Glede na politično stvarnost na Koroškem je bila razprava v resnici zvonenje po toči, kajti kolegij deželne vlade je že maja letos z glaovi vladne koalicije sprejel nov koncept o šolah, ki predvideva tudi zaprtje 20 malih šol na Koroškem. Na seznamu ukinitve pouka je tudi osem dvojezičnih podružničnih šol.

Na Radišah, v Medgorjah in v Srednjih Trušnjah so se šolska vrata že zaprla, podobna usoda pa preti še podružničnim šolam na Vratih in v Šentjurju na Zili, v Srednji vasi v občini Ruda, ter šolam v Žvabeku in Vogrčah. Kljub temu starši še niso vrgli puške v koruzo in še upajo, da se bodo njihovi otroci lahko učili abecede in matematike v domači šoli na vasi.

V njihovih prizadevanjih jih je sinoči podprla tudi Jutta Menschik-Bendele. Med argumenti za ohranitev malih šol je navedla, da se starejši otroci sicer hitro in dobro znajdejo tudi v tujem, oddaljenem okolju. Šestletni prvošolčki pa so glede na razvojno fazo v popolnoma drugačnem položaju in so za njih večje enote velik izziv, ki so mu le težko kos. Zato naj bi za njih veljalo vodilo „kratke noge – kratke poti“, je poudarila psihoterapevtka.

Zavedajoč se, da so kocke o tej temi verjetno že padle, pa je po njenih besedah diskusija v sredo bila pomembna tudi iz psihološkega vidika. Prizadeti starši iz vseh predelov Koroške so izvedeli o varčevalnih ukrepih in klestenju podeželske infrastrukture povečini iz časopisov.

Končno priložnost, da so spregovorili o skrbeh...

V sredo pa so prvič imeli priložnost, da so se z odgovornimi politiki in predstavniki deželnega šolskega sveta lahko neposredno pogovarjali in spregovorili o svojih skrbeh, je pojasnila Jutta Menschik Bendele.

Tudi Anzej Vavti, zastopnik staršev otrok, ki obiskujejo podružnično ljudsko šolo v Vogrčah, je med pozitivnimi učinki podijske diskusije izpostavil prav to, namreč priložnost za dialog s pristojnimi organi.

Za argument, da naj bi so občine z zaprtjem šol prihranile mnogo denarja, Vauti nima razumevanja. Obratni stroški za vzdrževanje ljudskih šol so v primerjavi z visokimi investicijami v nove šolske centre zelo skromni in za občine kot vzdrževalke poslopij ne bi smeli biti problem, je prepričan Vauti.

Poslujoči predsednik deželnega šolskega sveta Rudolf Altersberger, ki je bil pred leti še sam goreč zagovornik malih šol, je medtem sprejel politično odločitev dežele. Blagajne da so prazne. Poleg obratnih stroškov za vdrževanje poslopij je treba plačati tudi učitelje, navaja Altersberger.

Od leta 2000 se je število šolarjev na Koroškem znižalo za 14.000. Povprečno je v vsakem razredu le 16 do 17 učencev in učenk. Za ekonomsko vodenje razredov bi jih moralo biti v vsakem razredu najmanj 23.

Po tem ključu namreč zvezno ministrstvo refundira deželi denar za perzonalne stroške učiteljev in učiteljic. Ker so na Koroškem razredi manjši, morajo zaposliti več pedagovov in jih seveda tudi plačati z denarjem, ki ga dežela v resnici nima, argumentira Altersberger.

Na vprašanje, ali je po tej računici usoda mali šol zapečatena in je vlak že odpeljal, meni Altersberger, da je vlak na poti in da bi naj župani nalili občanom čistega vina v zvezi z vzdrževanjem šol.

Več na volksgruppen.orf.at/slovenci