Liffe
Miran Zupanič
Novi film Mirana Zupaniča Poj mi pesem, dokumentarni film o Vladu Kreslinu, bo premierno prikazan nocoj na otvoritvi festivala Liffe. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
"Eno od glavnih tematik filma je čas in človek v času, njegova zgodovina. Čas nas določa bolj, kot smo si zmožni priznati." Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
       Glasbenik dela, pevec dela, pesnik dela, na koncu pa lahko le ponižno rečemo, da je "zakaj" v polju nedoumljivega, neizrekljivega, nerazložljivega. Tja pesem sega in od tam najbrž tudi prihaja.       
"Že od diplomskega dela dalje sem se z večjim angažmajem loteval dokumentarcev. Hitreje pride do mene dokumentarni kot igrani film, hitreje me doseže kot človeka." Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
       Zagotovo me je pritegnila njegova glasba, a tudi njegova ljudskost, neposrednost, pristnost in povezovalnost, s čimer nagovorja množico različnih publik.       
"Hitro mi je bilo jasno, da bom, če bi začel slediti samo logiki največjih hitov ali tega, kar ljudje v zadnjem času največ poslušajo, težko vzpostavil koherentno strukturo." Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
       Prepričan sem, da njegova javna podoba ni zaigrana, je zelo kontakten in priljuden. To mi je fascinantno, sploh glede na to, da uživa status zvezdnika.       
"Želel sem, da bi gledalec začutil vibracije panonskosti, drugačnosti." Foto: Arsmedia
       Ne pridiga nobene ideologije razen bazičnega humanizma. Njegova glasba sega v magične prostore, če pogledamo denimo skladbi Namesto koga roža cveti in Črna kitara.       
"Pri izbiri sogovornikov je veliko pomagal Vlado, ki je soavtor filma. Predlagal je denimo Blaža Ogorevca (na fotografiji) in Jureta Potokarja." Foto: Arsmedia
"Zagotovo me je pritegnila njegova glasba, a tudi njegova ljudskost, neposrednost, pristnost in povezovalnost, s čimer nagovorja množico različnih publik." Foto: Arsmedia
VIDEO
Liffe je odprl film Poj m...

Dodaj v

Miran Zupanič: Vlado Kreslin je naravni kulturni pojav

Intervju s filmskim režiserjem Miranom Zupaničem
7. november 2018 ob 10:41
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Zakaj glasba deluje na nas, kakor deluje? Tega ne moremo razložiti. Če bi se tega lotili znanstveniki, bi secirali mrliče," pravi Miran Zupanič, ki nam v svojem novem dokumentarnem filmu Poj mi pesem, ki zvečer odpira Liffe, približuje Vlada Kreslina, na odru in v zakulisju, prek sedanjega in nekdanjega, skozi družino, prijatelje in občinstvo.

Občinstvo mu je bilo pri filmskem ustvarjanju pomembno skoraj toliko kot Kreslin in njegove pesmi. Njihovi pojoči obrazi se v vrtenju prizorov prepletajo z glasbenikovimi panonskimi izhodišči, arhivskimi posnetki ne več obstoječih skupin in vožnjami na naslednji koncert.

Film Poj mi pesem bo premierno prikazan danes ob 19.30 v Cankarjevem domu, kjer bo otvoril 29. ljubljanski mednarodni filmski festival – Liffe.


Ko ne režira, Miran Zupanič (1961) uči bodoče filmske režiserje na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Ko je bil sam študent, je poleg filmske režije diplomiral še iz prava, saj ga zanimata "družbeno okolje in stvarnost". Ljubezen do stvarnosti odmeva v mnogih kadrih njegovih filmskih del, saj ob igranih filmih, kot so Operacija Cartier (1990), Barabe! (2001) in Igra s pari (2009), ves čas snema tudi dokumentarce. Z njimi usmerja pogled v prelomne trenutke 20. stoletja, med drugim v Goli otok (Tek za življenje, 1990), vojno v BiH-u (Oči Bosne, 1993) in v povojna taborišča (Otroci s Petrička, 2007). Za slednjega je dobil vesno za najboljši slovenski film in nagrado Prešernovega sklada.

Zanima pa ga tudi druga stran stvarnosti, njegovo nedoumljivo, ki ga najde v poeziji in glasbi. "Tja pesem sega in od tam najbrž tudi prihaja," je povedal v najinem nedavnem pogovoru. Leta 2004 je posnel film o pesniku Edvardu Kocbeku z naslovom Kocbek, pesnik v pogrezu zgodovine, letos pa o glasbeniku Vladu Kreslinu. V najinem pogovoru je osvetlil nastajanje dokumentarca in povedal, kako so se med posnetke vpletle fotografije in zakaj Kreslin sploh ni portretiranec, ampak soavtor filma.

Vabljeni k branju celotnega pogovora.


Kako to, da ste se lotili ustvarjanja filma o Vladu Kreslinu? S čim vas je navdušil?
Zagotovo me je pritegnila njegova glasba, a tudi njegova ljudskost, neposrednost, pristnost in povezovalnost, s čimer nagovorja množico različnih publik. K njemu me je pripeljal tudi misterij glasbe in njenega učinka na nas poslušalce. Šele v procesu montaže sem začel ugotavljati, kaj vse so bili tisti manj zavedni, odločujoči vzgibi, ki so me k njemu pripeljali. Z eno besedo bi rekel "glasba", z dvema besedama pa "glasba in človek", ali če rečem drugače: "glasben človek".

V film veliko Kreslinovih največjih uspešnic niste uvrstili. Kako ste se odločali, katere skladbe boste uporabili?
Vlado ima zares enormen opus. Večkrat sem preposlušal njegovo celotno diskografijo in se pri ustvarjanju filma odločal za le tiste skladbe, ki sledijo strukturiranju ene zgodbe, enega procesa, ki se je v veliki meri referiral na njegovo biografijo ali pa na pesmi, ki so se znotraj strukture izkazale za ustrezne. Hitro mi je bilo jasno, da bom, če bi začel slediti samo logiki največjih hitov ali tega, kar ljudje v zadnjem času največ poslušajo, težko vzpostavil koherentno strukturo.

Prikazali ste, kako zna občinstvo na pamet tudi Kreslinove pesmi, ki ne spadajo med največje uspešnice. Kaj ste še ugotovili, ko ste ga spremljali na koncertih?
V filmu mi je bila publika skoraj tako pomembna kot Vlado. Pri njem je resnično treba izpostaviti neverjetno širok nabor publik. Na njegove koncerte prihajajo najbolj različne publike, od otrok do starostnikov, od tistih, ki poslušajo rok, do tistih, ki poslušajo ljudsko glasbo. Ta široki diapazon kaže na to, da njegova glasba ljudem seže do srca, ne glede na njihov siceršnji glasbeni okus. Moram povedati, da v filmu niti en komad ni izveden na playback, razen tistih pesmi, ki so zbrane iz arhivskih posnetkov, kot je glasba skupine Horizont. Vse ostalo je bilo posneto v živo. Moja naloga dokumentarista je vzpostaviti "tukaj in zdaj", Vlada in njegovo publiko. Želel sem opazovati, kako se na glasbo odziva telo in srce, posameznik in kolektiv.

Koliko časa pa ste bili z njim na koncertih?
Imeli smo 33 snemalnih dni, od tega trinajst dni s snemalno ekipo, preostalih 20 pa sem snemal sam. A je pravzaprav trajalo tri leta. Začeli smo za prvomajske praznike 2016, zadnje snemanje je bilo letos spomladi.

Pa se je v končnem izdelku močno spremenila struktura, ki ste si jo zastavili v začetku, potem ko ste preživeli veliko časa z njim?
V začetku sem imel samo vodila. Želel sem vzpostaviti horizontalo, Vlado "tukaj in zdaj", v kontekstu različnih publik, in vertikalo s fragmenti biografije. V tem sem iskal, čemur sam rečem sočasje – to pomeni, da smo v istem časovnem obdobju na več ravneh. Zanimalo me je, kako se bo na to odzival gledalec, kako bo podoživljal Vladovo pronicanje v preteklost, na koncerte Martina Krpana včasih in danes, na koncerte v študentskih naseljih. Te plasti so me zanimale v izhodišču, struktura se je iz materiala nato luščila v montaži. Glavni del procesa je bila zame zato montaža.

Z živimi posnetki s koncertov sopostavljate fotografije. Zakaj ste združili ta dva načina, vračanje v preteklost prek arhivskih posnetkov in fotografij?
Več razlogov je. Prvi je zagotovo produkcijski, imeli smo zelo malo denarja, zato nismo mogli odkupiti prav dosti materiala od RTV-ja. Nismo pa želeli koprodukcije z nacionalko, ker se projekt potem preveč determinira, ne moreš ga eksploatirati zunaj zahtev in želja RTV-ja. A konec koncev to ni bilo ključno, lahko bi se odpovedali delu koncertov in kupili več arhivskih posnetkov. Pomembna mi je bila časovna vertikala – Vlado, njegove publike in mi vsi v času nekoč prej. Fotografski material je čas zamrznil, ustavil in dal trenutku, v katerem je bil ujet, poseben poudarek. Fotografija vsebuje ogromno informacij, ki nam prinašajo nostalgičen moment. Zdelo se mi je bolj močno, če vzpostavim kontrast, kontrapunkt med živimi, sodobnimi posnetki in fotografijo. Vseeno sem potem uporabil še nekaj arhivskih posnetkov, Horizonta, Marina Krpana in Beltinške bande, da bi gledalcu predstavil vtise Vlada v trenutkih petja v različnih časovnih pasovih.

Živ moment filma so tudi pripovedi sogovornikov. Kaj je bilo odločilno pri izbiri tistih, ki podajajo svoj komentar k zgodbi o Kreslinu?
Pri izbiri sogovornikov je veliko pomagal Vlado, ki je soavtor filma. Ni portretiranec, ampak soavtor. Soustvarja prek glasbe, anekdot in ne nazadnje tudi prijateljev, ki filmu dodajajo volumen časa. Vlado je denimo predlagal Blaža Ogorevca in Jureta Potokarja.

Zakaj ste se odločili, da ne zapišete imen ljudi v trenutku, ko v filmu nastopijo?
Preprosto se mi je zdelo, da želimo dobiti vtis o neki osebi. Ni pomembno, ali je tej osebi ime Janez ali Marija, to so banalne identifikacije. O Blažu Ogorevcu več izvemo iz tega, kako govori, kot iz tega, kako mu je ime. Kdor ga pozna, tako ali tako ve, kdo je. Tistemu, ki ga ne pozna, pa mu njegovo ime v trenutku gledanja filma nič ne pomeni. Kogar zanima, pa seveda lahko na koncu prebere.

Film se začne z zgodbo o času, o dedku, ki v Prekmurju zakarta uro. Vam je bilo pomembno začeti film v Prekmurju, z družino Kreslin?
Eno od glavnih tematik filma je čas in človek v času, njegova zgodovina. Čas nas določa bolj, kot smo si zmožni priznati. Obenem pa je ta zgodba postavljena v panonski svet, v ritem, ki je drugačen od sodobnega, urbanega, hektičnega drvenja. Tam si človek vzame čas, pomembne so podrobnosti, in ravno tam lahko začutimo Vladovo povezanost s staršema. Posnetki, na katerih so vsi trije, niso bili inscenirani. Želel sem, da bi gledalec začutil vibracije panonskosti, drugačnosti. Vlado se je skozi čas zelo spreminjal, edino glasba ostaja – njegovo primarno bivanjsko okolje. Če govorimo o času, vedno govorimo tudi o spremembah.

S Kreslinom smo tudi v zaodrju in z družino, kamera se nenehno premika med javnim in zasebnim. So bili kakšni posnetki, ki so bili preveč intimni in jih zato niste uporabili v filmu?
Vlado ni dal veta na nobeno gradivo. Če bi bilo nekaj, s čimer bi preveč posegel v zasebno, sploh ne bi snemal, tisti trenutek bi ugasnil kamero. Želel pa sem vključiti čim več neposrednega in živega. To je bistvo dokumentarca: da te pripelje v zaodrje življenja, zadaj za vloge, ki jih igramo na oficialnih odrih, a da ob tem ostane spoštljiv do človekove intimnosti.

Je bila velika razlika med ustvarjanjem dokumentarca o človeku, ki je performer in o katerem že imamo nekakšno mnenje, nasproti dokumentarcem, ki ste jih naredili o ljudeh, ki niso javne osebe, ki niso vajeni nastopati pred kamero, ki smo jih spoznali šele s filmom?
Ko sem ustvarjal film, sem upošteval to, da imajo gledalci o Vladu svoje mnenje in pričakovanja. Zdela bi se mi katastrofalna odločitev narediti film o njem, v katerem ne bi izvajal glasbe. To bi bil strel v koleno in temo kot tako. Njegova javna podoba je narekovala določene rešitve in odločitve. Obenem pa upam, da smo šli prek te javne podobe in za njo ter dali gledalcu uvid v to, od kod izhaja. Prepričan sem, da njegova javna podoba ni zaigrana, je zelo kontakten in priljuden. To mi je fascinantno, sploh glede na to, da uživa status zvezdnika.

Pa ste to o njem kaj vedeli že prej ali ste ga spoznavali med snemanjem?
Poznal sem ga toliko, kot ga poznamo vsi. Vlado Kreslin je naravni kulturni pojav. Človek bi se moral zelo potruditi, da bi se mu izmaknil. Glasba ima dobro energijo, glasbeniki so nasploh ljudje, ki to širijo. Morda ne vedno zasebno, a vedno, ko muzicirajo. Kar zadelo me je, ko sem videl, kako je Vlado sposoben samo s kitaro nagovoriti stotine ljudi in jih vključiti v čustvene tokove. Ljudje k njemu pristopajo kot k nekomu, ki ga poznajo in jim je blizu. To je fascinantno, a po svoje logično. Če glasbo poslušate, jo ponotranjite. Tisti, ki je glasbo izvedel, je s svojo glasbo prav tako prišel k vam. Imate ga za bližnjika. Zato ga ljudje jemljejo kot svojega.

Zakaj mislite, da je Kreslinova glasba tako prevzela množice?
Ne pridiga nobene ideologije razen bazičnega humanizma. Njegova glasba sega v magične prostore, če pogledamo denimo skladbi Namesto koga roža cveti in Črna kitara.

A poanta je nekje drugje. Glasbenik dela, pevec dela, pesnik dela, na koncu pa lahko le ponižno rečemo, da je "zakaj" v polju nedoumljivega, neizrekljivega, nerazložljivega. Tja pesem sega in od tam najbrž tudi prihaja. Milan Kundera je na nekaj straneh svojega romana Šala opisal, kako glasba deluje – otipljiv pomen kar beži v vse strani. Zakaj glasba deluje na nas, kakor deluje? Tega ne moremo razložiti. Če bi se tega lotili znanstveniki, bi secirali mrliče.

Vi sicer prehajate med režijo dokumentarnih in igranih filmov. Od česa je odvisno, česa se lotite? Kdaj je čas za ustvarjanje dokumentarca in kdaj igranega filma?
Imam občutek, da mi je dokumentarni film bolj usojen, ker laže vstopim v temo. Sem neposreden človek, zelo me zanima stvarnost, v katero sem vseskozi odprt, tudi kot šolan pravnik, in dokumentarec je bolj neposredno vezan na družbeno okolje. Že od diplomskega dela dalje sem se z večjim angažmajem loteval dokumentarcev. Hitreje pride do mene dokumentarni kot igrani film, hitreje me doseže kot človeka. Če bi bile produkcijske zmožnosti drugačne, bi z enakim tempom delal tudi igrane filme. Dejstvo pa je, da je dokumentarni film od štiri- do šestkrat laže sproducirati od igranega.

Film Poj mi pesem bo doživel slovensko premiero na letošnjem Liffu in ga tudi otvoril. Kako to, da ga ni bilo na FSF-ju? Le redko se zgodi, da slovenski film ne doživi slovenske premiere na FSF-ju ...
Lani sem bil na Festivalu slovenskega filma v precepu. Zunaj v amfiteatru je bila fenomenalna slika in precej slab zvok. In glasbenega filma ne bi rad predstavljal nekje, kjer zvok ne bi bil dober. V kinodvorani pa je bilo vse v redu, ampak se je v percepciji publike zdelo, da je amfiteater boljši. Film bi bil na obeh portoroških lokacijah tako hendikepiran. No, na koncu so se na letos pri FSF-ju zaradi dežja odločili, da bodo filmi predvajani samo v kinodvorani. Nam pa se je zdelo še, da se nam časovno ne bo izšlo dokončati filma dovolj hitro za septembrski FSF. Saj bo čas za portoroško projekcijo še naslednje leto. Sem pa vseskozi po tiho upal, da bomo sprejeti na Liffe. Zato sem zelo vesel, da ga bomo otvorili. In še takoj gremo v kino, v redno distribucijo, in sicer ravno 29. novembra, kar je na Vladov rojstni dan.

Nadina Štefančič
Prijavi napako
Komentarji
montebuba
# 07.11.2018 ob 10:53
naš prekmurski ponos! hvala Vlado za vse pesmi in melodije!
melanholik
# 07.11.2018 ob 12:38
Vlado je res legenda. Mislim, da na slovenski pop sceni preprosto ni človeka, ki bi dosegel tolikšno stopnjo splošne popularnosti. Preprosto je všeč tako rekoč vsem, kar ni uspelo nikomur drugemu, na Resniku, ne Magnificu, ne Predinu, da o kakem Plestenjaku sploh ne govorim. Kreslin pa se je tako ali drugače dotaknil skoraj vsakega, pa naj ga je "aktivno" poslušal ali ne.

Ob nekaj bi se pa vseeno obregnil:
Obenem pa je ta zgodba postavljena v panonski svet, v ritem, ki je drugačen od sodobnega, urbanega, hektičnega drvenja. Tam si človek vzame čas, pomembne so podrobnosti, in ravno tam lahko začutimo Vladovo povezanost s staršema.
To pa malo smrdi po mitizaciji Prekmurja. Ne, nič posebej panonskega ni v navedenem. Tudi panonski svet ponuja sodobno, urbano, hektično drvenje, na primer v Zagrebu ali Budimpešti. Gre preprosto za podeželje. In to lahko vidimo tudi na drugih geografskih dolžinah. Da je pa Vlado neko atmosfero znal lepo zajeti, pa seveda drži.
sssitrap
# 07.11.2018 ob 11:12
Tud men ni Kreslin nikoli potegnil. Zame je še vedno Pengov bog.
SF0100
# 07.11.2018 ob 11:50
ki pa je že malo izpet...
uuuuu
# 07.11.2018 ob 11:17
Mislim, da Vlado ne potrebuje dodatne reklame ... Je dober, ni pa zdaj božanstvo.

Se mi zdi, da dokler bodo določene osebe žive, bo vse kar prihaja iz Prekmurja kar avtomatsko zlato, pa če se sveti ali ne.

Žalostno, res ... Malo več poguma, gospodje na RTV ...
Lovec
# 07.11.2018 ob 11:04
Vlado je dober glasbenik, kjer je etno združil z rokom. Je odličen interpret. Od višine se zvrti pa je napisal Klinči.

Takšna izjava sodi v sklop, da se znanci preko medijev hvalijo enemu drugemu. Vlado to ne potrebuje.
Regedit
# 07.11.2018 ob 10:44
Moram priznat da osebno Kreslina nisem nikoli zaštekal
Prebujanje
# 07.11.2018 ob 15:28
Heh soavtor filma. Zakaj je to treba?

Sicer pa ja, brez Klinarja in do neke mere tudi kolumne Debeljaka bi bila pot lahko tudi malo drugačna.
Janx
# 07.11.2018 ob 15:46
Kakor sem slišal pa v živo ni ravno ljudski.

Pa njegovo petje...
Mancica
# 07.11.2018 ob 15:24
Na začetku leta film o Perotu, ki je smeha poln, iskren, zabaven, rokerski ,zdaj pa še Kreslina. Zanimivo. Kot rokerki mi je Kreslin od vseh treh najmanj potegnil pa vseeno, na zdravje!
Matjaz82
# 07.11.2018 ob 16:26
@melahnonik

mene se je tudi, toda bolj na način tvojega nicka.
Bivši uporabnik
# 08.11.2018 ob 21:43
Dober je ,rad ga imam kot človeka in pevca ,čeprav ga poslušam le z radija. Še pred nekaj leti sem ga spremljal v medijih in lahko rečem da me d l 2010 -2015 nihče ni imel toliko koncertov letno kot on. Dejansko je fenomen in srčni mož.