Predlogi avtorjev podkasta Obod so peti v seriji naših strokovnih komentatorjev, ki na MMC-ju že tradicionalno z bralci delijo nekaj naslovov filmov, ki jih nikakor ne bi smeli zamuditi. To so tisti filmi, ki jih priporočajo, ker so jih že imeli priložnost videti, ali pa so to filmi, ki se jih posebno veselijo.

Vabljeni k branju priporočil z letošnjega Liffa, ki so nam jih zaupali Aljoša Harlamov, Mito Gegič in Igor Harb!

Aljoša Harlamov:
Neskončni dve minuti (r. Junta Yamaguchi)
Film, ki si ga je bilo mogoče ogledati že na letošnji Kurji polti, je v svoji ideji "potovanja v času" neverjetno preprost in izviren, v sami izvedbi pa kompleksna mojstrovina, da glava peče. Čeprav bo praktično nemogoče, se namesto čudenja, kako neki jim je vse to uspelo posneti (in to očitno z budžetom povprečne tričlanske družine), osredotočite raje na odštekane like in komične zaplete. Film Neskončni dve minuti je premišljena sestavljanka kot Nolanov Tenet ali serija Dark, le da niti malo holivudsko spektakelska ali heglovsko nemška, pač pa izrazito japonska: čudaška, čudaško smešna in skrajno simpatična.

Mito Gegič:
Francoska depeša (r. Wes Anderson)
Francoska depeša je film z zasedbo, naphano z zvezdami, in s pastelnimi barvami preštrihan omnibus treh zgodb iz uredništva izmišljenega časopisa, postavljenega v izmišljeno francosko mesto Ennui. Kot pri mnogih Andersenovih delih je mogoče pričakovati zdaj že dodobra prepoznaven stilističen, delno eskapističen in humoren pristop, ki ga tokrat uporabi za odo novinarstvu in Franciji. In če nam česa v teh trajno anksioznih in še preveč resničnih časih res manjka, je malo eskapizma in humorja, in če je vse skupaj še šik zapakirano (v obveznem centralnem close-upu, seveda), toliko boje. Vive la France!

Igor Harb:
Cenzorka (r. Prano Bailey-Bond)
Britanski horror je v zadnjih letih našel svojo izrazno podobo, ki pogosto vključuje spremenjena stanja zavesti, bodisi zaradi psiholoških težav bodisi zaradi psihotropnih snovi, izredno temačne tone in brutalen psihološki teror, ki ga nadgradijo hipno videne (ali pa skrite?) eksplicitne podobe groze. V tem smislu Cenzorka ni revolucionarna, vendar pa avtorica odkrije nov način, kako nasloviti kruto nasledstvo thatcherizma in ob tem odpreti vprašanje o tem, ali ogled grozljivk ustvarja psihopate. Glavna junakinja je filmska cenzorka, zadolžena za rezanje golote in prebodenih oči iz filmov, ki nekega dne posumi, da je v posebej pretresljivi grozljivki videla igrati svojo desetletja pogrešano sestro.

Preko meje (r. Johanne Helgeland)
Norveški Ne joči, Peter je zgodba o desetletnici, ki ji nacisti aretirajo starša, ona pa se, navdihnjena z D’Artagnanom in mušketirji, odloči rešiti judovska otroka, ki so ju skrivali v kleti, ter ju ob pomoči svojega prijatelja odpeljati čez mejo na Švedsko, kjer ju čaka oče. Zgodb o otroškem junaštvu nikoli ni dovolj, prav tako ne zgodb o uporu proti nacistom, in upam, da bo ta mladinski film sčasoma našel tudi pot na redni spored slovenskih kinematografov, da bi ga lahko videlo čim več mladih.