Germanovim delom je Popek posvetil sekcijo Posvečeno (poleg Rubnu Östlundu), avtorjev zadnji film Težko je biti Bog pa je na ogled v sekciji Kralji in kraljice. Lani umrlega Germana pogosto postavljajo ob bok Stanleyja Kubricka in Terrencea Malicka. Po Popkovih besedah je eden izmed nesrečnikov sovjetskega (in ruskega) filma: svoje filme je pripravljal in snemal dolga leta, tudi več kot desetletje, potem pa je pogosto trčil ob "ne" oz. cenzuro oblasti. Te so zmotile bistvene značilnosti njegovega sloga, - fragmentiranje pripovedi, porušena hierarhija glavnih in stranskih likov ter zgodb in poudarjanje nepomembnih detajlov.

Kot pravi Popek, je bilo negiranje hierarhije vodilnih (ali herojskih) likov v nasprotju s paradigmo partijskega filma. In če ob tem dodamo, da se vsi njegovi filmi, razen zadnjega, dotikajo nekaterih ključnih dogodkov sovjetske zgodovine, ni presenetljivo, da je bil spor z oblastmi neizogiben. A zanimivo, nikoli ni postal oporečnik, njegovi filmi pa nikdar niso slavili posameznikov, ki so nasprotovali sovjetskemu režimu. Pred leti je v intervjuju priznal, da se ima za »neuresničenega, pravzaprav neuspešnega in nesrečnega človeka«.

Čeprav je njegov opus številčno skromen - zanimivo, svojega prvega filma Sedmi satelit (1968) German ni nikoli štel za svojega, medtem ko je zadnji, Težko je biti Bog, premiero doživel po njegovi smrti - pa v vsej veličini razkriva izjemen talent tega v Sankt Peterburgu rojenega režiserja, ki je kot otrok sicer sanjal o poklicu zdravnika.

Najbolj odbit film festivala: Težko je biti Bog
"Absolutno priporočam poslednji film Alekseja Germana Težko je biti Bog. To je zagotovo najbolj odbit film festivala; to je zame esenca filma, German pa unikat svetovnega formata, kakršnega gotovo ne bo več," je v intervjuju za MMC dejal Popek.

Svojega navdušenja nad njim ne skriva tudi kritik Denis Valič, čigar recenzije dobro poznajo poslušalci 3. programa Radia Slovenija – ARS. "Tu so besede skoraj nepotrebne. Skoraj prepričan sem namreč, da bo malce bolj izurjenim gledalcem že po nekaj minutah katerega koli izmed njegovih del, običajno po tisti uvodni plansekvenci, v kateri Germanov režijski genij tako silovito plane na dan, da pogleda preprosto ne morem več preusmeriti drugam."

V okviru retrospektive bodo na ogled štirje Germanovi filmi:

Preizkušnja na poti
Režiserjev prvenec, ki so ga oblasti takoj leta 1971 prepovedale, tako da je izid dočakal šele 15 let pozneje, temelji na resnični zgodbi, ki jo je Germanu povedal njegov oče, pisatelj Jurij German. Lazarev, mlajši narednik v Rdeči armadi, je dezertiral v nemško vojsko. Ko se ponovno pridruži Sovjetom, ga vsi sumničavo gledajo, zato mora patriotizem nenehno dokazovati z nevarnimi vojaškimi dejanji. German v filmu razbija razširjene mite o bojiščih vzhodne fronte ter v iskanju humanizma briše na videz jasno mejo med junaki in izdajalci.

Dvajset dni brez vojne
Film, posnet po avtobiografskih zgodbah slovitega sovjetskega pisatelja Konstantina Simonova, je po prepovedi Germanovega prvenca režiserju pomagal k nadaljevanju uspešne poti. Zima leta 1942. Major Lopatin se odpravi na dvajsetdnevni izhod iz sovjetske vojske, da bi v rojstnem Taškentu ženi padlega kolega sporočil novico o njegovi smrti. Na ulicah tako poznanega domačega kraja se zaplete v spogledovanje s privlačno šiviljo. Ta dela v kostumskem oddelku filmskega projekta, ki ga pravkar snemajo po predlogi Lopatinovih objavljenih vojnih spominov. S tem »filmom v filmu« je Aleksej German podal piker komentar svojega lastnega položaja v sovjetski filmski industriji, obenem pa je z njim posnel dar vsem tistim, ki so v vojnem času ostali v domačih krajih in so namesto telesnih dobili predvsem čustvene bolečine.

Moj drug Ivan Lapšin
Kritiki so film v anketi leta 1987 razglasili za najboljši ruski film vseh časov.
Moj prijatelj Ivan Lapšin podobno kot Germanov prvenec Preizkušnja na poti temelji na avtobiografskih zgodbah režiserjevega očeta, pisatelja Jurija Germana. Film je portret življenja v podeželskem sovjetskem mestecu leta 1935, ko se je kult Stalinove osebnosti zažrl v vsakdanjik običajnih ljudi. Lapšin je policijski inšpektor, ki neuspešno dvori igralki na turneji v mestu, obenem pa stopi na sled podzemni tolpi gangsterjev. Kot običajno v Germanovih filmih je namesto pripovedi tudi tu v ospredju ozračje, v katerem režiser mojstrsko prikaže kolektivistični idealizem in Stalinovo strahovladje na vrhuncu moči.

Hrustaljov, mašinu!
Halucinatorna satira o zadnjih dneh Stalinovega režima je Germanovo najbolj skrajno in provokativno filmsko delo.
Smo v letu 1953, v času velikega vznemirjenja v Sovjetski zvezi. Velikemu Stalinu tečejo zadnje ure življenja. Oblasti lovijo judovske zdravnike z obtožbami o domnevni načrtni zastrupitvi sovjetskih voditeljev, med obtoženimi je tudi Klenski, bolnišnični direktor in nevrokirurg. Policija ga ujame in pošlje v gulag, a Klenski se pozneje proti vsem pričakovanjem vrne. Še več, zdravnik je celo priča Stalinovim zadnjim trenutkom, ki so v Germanovi filmski različici globoko špekulativni, a tudi nepozabni.
Težko je biti Bog
Gre za epsko predelavo kultnega znanstvenofantastičnega romana bratov Strugacki in obenem zadnji film ruskega režiserja Alekseja Germana pred njegovo smrtjo leta 2013. Skupino znanstvenikov pošljejo na planet Arkanar, kjer vlada represivna družbena ureditev. Tamkajšnje prebivalstvo se spoprijema s prepovedmi, ki doletijo vsakogar, ki zna brati in pisati. Don Rumata mora najti enega izmed intelektualcev in ga rešiti pred tiranskim vladarjem Don Rebom. Režiser Aleksej German je film Težko je biti Bog načrtoval od zgodnjih šestdesetih let minulega stoletja, končan pa je bil šele leta 2000. Film je ustvarjal trinajst let, po njegovi smrti pa sta ga dokončala Svetlana Karmalita in režiserjev sin Aleksej German ml.