Zaira Vidau, Norina Bogatec in Irena Urbič. Foto: SVSD/Barbara Kampos
Zaira Vidau, Norina Bogatec in Irena Urbič. Foto: SVSD/Barbara Kampos
Zaira Vidau in Norina Bogatec
Zaira Vidau in Norina Bogatec. Foto: SVSD/Barbara Kampos

»Pri oblikovanju te publikacije nas je vodila želja, da bi preučili položaj Slovencev v Italiji po velikih geopolitičnih spremembah, do katerih je prišlo v Evropi od začetka devetdesetih let naprej,« sta v predgovoru zapisali urednici.

Padec Berlinskega zidu, osamosvojitev Slovenije, evropski integracijski procesi, padec meje med Slovenijo in Italijo – vse družbene in politične spremembe, ki so se v obmejnem prostoru zgodile od 90. let prejšnjega stoletja, so vplivale na položaj slovenske narodne skupnosti v Italiji, ugotavlja Zaira Vidau: »Lahko rečem, da se je prestiž slovenskega jezika na italijanski strani meje v tem obdobju povečal in večinski narod se v večji meri zanima za slovenski jezik, slovensko kulturo. To se pokaže pri vpisih v slovenske šole pri nas, kjer imamo tudi precejšen delež otrok, ki prihajajo izključno iz italijanskih družin ali pa iz mešanih zakonov. Seveda to potem odpira vrsto vprašanj, ki zadevajo poučevanje slovenščine taki šolski populaciji in raven znanja slovenskega jezika, ki ga otroci osvajajo v takem večjezičnem, večkulturnem okolju.«

Razvoj novih medkulturnih odnosov pa skupnost Slovencev v Italiji postavlja tudi pred nove izzive. A v okviru manjšine se je v času sprememb morda preveč razpravljajo, ali so te koristne ali škodljive, razmišlja Norina Bogatec: »V okviru manjšine se je mogoče preveč razpravljalo o tem, če te nove medkulturne oblike, nove oblike medkulturnih odnosov, škodijo ali koristijo. Odnosi v okolju se spreminjajo, to je dejstvo. To ni nekaj, kar je prišlo z vrha, te nove oblike nastajajo in se razvijajo in mislim, da bi morala manjšina razmišljati in se opremiti bodisi strokovno bodisi znanstveno z nekaterimi novimi oprijemi na tak način, da bi lahko privabila v svojo sredo nove ljudi, ki poznajo slovenski jezik, ki se zavzemajo za slovensko kulturo, hkrati pa bi morala manjšina tudi utrditi tista okolja, v katerih slovenstvo moramo ohraniti in razvijati.«

In odnos matične države? Ta bi se morala zavedati, da je tudi slovenščina evropski jezik, meni Zaira Vidau: »Lepo bi bilo, če bi Slovenija, po vzoru številnih drugih evropskih držav, razmislila o tem, da bi vsaj v obmejnih okoljih odprla jezikovne inštitute, na katerih bi se lahko večinski narod naučil slovenskega jezika, pridobil ustrezno izobrazbo in certifikate, kot se to pridobiva za druge evropske jezike. Pri nas se večinski narod uči slovenščine znotraj šolskega sistema, če upoštevamo mlade, odrasli pa se vpisujejo na tečaje slovenskega jezika. A vse skupaj je brez neke koordinacije. Teh centrov, ki ponujajo tečaje, je veliko in večkrat se dogaja, da raven znanja slovenščine ostaja na prvi stopnji, kvaliteta jezika pa ni primerna za rabo v nekih govornih, vsakdanjih okoljih.«

Publikacija Skupnost v središču Evrope, Slovenci v Italiji od padca Berlinskega zidu do izzivov tretjega tisočletja nudi uporabno gradivo za spoznavanje slovenske narodne skupnosti v Italiji na vseh področjih njenega družbenega življenja v okviru kulturnega in sociopolitičnega dogajanja ob italijansko -slovenski meji v zadnjih petindvajsetih letih.

Norina Bogatec: »Ta zbornik je namenjen tako slovenski kot italijanski javnosti. Namenjen je tistim, ki nas želijo spoznati ali želijo poglobiti znanje o nas in pa tudi samim pripadnikom slovenske skupnosti v Italiji. Želeli bi, da bi ta zbornik postal uporabno gradivo pri vodenju ustanov, organizacij in pri soočanju z dilemami in težavami, s katerimi se sedaj sooča slovenska narodna skupnost v Italiji.«

Zbornik je moč prebrati tudi v italijanskem jeziku. Slovensko izdajo so prvič predstavili na lanskem knjižnem sejmu, po predstavitvi v Kopru pa bodo o zborniku in izzivih slovenske narodne skupnosti v Italiji zdaj govorili še v drugih krajih po Sloveniji.

Barbara Kampos