Pet let po svoji morda najkonvencionalnejši in najbolj mainstreamovski uspešnici doslej, kostumski lezbični satiri Najljubša (2018), se Yorgos Lanthimos vrača – še vedno je ljubljenec Hollywooda, a na srečo se svojemu občutku za bizarnost ni bil pripravljen dokončno odpovedati. Pravzaprav se z leti premika vse dlje na premici baročnosti in nasladne preobloženosti – spomnimo se samo na hladno analitičnost enigmatičnih starejših projektov, kakršna sta bila Jastog (2015) ali Ubijanje svetega jelena (2017), da njegovih konceptualnih grških filmov z začetka kariere niti ne omenjamo. Že res, da so mu Nesrečna bitja na letošnjem beneškem festivalu prinesla zlatega leva, a film bi bil težko večje nasprotje klasičnemu, dostojanstvenemu oskarjevskemu pretendentu.
Nasprotno – nastala je iztirjena, megalomanska pravljica, ki več dolguje temačnim mitom Andersena in bratov Grimm kot pa prečiščenim, "diznficiranim" uspavankam za otroke. Najočitnejša referenca sicer ostaja Mary Shelley s svojim Frankensteinom – če bi doktor Frankenstein užival halucinogene droge. Vplivom dodajte še ščepec mita o Pigmalionu, donkihotskega idealizma in seveda škotskega postmodernista Alisdairja Graya, avtorja istoimenske literarne predloge za Nesrečna bitja, in dobili boste hedonistično parabolo o spolnem prebujenju in ženskem opolnomočenju.
Sledijo kvarniki v zvezi z vsebino Nesrečnih bitij.
Emma Stone igra Bello Baxter, posvojenko in kronski dragulj v etično sporni karieri "doktorja Frankensteina"– ta se tukaj imenuje Godwin Baxter, ali po domače, God (Bog). Njegov (Willem Defoe) obraz je zabrazgotinjena krpanka, njegov prebavni sistem pripet na prefinjeno mrežo cevčic – vse to je dediščina njegovega lastnega očeta, prav tako norega znanstvenika, ki ga je že kot otroka spremenil v laboratorijsko miš za anatomske poskuse. Že bežen pogled na Baxterjev vrt priča o tem, da je Bog podedoval očetovo eksperimentalno žilico: okrog hiše se podijo zakrpane kure s pasjimi glavami in goske s kozjimi telesi. Jasno, da se ni ustavil pri živalih. Pred leti je iz reke potegnil truplo neznane samomorilke, ga s svojo lucifersko znanostjo obudil od mrtvih in mu vstavil možgane njenega še nerojenega otroka – tako je na svet prišla Bella, odrasla ženska z možgani novorojenke.
Ko jo prvič vidimo, se zdi, da ima hude motnje v duševnem in motoričnem razvoju: v njenem repertoarju je samo nekaj besed, večino časa se slini ali pa ihtavo meče krožnike ob tla. A Bella, ki se ne zaveda svojega rodu, se, tako kot vsak otrok, neznansko hitro uči. Bog med svojimi študenti medicine izbere idealističnega mladega pomočnika Maxa McCandlesa (Ramy Youssef), ki bo sledil dekletovemu napredku. Ker je "eksperiment" treba obdržati v nadzorovanih okoliščinah, Bella ne sme stopiti iz hiše, kar pomeni, da je postala ujetnica v lastnem domu na podoben način kot otroci v Lanthimosovem genialnem prvencu Podočnik.
Zgodba o Frankensteinovi pošasti se na tej točki prevesi v priliko o človeškem razvoju in odkrivanju lastne identitete. Pomemben del Bellinega razvoja je odkritje spolnih dražljajev – in ravno želja, da bi "divje poskakovala", kot ona temu pravi, po donjuanovskem odvetniku Duncanu Wedderburnu (Mark Ruffalo), je tista goljfiva kača, ki jo naposled zvabi od doma. Namesto da bi se poročila z Maxom, kot je predvidel Bog, jo Bella z Duncanom popiha na čezoceanski parnik, ki ju popelje eksotičnim dogodivščinam naproti. Wedderburn, samooklicani najboljši ljubimec na svetu, je sprva navdušen nad Bellinim nenasitnim poželenjem, a ko ugotovi, da sam ne bo mogel potešiti njenih raznolikih apetitov in radovednosti, se njegova libertinska samopašnost hitro prevesi v jokavo, toksično užaljenost (Ruffalovo kuhanje mule je eden od glavnih virov komedije v filmu).
Scenarij, ki ga je podpisal Tony McNamara (Najljubša, Cruella), ne zamudi nobene priložnosti, da z Beline perspektive radovednega otroka ne preizprašuje protislovja patriarhata. (Bella je na neki način sorodna Barbie in Kenu iz poletne uspešnice Grete Gerwig, ki sta osuplo ugotavljala, da svetu očitno vladajo moški in konji.) Nesrečna bitja brez didaktičnosti in moraliziranja zastavljajo nekatera ključna vprašanja o ženskem opolnomočenju in upravljanju lastne usode.
Vzporednice z Barbie se tukaj niti ne končajo. Oba filma predstavljata odklon od enega prevladujočih trendov zadnjega desetletja: od umazanih, zamolklih in dostojanstveno temačnih barvnih palet. To ne pomeni, da filmi s poudarkom na barvah ne obstajajo (skoraj nemogoče se je izogniti okusnim pastelom Wesa Andersona), ne spomnim pa se, kdaj smo nazadnje dobili kaj tako halucinogeno zasičenega in namerno izumetničenega, kot so Nesrečna bitja. Vsak sončni zahod v tem filmu je videti kot sladkorna pena na amfetaminih. S podobnim duhom inovacije in igre sta prežeti tudi scenografija in kostumografija teh izmišljenih pokrajin. Bežen pogled na Aleksandrijo, na primer, razkriva zmešnjavo nelogičnih stopnišč, ki bi bila lahko izposojena s kake slike M. C. Escherja; Lizbona je videti kot ena od pisanih kulis v Čarovniku iz Oza. Vsak detajl, ki ga opazimo, nas lahko navdaja z enakim čudenjem, kot ga doživlja Bella ob prvem stiku z okusi in občutji človeške izkušnje. Vsi elementi skupaj tvorijo grotesken pravljični svet deziluzije in poteptanih sanj, v enaki meri privlačen in dušeč.
V resnici pa se Nesrečna bitja začnejo in končajo z Emmo Stone v daleč najboljši vlogi njene dosedanje kariere. Človečnost in empatijo vdahne v vse stopnje Bellinega razvoja, od prazne človeške lupine prek nenasitne spolne pionirke in naposled do neukrotljive borke za človeški napredek. Ustvariti je morala lik ženske brez preteklosti, brez sramu in brez zadržkov, resnično in popolnoma svobodne ženske, kar terja ogromno mero igralskega poguma.
Na vsakem koraku svoje poti mora Bella stopati čez moške, ki si jo skušajo podrejati, jo infantilizirati in nadzorovati, čez moške, ki koncepta ljubezni ne ločijo od koncepta lastništva. (Mimogrede, eno od vodnic na njeni poti igra Fassbenderjeva muza Hanna Schygulla.)
Ob Lanthimosovem filmu šele zares pride do izraza, kako malo je bilo doslej visokoproračunskih filmov o radikalnem raziskovanju ženske spolnosti, ki se ne osredinjajo na moške like. Bella, ki je hkrati svoja lastna mati in hči, je s svojim obstojem ustvarila zaključen krog, v katerem moški za nadaljevanje vrste sploh ni več neizogibno potreben. Strah in groza.
V Nesrečna bitja je natrpanih toliko različnih vsebinskih in vizualnih elementov, da film lahko učinkuje tudi kaotično in preobremenjujoče. V spomin prikliče koncept karnevalizacije, ki je, prosto po ruskem literarnem teoretiku Mihailu Bahtinu, ventil, možnost sprostitve in odpora proti represiji vsakdana, hkrati pa v sebi nosi obnovitveno funkcijo. Po koncu karnevala naj bi se namreč ljudje, tako kot se Bella, prerodili v boljše različice samih sebe. In v tem je ravno bistvo: Yorgos Lanthimos, nekoč cinični opazovalec krutosti, nečimrnosti in puhlosti naše bedne vrste, je v zrelem obdobju svojega ustvarjanja očitno v ljudeh odkril tudi – srce.
Ocena: 4,5
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje