Kulinarika
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.7 od 37 glasov Ocenite to novico!
Barve dolenjske jeseni. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Župnikov medeni liker v Šentjanžu. Foto: MMC RTV SLO
       Dolenjski kulinarični aduti:       
 
- Gostilna Repovž, Šentjanž
- Domačija Novak, Sadinja vas pri Dvoru
- Gostilna Rakar, Gorenje Ponikve
- Oštarija, Dolenjske Toplice
- Debeluh, Brežice
- Gostilna Vovko, Ratež
- Gostišče Kapušin, Gradac
- Grad Otočec, Otočec
Gostilna Repovž je v lasti Repovževih že od nekdaj - in od nekdaj je bila gostilna, le slog in kuharica sta se zamenjala. Foto: MMC RTV SLO
Dolenjsko vinsko sodelovanje - Kerin-Kozinc. Ob njem pa deska Repovževih mesnin.
30 ur dušen jelenček pri Repovževih. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
       Izbrani vinarji Posavja (Bizeljsko, Dolenjska, Bela krajina):       
 - Keltis
- Šturm
- Istenič
- Kozinc
- Kerin
- Prus
- Mavretič
- Jelenič
Babičini krožniki pri Repovžu. Foto: MMC RTV SLO
Razgled iz sobe pri Repovžu. Foto: MMC RTV SLO
Tudi domačija Novakovih je vaška gostilna že od nekdaj. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Boris Novak v svoji impresivni kleti, kjer še vinarji najdejo kak arhivski letnik, ki ga sami več nimajo. Foto: MMC RTV SLO
Prijetno, domače vzdušje pri Novakovih, ki imajo, mimogrede, v Ljubljani starinarnico Novak. Foto: MMC RTV SLO
Novakov artefakt - zamaški, ki pričajo o izvrstni vinski ponudbi. Foto: MMC RTV SLO
Ocvirki krškopoljca na 270 let stari mizi. Foto: MMC RTV SLO
Oranžno, ki te ljubim oranžno. Novak je začetnik oranžnega gibanja pri nas in eden izmed organizatorjev festivala oranžnih vin. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Jan Novak med okušanjem. Foto: MMC RTV SLO

Dodaj v

Onkraj cvička in matevža - Dolenjska postaja kulinarična velesila

Pri Repovžu in pri Novakovu
10. november 2016 ob 06:33
Šentjanž/Sadinja vas - MMC RTV SLO

Dolenjsko je lahko odpraviti kot tisto pokrajino, "kjer se ne pije vino, ampak cviček" in "kjer je že v zraku 0,5 promila alkohola", a Dolenjci so tem stereotipom navkljub v zadnjih letih brez velikega pompa in oglaševanja intenzivno delali v razvoju vrhunske kulinarike, temelječe ne toliko na penicah in redukcijah, ampak na lokalnih in ekoloških surovinah.

Mi smo v zadnjih oktobrskih dnevih, ko so bili vinorodni grički odeti v živo rumeno, okoliški gozdovi pa v rdeče, obiskali dve domačiji, kjer so zgornja imperativa izpilili do popolnosti in kjer so kuhinjo svojih babic mlajše generacije danes dodelale, da je času in življenjskemu slogu primernejša. Prvi so Repovži v Šentjanžu, drugi pa Novaki v Sadinji vasi, v obeh pa ima kuhalnico v rokah ženska, moški del pa je zadolžen za vino.

Šentjanž, nedaleč od Sevnice, je prijetna vas na rahli vzpetini, ki ji dominira cerkev sv. Janeza Krstnika in župnišče, na katerem visi spominska plošča Janeza Evangelista Kreka, ki je v Šentjanžu nenadoma umrl - vaške čenče pravijo, da po preveč kozarcih pri Repovžu, ki so gostilna že par sto let, vsekakor pa so to za neutrjene nevarni kraji, kjer še župnik duše ovčic priveže s svojo res krepko medico.

Na furmanski poti
Še dobro, da lahko pri Repovžih, ki to podlago za uverturo nadgradijo z lokalno Kozinčevo penino Joker, tudi prespite. Za sprejem gostov in vinsko spremljavo je zadolžen sin Grega, za umetnije, ki druga za drugo prihajajo iz kuhinje, pa njegova mama Metka, na Dolenjsko priženjena Ljubljančanka, ki se sicer požvižga na kult zvezdniškega kuharja in pomp, ki ga je deležna v zadnjih letih vrhunska kulinarika, ampak prisega na tradicijo, spomine iz otroštva in "lasten šporhet".

Repovževa je neposredna, ne okoliši, se ne spušča v pleteničenja o "zgodbah" in "emocijah", ampak pusti, da njeni krožniki govorijo zase, predvsem pa, da odražajo pokrajino in zemljo. Praktično vse, kar vam postrežejo pri Repovžu, pridelajo na svoji 16 hektarjev veliki ekološki kmetiji, od pire in blitve do krompirja in vijoličastega krompirja, ki ga prodajajo gostincem po vsej Sloveniji.

Podobno je z njihovimi jabolki, iz katerih delajo Repovžev jabolčnik, a jim jo je letos zagodla pozeba in Repovžev eko jabolčnik zdaj ljubosumno varujejo skoraj samo za svoje goste.

Vse več tujcev
V gostilno, ki je to vedno bila, saj je stala na strateški furmanski poti, danes zahaja vse več in več tujcev, pa ne samo zato, ker je na poti do "Melanijine Sevnice". Čeprav bi Repovži tudi zaradi tega lahko malce bolj navili cene in se pomaknili v elitizem, njihova bogata vinska karta kaže izjemno prijazne cene buteljk (Kerner štajerskega eko divjaka Acija Urbajsa pri Repovževih denimo stane 22 evrov, pri Aciju na Rifniku pa 20). "Verjamem v mehke cene," prikima Repovž, šolani sommelier, ki sestavlja karto, na kateri se vse bolj odličnim, a zapostavljenim posavskim vinom (Šturm, Kozinc, Keltis, Kerin) pridružujejo vsi običajni osumljenci s poudarkom na Brdih in lepa zbirka maceriranih in naravnih vin.

A velik, gostoljuben leseni pult je še vedno odprt tudi tistim, ki so vajeni, da v vaški gostilni dobijo tudi kaj bolj plebejskega. "Mi imamo še vedno cviček za 70 centov in špricer za evro," poudarja Repovž, medtem ko postavlja na mizo leseno desko z dobrodošlico: prva kroglica je kozja albuminska skuta z zeliščnim ovojem, druga kroglica ocvrtek žrebičkove vratovine z vloženimi blitvinimi plodovi, na mladi solati in motovilcu pa še topla pečena zajčja jetrca. Na mizi je še eko oljčno olje Moljkov iz Izole in olje oljne ogrščice kmetije Berce iz Mokronoga.

Esih flajš in sevniške salame
Izjemen in izviren je tudi pozdrav iz kuhinje - Repovževa različica "esih flajša". Meso iz zakuhe je tu pašteta, povaljana v mletih bučnih semenih, ob njej pa črna redkev ter pire in čips sladkega krompirja. Ker imajo Repovževi na kmetiji izključno poljščine in jablane, je meso sosedovo, sodelujejo pa tudi s kmetijsko zadrugo Sevnica, ki je v zadnjem času postala eden boljših dobaviteljev kakovostnega mesa.

To postavijo na ogled v hladni predjedi, deski lokalnih mesnin in sirov, ki je ena bolj dodelanih, kar jih lahko dobite pri nas, kjer "krožnik mesnin" običajno pomeni generično zložen skupek tistega, kar se pač na dani dan reže, brez podpisa kuharja. Pri Repovžu je to drugače - obvezne kolute sevniške salame pospremi domača čebulna marmelada, pršut iz krškopoljca, vložen koromač, zajčjo pašteto marmelada modre frankinje, namaz iz jajčevcev, miniaturni korenček.

Tu so še rezine lokalnih sirov in lardo iz eko kmetije Zabukovec, na ličnem porcelanastem krožničku iz babičine dote je telečji karpačo, v stari stekleni skodelici žrebičkov tatarec z vloženo inkovsko kumaro, domačo majonezo in jabolki, v emajlirani posodici pa v ajdovi moki ocvrt priželjc.

Tople predjedi so bile že večji odmik iz tradicije v moderno, sofisticirano kuhinjo - na eni strani poširana rdeča postrv v soku kumar s čipsom vijoličastega krompirja, zeliščno majonezo, kaviarjem postrvi, "kaviarjem" balzamičnega kisa in prepeličjim jajcem, ki je povezoval kaviarja z ribo.

Tradicija s pridihom sodobnosti
Za mesojedce je bil tu konkreten kos telečjega jezika, olepšanega s toliko elementi, da smo težko sledili vsem, ki jih je Repovž našteval - peresa solatke, dušena jabolka s cimetom, zelena, vložena šalotka, pa pesa, ki so jo samo pokuhali v janežu, čez vse to pa namesto klasičnega hrena "dolenjski wasabi" (gre za s peteršiljem obarvan hren, kar mu daje tipično "vasabi" barvo).

Najšibkejši člen večerje, sicer vezane na Teden restavracij, je bila brezmesna glavna jed - domače testenine, polnjene z zeleno, ob njih pa zelena v vseh oblikah (čips, pire, drobtine) in omaka iz staranega sira s kančkom tartufov. Zelene je bilo preprosto preveč, tako barvno kot teksturno in po samem okusu pa bi nujno potrebovala na krožniku neki kontrast.

Je pa bila zato mesna jed bolj dodelana, čeravno klasična - jelenjo kračo pečejo na 60 stopinjah kar 30 (!) ur, postrežejo pa jo v lastni omaki s skutinim cmokom, mladim korenjem v sladkorju, korenjevim pirejem, šalotko in smetanovo omako.

Za sladice je zadolžena bodoča snaha, ki se je tisti dan igrala na temo ajde. Tako je ajdovo kašo s hruško, kuhano v modri frankinji, dopolnjevala ajdova strjenka, ajdova pena, kokice ajde in sladoled kisle smetane.

Kulinarični raj
Po krepkem, pravem domačem zajtrku, kjer so pred nas na mizo razpostavili vse od Emovih posodic z umešanimi jajci in slanino do domače orehove potice, od kompota do jogurta z eko kmetije Kukenberger (Gorenje Ponikve), od domačih salam in sirov do Metkinih marmelad, hišne granole in jabolčnika, smo pot nadaljevali dobrih 40 kilometrov proti jugu, v Sadinjo vas pri Dvoru.

Podeželska cesta prek vinorodnih gričkov vodi mimo zidanic in lesenih smerokazov, ki vabijo na degustacije. "Če levo zaviješ, se dobrega vinca napiješ," tako vabi obešen sodček na Malkovcu, kjer so na nekaterih trtah še vedno viseli zadnji modri grozdi.

Na vsega 25 kilometrih (malce več, če prištejete še kak ovinek) boste tu našli toliko postanka vrednih kulinaričnih biserov, da Dolenjcem lahko še prestolnica zavida. Za petičneže je tu Grad Otočec, a mu v zadnjih letih povsem enakovredno parirajo še Oštarija (Dolenjske Toplice), Rakar (Gorenje Ponikve), Vovko (Ratež) in Novak, medtem ko vas malce dlje, v Brežicah, pričakuje Debeluh, član eminentnega združenja JRE.

Od ribičev do vinarjev
Pri Novaku so specialisti za drugo združenje, tisto, ki povezuje t. i. oranžne vinarje (bela vina, delana po postopku za rdeča, ki so postala v zadnjem času tako zelo modna). Boris Novak je namreč eden izmed pobudnikov in ustanoviteljev festivala Orange Wine, v svoji domačiji pa redno gosti največje predstavnike tovrstnih vin, tako da ni redko, da boste kdaj okoli novega leta pri njem naleteli na tričetrt Oslavja.

Novak, ki zdaj že malodane kultno domačijo sredi zaspane Sadinje vasi z ogromno duše, entuziazma in značaja vodi skupaj z ženo Miriam in sinom Janom, je vse preredki tip gostinca, ki gostilno zgolj iz obrata, kjer se ustavite za kosilo, povzdigne v doživetje. Kjer se nedeljsko kosilo iz glavne izbe preseli v klet in se podaljša pozno v večer, ko vam Novak razkriva malo znane oranžne bisere in odpira arhivske letnike, ki jih še sami vinarji včasih najdejo samo še v njegovi stari, obokani kleti globoko v Suhi krajini.

Dolenjska institucija
Skratka, Novak je neka podobna institucija, kot je v Ljubljani Robi s Čompo in streljaj iz prestolnice Slavc Žagar s Skaručno. "Mi običajno ne strežemo na krožnikih, ampak pred gosta postavimo kar piskrčke, iz katerih si sami jemljejo, meso pa jim režemo, dokler ne rečejo, da so omagali," razlaga svojo priljudno gostinsko politiko Novak.

Že ob vhodu v sto let staro, zgledno obnovljeno domačijo vam Boris ali pa Jan ponudita domače žganjice ("Luštrek? Drnulja? Črni ribez? Kaj močnejšega?"), nato pa vas posedeta za 270 let staro leseno mizo, ki jo je Novak, ljubiteljski zbiratelj starin, rešil iz podirajočega farovža, v kateri so bile krščene vse Novakove ženske, od njegove prababice naprej.

Gostilna, kjer se počutite kot doma
Izba je velika, domača, ozaljšana s stoletnimi kredencami, suho robo, ročno izdelanimi lesenimi deskami, lončenimi posodami, starimi koci in živopisnimi blazinami na klopeh. Na steni nad steklenicami Radikona, Zidaricha in Gravnerja goste motri orjaški, leta 2005 ulovljeni 72-kilogramski sulec rekorder, upodobljen v številnih tudi tujih ribiških revijah. Domačija Novak, ki se dviga na gričku nad Krko, je namreč poleg shajališča oranžarjev tudi shajališče ribičev, kar kažejo številni ribiški pripomočki in muhe, ki krasijo domačijo.

Na 12 hektarjih, kot jih imajo Novakovi, pridelujejo poljščine in povrtnine, največ imajo jagod, medtem ko za meso poskrbijo preverjeni lokalni dobavitelji in lovci. Vinska klet šteje 75.000 steklenic, v njej pa lahko najdete praktično vse, kar si zaželite, mi smo tisti dan vztrajali na dalj časa maceriranih vinih.

Tako je odlična Štembergerjeva malvazija s Krasa pospremila pozdrav iz kuhinje, ki je lepo nakazal Novakovo filozofijo malce posodobljene kmečke tradicije - na deski prineseno rezino domačega ajdovega kruha z dobrodušno plastjo ocvirkov krškopoljca in lističi koprive. "Imamo dve pravili - uporabljate isti pribor in pojejo se tudi rože!" ukaže z nasmeškom Jan.

Kraška vina so pospremila tudi ričet, Štembergerjevemu zelenu je sledila še Škerljeva vitovska, preden smo pri topli predjedi prestavili v višjo briško prestavo s Paraschosovim Notom (sivi pinot) in Brandulinovo 13 let staro rebulo. "Sicer povečini kuhamo iz lokalnih surovin, ampak ravno smo dobili krasne suhe pelate s Sicilije ..." uvede Novak slastne domače raviole, polnjene s fižolom in suhimi paradižniki, povezanimi z žajbljevo omako in parmezanom.

Vinsko svetišče
In čeprav je bila glavna mesna jed zelo preprosta - počasi pečen jelenčkov hrbet v lastni reducirani omaki, v lupini pečen krompir in korenčki, pa je bila izvedba popolna, divjačina pa ena boljših, kar smo jih jedli - sočna, rožnata v sredini, zapečena zunaj in povsem mehka. Novak je ob njej ponudil Krapežev merlot in refošk Kortinco Korenike-Moškona.

Šmorn z jabolčno čežano smo zalili kar v bazi, kleti, kjer vas na eni strani pričakajo mali oltarčki največjim z Oslavja, od žal nedavno pokojnega Stanka Radikona do Castellade, druga stran je rezervirana za ortodoksne oranžarje, kot sta Aleks Klinec in Aci Urbajs, vmes vse od Moviinih lunarjev in Batičevih angelov do bele Burje in Prinčičevega trebeža, pod njimi pa niz arhivskih letnikov, rešenih iz stare italijanske vile.

"Daj, odpri enega posebneža," navrže Janu Boris, medtem ko on kljub poškodovani, imobilizirani roki že hiti rezati domačo salamo - kake pet ur za tem, ko smo začeli "eno kratko kosilo". Čas pri Novaku zavzame povsem drugo dimenzijo, tako, da si le rezervirajte pri njem še prenočitev.


*Izbor lokalov in restavracij v rubriki Kulinarika je uredniški in ne gre za plačane oglase. Prav tako ne RTV ne restavracije ne plačujejo novinarjem za obiske in so izbrani po uredniški presoji. Kosila, večerje in prenočitve krije novinar sam.

Kaja Sajovic, kaja.sajovic@rtvslo.si
Prijavi napako
Komentarji
Arnolfus
# 10.11.2016 ob 08:08
Kaja je spet malo pomešala geografijo. Sevnica in Brežice so na štajerskem. Tako ne more biti Istenič, ali sevniška salama dolenjska specialiteta, kot tudi Debeluh iz Brežic ne.

Ne in ne. Še enkrat zemljevid v roke, preden se objavljajo nesmisli na tem portalu.
maverik
# 10.11.2016 ob 07:33
Ni mi jasno, zakaj so krožniki prazni?
WAITAPU
# 10.11.2016 ob 09:49
Sevnica, Krško, Brežice so v Posavju. Samo za info. Če ljudem v teh krajih rečeš, da so dolenjci, boš najverjetneje kakšno krepko slišal!
Vhito
# 10.11.2016 ob 07:38
Niti moj 2 letni sin ne bi bil sit od tistih 4 raviolov.
škratolin
# 10.11.2016 ob 09:21
Tudi Kapušin je v Beli krajini. Ampak ja, saj uni bjondi na POP tv, ki nam vreme odrecitira, dolgo časa tudi niso povedali, da obstaja Bela krajina. Dolenjska do morja in širše. :p
zlobniCO2
# 10.11.2016 ob 10:03
pa Istenič na dolenjskem ?! bizeljsko bolj ne bi moglo bit na štajerskem, geografija sedi 1.
Raje priznajte da na dolenjskem neke ponudbe ni pa je bilo treba malo širit območje da malo bolje zgleda :)
mihas
# 10.11.2016 ob 08:26
Avtorica članka se je malo geografsko izgubila. Vehementno piše od Dolenjskih lokacijah, da ne govorim vinarjih. Pač Dolenjka ne seže preko Save in tudi preko Gorjancev ne.
Micerar. Tudi na Dolenjskem se ob cvičku pridela veliko zelo kvalitetnih vin.
Pa še to, da se dobro je še v veliko drugih lokalih po Dolenjskem, samo da se ne kažejo na raznih resničnostnih šovih in se ne udeležuje raznih tednov elitne kuhinje ali pa dnevov odprte kuhinje.
imker
# 10.11.2016 ob 09:01
Prus, Šturm ,Mavretič so vinarji iz Bele Krajine
Bormio
# 10.11.2016 ob 10:28
Se povsem strinjam s predhodniki. Kaji bo treba priskrbeti dodatne ure zemljepisa.

Upoštevajoč obstoječe statistične pokrajine je gostilna Repovž v Posavju, kamor sodijo tudi mesta Sevnica, Krško in Brežice. Upoštevajoč nekdanje (recimo temu zgodovinske) pokrajine oz. dežele, bi pa že morali vedeti, da je Sava v spodnjem toku mejna reka med Štajersko in Kranjsko. Sevnica in Brežice torej ležita na Štajerskem, Krško pa je od 60-tih let prejšnjega stoletja, ko so mu pripojili štajerski Videm, pol-pol. Pol na Štajerskem in pol na Kranjskem.

Tako je in nič drugače.
patriot44x2
# 10.11.2016 ob 10:21
Ja kaj ste pa pričakovali od politično sprane novinarke. Poznavanje zemljepisa? levi breg save Sevnica,Brestanica,Krško,Bežice,... ne bodo nikoli Dolenjska pa če se v Ljubljani na glavo novinarji postavte.
Kekec99
# 10.11.2016 ob 07:59
... "kjer je že v zraku 0,5 promila alkohola", ...

Jih poznam ene par ki to še danes trdijo.
7up
# 11.11.2016 ob 09:25
Arnolfus

Primerjava ni umestna. Državne meje so mednarodne sprejete in znotraj posamezne državne entitete veljajo točno definirani zakoni, politike,... Štajerska/Dolenjska,.. so zgodovinske pokrajine, ki razen s smešnim lokal-patriotizmom nimajo nobene uporabne vrednosti.

Še vedno mi nihče ni odgovoril, kako je to neposredno povezano s člankom. Ali bi bila npr. hrana kaj boljša, če bi novinarska domačijo uvrstila na štajersko in obratno?
GeorgeB
# 10.11.2016 ob 22:50
Glede na to kje je Kaja že vsebila v tako kratkem času, mora imeti že 230kg... :)
SimbyB
# 10.11.2016 ob 21:24
Ja, a je tezko priznati resnico, da novinarka je na stroske rtvja... in da ne pozna geografije in da niti ne ve kje pravzaprav je Dolenjska... Zalostno. V tem casu, ko se brise moj komentar, bi se pa lahko malo naucila o geografski legi Dolenjske.
Arnolfus
# 10.11.2016 ob 16:00
@7up
Verjetno ti je tudi vseeno, če potem Mariboru rečemo, da je avstrijsko mesto, kajne? Kaj pa je nekaj metrov sem in tam...

Sicer pa je predel Slovenije, ki sedaj sliši po imenu Posavje še antičnega izvora. Že rimsko naselje Latobikov, z imenom Noviudunum, je bilo eno večjih na celotnem ozemlju trenutne Slovenije, Karantanci so v 9. stoletju potem v Rajhenburgu zgradili močno utrdbo, pri Krškem na drugi strani Save pa imeli vojaške posadke. Kasneje je ves predel podarila Ema Krška (sveta Ema) solnograški nadškofiji in je bilo celoten srednji vek nekakšna Salzburška enklava. To je skoraj 500 let. Ob koncu 15. stoletja se oblikujejo močne pokrajine in ozemlja severno od Save pripadejo Štajerski, južno pa Kranjski.
Nekako je veljalo, da so poimenovali ta desni breg kar slovenska krajina, ali Windish land, tudi Wendenland (štajerska himna v prvi kitici pravi, da sega dežela Štajerska od Dachsteina na severu, do Wendenlanda na Savi).
Če na tem nacionalnem portalu uporabljajo pokrajinsko terminologijo, ki je bila v uveljavi od srednjega veka, do konca prve vojne, je potem tudi prav, da se o tem vsaj malo pozanimajo. 2 minuti googlanja, ali pa naj vprašajo kakšnega domačina. Hodit po Sloveniji in gledat samo v svoj krožnik in potem pisat malo na pamet ni ravno na nivoju portala.
Večino časa se držim za glavo, ko mimogrede včasih zaidem na RTV stran. Upam, vsaj da Kaja poravna račun teh "kulinaričnih izletov" iz svojega žepa.
Daedalus
# 10.11.2016 ob 11:04
Čas pri Novaku zavzame povsem drugo dimenzijo, tako, da si le rezervirajte pri njem še prenočitev.

*Izbor lokalov in restavracij v rubriki Kulinarika je uredniški in ne gre za plačane oglase.

Kosila, večerje in prenočitve krije novinar sam.

Ehhhhehehe.
daryankoff
# 10.11.2016 ob 11:03
Sevnica, Krško, Brežice so v Posavju. Samo za info. Če ljudem v teh krajih rečeš, da so dolenjci, boš najverjetneje kakšno krepko slišal!


Ne boš krepko slišal. Posavje je bolj novodobna regija, ki obsega tako Štajersko kot Dolenjsko oz Kranjsko po starem. Predvsem Štajerci radi rečejo, da smo oni na desnem bregu Kranjci, no mi te besede že dolgo ne uporabljamo. Če gremo še bolj v zgodovino, v srednji vek, spadamo v območje Slovenske krajine (Windische Mark).
Sam pravim, da sem Dolenc, čeprav sem del posavske občine. Nekateri v Posavju smo bili vedno bolj vezani na NM.
Konkretno, gostilna Repovž je tako na Dolenjskem, ni pa nič narobe, če rečeš, da je v Posavju, ker spada v posavsko občino. Ampak to je novodobna delitev, ki je mi ne uporabljamo.
Celo slogan je, Šentjanž-pušl'c Dolenjske.
Je kompleksno za nekoga, ki ne živi na tem območju. Dolenjska je velika regija z mnogimi podnarečji in različnimi zgodovinskimi vezmi.
VanDame
# 10.11.2016 ob 09:16
"SimbyB
# 10.11.2016 ob 08:49
No, je fajn biti novinar rtvslo in jesti na stroske rtvja"


*Izbor lokalov in restavracij v rubriki Kulinarika je uredniški in ne gre za plačane oglase. Prav tako ne RTV ne restavracije ne plačujejo novinarjem za obiske in so izbrani po uredniški presoji. Kosila, večerje in prenočitve krije novinar sam.

Še bolj fajn je pa prebrati članek, katerega kritiziraš.
7up
# 10.11.2016 ob 08:11
75 000 vin?
slovenskisin
# 10.11.2016 ob 15:11
haha, kako so belokranjci glasni. Težki lokal patrioti, vedno govorijo čez "podgurce", a resnici na ljubo propadejo v enem tednu brez nas :D

Posavska regija je, kot je nekdo že napisal, novodobnega izvora. Obstaja samo Štajerska in Dolenjska na tistem koncu, meja je Sava.
jureimacure
# 10.11.2016 ob 11:41
Gorenci so imeli dolence za kmetavze, vikendaško ozemlje zgornje kranjske. Tudi industrijska razvitost je bila najprej na gorenjski pa dolgo nič potem je prišla na vrsto dolenska.
Brežiče in Krško hodi v službe v Novo mesto, tukaj pa vpije da nima nič s dolensko.
Dolenska ima super ljudi in lepo pokrajino, vedno se odlično počutim na dolenskem.
daryankoff
# 10.11.2016 ob 10:48
Veseu da sm Slovenc a ponosn, da sm Dolenc.
bogaboječ
# 10.11.2016 ob 08:07
Majstra za Novakovim šankom pa poznam :)

Fajn placi. Tudi sam postavljam slično odušan hram na najlepšem koncu dolenjskih gričev. Bo sicer bolj zaprtega tipa, jedlo in pilo pa se bo fajn :)
nikoli
# 14.12.2016 ob 13:39
*Dva okraja, vska znotraj svoje vojvodine.
nikoli
# 14.12.2016 ob 13:38
@7up
# 11.11.2016 ob 09:25
Prijavi neprimerno vsebino
Arnolfus

Primerjava ni umestna. Državne meje so mednarodne sprejete in znotraj posamezne državne entitete veljajo točno definirani zakoni, politike,... Štajerska/Dolenjska,.. so zgodovinske pokrajine, ki razen s smešnim lokal-patriotizmom nimajo nobene uporabne vrednosti.

Še vedno mi nihče ni odgovoril, kako je to neposredno povezano s člankom. Ali bi bila npr. hrana kaj boljša, če bi novinarska domačijo uvrstila na štajersko in obratno?


Primejava Štajerska in Dolenjska-kaj je to? Nekaj neprimerljivega.

Primerja se lahko kvečjemu Štajerska in Kranjska ali pa Spodnja Štajerska in Dolenjska (Untersteiermark in Unterkrain, ker je v nemščini bolj jasno). To sta bila dva okraja znotraj iste
vojvodine.

Sicer pa sta bili v starih časih Štajerska in Kranjska dve DRŽAVI, katerih deželni gospod je bil isti - Habsburžan. Tudi kasneje je bila to upravna meja, natančno določena in ne gre za nekaki fantazijski pokrajini, katerih meji sta tam nekje... Na levi strani Save so glasovali za deželni zbor v Gradcu, na desni pa za tistega v Ljubljani. Ker po letu 1918 ne Kranjska ne zgodovinska Štajerska ne obstajata več, je potrebno pri uporabi teh pojmov uporabljati tako razdelitev, kot je takrat obstajala.

Če pa niste vešči zgodvine, potem ne uporabljajte zgodovinskih pojmov.
por
# 10.11.2016 ob 18:52
Fajn članek !
Nec
# 10.11.2016 ob 15:10
Velesila? :D
7up
# 10.11.2016 ob 15:00
Resnici na ljubo niti približno ne razumem zakaj se vam zdi tako pomenbno, če je kraj v mikro Sloveniji nekaj kilometrov na Štajerskem ali pa Dolenjskem.

Ali ta informacija spremi izkušnjo, ki jo imate s konzumiranjem hrane?
Haloo
# 10.11.2016 ob 12:49
Likovni dosežki, vrhunskih kuharjev. :(

Naročite Dolenjske kepe, pa dober tek.
Bormio
# 10.11.2016 ob 12:28
Tudi to, kar je s področja zemljepisa (in še kaj zraven) napisal napisal @daryankoff je vse res :-)
daryankoff
# 10.11.2016 ob 11:28
Pa še mal lokal-patriotizma. Sam menim, da je Dolenjska rojstna regija slovenskega jezika in tako smo Dolenjci pravi avtohtoni Slovenci:)
Se vidi na številnih področjih, po priimkih in tudi po stereotipih, vesel, gostoljuben, delaven kmečki folk pa mal prismuknjen in žal še vedno preveč alkohola. Nekateri pravjo, da smo rednecki Slovenije, čeprav sam bi za to bolj označil Gorenjce.
V kulinariki je podobno, dolenjska kulinarika je preprosta in za današnje čase precej nezdrava, zaradi osrednje lege ni bilo večjih vplivov kulinarike sosednjih držav.
Razvija se seveda tudi vrhunska kulinarika kot povsod ampak temelj je še vedno tisto, kar ljudje doma jejo.
ofis
# 10.11.2016 ob 11:06
Micesar, ne vem kdo bi hotu it v kraj kjer govorijo na tričetrt Hrvaško in pijejo Metliško Črnino, ki je eno naslabših vin. Kar izdelujejo dobrega (Prus) pa so pa itak sorte iz drugih krajev.
siggi
# 10.11.2016 ob 08:09
Vhito imas pa res posebneza, ce bo tvoj dveletni otrok odsel lacen od take mize...

Sramota za rtv, da si mora novinarka sama placat hrano in morebitno bivanje, glede na to, da je clanek objavljen na vasi strani... kot da bi bla kaksna blogerka.

Verjamem pa, da gostitelji se vseeno naredijo bolj prijazno ceno, ce sploh zaracunajo, ker je le dobra reklama tak prispevek in ga stane manj senkat hrano, kot pa placevat oglase z oderuskimi cenami.
gustl
# 11.11.2016 ob 09:12
Slovenija je zapita do amena zalost
pikulin
# 10.11.2016 ob 10:51
visoka kulinarika na krožnikih iz 70ih.

Nikakor ni privlačno.

Sicer sem bolj pristaš okusa kot izgleda, ampak vemo, kako je danes....
Micesar
# 10.11.2016 ob 07:40
Čez hrib v Belo krajino raje skočite, če že obiščete te od boga pozabljene kraje. Sam imam sicer rad cviček, vendar je to pač namizno vino za nacejat se... V Beli krajini je pa veliko več žlahtne kapljice in predvsem se ne dobi cvička.
Slovenija
link
Okusi Vipavske - festival z razgledom (in rujno kapljico)
3
17. maj 2017 ob 08:31 V nedeljo in ponedeljek je bil na idilični lokaciji dvorca Zemono vinsko-kulinarični festival z verjetno najlepšim razgledom - Okusi Vipavske, ki s pogledom na pozelenelo dolino postavljajo na ogled ...
Več novic ...
Kazalo