Helmut Schmidt se je želel čim prej 'znebiti' pogajanj z Jugoslavijo o realizaciji brionskega sporazuma in je bil pripravljen Jugoslovanom tudi priti nasproti. A bonski diplomati so presodili, da je kanclerjeva popustljivost nedopustna in da odpoved vključitvi berlinske klavzule v dogovor o jugoslovanskem črpanju 700 milijonov DEM vrednega kredita ni dopustna. Foto: Wikipedia Commons

"Tako bi se znebili te zadeve." Tako dokument, datiran z 10. septembrom 1974 in z naslovom Betreff: Kapitalhilfekredit für Jugoslawien in Höhe von 700 Mio DEM, hier: Wünsche der Jugoslawen zur Änderung des am 20. 7. 1974 paraphierten Abkommens (Zadeva: posojilo po pogojih kapitalske pomoči za Jugoslavijo v vrednosti 700 milijonov DEM, tukaj: Želje Jugoslovanov glede sprememb 20. 7. 1974 parafiranega sporazuma), navaja zahodnonemškega kanclerja Helmuta Schmidta, ki je želel s privolitvijo v tri jugoslovanske zahteve končati mesece mukotrpnih pogovorov o realizaciji tako imenovane brionske formule.

Ta je bila dogovor njegovega predhodnika Willyja Brandta in jugoslovanskega predsednika Josipa Broza - Tita o dodelitvi posojila Jugoslaviji v vrednosti 700 milijonov nemških mark, s čimer bi državi z dogovorom o dolgoročnem gospodarskem sodelovanju enkrat za vselej z agende medsebojnih pogovorov odstranili vprašanje plačila škode za nacistične zločine, storjene na ozemlju Jugoslavije. Čeprav sta Brandt in Tito sporazum sklenila že aprila 1973, so se pogovori vlekli še več kot leto dni.

V pogajanjih z Jugoslovani je vedno čutiti, da zadaj (za pogajalci, op. P. B.) tiči velika človečnost, ki sporoča: poskusil sem, da bi iztržil kar največ, ampak vidim, da ne gre; bodimo torej realistični in se obrnimo k rešitvi, ki jo lahko vsi sprejmemo.

Joachim Jaenicke, veleposlanik ZRN-ja v Jugoslaviji (1970-1974)

Gospodarski laik Brandt preide na posle
V zvezi s tem srečanjem Brandta in Tita je zanimiva dokaj cinična pripomba časopisa Der Spiegel, da je po dogovoru o vprašanju odškodnin, "gospodarski laik Brandt prešel na posle" (Der Spiegel, 30. 4. 1973). In v igri so dejansko bili veliki posli in interes Bonna za gospodarsko sodelovanje z Jugoslovani je bil velik. Brandt je tako omenil, da se podjetje Kraftwerk Union iz Mühleima, hčerinska družba podjetij AEG-Telefunken in Siemensa, poteguje za 650-milijonski projekt gradnje jedrske elektrarne v hrvaškem (!) Krškem. Glavni konkurent Uniona, ameriški energetski gigant Westinghouse (družba, ki je na koncu posel dobila), je Jugoslovanom ponudil boljše pogoje odplačevanja obresti za kredit, s katerim bi elektrarno zgradili, zato je Brandt v strahu pred izgubo projekta za Nemce Titu namignil: "Bil bi vam hvaležen, če bi našo ponudbo še enkrat preverili." Na Titov odgovor, da imajo Nemci konkurenta, pa je Brandt še dodal: "Ja, vem, Američane. Ampak mi Evropejci moramo vendar držati skupaj."

Tri standardne točke meddržavnih pogodb z ZRN-jem
ZRN je bil največji zahodni gospodarski in trgovinski partner Jugoslavije, Nemci pa so v Jugoslaviji videli trg in partnerja, s katerim bi lahko krepili svoje gospodarstvo in ki bi jim morda tudi pomagal do poslov na trgih neuvrščenih držav, na katere bi s samostojnimi akcijami morda težko prodrli, Jugoslovani kot pionirji neuvrščenosti pa so vendar imeli do njih ’neposreden stik’. Vse to tudi govori o obojestranskem interesu za sporazum o dolgoročni kapitalski pomoči, katerega podpis pa je skorajda preprečilo berlinsko vprašanje. Vsebina sporazuma o posojilu sicer ni bila sporna za nobeno od strani (čeprav si je Beograd v zadnji pogajalski fazi želel zagotoviti več svobode in se ogniti nadzoru porabe sredstev), jugoslovanska diplomacija pa je odnose na liniji Bonn-Beograd obremenila zaradi nasprotovanja sprejemu treh sicer standardnih točk meddržavnih sporazumov, s katerimi je Bonn tujim vladam dodeljeval posojila.

Ko sta Willy Brandt in Josip Broz - Tito spomladi 1973 dosegla dogovor o brionski formuli, se je govorilo o vstopu v obdobje nove ravni odnosov med ZRN-jem in Jugoslavijo, o obdobju, razbremenjenem z drugo svetovno vojno povezanih vprašanj. A dogovor o realizaciji formule ni bil enostaven in je odnose med državama bremenil še do konca leta 1974. Foto: Wikipedia Commons

Šlo je za klavzulo o ravnanju z dobrimi nameni, za privolitev v nadzor napredovanja projektov, za katere so namenili sredstva iz posojila, in za tako imenovano berlinsko klavzulo, ki je odnose med državama zapletla vsaj še enkrat v času kanclerja Helmuta Schmidta, ki sem ga podrobneje preučila. Ravno zato, ker je šlo – kot je argumentiral Bonn – za standardne člene tovrstnih meddržavnih sporazumov, je zunanje ministrstvo Schmidtovo privolitev v jugoslovanske zahteve zavrnilo, še posebej ostro pa je vsakršnemu popuščanju Jugoslovanom nasprotoval minister za gospodarsko sodelovanje Egon Bahr.

Kaj torej mislite, kaj zanima delavce jeklarne Witten AG? /.../ Razprava o teoriji je seveda pomembna – moj Bog, seveda; potrebni so temelji. Ampak diskurz s kolegom v študentski sobi je nekaj povsem drugega, kot pa če se poskuša intelektualni boj javnosti predstaviti kot neke vrste ključni vsebinski poudarek stranke. /.../ Vi se ukvarjate s krizo lastnih možganov, namesto da bi se posvetili ekonomskim razmeram, s katerimi smo soočeni.

Helmut Schmidt

Preden podrobneje predstavim zaplet v zvezi z berlinsko klavzulo in pojasnim, kakšen je sploh bil njen smoter, želim v drobni zastranitvi omeniti še zanimiv položaj kanclerja Schmidta, za katerega se je v času njegovih treh mandatov večkrat govorilo, da mu skoraj bolj kot v lastni zaupajo v opozicijski stranki krščanskih demokratov; iz vrst teh pa je bilo včasih slišati pripombe, da je Schmidtova edina napaka to, da pripada ’napačni’ stranki.

Mislite, da delavce tovarne Witten AG zanima ekonomska teorija?
Predvsem njegova gospodarska politika, ki naj bi kazala odklone od tradicionalne socialnodemokratske linije, je bila sporna za marsikoga na levem polju stranke SPD. Tako se je prav tega septembra 1974, ko se je vedno bolj mudilo s sprejetjem sporazuma z Jugoslavijo, na kongresu stranke SPD v Hamburgu pokazalo, da Schmidt uživa ugled in spoštovanje tako rekoč v vseh vplivnih krogih v Zahodni Nemčiji, le v svoji stranki ne. Schmidt se je moral manj kot pol leta po prevzemu kanclerskega položaja po odstopu Willyja Brandta skoraj na okopih braniti proti svojim kolegom, zagovor svoje gospodarske politike pa je v domačem Hamburgu gradil na predpostavki, da se SPD veliko preveč ukvarja s teorijo.

Ja, vem, Američane. Ampak mi Evropejci moramo vendar držati skupaj.

Willy Brandt

V zvezi s tem je znan njegov komentar: "Kaj torej mislite, kaj zanima delavce jeklarne Witten AG? /.../ Razprava o teoriji je seveda pomembna – moj Bog, seveda; potrebni so temelji. Ampak diskurz s kolegom v študentski sobi je nekaj povsem drugega, kot pa če se poskuša intelektualni boj javnosti predstaviti kot neke vrste ključni vsebinski poudarek stranke. /.../ Vi se ukvarjate s krizo lastnih možganov, namesto da bi se posvetili ekonomskim razmeram, s katerimi se spoprijemamo."

Nemški tednik Spiegel je o dogovoru Tita in Brandta poročal kot o dogovoru v kontekstu Brandtove nove vzhodne politike. V besedilu pa zasledimo tudi rahlo posmehljiv namig na Brandtovo ekonomsko znanje, češ da je gospodarski laik Brandt prešel na temo gospodarskih poslov. Foto: Wikipedia Commons

Večji strah pred inflacijo kot pred jedrskim orožjem
Tovrstne izjave Helmuta Schmidta, ki si je zaradi ostrega jezika že kot mlad poslanec prislužil tudi vzdevek Schmidt Schnauze (Gobec Schmidt), lahko sicer razumemo le na ozadju poznavanja njegove življenjske poti, odraščanja v času vzpona nacizma in gospodarske krize v tistem obdobju. Za Schmidta je namreč veljalo, da se je bolj bal inflacije kot pa denimo jedrskega orožja. Moramo tudi vedeti, da se je njegov prihod na kanclerski položaj zgodil v mesecih po izbruhu naftne krize, ki je mnogo držav pognala na pot vrtoglavega zadolževanja, ZRN pa grozila z visoko brezposelnostjo.

V mesecih pred prevzemom kanclerskega položaja je tako Schmidt razmišljal o tako imenovani izvorni katastrofi (Ur-Katastrophe) 20. stoletja: globoki gospodarski krizi, v kateri se države zatekajo k restriktivnim ukrepom in omejujejo svobodno gospodarsko sodelovanje in trgovino, kar spremlja hkraten vzpon radikalne politike.

Dramska struktura katastrofe ali Schmidtova napoved gospodarske krize v treh dejanjih
V tem duhu je aprila 1974 napisal strateški dokument, v katerem je koncipiral mogoč razvoj katastrofe in ki ga je naslovil na najbližje sodelavce. Njegovo izhodišče je bila, kot je zapisal gospodarski zgodovinar Werner Abelshaueser, ugotovitev, da se svet nahaja v "globoki inflacijski krizi, kakršne v mirnem času še nismo doživeli" in ki jo spremljajo znanilci nacionalno-egoističnih posegov v mednarodno trgovino in pojavi recesije.

Propad monetarnega sistema iz Bretton-Woodsa leta 1971 je Schimdt identificiral kot prolog, naftno krizo pa kot začetek prvega dejanja katastrofičnega razvoja. Na tem temelju je razvijal kompleksne morebitne scenarije nadaljevanja drame in se pri tem navezoval na gospodarsko krizo s konca dvajsetih let in na politično radikalizacijo v tridesetih letih 20. stoletja. Pisal je tudi o mogoči biletarizaciji mednarodne trgovine, o možnostih nastajanja surovinskih kartelov, o poskusih avtarkije, o stagnaciji ali celo upadu realnih dohodkov v industrijskih državah in pa o čedalje večjem obubožanju nerazvitih držav, ki niso imele lastnih surovin. Rešitev je videl v mednarodno dogovorjeni stabilizacijski politiki, ki bi jo vodila plemenita moralna in politična misel.

Tudi na ozadju tega lahko bolje razumemo njegov pledoaje za čim hitrejšo rešitev sporazuma z Jugoslavijo, saj je največjo grožnjo mednarodni stabilnosti videl v vseh kazalcih prekinitve gospodarskega sodelovanja in zatekanja držav v protekcionizem in avtarkijo.

Zunanje ministrstvo, ki ga je v Schmidtovih vladah vodil Hans-Dietrich Genscher, je nasprotovalo ugoditvi jugoslovanski zahtevi po umiku berlinske klavzule. Foto: Wikipedia Commons

Kaj je bila berlinska klavzula?
Kaj je torej bila berlinska klavzula oziroma Berlin-Klausel? Da bi razumeli berlinsko klavzulo v njenem izvornem pomenu besede, je treba pojasniti, da v času obstoja obeh nemških držav zahodnonemški zakoni in pa meddržavne pogodbe, ki jih je sklepala vlada v Bonnu, niso imeli avtomatske veljave na ozemlju zahodnega Berlina. V skladu z izjavo o statusu štirih velesil iz leta 1945 so namreč odgovornost za Berlin kot celoto (kot tudi za celotno nemško ozemlje) imele vse štiri vélike zmagovalke v drugi svetovni vojni, ki so po kapitulaciji Tretjega rajha nadzirale ozemlje poraženega agresorja. Zato so morali vsak na novo sprejeti zakon izrecno potrditi še poslanci berlinskega parlamenta, meddržavne pogodbe pa so vsebovale posebno klavzulo o njihovi veljavnosti za Berlin (Zahod).

Berlinska klavzula zoper gospodarsko osamitev zahodnega Berlina
Vlada kanclerja Ludwiga Erharda (1963‒1966) pa je še razširila pomen berlinske klavzule, in sicer v primerih sklepanja sporazumov o gospodarskem sodelovanju ali dodeljevanju posojil. Šlo je za ukrep, s katerim je Bonn skušal preprečiti gospodarsko osamitev in nazadovanje zahodnega Berlina, iz katerega se je po vojni in razdelitvi Nemčije odselilo veliko podjetij, odhajali so premožnejši prebivalci, odtekal je kapital. Ogroženost gospodarske vitalnosti zahodnega Berlina pa je seveda še zaostrila postavitev berlinskega zidu, ukrepa za fizično osamitev zahodnonemškega otoka sredi NDR-ja. Zato so v sporazume, kakršen je bil ta z Jugoslavijo, vnašali zahtevo po preferenčni obravnavi mesta Berlin (Zahod) pri sklepanju pogodb s podjetji, v sodelovanju s katerimi je država prejemnica posojila sredstva porabila.

Ko so avgusta 1961 potekale prve demonstracije proti izolaciji zahodnega Berlina, se večina ljudi še ni zavedala, da lahko zid ogrozi samo preživetveno sposobnost zahodnega Berlina. Večina je protestirala proti možnosti shajanja s prijatelji in obiskovanja s sorodniki, ki so živeli v Vzhodni Nemčiji. Foto: Wikipedia Commons

In temu je jugoslovanska stran skorajda celotno leto 1974 vztrajno nasprotovala oziroma je želela zahtevo preferenčne obravnave zahodnega Berlina prestaviti v posebni pismi, ki bi si jih obe strani izmenjali ob podpisu sporazuma. Treba je dodati, da posojilo, ki ga je Jugoslavija dobila s tem sporazumom, ni bilo namenjeno ’prosti porabi’. Brionski sporazum je določal, da se 700 milijonov mark nameni rabi storitev nemških podjetij za realizacijo določenih, predvsem infrastrukturnih projektov v Jugoslaviji in pa za plačilo uvoza dobrin nemških proizvajalcev. Tako sta bila sporazum in z njim določeno posojilo namenjena krepitvi dolgoročnega nemško-jugoslovanskega sodelovanja na gospodarskem in drugih področjih.

Odpoved 5. členu bi nakazala spremembo stališča Jugoslavije do zahodnega Berlina
Intenzivnost diplomatske aktivnosti, ki jo je sprožilo vprašanje dajanja prednosti berlinskim podjetjem pri realizaciji sporazuma, dokumentira niz dokumentov, ki jih je zahodnonemška zunanjepolitična centrala pošiljala na veleposlaništvo v Beograd in v njih utemeljevala nedopustnost odpovedi 5. členu v sporazumu. Med drugim je bilo vedno znova poudarjeno, da bi drugačna pogodbena rešitev za poseben status mesta Berlin v politiki ZRN-ja nakazala spremembo v stališču Jugoslavije do zahodnega Berlina. Premik berlinske klavzule v posebno pismo ali v izjavo, predano ob podpisu sporazuma, bi druge države lahko razumele kot signal, da jugoslovansko vodstvo ne priznava potrebe za posebno prizadevanje za ohranjanje povezanosti zahodnega Berlina z matično državo.

Zgodaj jeseni 1974 je zadeva postajala problematična, saj bi bilo v primeru neuspešnosti pogajanj do konca leta ogroženo črpanje prve tranše posojila, to je 280 milijonov DEM. Ta sredstva so bila namreč zagotovljena v okviru zahodnonemškega proračuna za leto 1974, finančno ministrstvo ZRN-ja pa je opozarjalo, da ta sredstva ob izostanku podpisa in posledične nerealizacije sporazuma do konca fiskalnega leta 1974 ne bi mogla biti izplačana v naslednjem proračunskem letu, ker bi to ogrozilo finančno stabilnost ZRN-ja in preobremenilo njen proračun za naslednje leto.

Zahodni Berlin kot otok sredi Vzhodne Nemčije je bil gospodarsko izredno ranljiv. 'Dislocirana' lega in pa omejitve transporta do dežel ZRN-ja sta oteževala delovanje podjetij s sedežem v Zahodnem Berlinu. A da tudi ta ne bi odšla, je poskušala vlada v Bonnu na različne načine stimulirati njihove posle. Eden izmed ukrepov je bila tudi berlinska klavzula. Foto: Edmund Kasperski/Stiftung Berliner Mauer ((Mauer-Fotos)

O berlinski depeši razpravljajo tudi na svečanih večerjah
Posebej zanimivi so dokumenti, ki poročajo o neformalnih pogovorih o zadregi s sporazumom. V depeši, datirani s 27. oktobrom, je tako denimo svetnik na zahodnonemškem veleposlaništvu v Beogradu Hansjörg Eiff (od leta 1988 je bil Eiff tudi zadnji veleposlanik ZRN-ja v še združeni Jugoslaviji) poročal o pogovoru veleposlanika Joachima Jaenickeja z državnim sekretarjem na ministrstvu za zunanje zadeve Lazarjem Mojsovim (med letoma 1982 in 1984 zunanjim ministrom v vladi Milke Planinc) na neki večerni prireditvi. Jaenicke je poročal, da negotovost glede usode brionske formule stopnjuje za november (12.–15. november 1974) predviden Titov obisk v Vzhodnem Berlinu in da mu je Mojsov sporočil, da če sporazum ne bo podpisan do Titovega odhoda v NDR, "ne more garantirati za nadaljnje posledice".

To poročilo je zanimivo na ozadju ocene veleposlaništva, da Jugoslavija odnosom z NDR-jem pripisuje sicer manjši pomen kot odnosom z ZRN-jem, vendar bi izostanek podpisa sporazuma do Titovega obiska v vzhodnem Berlinu pomenil ponižanje za Jugoslovane in bi zato lahko pripeljal do tega, da bi odnosom z NDR začeli pripisovati večji pomen. Zato je opozoril na potrebo po iskanju drugačnih možnosti za rešitev zadrege s 5. členom: "Lahko predvidevamo, da bi Jugoslovani privolili tudi v skupno izjavo, morda jo celo preferirajo".

Lahko predvidevamo, da bi Jugoslovani privolili tudi v skupno izjavo, morda jo celo preferirajo.

Hansjörg Eiff, leta 1974 svetnik veleposlaništva ZRN v Beogradu

Jugoslaviji bolj naklonjeni nemški diplomati na jugoslovanskem terenu
Na podlagi depeš, ki jih je veleposlaništvo pošiljalo v Bonn, je mogoče sklepati, da so bili nemški diplomati v Beogradu, na čelu z veleposlanikom Jaenickejem, veliko bolj kot zunanji minister Genscher in Egon Bahr naklonjeni iskanju kompromisne rešitve, ki bi se vsaj malo približala jugoslovanski želji po izognitvi vključitve berlinske klavzule v sporazum. To večjo naklonjenost jugoslovanskim interesom s strani diplomatov na jugoslovanskem terenu je tudi sicer pogosto zaznati v dokumentih diplomatske korespondence.

Tozadevno se mi je iz raziskovalnega dela najbolj vtisnil v spomin Jaenickejev zapis ob koncu njegovega mandata v Jugoslaviji, v katerem je poročal o poslovilnem obisku pri zunanjem ministru Milošu Miniću: "V pogajanjih z Jugoslovani je vedno čutiti, da zadaj (za pogajalci, op. P. B.) tiči velika človečnost, ki sporoča: poskusil sem, da bi iztržil kar največ, ampak vidim, da ne gre; bodimo torej realistični in se obrnimo k rešitvi, ki jo lahko vsi sprejmemo."

Beograd na koncu sprejme vse zahteve Bonna
Prav ta strategija je bila ’na delu’ tudi v primeru pogajanj o zadevi Berlin in sporazumu o realizaciji brionske formule. Obsežne korespondence o tej zadevi, ki je zaznamovala jesen 1974 in ki sem jo podrobno popisala v disertaciji Helmut Schmidt in Jugoslavija, na tem mestu ne želim in zaradi formata besedila niti ne morem popisovati. Zadeva se je končala na začetku decembra, ko je jugoslovanska stran na koncu tik pred zdajci sprejela vse zahteve Bonna.

Berlinski zid je z vidika ZDA morda res 'zacementiral' hladnovojni položaj v Srednji Evropi in začasno ustavil možnost stopnjevanja napetosti, a je bil obenem resna grožnja preživetju zahodnega Berlina in njegove ekonomije. Foto: Stiftung Berliner Mauer

5. decembra je tako referent za Nemčijo Krstić svetniku veleposlaništva ZRN-ja Eiffu predal še zadnji jugoslovanski odgovor, utemeljitev odločitve za privolitev v nemške zahteve. V njej so Jugoslovani sporočali, da jugoslovanska vlada sprejema nemško prošnjo, ki temelji na upoštevanju notranjepolitičnih razlogov in da jugoslovanska stran ob podpisu sporazuma ne bo podala svoje razlage 5. člena. Beograd je še poudaril, da jugoslovanska stran upošteva pomen tega sporazuma in njegovo v preambuli izraženo politično vsebino in da si zato tudi prizadeva prispevati k čimprejšnjemu podpisu sporazuma. Glede na predhodna večmesečna pogajanja je zanimiv pripis: "Krstić je še pojasnil, da se v jugoslovanskem stališču do Berlina (West) ni nič spremenilo in da bo to tudi razloženo, če bo izražena potreba po tem."

Datumsko zadnji dokument, ki sem ga pregledala in ki je bil izdan pred podpisom sporazuma, je bila depeša o tem, da je Jaenicke dan pred datumom, predvidenim za podpis, vodji oddelka Zahodna Evropa v jugoslovanskem zunanjem ministrstvu Maksiću predal non-paper. V njem je razložil, da je vlada ZRN-ja preučila jugoslovanski odgovor, datiran s 5. 12. Z zadovoljstvom je ugotovila, da se je jugoslovanska stran odrekla interpretativni izjavi o 5. členu. Non-paper je sklenil z besedami: "Vseeno moramo poudariti, da ZRN razume 5. člen tako, kot je zapisan, in da se ni nič spremenilo v jugoslovanskem položaju do Berlin-Klausel." Maksić se je poslovil z zagotovilom, da jugoslovanska stran ne namerava podajati dodatnih izjav ali interpretacij in da jugoslovanska vlada meni, da bi sporazum lahko podpisali 10. 12. ob 12. uri. In tako se je zgodilo.

Land Berlin? Groß Berlin? Berlin (West)? Ali nemške terminološke napake ...
Vprašanje statusa zahodnega Berlina je odnose med državama v času kanclerja Schmidta zaostrilo še v kontekstu sprejemanja sporazuma s spodbujanjem investicij (Investitionsförderungvertrag), pogovori o katerem so se vlekli več kot desetletje, v veljavo pa je nato stopil šele leta 1990, torej tik pred propadom Jugoslavije. Ta primer (dokumenti, na katere se sklicujem v nadaljevanju, so z začetka osemdesetih let) pa je zanimiv zaradi ’nemške napake’ oziroma zaradi upravičenosti jugoslovanskega protesta in dokaza o spretnosti beograjskih diplomatov.

Bonn je namreč tokrat v sporazum želel vključiti določilo o preferenčni obravnavi ozemlja 'Land Berlin', torej Dežela Berlin. Pojem se je izvirno navezoval na celotni Berlin pred njegovo razdelitvijo oziroma na tako imenovani Véliki Berlin ali 'Groß Berlin', zaradi česar bi sprejem standardne nemške formulacije, da pogodba velja tudi za 'Land Berlin', impliciral, da Jugoslavija oziroma obe pogodbeni partnerici veljavnost sporazuma razširjata tudi na vzhodni Berlin, torej na prestolnico Nemške demokratične republike. Česar seveda Beograd ni želel in mogel sprejeti.

Ob tem je Beograd kot precedenčnega izpostavil primer Avstrije, ki je v pogodbah z ZRN-jem od leta 1977 naprej uporabljala naslednjo formulacijo, čeprav je bila ta pri vsakem posamičnem primeru izražena zgolj interno, to je pred avstrijskim parlamentom:
"Člen … omogoča v skladu z "uveljavljenim postopkom", omenjenim v sporazumu štirih sil z dne 3. 9. 1971 (Priloga IV), razširitev področja veljavnosti pogodbe na zahodne sektorje, v katerih veljajo tudi že doslej sklenjene pogodbe med obema strankama. Pojem 'dežela Berlin' se nanaša na zahodne sektorje Berlina."

Nemška stran pravilnosti jugoslovanskega sklepanja sicer ni mogla izpodbijati, je pa Bonn od jugoslovanske strani poskušal pridobiti razlago, zakaj Beograd ni več pripravljen sprejemati klavzule o Berlinu. Upoštevali so možnost, da želi "Jugoslavija spremljevalno izjavo očitno uporabiti kot alibi proti Vzhodnemu bloku", a indicev za pritisk z Vzhoda kot tudi za notranji pritisk niso zaznali. Najverjetnejšo razlago so našli v prizadevanju Jugoslavije, da bi z distanciranjem od klasične berlinske klavzule utrdila svojo vlogo med neuvrščenimi.
Da pri standardni formulaciji ne more vztrajati, je Bonnu postalo jasno, ko je Beograd predstavil dokument, v katerem je jugoslovanska vlada 20. januarja 1956 v zvezi s sklepanjem sporazuma o zaščiti znanstvenih in avtorskih pravic (podpisan 21. 7. 1954) ter v zvezi z mednarodnim sporazumom o zaščiti podmorskih telegrafskih zvez (14. 3. 1884), podala interpretacijo, da "Berlin v tako imenovani berlinski klavzuli pomeni Berlin (zahod) ali zahodni Berlin".

Elegantna rešitev z izjavo v obliki "non-paper"
Leta 1981 je nemški strani tako postalo jasno, da brez jugoslovanske interpretativne izjave sporazuma ne bo mogoče sprejeti. Od takrat naprej je šlo Bonnu predvsem za to, kako bi vse skupaj izvedli čim bolj diskretno; na koncu je tudi Beograd privolil v predajo neformalne in nikjer zabeležene izjave v obliki "non-paper", ki da bi jo lahko predali tudi ob kakšni drugi priložnosti in ne nujno neposredno ob podpisu sporazuma. Predajo izjav so opravili 5. in 6. novembra 1981 v Beogradu. Zadeva se je zaključila s preprosto predajo jugoslovanske izjave:
"/…/ potrjujem prejem vašega sporočila, datiranega s 5. novembrom 1981, ki se je glasilo:
'Gospod minister, v čast mi je, da v imenu vlade Zvezne republike Nemčije lahko potrdim, da se oznaka "Dežela Berlin" v pogodbah med Zvezno republiko Nemčijo in Socialistično federativno republiko Jugoslavijo nanaša na Berlin (Zahodni). Dovolite mi, gospod minister, zagotovilo mojega najvišjega spoštovanja.
Sporočam Vam, da je moja vlada Vaše sporočilo sprejela v vednost."

Do konca negotov položaj in preživetje Zahodnega Berlina
V dneh neposredno po začetku gradnje berlinskega zidu je tedaj še župan zahodnega Berlina in poznejši kancler Willy Brandt razočarano opazoval nepripravljenost ameriškega predsednika Kennedyja na intervencijo ali vsaj oster odziv na gradnjo berlinskega zidu. Za Američane je bila zadeva sprejemljiva, dokler zid ni kršil njihovih pravic kot ene od štirih velesil, odgovornih za nemško ozemlje in dokler je bilo videti, da je takšen sklep berlinske krize ’zacementiral’ položaj okoli Berlina. A za nemško stran ni bilo tako preprosto. Tudi pogovori o sporazumih z Vzhodno Nemčijo, za katere si je Brandt še posebej prizadeval v kontekstu svoje nove vzhodne politike in ki naj bi vsaj olajšali življenje Nemcev v obeh nemških državah in omogočali stike med prijatelji in družinskimi člani na različnih straneh zabetonirane meje, so govorili o tem, da preživetje zahodnega Berlina nikoli ni bilo samo po sebi umevno.

Podobe o radoživi kulturni alternativi, mladih, ki jih je vleklo v Berlin, vabijo k napačni predstavi … Cestni koridor je bilo mogoče zapreti, podjetja v zahodnem Berlinu bi hitro lahko ostala brez vsakega posla, ljudje bi potem mestu otoku lahko obrnili hrbet … Obstoj zahodnega Berlina in zagotavljanje blagostanja njegovih prebivalcev sta v resnici bila ves čas vprašanje diplomacije in to je tudi pojasnilo, zakaj se Bonn ni želel in ni mogel odpovedati na videz tako drobnemu členu v njegovih standardnih mednarodnih pogodbah.