Člani skupine Zmelkoow po lanskem izidu plošče Čista jajca v teh dneh premišljujejo o novih koncertih. "Sicer pa v nadaljevanju leta ne pričakujemo kakšnih resnih pretresov; ropotali bomo, ko bodo bobniči celi, in 'džezirali', ko bodo počeni," je v pogovoru za MMC povedal pevec in kitarist skupine Goga. Kaj vse je še povedal, pa si lahko preberete spodaj.

Ste ena izmed redkih slovenskih skupin, ki svojim oboževalcem zaupate sestavo "setliste". Kako se vam obrestuje taka strategija?
"Setliste" zaupamo oboževalcem, ker se nam je v preteklosti nemalokrat zgodilo, da smo jo izgubili in smo morali potem igrati komade od Grašota, Plestenjaka, Wernerja in drugih, ker nismo vedeli, kdo smo in kaj naj bi igrali. Lastne memorije žal nimamo! Naši oboževalci so zanesljiv arhivar in jim zaupamo bolj kot sebi. Po nekaj letih lahko trdimo, da se je strategija obrestovala, saj zdaj, tudi ko pred "špilom" nikomur ne pokažemo "setliste" in jo izgubimo, samo vprašamo, "kdo smo?", "kaj naj igramo?", in nam poslušalci kar po pravici povejo ter nas usmerijo.

Če primerjate vaše občinstvo pred 15 leti in danes - kako se je spremenilo?
Fantje so dobili brade, brke in trebuhe, punce pa trebuhe in fante. Ne vsi in ne vse, seveda. Ene so pa že rodile - fante ali pa punce po navadi. Ob tem so nekatere izgubile trebuhe. So se pa pojavili tudi novi veliki fantje in dekleta – brez brkov in trebuhov oziroma trebuhov in fantov, ki so kdo ve kje slišali za nas in v nas prepoznali mesijo, ki izvaja svojo misijo, in nam sledijo. Nam pa, kot vsem psihopatom kajpada godi, če nam kdo sledi.

V zadnjem obdobju lahko vaši oboževalci na koncertih uživajo predvsem v akustičnih izvedbah starejših in novih uspešnic. Kaj se dogaja z zvokom Zmelkoowa?
Od silnega hrupa na velikih odrih nam občasno popokajo bobniči; in medtem ko se le ti celijo pod tanko plastjo superataka, paše zapet in zaigrat kaj bolj skuliranega in umirjenega – recimo barok-folk-džez priredbe svojih - pa tudi kakšnega tujega - komadov. Težko verjeti, ampak ugotovili smo, da se v nas skrivajo "opasni" džezerji. Komaj čakam, da nas v tej vlogi odkrijejo umetnostni kritiki; mislim, da nam Prešernova nagrada ne uide. Seveda pa je naše naravno okolje še vedno hrup in se hitro vrnemo nazaj, ko se rane zacelijo.

Kako pa so potem oboževalci sprejeli vašo novo ploščo Čista jajca?
Večina jih je planila v jok, nekateri pa so od hudega celo začeli sesati palec. To je plošča, ki je precej drugačna – da ne bo pomote, nam je zelo všeč in trdno stojimo za tem, da smo ustvarili "masterpis". Je pa zvokovno in konceptualno precej odstopajoča od "mainstreama" – žagasta, direktna, pa tudi kakšnih silnih refrenov ni. To je nekako tako, kot da bi dali na naslovnico kakšne "fensi revije neretuširano fotko bejbe brez silikona in mejkapa". Sicer je lahko čisto lepa, ampak ljudje bi bili zgroženi: "To se ne dela tako!". Pa en kup improvizacije - tako se reče strokovno 'kiksom' - je noter. Smo si namreč zadali, da to ne bo plošča na prvo žogo, ampak jo bo večina verjetno čislala šele, ko bo pesnik že nehal teptati ljubo zemljo. Smo pač začutili, da nam gre vsa ta preračunljivost in preproducirana "muzika", ki pa nima nobene vsebine, tako na živce, da moramo pritakniti svoj piskrček v boju za manj bebav jutri.

Zakaj ste čakali pet let, da ste izdali nov album?
Vsa velika dela nastajajo počasi in z obilo potrpežljivosti in truda ... No, ni povsem res. Malo smo zabušavali, se drogirali, pisali doktorate in reševali svet. Producent Gaber - po domače Hrast R-bag - je med miksanjem materiala recimo zgradil jadrnico v steklenici - v naravni velikosti - iz vžigalic.

Vaš zaščitni znak so duhomorna besedila. Ali obstaja kakšna meja v humorju znotraj besedila?
Kako duhamorna besedila? Mi smo mislili, da sta naša zaščitna znaka lepota in kakovost! Sicer pa je humor ena podobno izmuzljiva zadeva kot estetika. Razlagati komu, zakaj je kaj smešno, je podobno kot razlagati, zakaj naj uživa v seksu. Da skrajšam, mej ni, če si jih ne začrtaš.

Se sami štejete bolj za glasbenike ali "zabavljače"?
Sicer rek, da se rokerji radi družijo z glasbeniki, načeloma drži. Je pa res, da smo, odkar smo v sebi odkrili džezerje, najbrž tudi en kos glasbenikov. Sicer pa delujemo predvsem v svojo zabavo. Če je stvar zabavna še komu, je super. Ne bomo pa nikoli šli v to, da bi proti svojemu okusu na silo zabavali. Najbrž zato tudi nismo tako velike zvezde, kot bi si zaslužili. Živela skromnost. Verjetno je to ena taka pozicija dvorskega norčka. Mora povedati kralju tudi kaj kritičnega, ampak ne preveč direktno, da ga ta ne pošlje na vislice. Ker je kupec, v našem primeru poslušalstvo, kralj, se moramo obnašati podobno. Po drugi strani pa je to tudi izziv, ki spodbuja kreativnost in diferencira - seveda v očeh strokovnjakov, ne pa gluhe svinje - glasbeno sceno.