektu še Fundacija Berlinski zid (Nemčija), MMC RTV SLO (Slovenija), Beletrina, Muzej zgodovine BiH (Bosna in Hercegovina), Zavod Quarantasettezeroquattro 47/04 (Italija).