Skupina raziskovalcev je v članku v reviji Antiquity zapisala, da so znanstveni testi človeških ostankov iz razvalin na območju tega perujskega najdišča razkrili, da so Inki na tem mestu torej živeli že nekaj desetletij prej, kot je bilo tradicionalno sprejeto. To najnovejše odkritje izpodbija trenutno rekonstrukcijo inkovske zgodovine in lahko tudi premakne datum začetne širitve njihovega imperija, navaja The Art Newspaper.

Analiza kosti in zob, najdenih leta 1912
Znanstveniki so se prej zanašali na španske kolonialne zapise, ko so določali najzgodnejši datum zgraditve Machu Picchuja, ki je bil vladarsko posestvo in palača Inkov. Na podlagi teh poročil naj bi vladar Pachacuti zgradil to veličastno konstrukcijo, potem ko je med svojimi ekspanzionističnimi akcijami osvojil to območje, kar je privedlo do nastanka inkovskega cesarstva. Glede na to rekonstrukcijo zgodovine je Pachacuti prišel na oblast šele leta 1438, kar pomeni, da bi se morali pomembni dogodki pod njegovo vladavino seveda zgoditi po tem datumu.

Najnovejše testiranje človeških kosti in zob, najdenih leta 1912 v treh grobnih jamah v Machu Picchuju, je omogočilo določitev natančnejših datumov. Strokovnjaki so ob tem poudarili, da se tako lahko omeji pretirano zanašanje na španske zapise. Teste so opravili s tehniko radiokarbonskega datiranja, imenovano pospeševalna masna spektrometrija (ang. accelerator mass spectronomy – AMS).

Podeželska počitniška rezidenca inkovskega plemstva
"Pomanjkanje zanesljivih radiokarbonskih meritev za Machu Picchu je bilo posledica razširjenega mnenja med arheologi, ki so delali v Andih, da so takšne analize nepotrebne, saj naj bi bilo mogoče natančno datiranje inkovskih območij, kot je Machu Picchu, določiti na podlagi španskih zgodovinskih poročil," so zapisali raziskovalci. Dodali so še, da so se celo nedavne poglobljene študije za datiranje opirale na španske kroniške zapise.

Kosti in zobje, ki so jih analizirali, so posmrtni ostanki okoli 26 posameznikov, ki so na trdnjavi delali kot vzdrževalci. Na trdnjavi Machu Picchu je namreč vse leto živelo na stotine vzdrževalcev, ki so skrbeli za zgradbo, inkovska elita pa se je tam zadrževala le sezonsko. Šlo je pravzaprav za podeželsko počitniško rezidenco inkovskega plemstva, podobno kot vile, v katerih so se poleti iz vrveža večnega mesta umaknili rimski cesarji.

Začetna osvajanja kar dve desetletji prej?
"Izhajajoč iz prepričanja, da so vzorci kosti prišli od vzdrževalcev tega kraja, bi morali ti pokopani ostanki razširiti obdobje zgodovine Machu Picchuja od njegove zgodnje uporabe kot palače do njegove opustitve," so še zapisali raziskovalci. Njihovi rezultati so pokazali, da je bilo mesto neprekinjeno naseljeno od okoli leta 1420 do 1530, pri čemer skoraj ni dokazov o uporabi te lokacije po španskem zavzetju Peruja v letu 1532.

Arheologi bodo zdaj nemara morali na novo napisati zgodovino zgodnjega inkovskega imperija. "Če bodo z AMS-jem kalibrirani datumi, ki so predstavljeni tukaj, podprti s prihodnjimi analizami, bi morali tradicionalno iz besedil izhajajočo oceno Pachacutijevega prihoda na prestol v leta 1438 in njegova začetna osvajanja prestaviti za vsaj dve desetletji nazaj," še piše v reviji Antiquity.

Kako je zahodni svet "odkril" to inkovsko mojstrovino?
Tamkajšnje prebivalstvo je seveda ves čas vedelo, da na visokem gorskem grebenu stoji ta simbol inkovskega imperija. 24. julija 1911 pa je eden od domačinov na skoraj 2500 metrov visok greben privedel ameriškega raziskovalca Hirama Binghama in mu pokazal dih jemajoče razvaline tega starodavnega naselja. In tako je bilo izgubljeno inkovsko mesto Machu Picchu "odkrito".

Machu Picchu, ki velja za mojstrovino inkovske umetnosti, arhitekture, urbanizma in inženiringa, je od leta 1983 vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine.