Dragan Bjelogrlić se je rodil leta 1963 v Beogradu, znan pa je po kultni seriji Bolji život, ki so jo predvajali med letoma 1987 in 1991. Nastopil je v vrsti znanih filmov, potem pa zaslovel še kot režiser, predvsem s filmom Montevideo, Bog te video leta 2010, njegovim nadaljevanjem in nadaljevanko Sence na Balkanu. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.
Dragan Bjelogrlić se je rodil leta 1963 v Beogradu, znan pa je po kultni seriji Bolji život, ki so jo predvajali med letoma 1987 in 1991. Nastopil je v vrsti znanih filmov, potem pa zaslovel še kot režiser, predvsem s filmom Montevideo, Bog te video leta 2010, njegovim nadaljevanjem in nadaljevanko Sence na Balkanu. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.

Razkošna, visokoproračunska zgodovinska drama Varuhi formule, ki je nastala tudi v manjšinski koprodukciji Slovenije, je svetovno premiero doživela na letošnjem festivalu v Locarnu, na sloviti Piazzi Grande, kjer se pred orjaškim platnom za projekcijo zbere osem tisoč gledalcev. Film je za njegov "potencial pri svetovnem občinstvu" v Švici nagradila revija Variety, pozneje pa ga je za najljubši film izbralo tudi občinstvo sarajevskega filmskega festivala.

So Varuhi formule moj "art" film? Najbrž so, čeprav nekateri pravijo tudi, da je "umetniški film" postal že sam svoj žanr.

Dragan Bjelogrlić

Lahko je razumeti, zakaj ljudje ob Varuhih formule ostanejo brez besed: za dogodke, ki jih popisuje roman Gorana Milašinovića Primer Vinča (2017), ki je bil tudi predloga za scenarij, danes večina ljudi ne ve več. Maja 1958 je predsednik Tito slavnostno zagnal prvi jugoslovanski raziskovalni jedrski reaktor. Že pičlih pet mesecev pozneje se je na tem reaktorju v Vinči pri Beogradu zgodila nesreča. Šest srbskih znanstvenikov je bilo v ne popolnoma pojasnjenih okoliščinah izpostavljenih smrtonosnemu radioaktivnemu sevanju; ker jih alarm ni opozoril na nevarnost, so reaktor zapustili šele, ko so v zraku že vohali ozon.

Ker je bilo bolj ali manj jasno, da bodo obsevani znanstveniki, če bodo prepuščeni samo oskrbi beograjskih zdravnikov, obsojeni na smrt, je režim odobril njihovo pot v Pariz; zdravili so jih v pariški bolnišnici Fondation Curie. V bitki s časom se je francoska ekipa odločila za tvegan postopek: takrat na ljudeh še nepreizkušeno, izjemno nevarno presaditev kostnega mozga. Kot zgolj scenaristični prijem bi to morda delovalo osladno, a zgodovina priča, da so mladim jugoslovanskim znanstvenikom kostni mozeg darovali prostovoljci, Parižani z najrazličnejših življenjskih poti, ki se dejansko niso mogli zanesti na to, da bodo odvzem kostnega mozga tudi preživeli.

Prizori z jedrskimi poskusi so nastali v raziskovalnem jedrskem reaktorju Instituta Jožef Stefan oktobra lani. Reaktor so morali za namen snemanja ustaviti in prilagoditi, da ni bilo nevarnosti za ekipo in igralce. Foto: LIFFe
Prizori z jedrskimi poskusi so nastali v raziskovalnem jedrskem reaktorju Instituta Jožef Stefan oktobra lani. Reaktor so morali za namen snemanja ustaviti in prilagoditi, da ni bilo nevarnosti za ekipo in igralce. Foto: LIFFe

Varuhi formule je klasična, a elegantno konstruirana in posneta zgodovinska drama, ki se sicer dotakne ideoloških trenj in polariziranosti sveta v času hladne vojne, a svoje sporočilo zgosti okrog junaštva običajnih, "malih" ljudi in humanosti, ki v brezglavi tekmi za znanstveni napredek ne sme biti samo prazna floskula. Scenarij, ki so ga podpisali Bjelogrlić, Vuk Ršumović in Ognjen Sviličić, poišče vzporednice med etično spornostjo fokusirane zagnanosti fizika Dragoslava Popovića (Radivoje Bukvić) in zdravnika Georgesa Mathéja (Alexis Manenti); oba sta bila za napredek na svojem področju pripravljena tvegati (tuja) življenja.

Nekateri bodo trdili, da smo seveda delali atomsko bombo, drugi pa, da je šlo samo za raziskave. Moje mnenje je: če si leta 1954 odprl jedrski inštitut, si to naredil z enim samim razlogom.

Dragan Bjelogrlić

Varuhe formule so med drugim snemali tudi v Škofji Loki in Ljubljani (prizori z jedrskimi poskusi so nastali v jedrskem reaktorju Instituta Jožef Stefan). Skladbo za film je prispeval režiserjev stalni sodelavec Magnifico (v sodelovanju s srbsko konceptualno umetnico Konstrakto), v stranski vlogi pa nastopi tudi Jurij Drevenšek.

Med svojim enodnevnim obiskom Ljubljane se je Bjelogrlić udeležil mojstrskega tečaja, na katerem sta v pogovoru z Metodom Pevcem orisala njegovo slikovito kariero, razdelil nekaj avtogramov in se rokoval z oboževalci – ter si utrgal nekaj časa za kratek intervju za MMC. Več pa v spodnjem pogovoru.

Letos poleti je bil fenomen Nolanov spektakel o atomski bombi, Oppenheimer, pred nekaj leti je navdušila miniserija Černobil. Kakšnega zeitgeista ste se torej dotaknili? Smo zaradi številnih svetovnih spopadov vsaj podzavestno spet obremenjeni z idejo jedrske vojne?

Očitno ne gre za naključje, prav gotovo so to vprašanja, ki ljudi vznemirjajo in navdajajo s strahom. Vseeno pa je to zanimivo vprašanje, ki je del naše realnosti. Ne vem, kako to, da smo se "ujeli" z Oppenheimerjem – premiero smo imeli samo mesec dni za Nolanom. Varuhi formule so nastajali dolgo, lahko bi se izšlo tako, da bi bil film dokončan že pred dvema letoma, pa se ni. Nekaterim se zdi dobro, da smo ujeli ta trenutek v popkulturi, nekaterim pa slabo. Sam o tem ne razmišljam preveč, ker bo vsak, ki je videl oba filma, razumel, da gre za dve popolnoma različni stvari.

Bjelogrlić pravi, da Varuhov formule ne namerava predelati še v filmsko serijo, čeprav je v preteklosti to s svojimi projekti že počel. Želi si, da ostane samo kot zaključen film. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.
Bjelogrlić pravi, da Varuhov formule ne namerava predelati še v filmsko serijo, čeprav je v preteklosti to s svojimi projekti že počel. Želi si, da ostane samo kot zaključen film. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.

V času, ki ga popisujejo Varuhi formule, je bila Vinča eden od petih jedrskih inštitutov na vsem svetu. Kako blizu je bila, po vaših raziskavah, Jugoslavija temu, da postane svetovna sila z atomsko bombo? Je bil to sploh cilj poskusov, ki so jih izvajali leta 1958?

Če bi se filma lotil pred dvajsetimi leti, bi najbrž imel veliko več sogovornikov in prič, zdaj pa je bilo vse skupaj veliko težje. Morda pa niti ni tako slabo, da imam zdaj proste roke, da zgodbo povem po svoje.

Dragan Bjelogrlić

To so vprašanja, ki bodo vedno kontroverzna. Nekateri bodo trdili, da smo seveda delali atomsko bombo, drugi pa, da je šlo samo za raziskave. Moje mnenje je: če si leta 1954 odprl jedrski inštitut, si to naredil z enim samim razlogom. Takrat je bil svet prepričan, da bo prišlo do jedrske vojne; Američani so snemali kratke filme, s katerimi so svoje državljane učili, kako ravnati, če bi na New York padla atomska bomba. Vsi so se oboroževali, napoved nove vojne se je zdel takrat neizogiben – čisto logično, da bi neka Jugoslavija, ki je iskala neko svojo pot med Vzhodom in Zahodom, hotela imeti atomsko bombo, ki bi jih zagotovila neodvisnost. Na žalost ti tovrstna oborožitev še danes prinaša določeno mero svobode, kar zelo dobro vidimo na primerih Ukrajine in Bližnjega vzhoda. Če si jedrska sila, te obravnavajo drugače.

Obstajajo različne teorije, zakaj je Jugoslavija dvignila roke od projekta; jasno, da jim je nesreča, ki jo tematizira film, močno prekrižala načrte. Svetovne sile so Josipu Brozu - Titu ponudile možnost Gibanja neuvrščenih in zagotovile, da se v to ne bodo vmešavale. Leta 1962 je bil "projekt atomska bomba" tako zaključen.

V regiji ste imeli precejšen uspeh s filmom Toma, pred tem s prvim in drugim delom Montevidea. Mnogi so Varuhe formule opisali kot vaš "obrat k umetniškemu filmu". Sprejemate to delitev na umetnost in komercialo? Osebno se mi zdi, da vsakokrat stremite k demistifikaciji zgodovinskih oz. družbenih okoliščin specifičnih poglavij preteklosti.

V svojih filmih vedno samo iščem ljudi znotraj zgodovine. Zdi se mi, da zadnje čase začenjam izgubljati vero v ljudi – zato to upanje in vero iščem prek svojih zgodb. Bojim se namreč, da se tudi drugi počutijo tako kot jaz, in rad bi jim vsaj do neke mere vrnil vero v človeško vrsto. Tako se počutim trenutno, morda se bo v prihodnosti moj kredo spremenil. So Varuhi formule moj "art" film? Najbrž so, čeprav nekateri pravijo tudi, da je "umetniški film" postal že sam svoj žanr (smeh). Je pa res, da sem se hotel preizkusiti v malo privzdignjenem načinu podajanja zgodbe.

Jurija Drevenška je Bjelogrlić izbral, ker je
Jurija Drevenška je Bjelogrlić izbral, ker je "mlad, hiter in moderno razmišlja". Foto: Arhiv Perfo

Film je nastal v koprodukciji Balkana: poleg Srbije so sodelovale še Slovenija, Severna Makedonija in Črna gora. Marsikdo bi pričakoval, da bo vključena tudi Francija, film namreč večino časa poteka v francoščini, zgodba je postavljena v Pariz, angažirali ste več francoskih igralcev. Ste poskušali dobiti francosko financiranje?

Proračun filma je bil dva in pol milijona evrov. To, da nismo dobili francoskih sredstev, je bila čisto moja "napaka". V času, ko smo se pripravljali na film, sem režiral dve sezoni serije Sence nad Balkanom, film Toma ter celo serijo Toma. To so sami veliki projekti. Preprosto nisem imel časa, da bi se prijavil na francoske razpise, čeprav bi bilo to zelo logično – najverjetneje bi bili uspešni in dobili francoskega koproducenta. Razlog je torej predvsem v meni. Se je pa zdaj, ko je film končan, vključilo francosko distribucijsko podjetje, ki film promovira v Franciji.

Imate – glede na to, da je zgodba precej univerzalna – načrte za distribucijo onkraj meja Balkana in Francije?

Imamo; pogovarjamo se z več distribucijskimi podjetji in bomo videli; prav tako se odpravljamo na festival v Palm Springs. Imamo ponudbe za predvajanje na pretočnih platformah in na televizijah, a bi raje prej poskusil srečo v kinodvoranah.

Na začetku filma lahko preberemo: "Leta 1958 je neki dogodek pokazal, da bi svet lahko bil drugačen. Morda zato nikoli nismo slišali zanj." Zakaj je zgodba o incidentu v Vinči tudi danes tako slabo poznana? Je bila tako dolgo prikrivana, da se je nanjo dejansko pozabilo? Ali pa še vedno obstaja nekakšna zaveza molka?

V resnici ne vem. Poznal sem ljudi, ki so dogodke videli iz prve roke – danes niso več živi, a dokler so bili, so molčali. Verjetno jim je bilo od samega začetka zabičano, da se o teh stvareh ne bo govorilo. Seveda so bili v Službi državne varnosti ljudje, ki so vse vedeli, a niso ničesar dokumentirali, zapisali. Nimam odgovora na vprašanje, zakaj, in mislim, da odgovora tudi nikoli ne bomo dobili. Ljudje, ki bi lahko povedali, zakaj niso spregovorili, danes ne živijo več.

Bjelogrlićev film je nastal v srbsko-slovensko-črnogorsko-makedonski koprodukciji. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.
Bjelogrlićev film je nastal v srbsko-slovensko-črnogorsko-makedonski koprodukciji. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.

Govorili ste celo z enim od resničnih znanstvenikov, ki so se zdravili v Parizu. Vam ni hotel ničesar povedati?

Bil je zadovoljen s tem, da se je nekdo lotil projekta, ni pa mu bilo všeč, da bomo trdili, da so sodelovali pri sestavljanju atomske bombe. "Ne odpirajte tega," nam je rekel. Takrat je bil že zelo star in se nisem hotel spuščati v spor z njim. Občutil pa sem, da sem trčil ob zid. Če bi se filma lotil pred dvajsetimi leti, bi najbrž imel veliko več sogovornikov in prič, zdaj pa je bilo vse skupaj veliko težje. Morda pa niti ni tako slabo, da imam zdaj proste roke, da zgodbo povem po svoje.

Ali vsaj v Franciji negujejo spomin na to zgodovinsko transplantacijo kostnega mozga?

Ne. Prepričan sem, da sta cel primer spremljali obe tajni službi: francoska in jugoslovanska. Med njima je bil najbrž dogovor, da bo vse skupaj ostalo skrivnost – no, ne ravno skrivnost, ampak da bodo v časopisih o tem izhajali samo najbolj splošni in nesenzacionalistični članki. Največja skrivnost je seveda to, zakaj profesor Mathé nikoli ni dobil Nobelove nagrade. Najbrž zato, ker so pri zdravljenju jugoslovanskih zdravnikov morali ukrepati tako hitro, mimo pravilnika. Če bi se kaka komisija zares posvetila Mathéjevim postopkom, bi se morda izkazalo, da je samovoljno na kocko postavil človeška življenja. Resna analiza bi najbrž pokazala, da ni sledil pravilom, čeprav se je na koncu srečno končalo. Zato se je raje odpovedal nominaciji. Tako mi je vsaj nakazala njegova hčerka, ko sem govoril z njo.

Radivoje Bukvić glavnega znanstvenika pri jugoslovanskem poskusu upodobi kot kompleksno, etično vprašljivo osebnost. Svojim študentom ni zares pojasnil, v kakšno nevarnost se podajajo. Foto: IMDb
Radivoje Bukvić glavnega znanstvenika pri jugoslovanskem poskusu upodobi kot kompleksno, etično vprašljivo osebnost. Svojim študentom ni zares pojasnil, v kakšno nevarnost se podajajo. Foto: IMDb

Francoski zvezdnik Alexis Manenti, ki ga poznamo iz uspešnice Nesrečniki režiserja Ladja Lyja, je tukaj ustvaril popolnoma drugačno, veliko manj eksplozivno vlogo. Njegova mama je po rodu Srbkinja. Je imelo to kakšno vlogo pri kastingu ali je golo naključje?

Bolj kot naključje je bilo velika sreča. Alexis je sijajen igralec, ki je na videz celo podoben profesorju Mathéju. Za piko na i pa še razume moj jezik in pozna moje delo! Dovolj spremlja srbsko filmsko produkcijo, da je vedel, kdo sem, ko sem stopil v stik z njim. Pogosto prihaja v Beograd, tako da vsaj približno pozna – in obožuje! – naš milje in miselnost. Zame je bil zelo dragocen tudi zato, ker mi je za druge vloge Francozov priporočil nekatere svoje kolege. Tudi na snemanju je to zelo olajšalo komunikacijo.

Profesor Mathé in srbski znanstvenik Popović prihajata vsak s svoje strani železne zavese; antipatija med njima je takojšnja. Vseeno pa ju ne sopostavite kot "pozitivca" in "negativca", ampak kot dva posameznika, ki imata veliko skupnega, na primer karierizem in etično oporečne odločitve. Kako ste dojemali dinamiko med njima?

Ideja je bila, da sta pravzaprav enaka: oba se brezkompromisno ženeta za znanstvenim napredkom, drug v drugem najdeta zrcalo, ki pa seveda nobenemu od njiju ni všeč. Dramaturško je logično, da ju je treba najprej postaviti v konflikt, da se postopoma lahko zbližata. Šele potem lahko skupaj postaneta "varuha formule" – naslov se v resnici nanaša na njiju dva.

Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.
Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.

Film ste deloma snemali tudi v reaktorskem centru Inštituta Jožef Stefan v Ljubljani. Je reaktor, ki ga vidimo v filmu, pravi jedrski reaktor? Ste v njem lahko snemali ali pa je bilo za kake prizore treba zgraditi kuliso?

Združili smo posnetke reaktorja v Vinči in Inštituta Jožef Stefan. Glavni reaktor, ki se pojavi v filmu, je tisti pravi, v Vinči. Mali jedrski reaktor IJS je na videz lepši, njegova prednost pa je tudi v tem, da je še vedno operativen – Vinča je videti rahlo zapuščena, ker reaktor že deset let stoji in čaka na odločitev države, kaj bodo z njim naredili. S slovenskimi znanstveniki smo se sijajno ujeli, v sredo so tudi prišli na premiero. Tako umetniki kot znanstveniki smo na podoben način "blesavi", morda smo se zato našli (smeh).

V vlogo agenta tajne policije Udbe, ki nadzira Popovićevo ekipo, ste postavili igralca Jurija Drevenška. Ali lik "Aleša Babnika" temelji na kaki dejanski zgodovinski osebi? Kaj ste na kastingu za to vlogo iskali?

Utrinek s slovenske premiere filma na festivalu Liffe. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.
Utrinek s slovenske premiere filma na festivalu Liffe. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.

V Jugoslaviji so bili Slovenci na uradnih funkcijah vedno visoko pozicionirani – spomnimo se samo Staneta Dolanca ali pa Edvarda Kardelja. Mimogrede, Kardelj je bil vpleten v primer v Vinči, z Leko Rankovićem je bil ves čas v stiku. Vloga Slovencev v kontekstu SFRJ-ja se mi je vedno zdela zanimiva in želel sem si specifičen lik Slovenca kot tajnega agenta – nisem hotel nekega grozečega Črnogorca ali Srba. V Ljubljani sem pripravil kasting, sestal sem se s sedmimi ali osmimi igralci in Jurij je ustvaril res izvrstno vlogo. Všeč mi je bil, ker je mlad in hiter, ker moderno razmišlja. Zelo lepo sva sodelovala.

Omenili ste Leko Rankovića, enega najvplivnejših jugoslovanskih politikov, podpredsednika SFRJ-ja. V filmu je sicer stranski lik, a ste ga odigrali sami. Zakaj vas je tako fasciniral? Ga v kontekstu te zgodbe razumete kot junaka?

Tako je. Več ljudi mi je reklo, da sem Rankovića prikazal v preveč negativni luči, češ da pretirano pritiska na glavnega junaka in podobno. Pred kratkim sem bil s filmom v Estoniji. Po projekciji sem ljudi vprašal, ali mislijo, da bi v Sovjetski zvezi leta 1958 šef tajne policije Lavrentij Berija v takem primeru bolnike poslal v Pariz. Mislim, da jih ne bi – če jih domača medicina ne bi mogla rešiti, bi pač umrli. Leka Ranković pa je to kočljivo nalogo pustil reševati na drugi strani železne zavese, čeprav je s tem ogrozil državne skrivnosti. V tej situaciji je zame pozitiven lik, ker je rešil življenja. Prav gotovo pa je imel ta primer vlogo pri njegovem poznejšem političnem padcu.

"Čeprav je v Srbiji veliko karakternih igralcev, ki bi jim lahko dal to vlogo", je Bjelogrlić Leko Rankovića odigral sam. Ni namreč hotel, da bi kak drug igralec vlogo "pojedel", kot se je izrazil. Foto: LIFFe

Direktor fotografije Ivan Kostić je za film uporabil anamorfične leče. Ste skušali na ta način ustvariti bolj "hollywoodsko" vizualno podobo, kakršno povezujemo s klasičnim epskim filmom?

Morda bo to za bralce dolgočasna razlaga, tako da bom vse skupaj poenostavil. Ko se kamera približa igralcu, anamorfična leča nekako "splošči" in zamegli njegovo ozadje – slika ima manj globine. Hotel sem se kar najbolj približati junakom, tako rekoč zlesti vanje. Nočem, da ima gledalec ob filmu občutek, kot da je nema priča zgodovinskih dogodkov – rad bi, da se počuti, kot da je z njimi v tisti pariški bolnišnici. Mislim, da je to eden od razlogov, zakaj ljudje film doživljajo tako čustveno in ob njem jočejo.

Varuhi formule že v času Liffa, 16. novembra, prihaja na redni spored slovenskih kinematografov. Foto: Arhiv Perfo
Varuhi formule že v času Liffa, 16. novembra, prihaja na redni spored slovenskih kinematografov. Foto: Arhiv Perfo

To je med drugim film o izjemni požrtvovalnosti – ne samo zdravnikov, ampak tudi civilistov, ki so bili pripravljeni tvegati svoja življenja za neznance, in to samo na podlagi skope novice o njihovi stiski v časopisu. Bi se danes kaj takega lahko ponovilo ali pa je bil svet takrat – pod vtisom grozot vojne – še drugačen?

Vsi liki, ki v filmu prostovoljno darujejo kostni mozeg – avtomehanik, hišnik, mlada mama – so resnične, dokumentirane zgodovinske osebnosti, ki se v filmu pojavijo s pravimi imeni in poklici. Žal mi ni uspelo stopiti v stik z njihovimi potomci, ker se je sled za njimi izgubila. Mislim, da ste že sami ugotovili: druga svetovna vojna je bila takrat še v svežem spominu, človečnost in empatija sta bili med ljudmi prisotni veliko bolj kot danes. Danes kaj takega že po zakonu ne bi bilo mogoče – nihče ne bi dovolil, da bi se ljudje javili za operacijo, pri kateri bi bila nevarnost smrti tako velika. Svet se je v teh šestdesetih letih tako zelo spremenil, da je skoraj neprepoznaven. Že za darovanje krvi so potrebne ogromne medijske kampanje, kaj šele za kaj drugega.

Kako ste prišli na idejo, da za nosilno pesem filma povežete Magnifica in Konstrakto? Pesem Pot v filmu niti nima velike vloge, bi pa kot uspešen singel najbrž naredila veliko za promocijo filma.

Skladba se v instrumentalni obliki pojavi na koncu filma, v prizoru velikega čustvenega preobrata, ki ključno spremeni dogajanje. Treba je bilo nekako podčrtati energijo tega preobrata, močna čustva, ki so prisotna v tem prizoru. Ko je Magnifico zložil glasbo, se mi je zdelo, da nekaj manjka, nekakšen udarnejši ritem. Pomislil sem na Konstrakto, ker mi je blizu na podoben način kot Magnifico – oba sta malce alternativna, konceptualna. Če mi je kaj uspelo, mi je uspelo to, da sem ju povezal (smeh). Morda bosta pa v prihodnosti še kaj ustvarila skupaj.