Cecilienhof je idilična med letoma 1913 in 1917 po načrtu arhitekta Paula Schulza - Naumburga v tudorskem slogu zgrajena palača. To je pravzaprav zadnja palača, ki jo je zgradila nemška dinastija Hohenzollern, ki ji je bila ob koncu prve svetovne vojne odvzeta oblast. Če se do Cecilienhofa podate iz Berlina, boste kar nekaj kilometrov pešačili od potsdamske železniške postaje čez otok prijateljstva (Freundschaftsinsel), po nekaj zares dolgočasnih ulicah in nato skozi Novi vrt mimo Marmorne palače do te palače. Za Cecilienhof nekateri pravijo, da se je tam najbolj jasno začel kazati obris hladnovojnega položaja...

Palača Cecilienhof je bila zadnja palača, ki jo je zgradila dinastija Hohenzollern. Foto: Polona Balantič

Konferenca, ki je sklenila ’konferenčni maraton’ velikih treh, katerega je uvedlo srečanje v Teheranu konec leta 1943, se je končala brez mednarodnopravno obvezujočih sklepov in brez podpisa kakršne koli pogodbe. In čeprav je bila delitev Nemčije na zasedbene cone sklenjena že na konferenci na Jalti, so tu sprejeli nekatere ključne odločitve glede usode Nemčije in Nemcev: glede sprememb meja, preselitve 12 milijonov Nemcev iz Poljske, Madžarske in Češke na novo in seveda manjše nemško ozemlje, denacifikacije, o tem, koliko bo katera od zasedbenih sil smela ’črpati’ oziroma si prisvojiti industrijskih zmogljivosti nekdanjega rajha.

Kako zelo se je spremenilo razpoloženje znotraj velikih treh, pa so med drugim nakazali cilji zavezniškega nadzornega sveta, organa, ki naj bi imel skupno odgovornost za vojaške, politične in gospodarske zadeve razdeljene Nemčije in ki je imel prvi sestanek 30. julija.

Če vprašanje popolne razorožitve in demilitarizacije ni bilo sporno, pa je težavo že predstavljala točka preobrazba nemškega političnega življenja na demokratični osnovi. Že tedaj je bilo jasno, da si pojem demokracija zavezniki razlagajo različno, vendar ker vojna tedaj vendar še ni bila končana – Pacifik je bil vendar še vojno območje – v tistem trenutku niso ’izgubljali časa’ s poskusom zedinjenja, kaj demokracija pomeni oziroma kakšen sistem vztrajanje pri tem pojmu kot osnovi političnega življenja predpostavlja.

Sestava velikih treh
Večina ljudi ob omembi vélikih treh pomisli na Churchilla, Stalina in Roosevelta. Vendar je bil stalnica zgolj Stalin. Celo med samo konferenco v Potsdamu, ki je bila med drugim najdaljša konferenca zaveznikov, je prišl do zamenjave: Churchill je kot predstavnik Združenega kraljestva prišel na začetepremier Clement Attlee.

Roosevelt je 12. aprila umrl in nadok konference, zaradi vmesnih volitev, ki so jih dobili laburisti, je s konference odšel novi omestil ga je v zunanji politiki popolnoma neizkušen Harry Truman, ki je poleg tega od začetka zelo nediplomatsko in brezkompromisno vztrajal pri pozicijah proti Stalinu, kar je pogovore seveda oteževalo. In on je bil tisti, ki je konferenco sklenil z besedami: "Do našega naslednjega srečanja. Ki bo, kot sam upam, potekalo v Washingtonu." Srečanja seveda ni bilo. Začela se je hladna vojna.

Winston Churchill, ki je kot ’odvoljeni’ premier konferenco ocenil kot veliko razočaranje, saj večine na sestankih obravnavanih vprašanj niso rešili, je že marca 1946 imel na kolidžu Westminster v Fultonu v ameriški zvezni državi Misuri znamenito predavanje, kjer je izjavil: "Od Szczecina na Baltiku do Trsta v Jadranskem morju se skozi Evropo vije železna zavesa."

Cecilienhof je zanimiv spomenik dogajanja poleti 1945. Konferenca naj bi sicer potekala v Berlinu, vendar so se zaradi uničenja mesta, ki je menda osupnilo tudi mnogo sodelavcev obeh zahodnih zaveznikov, odločili za premik lokacije v Potsdam, ki je imel praktično lego tudi zaradi letališča v bližnjem Gatowu, ki sicer od leta 1994 ne obstaja več. Gradovi oziroma palače dinastije Hohenzollern v Potsdamu pa skorajda niso bili uničeni.

V drobni zastranitvi naj omenim, da – kar je mnogim neznano – Hohenzollerni izhajajo iz JV dela sedanje Nemčije (današnja zvezna dežela Baden - Württemberg) in so na območje današnje zvezne dežele Brandenburg in tega, kar pojmujemo kot jedro Prusije, prišli v 15. stoletju, in sicer zaradi podpore izvolitvi Sigismunda iz luksemburške dinastije za cesarja Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti. Ozemlja so potem pridobivali tudi s spretnimi porokami in z vojnami, kar je odlično predstavljeno v drugem gradu družine, berlinskem Charlottenburgu.

Veliko pohištva za delegacije so prinesli iz berlinskih in potsdamskih palač, pogajanja pa so potekala za okroglo mizo s premerom dobrih treh metrov. Foto: Polona Balantič

Gostitelj Stalin
Gostitelj srečanja v Potsdamu je bil sovjetski voditelj Stalin, saj je bilo že prej odločeno, da to ozemlje pripade sovjetski zasedbeni coni. To je danes jasno videti na notranjem dvorišču palače, kjer še vedno vzdržujejo zasaditev rdeče cvetočih geranij v obliki peterokrake zvezde.

Tudi Potsdam seveda vojne ni preživel nedotaknjen, zato so Sovjeti pred začetkom konference morali kar nekaj truda vložiti v obnovo infrastrukture: vodovod, ceste, kanalizacija, vse to je bilo treba vsaj približno obnoviti, lotili pa so se tudi novih zasaditev na vrtu Cecilienhofa.

Notranjost gradu, ki je bil sicer izvorno last najstarejšega sina zadnjega nemškega cesarja Viljema in njegove žene Cecilije iz dinastije Mecklenburg-Schwerin, je bilo za konferenco seveda prav tako treba preurediti, saj je vsaka od delegacij potrebovala delovne prostore. Pohištvo za ureditev 36 sob in konferenčne dvorane so nabrali po berlinskih in potsdamskih gradovih in vilah, osebje in politiki, ki so sodelovali na konferenci, pa so po večini namestitev dobili v sicer po filmski industriji znanem bližnjem Babelsbergu.

Preden prispemo do sob, kjer se je odločalo o zgodovini, se danes med drugim sprehodimo mimo fotografij, ki prikazujejo življenje družine Viljema in Cecilije. Družina s šestimi otroki, med drugim z Louisom Ferdinandom, ki je doktoriral že pri 21-ih in v času Hitlerjevega rajha sodeloval z opozicijskimi silami, v krasnih oblekah pozira na stopnicah gradu. Hodimo mimo sobe, ki jo je Cecilija zaradi svoje ljubezni do ladij dala oblikovati kot kajuto, in pridemo do belega salona, kjer se je vse skupaj začelo. Vsaj formalno.

V resici sta se Truman in Churchill srečala že 16. julija v Babelsbergu, vendar je konferenco odprl hladni bife 17. julija v belem salonu, ki so ga pripravili Sovjeti. Prvi teden so velesile tekmovale v prirejanju glasbenega programa in in večerij: Američani so povabili svoje vrhunske pianiste, Sovjeti violiniste, Britanci simfonični orkester letalskih sil (RAF-A). Beli salon je bil zasnovan kot glasbeni salon, njegova znamenitost pa so bile cevi z vročo vodo, torej neke vrste v stene vgrajeni radiatorji, nameščene v niše ob stenah, kar je tedaj veljalo za vrhunec modernosti.

Uradni začetek potsdamske konference je bil v glasbenem, belem salonu in tri velesile so dejansko tekmovale, katera bo v Potsdam prinesla boljši glasbeni program. Foto: Polona Balantič

Protokol konference
Protokol konference je bil tudi zelo zanimiv. V konferenčno sobo, v kateri so namestili pogajalsko mizo s premerom 3,05 metra, so zjutraj ob 8. uri vstopili udeleženci pogajanj pododborov, ob 11. uri so tja dospeli zunanji ministri, veliki trije so delo začeli ob 17. uri. Ob njih so sedeli pogajalci, ki so pozneje znali povedati marsikatero anekdoto. Stalin naj bi bil najbolj skop z besedami, a eksakten, Churchill je dolgo govoril, a se mu je vedno posrečil kakšen briljanten in zares učinkovit stavek … Prevajanje je bilo ne le služba, ampak tudi umetnost.

Vsaka od velesil je v kabinet, v katerem še danes osupne rustikalna oprema in predvsem strop, v tudorskem slogu prepreden z bruni, vstopala iz svoje strani: Churchill oz. pozneje Attlee je imel delovno sobo v kadilskem salonu, Stalin v očarljivem pisalnem kabinetu Cecilije, Američani v nekdanji knjižnici kronskega princa Viljema, katere fond se je ohranil v približno 2.000 knjigah. In od tam so delegacije ločeno vstopale v delovne prostore. Ob mizi so najprej na imenitnih stolih sedeli vodje vlad, zunanji ministri, veleposlaniki in prevajalci, politični in vojaški svetovalci so mesto dobili v drugi vrsti, v ozadju pa ob pisalnih mizah zapisnikarji.

Kakšni oziroma kako zaostreni so bili pogovori, ne vem, vsekakor pa v tistem času od 17. julija do noči iz 1. na 2. avgust ni bilo mogoče na novo urediti sveta oziroma v ozkem krogu zasnovati svetovnega reda. Samo pomislimo, koliko časa so v Franciji potekala pogajanja po koncu prve svetovne vojne … Mnogo mesecev … A tu je bilo vedno bolj jasno, da je volja za dogovor vedno bolj kopnela in da se je tu na idilični lokaciji na obrobju Potsdama nakazovala nova delitev sveta in tako tudi pisal uvod v dogodek, ki je 16 let pozneje (skoraj do dneva natančno) razdelil Berlin. Z zidom.

Na to, da so bili gostitelji potsdamske konference Sovjeti oziroma Stalin, še vedno nakazujejo v obliki zvezde zasajene rdeče cvetoče geranije. Foto: Polona Balantič