Michelle Williams in Casey Affleck sta si s svojima predstavama že zagotovila najmanj nominacijo za oskarja. Foto: IMDB
Michelle Williams in Casey Affleck sta si s svojima predstavama že zagotovila najmanj nominacijo za oskarja. Foto: IMDB
Morda kot zanimivost: Leeja Chandlerja bi moral po prvotnem načrtu odigrati Matt Damon, ko pa je moral ta zaradi prenatrpanega urnika od vloge odstopiti, je zanjo predlagal Afflecka, mlajšega brata svojega dobrega prijatelja Bena Afflecka. Damon je sicer še vedno eden izmed producentov filma. Foto: IMDB
Afflecka se boste spomnili iz filma The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford, mladega Hedgesa pa iz filmov Wesa Andersona Kraljestvo vzhajajoče lune in Grand Budapest Hotel. Foto: IMDB
Manchester by the Sea je letos postal eden tistih malih neodvisnih filmov, ki jim uspe veliki met. Foto: IMDB

Tretji film režiserja in scenarista Kennetha Lonergana je s surovimi, nakopičenimi in dolgo zatrtimi čustvi nabita drama, ki jo brez težav uvrstimo med ene najodličnejših, kar jih je ameriška kinematografija ustvarila v zadnjem desetletju.

Zgodba je zgrajena okoli Leeja Chandlerja (Casey Affleck), moškega, za katerega se zdi, da nosi na svojih plečih vso težo sveta, ko čez dan z mrkim pogledom in popolno nezainteresiranostjo za svet okoli sebe opravlja delo hišnika v eni izmed bostonskih četrti, ob večerih pa se v barih zapit in na videz brez posebnega razloga spušča v pretepe z naključnimi obiskovalci. Do trenutka, ko prejme klic o bratovi smrti, zaradi česar se mora vrniti v svoj rodni kraj in se spopasti s starimi demoni.

In ne samo, da čustveno otopeli Lee zaradi zmrznjenih tal na pokopališču brata niti ne more pokopati do pomladi, kar je kar primerna in ravno še dovolj subtilna alegorija na krivdo, ki Leeja spremlja vse, odkar je pred petimi leti zapustil Manchester by the Sea, Lee izve še, da ga je brat imenoval za varuha svojega 16-letnega sina Patricka (odlični Lucas Hedges). Če bi bil Manchester tipični hollywoodski film, bi se na tej točki začela dobrovoljna "bromanca", ko bi čemerni stric in od hormonov prekipevajoč najstnik počasi tkala vezi, nazadnje pa premostila razlike in zaživela v skupni družinski idili. A na Manchestru ni nič tipično hollywoodskega.


Tempiranje do ubijalskega vrhunc
a
Lonergan je mojster ustvarjanja trenutkov, za katere iz preostalih filmov točno vemo, kaj sledi, on pa to naše pričakovanje postavi na glavo in namesto tega postreže z nizom bolečih udarcev. Režiser gledalca tudi ne podcenjuje, kar je osvežujoče, tako da se film ogne vsem nepotrebnim pojasnjevanjem in odvečnim didaktičnim stavkom, ki služijo edino in zgolj za pojasnjevanje gledalcu tisto, kar je pogosto precej močneje brez dodatnih pojasnil. Tovrstni minimalizem nadomesti z realistično govorico in medmeti, ki zamenjajo filmsko.

Lonergan tempo dviguje počasi, za nekatere v kinodvorani prepočasi ("Tole je pa razvlečeno, mar ne?" vpraša po 10 minutah filma gospa za mano), preden film na točno eni uri eksplodira z razkritjem tragedije, ki je zaznamovala Leeja in njegove bližnje za vse življenje. Udarec je top, boleč, zadene gledalca naravnost v drobovje in ga do konca vsake toliko časa milostno razbremeni s posameznimi dovtipi in humornimi vložki, za katere poskrbita predvsem Lee in Patrick ter njuna dinamika.

Jin in jang
Prepad med njima je ogromen — prvi se po ulicah Manchestra pomika skoraj sključeno, s trpečim, srepečim pogledom in izogibajoč se vsakršne družbe, še posebej ženske, vajen izolacije, na katero se je obsodil sam, kot pokoro za pretekle grehe.

Drugi prekipeva od energije — je v hokejski ekipi, v šolski rokovski skupini in še manevrira med dvema dekletoma (zanj pa se jih tepe še več, kot razodene stricu). A kot pritiče pravim Novim Angležem, ne eden ne drugi nista dobra v izražanju svojih najglobljih čustev. Patrick je na videz precej nonšalanten glede očetove smrti, za štirimi stenami pa doživlja napade panike ob pogledu na zmrznjenega piščanca, ki ga spomni na zmrznjeno truplo svojega očeta, ki čaka na pomladno odjugo.

Še huje je z Leejem, ki se zdi mrtev vse od tiste usodne noči pred petimi leti, na vse pobude zainteresiranih žensk se umakne še globlje v svojo lupino, ko se hoče z njim v enem najmočnejših prizorov filma nekdanja žena Randi (Michelle Williams) po vseh teh letih končno pogovoriti o neizrekljivem, pa ji ne pusti do besede, saj si sam sebi ne dovoli odpuščanja.

Najbolj žalostno povabilo na kosilo
Williamsova je vedno izvrstna, a v peščici svojih kratkih prizorov tu res zablesti, še posebej, ko svojega nekdanjega tako obupano vabi z najbolj depresivnim vabilom na kosilo vseh časov. "Zakaj ne bi kosil z mano?" v srce parajočem prizoru joče Randi, na kar dobimo Leejev odgovor proti koncu filma: "Ne morem tega premagati, ne morem."

"Tisto" ni samo najhujše, kar lahko doleti vsakega starša in pokonča še tako trden zakon, "tisto" je zakrivil Lee, zaradi česar je ob vrnitvi v rodni kraj deležen kar nekaj pomenljivih in pomilovalnih pogledov ter šepetanj, če gre za "tistega Leeja Chandlerja". "Tisto" je nekaj, česar čas ne zaceli, še manj pa vrnitev na "kraj zločina".

Lonergan zgradi boleče človeške like, ki so večplastni, kompleksni, ujeti v lasten pekel, kar najbolj pride do izraza prav pri Leeju, ki ga mojstrsko upodablja Casey Affleck v vlogi kariere. Da je mlajši od bratov Affleck tudi tisti bolj nadarjeni, je znano že leta, a še v nobeni vlogi Affleckova naravna introvertiranost, čemernost in momljava govorica niso prišle tako prav kot v Manchestru, kjer se z Leejem stopi in oblikuje najbolj tragični lik.

Manchester by the Sea je film o krivdi, odpuščanju, bremenu preteklosti in popravnih izpitih, je film, ki razkriva človeka v svoji najranljivejši podobi, in film, v katerem trenutki tišine, neizrečenega in nerodnih poskusov pogovorov govorijo glasneje in intenzivneje od besed. Epsko in intimno hkrati. Predvsem pa bolj življenjsko od marsičesa, kar smo gledali v tem tednu. Manchester by the Sea vas bo udaril silovito, z vami pa bo ostal še dolgo po odhodu iz kinodvorane. Verjetno film letošnjega Liffa.
Ocena: 5
Piše: Kaja Sajovic