Film je na letošnjem festivalu v Cannesu postal prvi južnokorejski dobitnik zlate palme v zgodovini. Foto: IMDb

Parazit, vrhunec režiserjevega dolgoletnega piljenja idej in slogovnih pristopov, z naslovom morda ne zajame vseh kompleksih odnosov, ki jih plete. Svet se, kot vemo že od Downton Abbey (in vsake druge britanske kostumske drame) naprej, deli na tiste, ki počivajo v urejenih salonih, in tiste, ki medtem garajo pod stopnicami. Bong Joon-ho sicer s pridom uporablja ta motiv vrha in dna stopnišča, a se obenem ne zadovolji s poenostavljeno delitvijo na svetniške izkoriščane reveže in zlobne fevdalce. Vsi njegovi protagonisti samo iščejo, koga bodo zažirali, saj so vsi le neznatni organizmi v ogromnem, neomajnem ekosistemu kapitalizma.

Zgodba je strukturirana okrog življenj dveh družin: na eni strani so premožni "stebri družbe" Parkovi v svoji ograjeni betonski vili na griču, na drugi pa brezposelni klan Kim, mojstri preživetja, ki se iz dneva v dan prebijajo, kot pač najbolje vejo in znajo: v kotu svoje zanikrne kletne kopalnice lovijo wi-fi od sosednje kavarne in cele dneve za drobiž zlagajo škatle za pice. Niso slabi ljudje, a v življenju jim ni bilo nič podarjeno ‒ zato si morajo priložnosti ustvariti sami. Mar nas kapitalizem ne uči, da sta bogastvo in družbeni status na dosegu roke, če le nenehno tuhtamo, se ženemo, načrtujemo in krepko poprimemo?

Luksuzno hišo, ki je v zgodbi delo zvezdniškega arhitkta, so v celoti postavili za potrebe filma. Foto: IMDb

Priložnost se torej pojavi v obliki prostega mesta za inštruktorja angleščine, ki ga za svojo hčerko Da-hye (Jung Ji-so) iščejo Parkovi ‒ in mladega Ki-wooja (Choi Woo-shik) je predlagal njihov prejšnji uslužbenec. "Po navadi ne zaupam ljudem, razen če jih kdo priporoči," pripomni matriarhinja Parkovih Yeon-kyo (Cho Yeo-jeong). Mantra njenega moža je še bolj zgovorna: "Res ne prenesem ljudi, ki se ne zavedajo, kje je meja."

Vedno do pičice urejeni Parkovi, ki jim nevidne roke likajo srajce in nosijo sveže sadje, so izrezana slika pedigreja. Na prvi pogled niso očitni negativci, a živijo v sladki brezbrižnosti, ki jo omogoča njihovo bogastvo, v zavedanju, da so varno zasidrani na vrhu prehranjevalne verige. Samoumevno se jim zdi, da bo šofer po koncu delovnega časa še na razpolago za vožnje v mesto, da bo gospodinja sredi noči pripravila točno take rezance, kot jih ima rad mali kraljevič, in da bo za povrh še mama otrokom, za katere gospa Park preprosto nima časa. Saj vam plačujemo nadure, v čem je težava, sprašujejo njihovi naivni obrazi. Kimovi so v primerjavi z njimi seveda spletkarji in šarlatani, ki so robinhoodovski princip distribucije premoženja interpretirali precej po svoje, a nemogoče je zgrešiti režiserjevo poanto o sistematičnih zlorabah delavskega razreda, o predpostavki, da se da kupiti ne samo uslug, ampak tudi dušo in srce ljudi, katerih preživetje je odvisno od tvojih muh. Kdo je torej tisti pravi parazit?

Bong je namerno uporabil širše razmerje slike, da je lahko v več prizorih ujel celo gručo družinskih članov naenkrat. Foto: IMDb

Novopečeni inštruktor Ki-woo začne s subtilnim spletkarjenjem iz gospodinjstva izrinjati uslužbence, ki za Parkove delajo že leta. Vsakič, ko nekdo odleti, ga nadomesti nov Kim pod krinko, pa naj bo to kot šofer ali kot "umetnostna terapevtka", ki interpretira krace mlajšega sina. (Najbolj izstopa pater familias Ki-taek, poosebljenje delavskega garača, ki ga igra režiserju od nekdaj ljubi Song Kang-ho). Parkovi ne vedo, da so zaposlili celo družino, in kolesje njihovega vsakdana mirno melje naprej. Dokler ne gre vse zelo, zelo narobe ‒ in nepošteno bi bilo razkriti še kaj več, saj je element presenečenja in hiperboličnega kopičenja ključen za učinkovitost Parazita.

V zadnji tretjini filma, ko Bong od observacijskega humorja naredi oster ovinek v smer morbidnega in groteske, se Parazit prelevi v nekaj še bolj impozantnega, v briljantno parabolo o nezmožnosti vertikalne mobilnosti na družbeni lestvici.

Parazit je tista redka pasma umetniškega, relevantnega filma, ki obenem prinese dve izjemno kratkočasni uri v kinodvorani. Foto: IMDb

Pod črto ni Parazit niti komedija niti grozljivka, pa čeprav premore močne elemente obeh žanrov ‒ način, kako režiser na videz brez truda manevrira z njima, je kazalnik njegovega ogromnega dometa. Zdi se, kot da skuša v postmodernistični maniri zamajati temelje srhljivke in v njeno matrico vpisati element anarhije in kaosa. Obenem sta z direktorjem fotografije Hong Kyung-pyojem (Požiganje) mojstra vizualne metafore, ki je razumljiva, ne da bi gledalca posiljevala s svojo očitnostjo.

Zagotovljen dobitnik tujejezičnega oskarja? Zelo mogoče. Konec koncev bi se Joker Todda Phillipsa, ki bo prav gotovo del tekme za zlate kipce, lahko od Parazita naučil marsikaj o preciznosti sporočila o razrednem boju, ki ne zaide na polje cenene didaktičnosti.