Foto: Iz zasebnega arhiva Rezi Valentinitsch
Foto: Iz zasebnega arhiva Rezi Valentinitsch

Rezi Valentinitsch: Rodila sem se leta 1934 na Gori pri Sveti Luciji, potem pa je oče ku­pil in obnovil staro kmetijo na Potoku v Bilčovsu. Bili smo kaj­žarji. Mama Elisa Spitzer je do­bila štiri otroke, vendar sta dva žal umrla. Ko se je začela vojna, sem že hodila v šolo. Oče je bil na fronti v Franciji, služil je pri mornarici. Doma smo živeli mama, moj dve leti mlajši bratec in jaz ter očetov sorodnik Flo­rian Spitzer – rekli smo mu kar stric Florjan. Bil je zaveden Slovenec in je v naši hiši imel svojo sobo. Stric je imel stike s parti­zani, bil je kurir. Nekoč je iz gozda privedel ranjenega partizana iz Slovenije. Skril ga je v svoji sobi. Bil je mizar, tako da je za partizana naredil dobro skrito ležišče pod streho. Mama je partizana negovala in jaz sem ji pomagala. Vedela sem, da je nevarno.

Gestapo je tu!
Ne vem več, kaj je bilo, nekaj se je izvedelo, pa so prišli gesta­povci in nas zasliševali vso noč. Tepli so nas in nam grozili. Strica Florjana so odpeljali in ga poslali v Dachau, mamo so za­prli v celovški zapor, ranjenega partizana pa niso našli. Ko je mama prišla v celovški zapor, sem morala molčati in se lagati, da nič ne vem. Žandarji so me spraševali, koga sem videla in kdo je hodil k nam, pa sem la­gala, da ni bilo nikogar in da nisem ničesar videla. Vojna me je naučila lagati. Če ne bi tako dobro lagala, bi nam zažgali hišo in ne bi imela več mame. Z bratom sva prišla k teti v Koviče. Teta in stric sta imela kmetijo. Tam sem imela še dva strica, ki pa sta bila v vojski, zato je bilo treba trdo delati. Ampak zame so dobro poskrbeli. Peš je bilo daleč do šole in včasih je bilo težko med drugimi otroki, saj so nas nekateri grdo žalili, ker smo bili Slovenci. Bili smo razžaljeni in malo smo se sramovali. Zmerjali so nas, da smo banditi in nam govorili "Horuck über den Loibl!" Bilo je grozno.

Schweine füttern
Hodila sem v šolo, po pouku pa sem malico, ki mi jo je pri­pravila teta, nesla domov skritemu partizanu. Oskrbovala sem ga čisto sama. Žandar me je hodil kontrolirat in me je spraševal, zakaj hodim domov, pa sem rekla, da grem nahranit živali. "Schweine füttern," sem govorila in kazala na vedro, ki sem ga nosila s sabo. Nemško itak nisem dobro znala. Po ne­kaj tednih partizana ni več bilo. Nek moški mu je pomagal v gozd, tam pa ga je našel nek kmet in ga takoj prijavil žandar­jem. Prišel je v zapor v Celovec. Mama ga je kratko videla v za­poru. Od njega so hoteli izve­deti, kje je bil skrit, pa nas na srečo ni izdal. Tudi on se je mo­ral lagati kot jaz. Odpeljali so ga v Dachau, kjer je umrl. Tudi stric Florjan je tam umrl. Mama pa se je iz zapora vrnila po štirih mesecih.

Fotografija iz zasebnega arhiva Rezi Valentinitsch prikazuje pismo strica Floriana Spitzerja, ki je bil analfabet. Pisma je v Dachauu zanj napisal sojetnik.
Fotografija iz zasebnega arhiva Rezi Valentinitsch prikazuje pismo strica Floriana Spitzerja, ki je bil analfabet. Pisma je v Dachauu zanj napisal sojetnik.

Zamolčana bolečina
Po vojni dolgo nismo govorili o teh izkušnjah, dolga leta nas je bilo strah. O tistih časih se ni smelo govoriti. Vse smo skrili v sebi. Ponoči pa je bilo težko, zelo slabo sem spala, vedno znova sem sanjala, da sem nekam padla ...