Poleti 1961 je mnogo ljudi slutilo, da bo vodstvo NDR-ja sprejelo neki drastični ukrep za zajezitev izseljevanja ali pa bo država ostala brez dobršnega dela delovno aktivnega prebivalstva in bo zato ekonomsko še šibkejša, a malokdo si je verjetno predstavljal, da bo zrasel zid in skoraj za tri desetletja ločil nemške družine in prekinil prijateljstva. Foto: Stiftung Berliner Mauer

"Bilo je med četrto in peto uro zjutraj, volilni vlak je ravnokar prispel v Hannover, ko so me zbudili. Železniški uslužbenec mi je predal nujno obvestilo iz Berlina. Pošiljatelj: Heinrich Albertz, šef senatnega kanclerstva. Vsebina: Vzhod zapira mejo med sektorji. Ali bi se lahko nemudoma vrnil v Berlin?" (Gunter Hoffmann: Willy Brandt und Helmut Schmidt. Geschichte einer schwierigen Freundschaft) Tak brzojav je prejel kasnejši kancler Willy Brandt, ki je bil tiste tedne nenehno na poti zaradi vedno bolj zaostrene volilne kampanje, v kateri je prvič kot kanclerski kandidat socialnih demokratov nastopil proti kandidatu krščanskih demokratov in tedanjemu kanclerju, 85-letnemu Konradu Adenauerju.

Če bo tok ljudi še naprej tako močan, kot je bil tega julija, bo cona ostala brez cele generacije, kot Nemčija po tridesetletni vojni.

Der Spiegel, 9. 8. 1961

To je bila tista kampanja, v kateri je Adenauerjeva stranka želela očrniti Brandta kot izdajalca. Formula Brandt alias Frahm (Willy Brandt se je rodil kot Herbert Frahm) je namigovala na to, da si Brandt v 12-letni emigraciji imena ni spremenil kar tako, Adenauerjev obrambni minister Franz-Josef Strauß, ki je sicer moral že naslednje leto odstopiti zaradi podkupovanja, pa je formuliral znameniti stavek: "Nekaj pa vendar moramo vprašati gospoda Brandta: Kaj ste tam zunaj počeli 12 let? Mi vemo, kaj smo počeli mi, ki smo ostali tu." Ob tem vprašanju bi se seveda lahko tudi ironično posmehnili …

Willy Brandt je v prvih dneh po zaprtju meje in začetku gradnje zidu zahodnim zaveznikom zameril, da jih skrbijo le njihove pravice, malo pa naj bi jim bilo mar za potrebe, pravice in žalostno usodo Berlinčanov. Foto: Wikipedia Commons

Pravice, ki so zadevale Berlin kot celoto, so ravnokar vrgli v smetnjak zgodovine

Willy Brandt

Kakor koli, Adenauer je presodil, da mu zaradi berlinske krize ni treba prekiniti volilne turneje in se je 40 ur po zaprtju prehodov med vzhodnim in Zahodnim Berlinom v Regensburgu, potem ko so mu ‒ kot je 23. 8. pisal Der Spiegel ‒ podarili 22 regensburških klobas in 22 redkev (zanj in za njegovih 21 vnukov), pred 20.000 poslušalci iz Brandta celo rahlo norčeval. Brandt, od leta 1957 župan Zahodnega Berlina, se je tedaj že vrnil v svoje mesto in svetu sporočil: "Berlinski senat pred celim svetom vlaga tožbo zaradi protipravnih in nečloveških ukrepov tistih, ki delijo Nemčijo, zatirajo Vzhodni Berlin in ogrožajo Zahodni Berlin."

Berlinska kriza se je zgodila sredi vroče volilne kampanje, v kateri je Willy Brandt prvič nastopil kot kanclerski kandidat, zaznamovala pa jo je ostra kampanja krščanskih demokratov proti Brandtu, ki so ga skušali očrniti zaradi tega, ker je leta nacistične diktature preživel v tujini in si tudi spremenil ime. Foto: Wikipedia Commons

Nikomur ni mar za usodo Berlinčanov
Willyja Brandta je po 13. avgustu prevzel občutek, da za Zahodni Berlin pravzaprav nikomur ni mar oziroma da je zahodnim zaveznikom prav malo mar za to, kako bo zid vplival na življenja Berlinčanov. Kasneje je Brandt izvedel, da je ameriški predsednik John F. Kennedy novico o gradnji zidu sprejel med oddihom na jahti. Zanimalo ga je menda zgolj to, ali zid ne krni pravic zaveznikov v Zahodnem Berlinu, nikakor pa ne, kot se je izrazil Brandt, da so pravice, "ki so zadevale Berlin kot celoto, ravnokar vrgli v smetnjak zgodovine." Kennedy je želel le vedeti, ali Hruščov snuje kakšen zločest načrt proti Zahodnemu Berlinu, vse drugo je bilo obstranskega pomena. In ko je njegov "poslanik", zunanji minister Lyndon B. Johnson, 19. avgusta prispel na ozemlje treh zahodnih sektorjev, ni Berlinčanom predal nobenih spodbudnih besed. Edino, kar je kot Kennedyjev zastopnik lahko sporočil Berlinčanom, je bila vsebina pisma, v katerem je Kennedy dal na znanje, da vojaški konflikt v nobenem primeru ne pride v poštev.

Obstaja možnost, da bo iz njegove (Ulbrichtove, op. P. B.) države delavcev in kmetov nastala država brez delavcev in kmetov.

Der Spiegel, 9. 8. 1961

Začetek nove vzhodne politike
Začetek postavljanja zidu je pravzaprav konsolidiral hladnovojni položaj v Nemčiji, jo zacementiral in Berlin iz vroče za nekaj desetletij spremenil v hladno točko hladne vojne, v skoncentrirani mikrokozmos konstelacije nasproti si stoječih sil. Pravzaprav je v teh dnevih nastajal zametek nove vzhodne politike, velikega političnega projekta, ki je Willyju Brandtu kot zveznemu kanclerju leta 1971 tudi prinesel Nobelovo nagrado za mir in katerega geslo je bil "Wandel durch Annäherung" (Sprememba prek približevanja). Tako je bil v ospredje postavljen "proces, s katerim bi v Nemčiji in v Evropi prešli iz (stanja. op. P. B.) urejenega bivanja drug ob drugem (Nebeneinander) v bivanje drug z drugim (Miteinander)." (Christian Hacke: Die Außenpolitik der Bundesrepublik Deutschland)

Mnogo Berlinčanov je hodilo na delo iz ene polovice Berlina v drugo, mnogo jih je imelo prijatelje in družine na obeh straneh meje, zato je zaprtje meje dobesedno prekinilo osebno zgodovino ljudi. Foto: Wikipedia Commons

Brandtu in njegovemu tesnemu sodelavcu Egonu Bahru, ki je tudi bistveno prispeval k formulaciji nove vzhodne politike, je šlo za iskanje načinov, s katerimi bi presegli razcepljenost nemškega naroda in bi kljub še naprej zarisani meji med Vzhodom in Zahodom omogočili stike med ljudmi, postavili sistemske možnosti, da se prekinjena prijateljstva obnovijo, sorodniški stiki znova vzpostavijo.

Celotno torkovo popoldne je gospod Heinrich (von Brentano (1955‒1961), zunanji minister ZRN-ja, zapravil na obrežju Comskega jezera in zaman čakal. Šele proti četrti uri popoldne so ga spustili v vilo Collino, počitniški dom zahodnonemškega šefa vlade. V smislu maksime "slabe novice lahko počakajo" je imel Konrad Adenauer prav, da je zamaknil pogled na svojega zunanjega ministra (ki mu je prišel poročat o sklepih konference zunanjih ministrov zahodnih velesil in ZRN-ja, op. P. B.)

Der Spiegel, 16. 8. 1961

Adenauer neguje vrtnice, Brandt spodbuja Berlinčane
Prav zaradi agende, ki je na prvo mesto politike do Berlina postavljala pravice in potrebe ljudi, je Brandta prizadelo, da so se trije zahodni zavezniki, ki so skupaj s Sovjetsko zvezo vsaj formalno nosili odgovornost za Berlin kot celoto, ukvarjali zgolj z morebitnim kršenjem lastnih pravic, potrebe, izgubljene nade ljudi, uničene strasti, prekinjene življenjske zgodbe pa niso prišle na dnevni red pogovorov. In ko je Adenauer v Röhndorfu ali v Cadenabbii še naprej negoval svoje vrtnice, zaradi česar je Der Spiegel 16. avgusta njegovo držo sarkastično označil kot "slabe novice lahko počakajo", je Brandt s someščani neutrudno hodil po Berlinu. Kot sporočilo Sovjetom, da morajo prva skrb politikov vedno biti ljudje in da je treba spoštovati življenje, osebno svobodo in čast vsakogar, je obiskoval točke, ki so imele za Moskvo simbolen pomen. Ljudje so ga tako spremljali k spomeniku žrtvam stalinizma ali pa k spomeniku, ki tam ob veliki aleji skozi Tiergarten spominja na okoli 80.000 padlih rdečearmejcev v zadnjih bojih za Berlin, in z jeznimi Berlinčani skupaj je svojemu angažmaju dajal intonacijo z geslom "Nemčija, enotna domovina".

Emancipacija nemške politike v Berlinu
In uveljavila se je ocena, da se je nemška politika miselno emancipirala prav v Berlinu in ne že z izvolitvijo prvega kanclerja in tudi ne z začetkom veljave Pogodbe o Nemčiji (Deutschlandvertrag) leta 1955, s katero je ZRN postal suverena republika, v kateri je bil ZRN-ju med drugim (in to ni bilo nepomembno za odnose med Bonnom in Beogradom, o čemer bomo pisali v prihodnosti) priznana izključna pravica do predstavljanja nemškega naroda in v kateri je zapisan cilj ponovne združitve Nemčije v prihodnosti. Ne, za emancipacijo zahodnonemške politike naj bi bil odločilen Brandtov namen, onkraj obstoječih aranžmajev velikih sil poskušati najti način sobivanja Nemcev v obeh državah, ki bi preprečil, da bi se v zgodovini izgubil podatek, da so Nemci nekoč bili enoten narod.

Prvi zid, ki so ga začeli graditi avgusta 1961, je bil precej improviziran in na mnogo mestih je bilo mogoče zlahka videti na drugo stran meje. Skozi leta je NDR mejo nenehno utrjeval in razvijal nove generacije zidu. Zid, kakršnega poznamo danes, je bil postavljen šele v osemdesetih letih. Foto: Stiftung Berliner Mauer

Če toka migrantov ne bodo zajezili, bo NDR kot Nemčija po tridesetletni vojni
Zakaj je Berlinski zid, ki je bil skupaj s podporo Sovjetske zveze in Stasijem osnova za obstoj režima SED (stranke socialistične enotnosti) sploh nastal? 9. avgusta 1961, torej štiri dni pred začetkom "akcije" je politični tednik Der Spiegel pod naslovom Ulbrichts Wahl-Staat (Ulbrichtova država izbire) pisal: "V celotni Zvezni republiki Nemčiji in tudi v celotnem NDR-ju ne moremo najti mesta s toliko prebivalci, kolikor je ljudi, ki so pobegnili iz cone (z izrazom cona ali cona sovjetske okupacije so v ZRN-ju označevali NDR, ki mu niso želeli priznati statusa države, saj naj ne bi nastala s suvereno odločitvijo njenih ljudi, pač pa je bila za Bonn bolj kot ne sovjetski satelit, op. P. B.). Skoraj trije milijoni moških, žensk in otrok so pobegnili iz Nemčije v Nemčijo, odkar obstajata dve Nemčiji. Najprej so prišli starejši, kasneje tudi mladi. Če bo tok ljudi še naprej tako močan, kot je bil tega julija, bo cona ostala brez cele generacije, kot Nemčija po tridesetletni vojni."

Tisoči beguncev so bili politični poraz tako NDR-ja kot Sovjetske zveze, oteževali so vzpostavljanje nacionalne vojske in ogrožali realizacijo ciljev gospodarske politike. "Obstaja možnost, da bo iz njegove (Ulbrichtove, op. P. B.) države delavcev in kmetov nastala država brez delavcev in kmetov," je še pisal Spiegel in se spraševal, zakaj Vzhod preprosto ne zapre meje, "ali bo Ulbricht namenoma dopustil izkrvavitev njegove lastne države, da bi Moskvo prisilil k radikalni rešitvi berlinskega vprašanja, ali pa Moskva Ulbrichta sili k samopohabljenju, in sicer zgolj zato, da ne bi kršila statusa Berlina kot mesta, za katerega nosijo odgovornost štiri zaveznice". In časopis je sklenil, da bi vzhodnonemški režim beg ljudi lahko ustavil le, če bi sprejel tveganje nove ljudske vstaje.

Prvi dogovor, ki je vsaj nekoliko omilil drastične razsežnosti razdelitve Berlina, je bil dogovor o prečkanju meje (Passierscheinabkommen), ki sta ga obe strani podpisali 17. decembra 1963 in ki je Zahodnim Berlinčanom omogočil obiske pri sorodnikih v vzhodnem delu mesta. Do tedaj so lahko oboji le nemočno strmeli v zid, ki pa je sčasoma postal tudi atrakcija, ki so jo želeli videti ljudje z vsega sveta. Foto: Stiftung Berliner Mauer

Že zdavnaj smo sklenili, da Berlin ni naš vitalni interes, zaradi katerega bi zahtevali vrnitev k uporabi sile za njegovo zaščito in vzdrževanje.

Dean Rusk, ameriški zunanji minister (jeseni 1961)

Preludij k zidu: ultimat Hruščova
Tega, kdaj je bilo mogoče predvidevati, da bo NDR zaprl meje, ni mogoče povsem nedvoumno določiti. Vsekakor je ta slutnja visela v zraku že vse od leta 1958 oziroma od tako imenovanega ultimata sovjetskega voditelja Nikite Hruščova, njegovo bistvo pa je bila sovjetska namera, skleniti mirovno pogodbo z Vzhodno Nemčijo, podpis katere bi NDR zagotovil suvereno pravico nadzirati svoje meje, tako pa tudi ves promet med Zahodnim Berlinom ter ozemljem ZRN-ja in tujino, brez katerega Zahodni Berlin ne bi mogel preživeti.
Vsekakor se je nemir med ljudmi širil že več tednov pred tistim 13. avgustom in državniki in diplomati so pogledovali proti "pankowu", kot so v diplomatski korespondenci večkrat označevali vodstvo NDR-ja, in sicer po okraju, v katerem najdemo Majakowskiring, okoli katerega so si vodilni možje Vzhodne Nemčije prav po meščansko uredili imenitne domove. V eni od vil je živel tudi prvi predsednik NDR-ja Wilhelm Pieck, ki ga tu sicer omenjam zgolj zaradi zanimive informacije, da je bila prva veleposlanica NDR-ja v Jugoslaviji prav njegova hči Eleonore Staimer.

Berlinsko krizo leta 1961 je sklenil zaplet na mejnem prehodu Checkpoint Charlie oktobra 1961. V skladu z dogovorom na Potsdamski konferenci so se misije vseh štirih zmagovalnih sil lahko svobodno gibale po vseh sektorjih Berlina. Kljub temu so 22. oktobra obmejne sile zaustavile vodjo ameriške misije v Berlinu E. Allana Lightnerja, ki je želel iti v gledališče na Vzhod. Združene države Amerike so demonstrirale svojo odločenost pri ohranjanju vseh pravic zavezniških sil v Berlinu. Vse skupaj je kulminiralo do te mere, da so se ameriški in sovjetski tanki gledali skozi cevi, a se je spor polegel brez bojnega ognja, in sicer predvsem zaradi stališča Washingtona, da zaradi Berlina ne gre tvegati vojne. Foto: Wikipedia

Zdrs Walterja Ulbrichta oziroma zakaj govori o zidu?
Zmedo in očitno tudi zadrego na Vzhodu imenitno pojasni spodrsljaj Walterja Ulbrichta na tiskovni konferenci, ki jo je pankow 15. junija 1961 priredil za tuje novinarje. Neka zahodnonemška novinarka je Ulbrichta vprašala, ali bi oblikovanje svobodnega mesta (to je bila oznaka, ki jo je Hruščov namenil Zahodnemu Berlinu po podpisu mirovne pogodbe z NDR-jem) pomenilo, da bo pri Brandenburških vratih potekala meddržavna meja. Ulbrichtov odgovor je navzoče osupnil. Ali je napačno razumel vprašanje? Ali je razmišljal o nečem drugem? Odvrnil je namreč: "Nihče nima namena graditi zidu!" Zakaj je govoril o zidu? Po zidu ga namreč nihče ni povprašal …

Kot v eseju Hruščov, Ulbricht in berlinski zid pojasnjuje nemški zgodovinar Gerhard Wettig (po njem povzemam več podatkov o dogajanju neposredno pred postavitvijo zidu), je bil Ulbrichtov odgovor točen; ampak obenem je bil pa tudi napačen. Hruščov namreč vse do zadnjega ni želel zapreti meje med obema sektorjema Berlina. Berlin kot celota je bil ena sama gospodarska cona, ljudje so hodili na delo iz ene cone v drugo in vse štiri zmagovalne velesile so vendar nosile zadnjo odgovornost za obstoj mesta kot celote. A Ulbrichta je vedno bolj pestil odliv ljudi …

Nihče nima namena graditi zidu!

Walter Ulbricht, 15. 6. 1961

Privilegirani zdravnik se pod zaporedno številko 1167 postavi v vrsto za vstopnico na Zahod
V že omenjeni zadnji številki Spiegla pred zaprtjem meje je bila pod naslovom Vor Torreschluß (Pred zaprtjem vrat) objavljena zgodba višjega zdravnika Bruna Appelta. Novinar ga je srečal v znamenitem zahodnoberlinskem begunskem centru Berlin Marienfelde, ki je bil lociran nekaj manj kot 8 kilometrov južno od v kontekstu hladne vojne prav tako znamenitega letališča Tempelhof. Appelt je pripadal privilegiranemu stanu, imel je plačo v višini 2.200 mark, med dopustom je z družino potoval na Baltik, Črno morje ali pa v visoke Tatre. Bil je del tiste skupine, ki je v državi delavcev in kmetov, kot jo je imenoval Ulbricht, živela precej bolj imenitno od delavcev in kmetov. Pa je vseeno prebegnil ...

Čeprav tedaj še nihče ni govoril o zidu, se je mnogo ljudi zdrznilo, ko je Walter Ulbricht na tiskovni konferenci za tuje novinarje 15. 6. 1965 na vprašanje, ali bo meja med obema deloma Berlina postala meddržavna meja, odgovoril, da nihče nima namena postavljati zidu. Čeprav zidu prej sploh nihče ni omenjal ... Foto: Wikipedia

"Ne smeta študirati na univerzah v coni. Tam bi ju le pokvarili," je rekel, in še, "dosti sem imel." Njegova žena in oba sinova, na katera se je nanašal prejšnji odgovor, so v Zahodni Berlin odpotovali z vlakom, doktor Appelt pa se je nekoliko za njimi s svojim wartburgom odpeljal do železniške postaje Friedrichstraße, se usedel na mestno železnico do Marienfelda in se kot 1167. postavil v vrsto, ki se je prvega avgusta vila pred zbirališčem tistih, ki so želeli vstopnico za Zvezno republiko Nemčijo. Da bo že jutri morda prepozno, jih je svoj hiter pobeg argumentiralo mnogo izmed njih …

V nikakor ne enoznačnem in preprostem historiatu približevanja odločitvi za postavitev berlinskega zidu je potrebno osvetliti še nekaj: da Hruščovu blagodat in zadovoljstvo vodstva NDR-ja nikakor ni bila prva prioriteta. Zanj so bili interesi režima SED postranskega pomena, kar lahko primerjamo z odnosom ZDA do potreb Berlinčanov, kot ga je ocenjeval Willy Brandt. Celotna zadeva je bila zanj pomembna le v luči tekmovanja z ZDA, to je tekmovanja, ki je potekalo pred svetovnim občinstvom. "Zadihtane" meje, samovoljni nadzor oskrbovalnih poti, oviranje ali celo onemogočenje letalskega prometa med zahodnim Berlinom in ZRN-jem, bi v resnici potrdilo, da socialistični režim v Vzhodni Nemčiji ni dorasel tekmovanju z Zahodom.

Ne zanikam. Seveda NDR brez nas ne bi zaprla mej [...] Seveda smo mejo zaprli mi, to se je zgodilo na naše prigovarjanje. Tehnično pa je to izvedel NDR, ker gre za nemško vprašanje.

Nikita Hruščov

Vzhod potrebuje Zahod, Zahod Vzhoda ne
Ljudje so Vzhodno Nemčijo zapuščali ves čas oziroma ves čas po zatrtju ljudske vstaje leta 1953. Zakaj se je število beguncev strmoglavo povečevalo v letu 1961, pa je potrebno razložiti na ozadju dogajanja od jeseni 1960 naprej. Tedaj je Bonn na vpeljavo obveznega dovoljenja za obisk Zahodnih pri Vzhodnih Berlinčanih odgovoril z odstopom od sporazuma o notranji nemški trgovini. ZRN-ju to ni škodovalo, zato pa NDR ni mogel preživeti brez dostopanja do zahodnega blaga. Hruščov in Ulbricht sta tako prišla do sklepa, da je treba narediti konec tej odvisnosti, in sicer tako, da bi se NDR osvobodil z vključitvijo v avtarkičen gospodarski sistem znotraj sovjetskega bloka.

Ampak ljudje so še vedno odhajali … In na začetku januarja 1961 je politbiro SED-a določil nekaj prioritet: okupacijski režim v Zahodnem Berlinu je treba odstraniti, onemogočiti poslušanje zahodnih radijskih oddaj v vzhodnem delu in ustaviti delovanje zavezniške centrale za nadzor zračnega prometa, ki je omogočala promet skozi zahodni koridor. Je pa, kot piše Wettig, dvomil, da bi zahodni zavezniki privolili v takšno totalno kapitulacijo. Zato se je začelo iskati začasno rešitev. In zaprtje meje, ki je vodilo v postavitev zloglasnega zidu, naj bi bilo ta začasni ukrep, v privolitev v katerega je bilo Hruščova vendar težko prepričati.

Eden od odločilnih trenutkov je bilo poročilo vodje KGB-ju Aleksandra Šelepina, da so razmere v NDR-ju izredne. Prišel je tudi do sklepa, da je množično izseljevanje nujno nemudoma zajeziti, če naj država gospodarsko popolnoma ne opeša. Še 18. julija je pankow razglašal intenzivne priprave na praznovanje 90. rojstnega dne Karla Liebknechta, ki naj bi 14. avgusta potekalo na Potsdamskem trgu, torej neposredno ob demarkacijski liniji, ki je bila tedaj oziroma še vse do megalomanske pozidave Potsdamskega trga na začetku devetdesetih, zlovešča pustinja.

V Berlin tovorijo "pionirski material" za nemško-nemško mejo
V resnici se je že vedelo, da slavja, odpovedanega 13. avgusta, ne bo. Vojaške in policijske enote so iz celega NDR-ja premeščali v Berlin. Prekinili so gradnji tako imenovanega obmejnega kontrolnega pasu, širokega pet kilometrov (!), ki bi ločeval obe nemški državi in "pionirski material", kot so temu rekli, to je betonske stebre in kilometre bodeče žice, prenesli v okolico Berlina. Vse to je bilo skupaj z betonskimi bloki, ki so jih sicer izdelali za gradnjo stanovanjskih blokov, predvideno za gradnjo mejnih preprek.

25. julija je predsednik Kennedy razglasil tri neobhodne zahteve (essentials) zahodnih zaveznikov glede Berlina (obenem pa je še razglasil ukrepe za krepitve ameriških vojaških sil): navzočnost, dostop, sposobnost preživetja. Zadevale so zgolj zahodni sektor. O skrbi za Berlin kot celoto ni bilo več govora. In to se je izkazalo tudi kasneje.

Začasna postane trajna meja
Kot je že bilo zgoraj zapisano, je bila postavitev zidu sprva mišljena kot začasni ukrep. Na srečanju držav Varšavskega pakta, ki je med 3. in 5. avgustom 1961 potekalo v Moskvi, je Hruščov Berlin imenoval za "odprto mesto". Menil je, da bo po podpisu mirovne pogodbe z NDR-jem slednja tako ali tako nadzirala svoje zunanje mednarodne meje in zajezila "uhajanje dobrega kadra". A že novembra je bilo jasno … Provizorične ovire, ki so jih postavili poleti, bodo sčasoma postale trden zid, je izhajalo iz pogovora med Hruščovom in Ulbrichtom, ki je potekal 2. novembra 1961. Natančno teden dni kasneje je zahodnonemškemu veleposlaniku kot v posmeh Ulbrichtu povedal: "Ne zanikam. Seveda NDR brez nas ne bi zaprl mej. [...] Seveda smo mejo zaprli mi, to se je zgodilo na naše prigovarjanje. Tehnično pa je to izvedel NDR, ker gre za nemško vprašanje."

Meja, ki je bila začasna oziroma naj bi se normalizirala z rešitvijo vprašanja sklepanja mirovnega sporazuma z NDR-jem, je postala trajna ‒ in trdna. In to je bila vedno bolj. Do sredine osemdesetih se je zamenjalo več generacij zidu. Ja, takšen, kot ga poznamo danes, torej sestavljen iz prefabriciranih in standardiziranih betonskih blokov ter z ovalno cevjo, da se je pač ‒ če nimaš ravno rok ajdovskih dimenzij – ne moreš oprijeti, je bil zadnja generacija zidu, tista, ki so jo postavili v osemdesetih. Ljudje pa so še vedno bežali, ne sicer množično, a kakor v nacizmu je obstajala tudi notranja emigracija … Vendar bomo o vseh teh zadevah govorili v nadaljevanju tega leta, leta 30. obletnice padca berlinskega zidu.