Naslednja na našem seznamu MMC-jevih "svetovalcev" sta Vikendov filmski kritik Igor Harb in Tamara Harb, ki skupaj ustvarjata filmski kanal na YouTubu Gledal/a bom. Pri sestavljanju seznama sta se osredotočila na filme onkaj "predvidljive" sekcije Predpremier. Oziroma z njunimi besedami:

"Najodmevnejši filmi na Liffu so nedvomno tisti v predpremierah, a večino jih bomo kmalu lahko videli na rednem kino sporedu oziroma programu nacionalke. Če svojo filmofilsko dejavnost vsako leto skoncentrirate na ta festival, potem nikakor ne zamuditi filmov, kot so Trije plakati pred mestom, Oblika vode in Foxtrot, ki jih najdete na vrhu večine seznamov s priporočili. Če boste te uspešnice tako ali tako videli in bi želeli nekaj bolj drznega, potem je ta seznam za vas."

Manifest (Manifesto, 2016, Julian Rosefeldt)
V komediji 22 Jump Street morda res niso imeli carte blanche, kaj šele Cate Blanchett, a v filmu Manifest je vsekakor ne manjka. Dvakratna oskarjevka odigra 13 likov, ki vsak v svojem segmentu razloži, prebere oziroma se odziva na katerega od slavnih umetniških ali političnih manifestov. Posledično je tudi film nemškega vizualnega umetnika Juliana Rosefeldta sam manifest sodobne multidisciplinarne umetnosti. In manifestacija odlične igre Cate Blanchett.

Bar (El Bar, 2017, Álex de la Iglesia)
Če ste se lani udeležili zaključka Liffa ali pa ste pozneje ujeli izjemen preplet komedije, žajfnice, romance in revolucionarne drame Moja divja noč, potem si brž rezervirajte čas za Bar, najnovejši film španskega žanrskega žonglerja Álexa de la Iglesie. Dogajanje je postavljeno v madridsko kavarnico na povsem običajno jutro. Dokler ne zadoni prvi strel, s katerim je skriti neznanec pokosil gosta pred lokalom. Za preostale izhod ni več opcija, ampak v baru je nedvomno dovolj prostora za pestro dinamiko.

Delavnica (L’Atelier, 2017, Laurent Cantet)
Skoraj deset let je že, kar je francoski režiser Laurent Cantet navdušil s pristno realistično dramo Razred in zanjo odnesel tudi zlato palmo v Cannesu. Njegov letošnji film Delavnica proučuje podobno dinamiko. Dogajanje je postavljeno na delavnico kreativnega pisanja, kjer pride do navzkrižja med interesi vodje delavnice in mladimi udeleženci. In če je film količkaj podoben Razredu, se znotraj tega konflikta skrivajo mnoge prispodobe in razlage sodobne družbe.
Nikoli zares tukaj (You Were Never Really Here, 2017, Lynne Ramsay)
S štirimi filmi v osemnajstletni karieri je škotska režiserka Lynne Ramsay vsekakor med manj prolifičnimi avtorji. A morda je prav zaradi tega vsak njen film mojstrovina. Najopaznejša je seveda njena pripravljenost razgrinjati resnično temačne strani človekove nravi, a teme njenih zgodb so skozi kamero še toliko učinkovitejše in pretresljivejše. Ramsay je izpilila in spremenila številne klasične prijeme, ki jih drugi filmarji lahko le poskušajo kopirati. Njen nov film je surov triler z Joaquinom Phoenixom v glavni vlogi nekdanjega vojaka, zdaj varnostnika, ki dobi nalogo poiskati pogrešano najstnico. Za več o filmih Lynne Ramsay priporočava ogled videoeseja iz serije Every Frame a Painting. Povezavo najdete med podrobnostmi.

Rezalci jezikov (Tungeskjaererne, 2017, Solveig Melkeraaen)
Rezalci jezikov je najbrž najbolj nenavaden naslov filma namenjenega otrokom, a Kinobalonov izbor na Liffu je vsako leto povsem umesten. Dogajanje norveškega dokumentarca je postavljeno globoko na sever, kjer otroci tradicionalno delajo v ribiški tovarni, tako da režejo jezike polenovkam. Delo ni prisilno, je bolj zabavno kot poštevanka, in čeprav je lahko nevarno, se 10-letniki izkažejo kot zaupanja vredni. Primerno za otroke od 8. leta naprej.