Novoletna jelka v obliki, kot jo poznamo danes, naj bi izvirala iz 16. stoletja iz Nemčije. Foto: EPA
Novoletna jelka v obliki, kot jo poznamo danes, naj bi izvirala iz 16. stoletja iz Nemčije. Foto: EPA
Božič – praznik Jezusovega rojstva so na 25. december prvič praznovali šele v 4. stoletju našega štetja. Foto: BoBo
Na podobo sodobnega Božička je vplival tudi severnogermanski, posebno skandinavski Jul. Foto: EPA
Po mnenju zgodovinarja religij Mircea Eliadeja novo leto pomeni ponovitev kozmogonije – ponovno rojstvo sveta in njegov nov začetek. Foto: EPA

V navalu božičnih in novoletnih praznikov brez premisleka hitimo sem ter tja, okrašujemo novoletne jelke, kupujemo božična darila in preverjamo slastne recepte za silvestrske večerje. Že res, da praznični čas ponuja neke vrste užitek, a večina se nas sploh ne vpraša, od kod rituali in ideje praznovanja božiča in novega leta sploh prihajajo.

Za nastanek decembrskih mitoloških zgodb je 'kriv' zimski sončni preobrat.

Ko se decembra zavijemo v praznično evforijo, se nam zdi, da je podobno že od nekdaj počelo mnogo rodov, ki je živelo pred nami. Ne samo, da je zadnja desetletja potrošniška kultura temeljito spremenila način božičnega praznovanja, tudi znotraj krščanske kulture se je praznovanje božiča ves čas prilagajalo novim časom. Božič – praznik Jezusovega rojstva so na 25. december prvič praznovali šele v 4. stoletju našega štetja.

Jezus je nasledil sončnega boga
25. december je bil praznični dan že za druge predkrščanske kulture, denimo poganske kulture v Rimskem cesarstvu. Takratna praznovanja so se velikokrat nanašala na obdobje zimskega solsticija oz. sončnega obrata, po katerem dnevi zopet postanejo daljši od noči. V tem smislu je solsticij prinašal vedno daljši dan in s tem upanje na boljše čase. Tako so tedaj v Rimu obhajali rojstvo sončnega božanstva Sol Invictus (nepremagljivo sonce). Tudi v Perziji (današnji Iran) so zimskemu solsticiju pripisovali velik pomen. V njegovem času so praznovali ponovno rojstno sonca oz. rojstvo svetlobnega božanstva Mitre. Svetloba in luč naj bi premagala temo, življenje smrt, dobro pa zlo.

Ko se je božič začel praznovati med kristjani, ga sprva niso praznovali vsi. Britanski orientalist in profesor teologije Frederick Cornwallis Conybeare ugotavlja, da so božiču naklonjeno prebivalstvo najprej obtožili malikovanja in čaščenja sonca. Mitrov kult, ki je bil takrat razširjen tudi na območju današnje Slovenije, je bil z mladim krščanstvom namreč idejno v nasprotju. Etnolog Damjan J. Ovsec tako ugotavlja, da zato ni naključje, da je Cerkev Kristusovo rojstvo postavila ravno na 25. december: 'Zato ne preseneča, da se je krščanski svet močno potrudil, da je prav na dan mitrovskega čaščenja nepremagljivega Sonca postavil praznik Kristusovega rojstva – božič. Dodatni razlog je bil ta, da Kristusov dan rojstva ni znan.' Pred tem naj bi Jezusovo rojstvo praznovali 6. januarja, za pravoslavne kristjane pa je ta datum zaradi julijanskega koledarja ostal v uporabi vse do danes.

25. december je praznik mnogih božanstev
25. december pa ni poseben praznik le za kristjane, ampak na ta datum praznujejo tudi druga božanstva. Damjan J. Ovsec v knjigi Trije dobri možje ugotavlja, da so Skandinavci 'že davno določili, da se je njihova boginja Freyja rodila 25. decembra,' s tem datumom pa je povezan tudi slovanski Svarog in njegov sin Svarožič. Ta je bil bog ognja, po pokristjanjevanju pa je bil, piše Ovsec, pri vzhodnih Slovanih čaščen kot ogenj v hišni peči. Nekateri raziskovalci opozarjajo na podobnost med imeni Bog-Božič in Svarog-Svarožič, kar navaja na misel, da bi ime za praznik lahko prevzeli od omenjenih poganskih božanstev.

Od kod prihaja Božiček?
Če je na datum in ime praznika, ki obeležuje Jezusovo rojstvo, vplivala predkrščanska kultura, povezana z rituali ob zimskem solsticiju, pa so sodobno podobo Božička – dobrega moža, ki obdaruje pridne otroke – pomagale ustvariti številne kulture. Ovsec piše, da je na podobo Božička vplival tudi severnogermanski, posebno skandinavski Jul. Podobne lastnosti, kot jih ima sodobni Božiček, najdemo sicer že pri šamanih v severni Kanadi in Sibiriji ter med severnoameriškimi staroselci. Ti so poznali sredozimskega obiskovalca, ki se je spuščal z neba, da bi ljudi nagradil ali kaznoval. Tudi šamani na Madžarskem so v hiše ljudi prihajali od zgoraj, skozi luknjo v stropu.

Do danes se je Božiček precej spremenil, prav tako pa se njegova podoba vse čas prilagaja novim trendom in potrošniškim razmeram. O njem se pišejo pravljice, režirajo filmi in risanke ter gledališke igre, razglednice, nastajajo nove živilske in tekstilne blagovne znamke, v Ameriki pa lahko menda vpišete celo študij 'clausiology' ("božičkoslovja"). Ovsec o debati okoli Božička zaključi, da se je le-ta danes spremenil v 'mehkosrčnega liberalca, ki nikdar ne kaznuje in je kot tak pravi zaščitnik sedanje zahodne permisivne vzgoje'.

Novoletna jelka je ostanek zimskega okraševanja z zimzelenimi rastlinami
Zelene rastline so prav v času zimskega solsticija že pred prihodom krščanstva imele za ljudi poseben pomen, saj so svoje domove okraševali z zimzelenimi vejami v upanju, da bodo odvrnile razne čarovnice, zle duhove in bolezni. Vse do danes se je omenjena ideja ohranila in realizirala v podobi novoletne jelke oz. božičnega drevesca. Tudi v Rimskem cesarstvu so 22. marca vsako leto v tempelj, posvečen Mitri, prinesli bor in ga okrasili z rožami in rezbarijami.

Novoletna jelka naj bi v obliki, ki jo poznamo danes, izvirala iz 16. stoletja iz Nemčije, kjer so kristjani drevesca, okrašena z jabolki, orehi in piškotki, prinašali v svoje domove. Splošno uveljavljeno prepričanje je tudi, da naj bi Martin Luter, protestantski reformator, drevescem prvi dodal prižgane sveče, ki so jih kasneje nadomestile električne lučke.

Tradicija obdarovanja z darili, ki jih danes dobri možje prinesejo pod novoletno jelko, naj bi se v Evropi in ZDA začela ob koncu 18. stoletja, medtem ko so obdarovanje v času zimskega solsticija poznala tudi omenjena poganska ljudstva Rimskega cesarstva. Darila so najprej visela na drevesih, proti koncu 19. stoletja pa so jih s pomočjo novega izuma - darilnega papirja prestavili pod drevo. V Ljubljani naj bi prvo božično drevo postavili okoli leta 1845. V okviru krščanstva je s tradicijo postavljanja veličastnega božičnega drevesa na Trgu svetega Petra pričel Papež Pavel VI. (1897–1978).

Z novim letom se svet ponovno rodi
Čaščenje svetlobe, sonca in luči v času solsticija se je nekoč na Slovenskem odsevalo tudi v ritualih kurjenja kresov: »Vsi evropski narodi so v tem času kurili kresove in prižigali luči, da bi soncu pomagali na njegovi poti od 'smrti' k ponovnem rojstvu,« zapiše Ovsec.

Z naravnimi ritmi in zimskim solsticijem pa je nesporno povezano tudi praznovanje novega leta. Koncept novega leta kot tak temelji na ideji, da je čas cikličen – januarja se prične in decembra konča – in potem vsako leto znova ponovi cikel življenja. Zgodovinar religije Mircea Eliade v delu Kozmos in Zgodovina ugotavlja, da takšen koncept začetka in konca časovnega obdobja, ki je zasnovan na bioloških in kozmičnih ritmih, pozna večina kultur. Konec leta (rečemo mu staro leto, ker je že staro in bo kmalu 'umrlo') je v tradicionalnih kulturah povezan z obrednim očiščenjem, umivanjem in postom. S praznovanjem novega leta je po podatkih Eliadeja skoraj povsod sovpadalo tudi izganjanje demonov, bolezni in grehov. V tem smislu novo leto pomeni ponovitev kozmogonije – ponovno rojstvo sveta in njegov nov začetek.

Etnolog Janez Bogataj v svojem delu Slovenija praznuje ugotavlja, da so bile »novoletne šege in navade naših prednikov povezane s čarodejnimi dejanji, s katerimi naj bi vplivali na zdravje in srečo, rodovitnost in vse dobro za človeka ter njegovo naravno okolje z rastlinskim in živalskim svetom.' Ugotavlja tudi, da je bila na novo leto močno razširjena vera v čudežno moč vode.

Staro leto ali silvestrovo (ime je dobilo po papežu Silvestru iz 4. stoletja), se zunaj na prostem in javnem prostoru v Sloveniji praznuje šele dobrih dvajset let. Prvo silvestrovanje na prostem so organizirali leta 1990 pred Mestno hišo v Ljubljani. Bogataj pa skladno s spremembami trendov praznovanja novega leta ugotavlja, da so simboli sreče in zdravja, ki so skozi številna desetletja spremljali človeka (štiriperesne deteljice, dimnikarji, prašiči, podkve, mušnice ipd.) danes skoraj popolnoma izginili iz prazničnih dejavnosti. Novo leto na 1. januarja praznujemo že od leta 1691, ko je ta datum določil papež Inocenc XII. Različne kulture novo leto še danes praznujejo vse od januarja pa tja do junija. Zadnja država, ki je za datum praznovanja novega leta sprejela 1. januar, je bila Tajska, leta 1941.

Na podobe praznikov je vplival tudi zoroastrizem
Na izoblikovanje sodobnih podob krščanskih zimskih praznikov je po mnenju raziskovalcev opazno vplival tudi zoroastrizem, ki naj bi bil zaslužen za idejo svetih treh kraljev; njihov prihod k novorojenemu Jezusu praznujemo 6. januarja. Omenjena podoba treh mož je namreč primerljiva z magi iz zoroastrizma, ki je po mnenju profesorice in raziskovalke zoroastraizma Mary Bocye »najstarejša od izpričanih religij« in ima »na človeštvo verjetno več neposrednega in posrednega vpliva kot katerakoli druga religija«.
Podobno Uta Ranke-Heineman, prva ženska teologinja in avtorica mnogo knjig o krščanstvu in Cerkvi, piše, da v grški različici Matejevega evangelija izraz za tri kralje predstavlja izraz magoi, ki se nanaša na zoroastrske duhovnike, kar naj bi domnevali že zgodnji bibliologi. V 6. stoletju našega štetja so omenjene mage preimenovali v kralje, v 8. stoletju pa so jih tudi poimenovali, jim določili starost in izvor. Kljub temu se v nekaterih jezikih, napr. italijanščini, še vedno govori o magih.

Vesele praznike!
Čeprav se verske tradicije predstavljajo skozi svojo edinstvenost, izvirnost in absolutnost, zgodovinski in primerjalnoreligiološki podatki kažejo, da pri religijah – prav tako kot pri kulturi nasploh – ne gre toliko za edinstvene ideje, kot za nekakšen mozaik različnih sinkretičnih vplivov in idej. Kljub svoji zgodovinski osnovi pa prazniki danes prav tako pričarajo vzdušje svetega in s svojimi rituali pripomorejo k osmišljanju sveta. Opažanja o medsebojni povezanosti različnih kulturnih in verskih vplivov pa nedvomno pripomorejo tudi k medsebojnemu razumevanju in spoštovanju. Zato naj bodo solsticijska, božična in novoletna praznovanja za vse vernike, ateiste in potrošnike predvsem mirna in lepa ter – tako kot zimski obrat – polna upanja.