Andrej Šiško se je rodil 24. aprila 1969 v Kopru, a se že po treh mesecih skupaj z mamo Marijo preselil v Maribor. V Mariboru je končal osnovno šolo, kjer se je na bližnjem igrišču spoznaval tudi z nogometom, ki je pozneje znatno zaznamoval njegovo življenje. Šolanje je nadaljeval na mariborski srednji šoli za gostinstvo in turizem, leta 1987 pa se je vpisal še na mariborsko visoko ekonomsko šolo, a je še pred začetkom šolanja moral na služenje vojaškega roka v kosovsko mesto Đakovica.

Sam zase pravi, da je tako narodni kot tudi socialni čut pridobil ob poslušanju očetovih kritik jugoslovanskega režima. Tako je politično dejaven postal že v v času srednje šole, ko je leta 1985 ustanovil Antikomunistično organizacijo Slovenije, ki je izdajala tudi glasilo Klic Triglava, organizacija pa je delovala v ilegali.

Prvi konflikti v JLA
Med služenjem vojaškega roka se je zapletel v konflikt s poročnikom iz Ljubljane, kar je pozneje sprožilo več zaslišanj tedanje protiobveščevalne službe JLA, Šiško pa je moral za en mesec v zapor. Ob vrnitvi je ustanovil novo nezakonito organizacijo Fronta za samostojno Slovenijo, v okviru katere so si prizadevali za referendum o samostojni in neodvisni Sloveniji. Šiško je v organizaciji deloval pod tajnim imenom Črtomir.

V času plebiscita je bil član volilne komisije, maja leta 1991 pa je bil tudi navzoč ob dogodkih v Pekrah, ki predstavljajo začetek vojne za Slovenijo, ki se je je udeležil tudi Šiško kot poveljnik specialnega voda 711. odreda Teritorialne obrambe, ki je sodelovala pri zajetju tankovske čete JLA. Ob koncu vojne pa je med proslavljanjem doživel tudi prometno nesrečo.

Incident in prestop med navijače
Leta 1992 je sledil dogodek, ki je zaznamoval njegovo življenje, ko naj bi v sodelovanju z Matjažem Jeričem in predsednikom SNS-a Zmagom Jelinčičem nastavili eksplozivno napravo v avtomobil Milana Klementa, napravo pa naj bi jim priskrbel Jelinčič. Šiško je bil tedaj obtožen poskusa umora in bil po šestih mesecih izpuščen iz pripora. Primer je sodni epilog dočakal skoraj 15 let pozneje, saj je leta 2016 sodišče odločilo, da je kriv poskusa umora. Šiško je vselej poudarjal, da je bilo ozadje primera poskus preprodaje ponarejenih tolarskih bankovcev in da so se preiskovalci bolj kot na preprodajalce osredotočili nanj in s tem prikrili preprodajo.

Kmalu po incidentu je Šiško, ki zase pravi, da je bil žrtev skonstruirane obtožbe in montiranega procesa, razočaran nad politiko prešel v navijaško skupino Viole. Več let je bil vodja mariborske navijaške skupine, ki je ni pozabil tudi po tem, ko je skupino zapustil. Tako se je v medijih tudi v zadnjem letu večkrat pojavil oblečen v vijoličasto majico z napisom "Mi smo Maribor". Leta 1998 je ustanovil Ženski nogometni klub Maribor in bil do leta 2004 njegov predsednik.

Podjetniška leta
V obdobju, ko ni bil politično dejaven, se je preizkusil v vlogi podjetnika, tako je imel svoje trgovsko podjetje Samo, d. o. o., ki je bilo zastopnik opreme za borilne veščine in dveh znamk športnih obutev. V lasti je imel dve športni trgovini, preizkusil pa se je tudi v vlogi gostinca kot najemnik restavracije in gostilne na mariborskem Lentu.

Leta 2004 je s somišljeniki ustanovil prvo društvo Hervardi – društvo za ohranjanje domoljubnih tradicij iz Maribora. Dve leti pozneje je bila ustanovljena tudi Zveza domoljubnih društev Hervardi, katere predsednik je še danes. V politiko se je vrnil leta 2007, ko se je pridružil Stranki slovenskega naroda (SSN).

Vrnitev v politiko in zaporna kazen
Istega leta je višje sodišče potrdilo sodbo okrožnega sodišča, ki je za Šiška odločilo, da je kriv poskusa umora leta 1992, a mu je zaporno kazen znižalo na eno let in deset mesecev. Prvič so ga na prestajanje kazni povabili ob koncu leta 2007, a je uspešno prosil za odlog prestajanja kazni zaradi bolezni. V tem času je v Ljubljani tedanjemu predsedniku republike Danilu Türku predal pobudo za referendum o lizbonski pogodbi, pozneje pa predsedniku državnega zbora Francetu Cukjatiju izročil 2.700 podpisov podpore referendumu.

Po njegovem javnem izpostavljanju ga je začela iskati policija, a sedem mesecev pri tem ni bila uspešna. Ko pa se je leta 2008 pojavil kot kandidat SSN-ja za državnozborske volitve v oddaji na lokalni televiziji Net TV, so ga po oddaji policisti odpeljali na služenje zaporne kazni. Leta 2009 je tako iz zapora v Rogozi usklajeval dejavnosti SSN-ja za referendum o vstopu Hrvaške v Nato. Istega leta se je zgodil razkol znotraj SSN-ja, ki ga je Šiško tudi zapustil.

Znova je postal strankarsko dejaven leta 2014, ko je skupaj s somišljeniki ustanovil stranko Gibanje Zedinjena Slovenija (ZSi). Kot predstavnik stranke je Šiško leta 2014 kandidiral za župana Maribora. Na letošnjih predsedniških volitvah pa bo stranko zastopal kot kandidat za predsednika republike. Kandidaturo je vložil petnajst minut pred iztekom roka za vložitev kandidature, ko mu je s pomočjo prostovoljcev uspelo zbrati dovolj podpisov.

Navdušenec nad zgodovino
Leta 2011 je končal šolanje s področja informatike in postal inženir informatike, trenutno pa končuje študij marketinga. Je oče treh otrok, v prostem času pa se ukvarja z nogometom, airsoftom in gobarjenjem. Je tudi navdušenec nad zgodovino, ki prežema tudi njegovo publicistično dejavnost. V okviru Zveze društev Hervardi je tako izšlo več knjig z zgodovinsko tematiko, pri katerih je sodeloval kot soavtor ali urednik. Leta 2011 je izdal knjigo Resnica je zmaga, ki opisuje njegove izkušnje med letoma 1988 in 2011.

Kot predsednik republike si bo prizadeval za vrnitev "ukradene države" slovenskemu ljudstvu in preprečeval naklepno vzpostavljanje življenjskih razmer, ki vodijo v "popolno uničenje slovenskega naroda". Prizadeval si bo tudi za vzpostavitev pravnega sistema, ki bo temeljil na pravičnosti, socialne države vključno z uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka in vzpostavitev učinkovitega obrambnega sistema. V kampanji pa stavi predvsem na sodelovanje s podporniki, ki so mu že pomagali pri zbiranju podpisov za kandidaturo.